(foto: Max Pixel)
Medijska Fukušima in umiranje robotov
Namesto debatirati o fejk njuzu oziroma lažnih novicah bi morali rešiti vprašanje medijske pismenosti, ki je ena od glavnih lastnosti aktivnega državljana v demokraciji. Zaenkrat nam to ne gre prav dobro.
Novembra leta 2016 so indijski uporabniki storitve WhatsApp prejeli šokantno sporočilo. Indijska vlada je v nove bankovce za 2000 rupij namestila sledilno tehnologijo, ki vladi omogoča, da sledi bankovcem, četudi jih zakopljemo v do sto metrov globoko jamo. Novica se je iz digitalnih kanalov preselila v uradne medije in čeprav je finančni minister Indije za medije večkrat ponovil, da je zgodba izmišljotina, se je zgodba kot požar razširila med več kot milijardo uporabnikov storitve WhatsApp.
Decembra 2016 je osemindvajsetletni Edgar Maddison Welch v picerijo vstopil z avtomatsko puško in zahteval, da lastniki picerije izpustijo otroke, ki jih kot spolne sužnje držijo v kuhinji lokala. Nato je začel streljati v okna picerije, lastniki so poklicali policijo in ta je Edgarja pomirila in aretirala.
Istega meseca je pakistanski obrambni minister na Twitterju objavil odziv na izraelsko grožnjo z jedrskim napadom in izjavil, “da se bo Pakistan na jedrsko izzivanje Indije maščeval z enakim ali hujšim napadom”. Edina težava? Grožnja je bila lažna, minister pa ji je nasedel.
Fake news ne obstaja?
Medijsko nabit termin lažne novice je od leta 2016 napredoval in hkrati nazadoval. Postal je tako prepleten z različnimi definicijami, da bi ga bilo najbolje opustiti. Kot lažne novice se dandanes označuje propagando, satiro in vse, kar lahko na medijskem spektru leži med temi pojmi.
Tudi potencialnih rešitev in krivcev za nastalo stanje je veliko. Od spletnih velikanov, kot sta Facebook in Google, ki skrbita za dostavo informacij do končnih uporabnikov, pa do medijskih imperijev, ki živijo od ustvarjanja in dostavljanja medijskih vsebin, pa do družbeno vplivnih posameznikov, ki s svojim imenom in spletno prisotnostjo širijo take ali drugačne novice, jih znotraj svoje skupnosti ojačujejo in skrbijo zato, da se v Platonovi votlini vsi počutijo doma.
A vsi zgoraj našteti posamezniki in skupine so samo posledice, ne vzroki. Da Google ne prepozna laži od resnice, če laž prebere tisoč ljudi, resnico pa samo sto, je dobro. Da Facebook zaenkrat še ne ve, kaj je propaganda in kaj informacija, je odlično. A vprašanje je, kako dolgo bo temu še tako.
Tehnologija bo rešila družbo?
Vedno več poizkusov reševanja družbenih problemov škarje in platno polaga v roke tehnoloških navdušencev in njihovih igrač. Filtriranje vsebin, algoritmi, označevanje laži in drugi tehnološki mehanizmi naj bi ljudem onemogočili zapletanje v mreže novičarskih laži in spletnih potegavščin. Tudi za to obstaja aplikacija.
Taki poizkusi reševanja družbenega problema so v skladu z družbenim diskurzom enaindvajsetega stoletja. Vse mora biti osnovano na tehnologiji, ker je ta nadomestila ostale religije, je nezmotljiva in nepristranska.
Kar seveda ni res, ampak to nobenega ne zanima. Facebook algoritmi redno spodbujajo širitev laži, Google ima težave pri omejevanju širjenja med seboj dobro prepletenih propagandističnih spletišč in vedno več kritikov se oglaša na temo rasističnih in pristranskih algoritmov, ki naj bi reševali človeka pred ljudmi.
Razmere spominjajo na pogorišče jedrske elektrarne Fukušima, kamor ljudje zaradi radiacije še vedno pošiljajo robote in kjer se ti še vedno kvarijo in “umirajo”, saj je radiacija še za njih prehuda. Tako se tudi pri medijskem opismenjevanju še vedno vse preveč zanašamo za tehnologijo. In spet vedno znova ugotavljamo, da je področje preveč toksično za tehnološko rešitev.
Znanje bo rešilo družbo?
Potem je tukaj druga struja, ki namesto tehnologije zagovarja bolj družboslovni pristop. Izobraževanje ljudi o digitalnih medijih, aplikacijah in spletnih nevarnosti ter pozivi k uvajanju informatike v osnovne šole so tisto pravo orožje v boju z nevednostjo. Kar je sicer res, a samo do določene mere.
Problem aktualnih krikov “Več znanja!” je namreč v definiciji teh znanj. Medijska pismenost, ki jo tradicionalno definiramo kot “sposobnost državljana, ki mu množični mediji predstavljajo četrto vejo oblasti, s katero si pomaga pri sprejemanju družbeno-relevantnih odločitev” namreč nima nobene veze s tem, kako dobri ste v uporabi Twitterja oziroma koliko ljudi vam sledi na Instagramu. Prav tako medijska pismenost nima nobene veze s tem, ali boste otrokom dovolili uporabo Facebooka šele v petem ali že kar v drugem razredu osnovne šole.
Tečaji programiranja tudi ne bodo rešili problema, da mladi dandanes novice dobivajo prek družabnega spleta in drugih “neuradnih” virov, kjer se znajde marsikaj. Tako vam bodo dijaki ljubljanskih gimnazij čisto resno razlagali, da so na spletu prebrali novico, kjer je britanski javni medij BBC odpustil voditelja, ker je bil ta belec. Gre za odstotnost kakršnegakoli kritičnega premisleka, uvida v delovanje medijev, sposobnosti preverjanja informacij in prepričanost v svoj prav.
Če bi res radi z znanjem rešili družbo, potem se moramo najprej poenotiti okrog osnovnih pojmov ter se skupaj odločiti za smer. Nato se je potrebno odločiti za reševanje prej definiranega problema z večih strani. Algoritmi ne bodo dovolj.
Medijska pismenost
Najprej so tukaj mladi. Za njih je potrebno poskrbeti skozi izobraževalni sistem, ki se mora zavedati, da je medijska pismenost ena od osnovnih veščin državljana v demokraciji. Namesto orodjarskega pristopa do informacijskih tehnologij, kjer je na koncu vsak problem žebelj, saj učenci v rokah držijo kladivo, je potrebno poseči po interdisciplinarnemu pristopu, kjer se sociologija in informatika skupaj trudita k istemu cilju.
Potem so tukaj medijski ustvarjalci. Odgovornost novinarske funkcije se mora premakniti iz redukcije na socialno-ekonomsko komponento in ponovno prevzeti odgornosti četrte veje oblasti, brez katere demokracija ne more funkcionirati.
Nato so tukaj regulatorji. Ki se morajo zavedati pomembnosti medijske regulacije in se z njo resno ukvarjati tudi v praksi. Samo kot zanimivost – se še spomnite Mercator naslovnic iz leta 2016? Medijski inšpektor še vedno premišljuje, ali je šlo za kršitev ali ne!
Tudi politika se mora odločiti, ali medije razume samo kot propagandistično orodje ali je demokratično izvoljenim predstavnikom resno do zdravih psi čuvajev, ki ne bodo grizli samo tistih rok, v katerih ne bo denarja.
Del odgovornosti nosijo tudi nevladne organizacije, ki v boju za tržno preživetje delajo gnile kompromise, mižijo in tolerirajo dogajanje v družbi samo zato, ker jih za pravični boj nihče ne plačuje oziroma problem v družbi obstaja samo toliko dolgo, dokler za reševanje tega problema obstaja razpis.
In končno – medijski uporabniki. Ki se morajo zavedati svoje moči in odgovornosti od glasovanja z denarnicami do vpliva na medijsko samoregulacijo. Gostilniško pritoževanje nad “neprimernimi medijskimi vsebinami” pač ni konstruktiven pristop k problematiki.
Ne veste, kje bi začeli? Začnimo na začetku. Potrdimo sociološko definicijo medijske pismenosti, zavrnimo podivjani tehnodeterminizem in začnimo vlagati v sistemske rešitve, pri katerih ne bo odvisno, česa se bo drugo leto spomnil Mark Zuckerberg. Smer, v katero se zaganjamo že nekaj let, očitno ni rešitev. Samo vedno več šuma je v etru.
