Kulturocid
Kaj se zgodi, če ne slediš mainstreamovski pop politiki poneumljanja bralcev
Prejšnji teden se je na spletu pojavila peticija za ohranitev Alepha, knjižne zbirke, ki jo je v osemdesetih letih ustanovila generacija, rojena okoli leta 1960 zato, ker v obstoječih založbah takat niso našli posluha za svoje delo. Gre za zbirko, ki je v več kot tridesetih letih do zdaj izdala okoli 200 izvirnih in prevodnih del, mnoge od teh knjig so postale ne samo v strokovnih krogih nagrajene, temveč med bralstvom malodane kultne; uredniška politika pa še zdaj daje tako priložnost zanimivim novim literarnim prvencem kot družbenokritičnemu, kompleksnemu in eksperimentalnemu delu uveljavljenih avtorjev; v prevodih pa sledi tako najnovejšim literarnim tokovom kot literaturi družbenega ‘obrobja’, ki ima trenutno največjo kreativno moč. Gre torej za zbirko, ki ne sledi mainstreamovski pop politiki poneumljanja bralcev, ampak postavlja pred nas dobrodošel izziv.
Od leta 2010, ko je bila ustanovljena Javna agencija za knjigo, je ta zbirka sistematično dobivala manj in manj državne subvencije, torej javnega denarja (ki je bil tudi „v najboljših časih“ majhen: govorimo o 9 knjigah oz. o malo čez 40.000 evrov pred devetimi leti, letos pa o 9.000 evrih ali 2 knjigah) – brez posebne obrazložitve (knjige iz zbirke so skoraj vsako leto dobile kakšno literarno nagrado). Še več – s spretnimi uradniškimi manipulacijami (npr. z nenapovedanimi spremembami pogojev za prijavo na razpis) so zbirko pred nekaj leti “odstranili” že s programskega razpisa; letos gre pa za dokončno „pokončanje“ te odlične zbirke in za poskus dokončnega zaprtja določenega družbenega prostora, kjer se lahko objavljajo resnična, družbenokritčna, inteligentna in eksperimentalna dela: število odobrenih knjig je padlo na dve, s tem pa je zbirka izgubila tudi možnost, da se čez dve leti ponovno prijavi na razpis – kar pomeni, da se je JAK (direktorica, svetnica in Jakova “strokovna komisija”) hladnokrvno in premišljeno odločil ta ustvarjalni duhovni prostor zapreti in Aleph pokončati. To, kar me ob tem hkrati pretresa in ogorči, je prav ta večletna sistematičnost uničevanja po principu “kuhanja žabe” – žabo vržeš v lonec v hladno vodo, potem pa jo počasi segrevaš in žaba je kuhana, preden se zave, za kaj gre.
Nova vrsta fevdalizma
Če Alephovo zgodbo – ki se me je zaradi mnogih odličnih knjig, ki jih imam na knjižni polici in brez katerih si ne znam predstavljati sebe, še posebej dotaknila – postavim v širši okvir, tako kulturni kot politični, je podoba še bolj grozljiva: zdi se, kot da se (že pred t. i. finančno krizo in implementacijo tako lepo poimenovane “vitke socialne države”) že precej let dogaja sistematičen “kulturocid”, še več, če v sliko vključimo še dogajanja v gospodarstvu, zdravstvu, izobraževanju, bančništvu in socialni politki, lahko govorimo kar o “homocidu”: (para)državne institucije niso organi servisa državljanov, temveč služijo kot organ, ki naj prekrije pretakanje javnega denarja v zasebni sektor, torej ki naj služi pavperizaciji večine prebivalstva na račun upravljalskih, bančnih in gospodarskih elit in nas sili v “prodajo” našega dela pod zmeraj slabšimi pogoji. JAK in podobne državne agencije “za razdeljevanje družbenega denarja” podpirajo spreminjanje naše družbe v “novo preteklost”, v novo vrsto fevdalizma ali celo sužnjelastniškega reda (če imam v mislih plantaže paradižnika v Španiji in delavce migrante). Ni res, da „javnega denarja ni dovolj“, res pa je, da ga za točno določene nekatere ni dovolj, za druge točno določene pa ga je več in preveč.
Ukinimo JAK in druge podobne agencije, zmanjšajmo število uslužbencev na Ministrstvu za kulturo in drugje ter uradnike pokličimo na odgovornost.
V petindvajsetih letih obstoja Republike Slovenije je število zaposlenih na Ministrstvu za kulturo desetkratno zraslo, financiranje projektov in s tem ustvarjalcev pa je procentualno padlo (npr. letošnjih dodatnih deset milijonov “kulturnega” denarja je šlo za poplačilo plač). Jasno je, da gre za krepitev uradništva na račun ustvarjalcev – tako je tudi z javnimi kulturnimi inštitucijami: program v velikem delu ustvarijo avtorji preko honorarnih pogodb, ne pa zaposleni. Razlika v prihodkih enih in drugih je velika, še pomembneje pa je, da gre ob tem za krepitev (in po drugi strani šibitev) določenih družbenih sistemskih struktur. Če k povečanju uradništva prištejemo še nenormalno hitro in količnsko neobvladljivo sprejemanje novih in novih zakonov v parlamentu, lahko zagledamo našo tu in zdaj živeto družbeno “demokracijo” kot “Potemkinovo vas”: demokracija je samo paravan demokracije, za katero oziroma v imenu katere se dogaja hitro, dobro organizirano plenjenje finančnih, gospodarskih, družbenih in naravnih virov.
Zahtevajmo odgovornost upravljalskih elit in enakomernejšo porazdelitev javnih sredstev
Tako imenovana objektivizacija izbora (‘točkovanje’) je samo zavesa, za katero se dogaja prerazporejanje (predvsem pa kraja) družbenega denarja, bogastva in virov po volji ‘elit’: da je to res, kaže dejstvo, da državni in paradržavni uradniki niso za nič odgovorni (mislim finančno, kazensko-pravno), vključno z ministrom, ki lahko v najslabšem primeru doživi „nezaupnico“ in mora odstopiti; to pa zanj nima nobenih drugih posledic. Najmanj, kar bi morali narediti, bi bilo, da bi uvedli kazensko-pravno osebno odgovornost uradnikov, ki naj za svoje napake odgovarjajo tako kot vsi običajni ljudje. Zato je prav, da izvemo še imena vseh oseb, odgovornih za tokratni prispevek h kulturocidu in homocidu: poleg ministra za kulturo Toneta Peršaka so tu še direktorica JAK Renata Zamida, strokovna svetnica za področje založništva Vlasta Vičič ter člani Strokovne komisije za knjižno in revijalno produkcijo s področij leposlovja in humanistike Tina Bilban, Mladen Dolar, Nada Grošelj, Matevž Kos in Štefan Vevar (podatki spletne strani JAK z dne 6. marca 2018).
Barbara Korun,
pesnica
