/ Arhiv / Knjižnica

Objavljamo odlomek iz knjige Šola, kam greš?. Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ. Več o knjigi si lahko preberete na tej spletni povezavi, kjer jo lahko tudi naročite.

Nekateri zgodovinski viri torej nakazujejo, da sistem obveznega šolanja ni bil vzpostavljen za dobro ljudstva, ampak prvenstveno v korist namenom vladajočih. Možnost brezplačnega osnovnega izobraževanja, nesporno pomembno in vredno dobrino, je ljudstvo prejelo bolj kot stranski učinek. Po drugi strani veliko ljudi v našem prostoru goji prepričanje, da je cesarica Marija Terezija uvedla šolanje za vse iz čistih altruističnih nagibov do svojega ljudstva. Do tega, ali je šlo bolj za utrjevanje oblasti ali bolj za altruistične nagibe, ali za oboje hkrati, se nam za potrebe te knjige ni nujno opredeliti; poglavitno je to, da sistem za potrebe današnje družbe in posameznikov nesporno ni več ustrezen. Glede na to, kako so se ostala področja družbe v vmesnem času spremenila, je presenetljivo, kako so šole še vedno v mnogih elementih enake kot takrat, ko so jih zasnovali.

Zametek šolskega sistema, kjer učitelj predava učencem in nato preverja, koliko so si zapomnili ter jih ocenjuje, učni načrt predpiše država, učna snov je razdeljena na predmete, šolska ura pa traja 45 minut, je bil torej zasnovan v drugi polovici 18. stoletja v Prusiji. V naslednjem stoletju in pol so različni zakoni vedno bolj utrjevali in širili obveznost šolanja na vse skupine prebivalstva. Do začetka prve svetovne vojne so ga prevzele številne evropske države, pa tudi Amerika. Zato je ameriški šolski sistem zelo podoben našemu, s tem pa tudi njegovi problemi.

Pred vami je prva knjiga vseobsežne zbirke kratke proze, ki jo je napisal Kurt Vonnegut, eden najpomembnejših literarnih velikanov zadnjih stotih let. Vonnegut velja za enega najboljših avtorjev sodobne ameriške književnosti, ostrega kritika ameriške družbe in politike ter prepričanega pacifista. Živel in ustvarjal je v New Yorku.

Zbrane zgodbe, ki sta jih zbrala in uredila Vonnegutova življenjska prijatelja Dan Wakefield in Jerome Klinkowitz, so mozaičen prikaz silnega duha, humorja, humanosti in ustvarjalne spretnosti velepisatelja, izid zbirke pa je praznik za njegove privržence, izziv za akademike in slastna vaba za nove bralke in bralce.

Največ zgodb je Vonnegut napisal v mlajših letih, ko si je z njimi lahko služil kruh, saj so polakirane družinske revije tistega časa take zgodbe, s katerimi so poživljale vsakokratno glavno temo številke, dobro plačevale. V 1960. letih, ko je oglaševalski denar ušel k televiziji, se je posvetil pisanju romanov. Prijetno branje!

DER ARME DOLMETSCHER

Nekoč v letu 1944, sredi služenja Pekla na frontni liniji, sem z osuplostjo
zvedel, da sem izbran za tolmača, Dolmetscherja, če želite po nemško, in sicer
kar bataljonskega, in da mi je odkazan kvartir v hiši belgijskega župana, v
artilerijskem dosegu Siegfriedove linije.

Pred vami je prva knjiga vseobsežne zbirke kratke proze, ki jo je napisal Kurt Vonnegut, eden najpomembnejših literarnih velikanov zadnjih stotih let. Vonnegut velja za enega najboljših avtorjev sodobne ameriške književnosti, ostrega kritika ameriške družbe in politike ter prepričanega pacifista. Živel in ustvarjal je v New Yorku.

Zbrane zgodbe, ki sta jih zbrala in uredila Vonnegutova življenjska prijatelja Dan Wakefield in Jerome Klinkowitz, so mozaičen prikaz silnega duha, humorja, humanosti in ustvarjalne spretnosti velepisatelja, izid zbirke pa je praznik za njegove privržence, izziv za akademike in slastna vaba za nove bralke in bralce.

Največ zgodb je Vonnegut napisal v mlajših letih, ko si je z njimi lahko služil kruh, saj so polakirane družinske revije tistega časa take zgodbe, s katerimi so poživljale vsakokratno glavno temo številke, dobro plačevale. V 1960. letih, ko je oglaševalski denar ušel k televiziji, se je posvetil pisanju romanov. Prijetno branje!

RETROSPEKTIVA HARMAGEDONA

Spoštovani prijatelj,
ali mi naklonite minutko svojega časa? Nikoli se nisva srečala, vendar si
vam dovoljujem pisati, ker vas najin skupni prijatelj hvali, češ da zelo zelo
presegate povprečje, kar se tiče pameti, pa tudi skrbi za soljudi.
Ker je učinek vsakodnevnih sprotnih novic zelo velik, hitro pozabljamo
poglavitne dogodke izpred komaj nekaj dni poprej. Naj vam torej osvežim
spomin glede dogodka, ki je pretresel svet komaj pet kratkih let tega, zdaj pa
je tako rekoč povsem pozabljen od vseh razen nas redkih. Govorim o reči, ki je
postala iz dobrih svetopisemskih razlogov znana pod imenom Harmagedon.
Mogoče se še spominjate težavnih začetkov Inštituta Pine. Priznam, da sem,
ko sem sprejel položaj direktorja inštituta, občutil sram in lastno neumnost,
tako da je bil moj edini argument denar. Imel sem mnoge druge ponudbe,
a kadrolovec inštituta mi je ponudil dvakrat višjo plačo kot najboljši drugi
ponudnik. Po treh letih, ko sem kot podiplomski študent tolkel revščino, sem
bil zadolžen, in tako sem sprejel ponudbo, pa si pri tem govoril, da ostanem
leto dni, toliko da odplačam dolgove in kaj privarčujem, medtem pa si že
najdem kako spodobno zaposlitev in do konca dni tajim, da bi bil kdaj magari
v daljni okolici Verdigrisa v Oklahomi.

Pred vami je prva knjiga vseobsežne zbirke kratke proze, ki jo je napisal Kurt Vonnegut, eden najpomembnejših literarnih velikanov zadnjih stotih let. Vonnegut velja za enega najboljših avtorjev sodobne ameriške književnosti, ostrega kritika ameriške družbe in politike ter prepričanega pacifista. Živel in ustvarjal je v New Yorku.

Zbrane zgodbe, ki sta jih zbrala in uredila Vonnegutova življenjska prijatelja Dan Wakefield in Jerome Klinkowitz, so mozaičen prikaz silnega duha, humorja, humanosti in ustvarjalne spretnosti velepisatelja, izid zbirke pa je praznik za njegove privržence, izziv za akademike in slastna vaba za nove bralke in bralce.

Največ zgodb je Vonnegut napisal v mlajših letih, ko si je z njimi lahko služil kruh, saj so polakirane družinske revije tistega časa take zgodbe, s katerimi so poživljale vsakokratno glavno temo številke, dobro plačevale. V 1960. letih, ko je oglaševalski denar ušel k televiziji, se je posvetil pisanju romanov. Prijetno branje!

VSE NAJBOLJŠE, LETNIK 1951

≫Poletje je fin čas za rojstni dan,≪ je rekel stari. ≫In če že lahko izbiraš, zakaj
si ne bi vzel poletnega dne?≪ Omočil si je palec na jeziku in polistal skozi
sveženj dokumentov, ki so mu jih vojaki ukazali izpolniti.
Dokument ni mogel veljati, če ni vseboval rojstnega dneva, tako da ga je
bilo treba za dečka pač izbrati.
≫Lahko imaš rojstni dan na današnji dan, če ti je prav,≪ je rekel stari.
≫Zjutraj je bil dež,≪ je rekel deček.
≫No prav, potem pa jutri. Oblaki jadrajo na jug. Jutri bi moralo biti ves dan
sonce.≪

Dunajski konservatorij.

Z Lucienom so obredli vse ulice v Mestni državi. Psi so se hehetali dalje …
»Prosim …«
»Kaj pa, če bi ga izročili plačancem?«
Odločili so se, da ga predajo na najbližji policijski postaji.
Policisti v civilu so z glasnimi vzkliki pozdravili domoljubno dejanje.
Komandir, med lupljenjem banan in basanjem velikih kosov v usta:
»Tu smo zato, da skrbimo za spoštovanje zakonov, ta narodni škodljivec si zasluži, da jih dobi pošteno po grbi!«
Psi …
»Gospod komandir, cigarete …«
Izročil jim je škatlico.
»Le korajžno, bratci …«
»Prosim, moj zvezek …«
Mogotec je pookleval, izvlekel notes, iztrgal nekaj listov in si jih zataknil v škornje.
»Ujemi, škodljivec!«
Psi so se hehetali dalje …

Tramvaj 83: podnevi in ponoči, večen v svojem sijaju paradiža, ki se je znašel v zosu, z najzanikrnejšimi strankami pa s takimi, ki mečejo denar skozi okno, simbol družbe, v kateri vlada popolna sloga in ki je spremešana, pregnetena, zelena luč za mendlovska križanja, prisilne ljubezenske strasti, prezgodnje izlive.

Javno branje z naslovom »Prerokbe pred zoro« je bilo napovedano za neko soboto proti enajsti zvečer. Tip, zadolžen za ozaveščanje o dobrobitih literature, je stvar preložil na drugega tipa, ta jo je preložil na drugega tipa, ta je to preložil na drugega, skratka, zmazek od ozaveščanja. Občinstvo ni bilo na tekočem in je kot ponavadi prijurišalo v Tramvaj 83.

Prva noč v Tramvaju 83: noč razvrata, noč pijančevanja, noč prosjačenja, noč prezgodnjega izliva, noč sifilisa in drugih spolno prenosljivih bolezni, noč prostitucije, noč z vsemi žavbami namazane brihte, noč plesa in plesa, noč, ki poraja reči, ki obstajajo le med potoki piva in namero, da boš izpraznil žep, iz katerega puhtijo krvavi minerali, ti kravjeki, povzdignjeni med surovine, na začetku je bil kamen …

V Tramvaj 83 so se v iskanju cenene sreče zgrinjale kar najbolj pisane druščine, glasbeniki iz nepazljivosti pa prostitutke v jeseni življenja pa rokohitrci pa pastorji cerkva prebujenja pa študentje, na pogled enaki mehanikarjem, pa zdravniki, ki so postavljali diagnoze v diskotekah, pa že upokojeni mladi novinarji pa travestiti ali prodajalci škarpetov z druge noge pa ljubitelji pornofilmov pa cestni razbojniki pa zvodniki ali odvetniki, izključeni iz odvetniške zbornice, pa deklice za vse pa bivši transseksualci pa plesalci polke pa morski gusarji pa prosilci za politični azil pa goljufi, člani organiziranih tolp, pa arheologi pa falirani lovci na glave pa pustolovci moderne dobe pa raziskovalci na sledeh izgubljene civilizacije pa trgovci z organi pa lažifilozofi pa branjevci s svežo vodo pa frizerji pa čistilci čevljev pa popravljalci rezervnih delov pa vojaške vdove pa spolni obsedenci pa oboževalci ljubičev pa oboroženi oporečniki pa bratje v Kristusu pa druidi pa šamani pa prodajalci afrodiziakov pa javni pisarji pa trgovci s pristnimi ponarejenimi potnimi listi pa preprodajalci strelnega orožja pa nosači pa kramarji pa rudosledci s praznimi žepi pa siamski dvojčki pa mameluki pa nastavljalci cestnih blokad pa askarji pa haruspeksi pa ponarejevalci denarja pa vojaki, potrebni posiljevanja, pa pivci kontaminiranega mleka pa peki samouki pa marabuji pa najemniki, ki so se sklicevali na Boba Denarda, pa zakrknjeni alkoholiki pa kopači pa paravojaški borci, samooklicani »gospodarji sveta«, pa postavljaški politiki pa otroci vojaki pa kooperanti, ki so za roge zgrabili tisoč morastih projektov izgradnje železnic in obrtnega pridobivanja bakra in mangana, pa račke pa dilerji pa strežajke pa dostavljalci pice pa prodajalci rastnih hormonov …

Objavljamo 2. del romana Hiša v Ulici Mango pisateljice Sandre Cisneros. Prvega si lahko preberete na tej povezavi.

Bila je stara ženska, ki je imela toliko otrok, da ni vedela, kaj storiti

Otrok Rose Vargas je preveč in so prehud zalogaj. Saj ni ona kriva, veste, ampak je pa njihova mama in sama proti vsem.
Od vraga so ti Vargasi, in kaj morejo za to, če imajo pa samo eno mamo, ki je ves čas utrujena od zapenjanja in hranjenja in crkljanja otrok in ki vsak dan joka za moškim, ki je odšel, ne da bi ji pustil vsaj dolar za salamo ali sporočilo z razlago, zakaj to.

Mlada ženska na tej fotografiji sem jaz, ko sem pisala Hišo v Ulici Mango. Sedi v svoji delovni sobi, ki je bila nekoč, ko so v tem stanovanju živele družine, verjetno otroška soba. Prostor nima vrat in je komaj kaj širši od shrambe. Ima pa imenitno svetlobo in je ravno nad vežnimi vrati spodaj, tako da se dobro sliši prihajanje in odhajanje sosedov. Njena drža zbuja vtis, da je le za trenutek dvignila glavo iznad dela, vendar v resnici nikoli ne piše v tej sobi. Piše v kuhinji, edinem ogrevanem prostoru.

Smo leta 1980 v Chicagu, v zanikrni soseski Bucktown, ko je ljudje z denarjem še niso odkrili. Mlada ženska živi na N Paulina Streetu 1814, v drugem nadstropju spredaj. Po teh ulicah se je nekoč sprehajal Nelson Algren. Saul Bellow je bil doma na Division Streetu, tako blizu, da bi šel lahko peš tja. To je soseska, kjer zaudarja po pivu in urinu, klobasah in fižolu.

Oče želi, da bi hčerka na televiziji napovedovala vreme ali pa da bi se poročila in imela otroke. Ona si ne želi napovedovati vremena. Tudi do poroke in otrok ji ni. Ne še. Morda pozneje, toda prej mora v življenju storiti še toliko drugega. Potovati. Se naučiti plesati tango. Izdati knjigo. Živeti v drugih mestih. Dobiti državno štipendijo za nadarjene umetnice. Videti severni sij. Skočiti iz torte.

Ekonomske reforme – da, politične – ne!

Prva tri leta mandata smo bili priča intenzivnim ekonomskim reformam, dinamičnemu razvoju in zelo razvejeni mednarodni aktivnosti LRK. Proti koncu leta 1988 pa so se začeli nemiri, zlasti vse bolj organizirana študentska oporečniška gibanja, ki so dobesedno eksplodirala spomladi 1989. Vrhunec so dosegla v maju, ne le v Pekingu (na ulicah je bilo več kot dva milijona demonstrantov, predvsem mladih, zlasti študentov, zbranih predvsem na Trgu nebeškega miru), marveč tudi v vseh večjih mestih Kitajske. Glavni vzrok je bil, da uspešnim ekonomskim reformam in politiki odpiranja v svet niso sledile politične reforme (demokratizacija družbe, večje upoštevanje človekovih pravic). Tudi danes, po skoraj tridesetih letih, Kitajska ohranja mešani model državne ureditve: hitro se razvijajoče tržno gospodarstvo z značilnostmi kapitalističnega; ob državni lastnini tudi vse večji delež zasebne; centralno reguliranje in usmerjena decentralizacija, zlasti povečana vloga provinc in pomembnejših mest; ohranjanje enopartijskega sistema s kitajskimi značilnostmi. Odličen prikaz sodobne Kitajske v primerjavi s stanjem pred tremi desetletji je podal dr. Marjan Cencen, nekdanji slovenski veleposlanik na Kitajskem, v svoji knjigi Mednarodni položaj Kitajske po koncu hladne vojne. V sklepnem delu je zapisal: »Kitajsko vodstvo je po letu 1989 vložilo veliko energije v vzdrževanje stabilnosti in enostrankarskega sistema z zametki demokracije. KP ima interes, da ohrani stabilnost in drugim prepušča svoje mesto tam, kjer ni ogrožen njen vodilni položaj. Uspešnost gospodarskih reform je eden od pogojev, da zadrži svojo vodilno vlogo[.]«