/ Arhiv / Knjižnica

Iz toplih rjuh sem se izhomotala ob pol sedmih zjutraj kakor slehernega dne in ne vem, kaj mi je tega poletnega jutra julija 2009 bilo, da sem najprej pomislila na Benita Mussolinija, možakarja, ponižanega v predmestju Coma, odličnega propagandista in senzacionalističnega novinarja, da je na koncu postal taka smešnica in ubožček svojega časa. Kajpak moč in pohlep in častilakomnost, človeška neumnost je tudi pri tem nadarjenem manipulantu naredila svoje, da je njegova zgodovina postala in ostala le še kolaž zlobe in hudodelstev na pandanu  greznične preteklosti. Kakorkoli že, vsak čas je cvilež na hodniku, kjer se baranta v poljedelskem jeziku, če ga hočeš tako sprejeti v primež in nedvomno sem bila na tej galeji, vendar sem tudi dobro in jasno vedela, da se moram tega sopuha nesmisla odločno in za vse čase znebiti, živeti higienično proti njemu.

Ko sem zjutraj vedno znova šla po Trubarjevi z Bertijem na ljubljanski grad okrog sedme zjutraj, tudi če je padal dež ali debeli kosmi snega, se nikoli nisem pozabila vsaj malo naličiti in sploh urediti, čeprav športno, to me je delalo vedrejšo in tiralo moje počutje v znosnejše. Berti je bernski planšar, ki sem ga posvojila kot slepega potnika na trajektu Vis – Split, in je bil takrat, pred letom dni, še majhen psiček, zdaj pa je že psina, čeprav dobrodušen in igriv, bil je izjemno dobra in uglajena družba in kar je bilo najpomembneje, ni govoril, ni čvekal kar nekaj v tri krasne, kar mi je izjemno ustrezalo, saj sem na gradu zjutraj srečevala večinoma ljudi, ki se jim je nekam silno mudilo, videti pa je bilo, da so brez kompasa in da ne vedo, kam jih pelje požrešnost po življenju; dneve so verjetno kradli z uradniškim delom ali kakšnimi podobnimi opravki, da so lahko tolkli plačo in zvečer gledali žajfnice ali kvize ali kaj drugega, kar sili v zanemarjenost, ki se z leti spremeni v tako gosto pajčevino, da škarje, s katerimi bi rezal spomin na napleten pretekli čas, ne obstajajo več in so za vedno zataknjene nekje nedosegljive človeškim rokam v kozmosu. Živalim, večinoma psom, ki so jih pripeljali na grad, niso dali niti pet minut, prišli so in se takoj obrnili, kakor da to počno iz obveznosti in predvsem zaradi sebe, kakor da je treba stvari reševati v poslednji nuji in to vsakega naredi za mentalno nestabilnega in razkoščičenega, navsezadnje to galopira v blaznost. Jaz sem Bertiju vedno pustila, da se nadiha in se sam odloči, kdaj je čas, da se spustiva do Poljanske gimnazije, kjer sem končala srednjo šolo in so mi spomini na te dni vedno privreli na plan, ko sva šla mimo, zmeraj kakšna nova sličica, reminiscenca, običajno take provenience, ki koketira z zavezništvom pustolovni življenjski strategiji. Zato sem vedela, da bo tudi moje žalosti in potrtosti enkrat konec, saj nisem bila vetrnjak, če bi bila tak značaj, bi me zagotovo odneslo v mentalno zdravilišče, saj se mi zdi, da sem po značaju celo pretirano emocionalna in občutljiva, lahko pa bi me veter odnesel tudi v neumno in hudobno sentimentalnost, da bi imela vsako kritiko za žaljivko in ne bi bilo nobenega humanega občutka za skupnost več. Kmalu po dojenčkovi smrti sem se začela obupano, vendar tudi obupno in na vse kriplje boriti, da bi splavala iz konfuzije in začela jasno videti, saj sem v neznosni bolečini še vedno toliko videla in vedela, da moram ven, stran iz te čobodre ali pa bom uborno propadla, kakor da bi od jutra do večera čustvovala nad usodo lačnih revežev po svetu ali pa da bi se zibala kakor potapljajoča se ladja in kakor zadnji, slepi potnik z nje ljudem predvajala slabo nanizanko, polno koleričnih eskapad, sentimentalne bižuterije in besed, ki jih sploh ne mislim zares, saj tako ne bi mogla več nič misliti in početi v življenju; brez konciznega fokusa v iskanju jedrca in brez humorja.

4.

Še iz časov, ko sem živel z Adriano Okrešo, mi je nekako prišlo pod kožo v kri, da sem se brez budilke, ki jo je ona vedno imela navito na pol sedem, prebujal okrog pol sedmih zjutraj, čeprav sem na Il Picolo hodil tudi ob desetih ali enajstih in potem znal potegniti do večera. Zadnje čase pa so mi občasno dovolili delati tudi od doma, vendar sem rad hodil na redakcijo, saj mi je družba kolegov polepšala dan in mi nemalo kratov povsem sesekala tesnobo. Čeprav se preteklosti ne da izbrisati, če si to še tako želimo, pa so mi kolegi po smrti dojenčka in ločitvi od Adriane stali ob strani in me bodrili, da moram bolečino sprejeti, saj bi storil veliko napako, če bi si začel tajiti, da živim v bolečini ali pa bi se zadrgnil v samoto.

Veliko kratov sem si čas, ko nisem prevajal ali bral, lajšal tudi tako, da sem strmel v visoke strope svojega stanovanja, ki ga je delala avstro-ogrska roka in premišljal o Adriani. Še vedno jo imam rad in spomin je sam po sebi prinašal lepoto: spominjal sem se, da je Adriana zjutraj, ko sem jo včasih priganjal, zakaj je toliko časa v kopalnici ali zakaj izbira obleke že celo ero, če pa vendar pelje zgolj Bertija na jutranjo telovadbo, vedno znova in neomajno, s svojim nežnim glasom in koncizno artikulacijo odgovarjala, da je telo in kar je oblečeno nanj nič več in nič manj kakor umetniško delo, to pa zahteva koncentracijo in ne more pasti z neba, ne glede na to, ali je človek očaran s sabo ali začaran sam po sebi. Čeprav nikoli ni hodila v službo, je imela izjemno urejen življenjski ritem, nikoli ji ni bilo dolgčas in vedno je imela dela čez glavo. In ko sem jo kdaj pa kdaj ošinil, kdaj bom deležen kakšne inštruktaže o stilu oblačenja, se je samo nasmehnila in največ kratov popoprano s kancem ironije odvrnila, da kdor ne dvomi o ravnovesju, ta je že ali pa še bo globoko zabredel. Adriana nikoli ni bila polna gostolevk o čudežni ljubezni: nikoli se ni pretvarjala, da odnosi med ljudmi ali med dvema, med nama, rojevajo plešoč soj ognja okrog glave ali pa goro, ki drobi vulkan: Adriana dobro ve, da vse mine, zato ni bila posesivni monstrum, kakor se rado godi, vendar je ta dobra in plemenita ženska, ki je vedela, da te ljubezen največ nauči o samem sebi, dobila kazen, kakršno sem navsezadnje tudi jaz, saj je plod najine ljubezni in usklajenega odnosa, čudežna mehkoba dojenčkaste kože spuhtela od naju  v hipu in za vedno. Kakor čaroben čudež zla. Po tistem sva oba vedela, da bi bilo jalovo in neumno upati, da se bova zdaj ljubila še bolj kakor nekoč, saj sva naraščaj skrbno načrtovala, uredila otroško sobo kar v treh krajih, v Ljubljani, Barboju in Trstu, čeprav oba umetniški duši, sva hotela veliko družino in nisva bila tako močna, da bi skupaj razbila možnar bolečine, ki naju je trl. Navkljub temu, da so bile najine nočne more podkletene s stvarnostjo, se nisva nehala imeti rada, vsaj jaz mislim tako, le nekakšen zid in nelagodje sta se postavila med naju, da je sobivanje postalo nevzdržno. Ko sva se dogovorila, da je bolje, da se nekaj časa ne vidiva in da greva vsak po svoje preživet in izpet opekline preteklega časa, je bilo najprej eno samo krčenje zaradi bolečin, vendar pa se je kmalu izkristaliziralo, da sva storila pametno in modro. Čeprav Adriane zdaj nisem videl ne slišal že dve leti, me spomin nanjo in vse, kar imava skupnega, navdaja z lepoto mentalnega očaka sile spomina in nikoli ne bom pozabil slovesa, ko mi je rekla, da mi še zmeraj in da mi bo vedno pripadala kakor veja drevesu.

JURIJ HUDOLIN (letnik 1973) je slovenski pesnik, pisatelj, kritik, kolumnist in prevajalec.

Objavljeno z dovoljenjem založbe Litera.

KNJIGO LAHKO KUPITE TUDI PREK SPLETA NA TEJ POVEZAVI >> 

Galeb je kriknil z razmazanim, tenkim glasom in zunaj je brlela oranžasta svetloba, ki je prehajala v svetlo zeleno; mrak bo in v njem bo zaplaval mesec, tih in ožarjen v vesolju spečih, kakor mera melanholije. In prav takrat nekje izza priškrnjene zavese, sončni žarek liže čelnice ljudem in jim daje jekleno voljo do življenja, čeprav se jim misli sesipajo kakor žagovina skozi režo v ocean.

Za prijatelje Minut strahu, ki vedno znova minejo

1.

Tudi po tistem, ko mi je na porodu umrl Daniele in ne ozirajoč se na okoliščine, ali sem se prebujala v ljubljansko meglo, ali pa so me iz sna že prej začeli žokati petelini in lajež psov v Barboju, je budilka vedno začela drdrati ob pol sedmih zjutraj. Tri leta po nesrečnem porodu, ki je moje življenje spremenilo v balado in sem naokrog znala klamati tudi z orošenimi trepalnicami in sta bojda dve navpični gubi na mojem obrazu pričali o zapleteni zaskrbljenosti, sem še vedno živela v popolni apatiji, ki sem jo čutila do sebe in drugih. Vse, kar mi je ostalo, je bil moj stil, ki sem ga vsak dan na novo negovala in dodajala ornamente in to je bilo dovolj, da ljudje ne opazijo na ošvrk, da te je nekaj hudega popolnoma zdručkalo in da nisi več na lovu za jedrcem življenjskega mirakla, ki naj bi ga vsak odgovoren do sebe iskal med rojstvom in smrtjo. Čeprav je moja nona, Italijanka iz Barboja, majhne in ljubke vasice na meji med hrvaško in slovensko Istro, vedno govorila, da človeka velikega naredi stil, pa je moj ded, ljubljanski odvetnik Okreša, temu kljubovalno nasprotoval, češ da je stil malo več od gole sentimentalne bižuterije in da beži od trdega in neizprosnega življenja in da je lahko zgolj lažniva tolažba. Da bi ustregla obema, sem študirala modni dizajn v Bologni in pravo v Ljubljani, vendar sem oboje zgolj absolvirala, do njune smrti nisem pred njiju položila diplome, a me zaradi tega nista razdedinila, kakor sta znala govoriti, kadar je pred mojimi očmi tiktakal njun kazalec, saj sta bila oba iz tistega testa, da kolikor te zna bogastvo varovati in darovati, toliko te zapelje tudi na napačna in objestna pota in v resignacijo, da bi začela živeti brez vizije in malikovati nekaj, kar bi mi uničilo življenje. In če mi ga ni smrt roditeljev v prometni nesreči kot šestletni deklici, mi ga ne more nič, tako sem se rada bodrila. Za dedkom in nono mi je ostalo veliko stanovanje in hiša s posestvom in precej denarja; stanovanje na Trubarjevi ulici v Ljubljani in hiša, ki ji je pripadalo nekaj hektarjev zazidljivih parcel en kilometer od morja v Barboju v Istri.

Po nesrečnem porodu in ločitvi od Josipa, ki naj bi bila začasna, vendar ga zdaj že dve leti nisem ne videla ne slišala, sem zime preživljala večinoma v Istri, poletja pa v Ljubljani, hotela sem biti tam, kjer je manj ljudi. Sploh pa se mi je vedno bolj dozdevalo, da največ stvari in opravkov počnem prav nasprotno tistemu, kar počne večina, vendar je tudi res, da sem se zadnja leta večini priklonila v tem, da zame pustolovsko in raziskovalno potovanje ni obstajalo več, čeprav je bilo to v moji naravi, vse skupaj je bil le še promet. Bila sem plivkajoč košček plastike, a mi na kraj pameti ni padlo, da bi sredinec usmerila v nebo ali na koga drugega ali magari na kakšno prejšnjo, celo iz trte izvito krizo. Kriza je že vso zlagano zgodovino, ki časti in velikodušno kropi morilce in razbojnike, vendar mi je še bolj in zares šla na živce, pa tudi do drobovja in jeter, gnusna filozofska sintagma, ali bolje, zapoved: izvirni greh. V glavi se mi je pletlo marsikaj in dejansko sem opažala, da večina življa na svojih življenjskih poteh nima zveze z realnostjo, še s fikcijo ne, temveč s prezgodnjo demenco in norostjo. Da je svet že davno dehumaniziran, ni treba posebej tolči po nakovalu smisla, zato se mi je boj proti zlu vedno zdel tratenje časa, saj zlo kontaminira še tako trdovratnega bojevnika svetlobe. A vedela sem, kar me je veselilo in mi dajalo upanje, da človek nikoli ne reši vseh problemov in nejasnosti, kaj šele, da bi se jih znebil, vendar jih lahko preraste. In če ne drugega, sem si mislila v topli postelji svoje ljubljanske spalnice, nekaj čez pol sedmo zjutraj, ko je budilka že zdrdrala svoje, mislim si in to že od študija naprej, ne glede na takratno šminko častihlepja in lakote po življenju, da jaz v vesolju ne pomenim nič in bo tako za vedno tudi ostalo. Tolažilo me je, da bi to moralo veljati za vsakega človeka in tudi slutila sem, če ne celo vedela, da največ kratov samo hibe in bolečina pripeljejo na zmagovito pot. Ta vedno zraste iz niča in takrat premagaš tudi najhujši odpor in sovraštvo in posmeh, protesta proti sami sebi se pač ne grem več. In zame bo poslej pomembna vsaka minuta: za človeka kot negovalca lastne, posamične eksistence, če si želi biti kolikor toliko izvoren, niso pomembna ne stoletja ne tisočletja, temveč vsakih piškavih, vendar zlatih deset minut, kajti kdor napada nesmrtnost in si jemlje čas za razmišljanje o njej, ta je zapravil še tistih deset minut in je največ kratov suženj ničevosti, ki nikoli ne uzre plemenitosti in ga nikoli ni šolal udarec ponorele lokomotive bolečine.

2.

Verjetno se mi zaradi tega, ker je oče dal mami v moji adolescenci pete vetru, otroštvo ni zdelo nikoli kako posebno ugodje in čeprav sta se še kasneje drug do drugega vedla precej omikano, sem bil vse do svojega dvajsetega leta, ko sem spoznal Adriano, zadrgnjen in zavrt mladenič, najbrž tudi pod vplivom ponižne in do vsakogar pobožno ustrežljive guvernante, s katero sem prebil večino časa do svojega sedemnajstega leta, saj sta se starša ukvarjala sama s seboj in s posledicami ločitve, ki ju je oba zelo prizadela: za veliko medeno kupo čudeža sta si bila oba edina v tem in verjetno zgolj v tem, da človek zaživi šele takrat, ko se zagleda v lastne napake in se jim upre.

Gimnazijo na liceju Franceta Prešerna v Trstu sem komaj končal, največ zaradi pomoči mame in bogaboječe guvernante, ki je mami na uho nosila, da vse noči berem, vendar ne čtiva za šolske obveznosti. Slovenščino in italijanščino sem imel odlično, drugo pa je bilo dva proti ena, če bi poznali ničlo, kakor pri športni napovedi, bi zagotovo žegnal tudi to. Mama se je na šoli izborila za moje maturitetno spričevalo, ki mi danes prav malo ali nič ne koristi in mi tudi v službi prevajalca pri Il Picolu ne: kruh si služim s tem, kar sem sam našel v knjigah, stanovanje pa sta mi starša zapustila, ko sem ju le s težavo prepričal, da se odkrižata služkinje, saj je vendar pri dvajsetih nisem potreboval več, zdaj je materi na uho nosila celo kaj počneva jaz in Adriana, ki sem jo spoznal leta 1999 v vaški konobi v Barboju, za katero sem slišal, da ti ne glede na debelino denarnice rečejo, kaj je naravnost iz morja in če ni nič, ne dobiš nič. Z Adriano sem preživel lepih in občasno tudi zelo turbulentnih sedem let, ko pa nama je umrl tako željeni Daniele, pa sta se najini poti počasi, vendar zanesljivo razklali, najbrž nas res najbolj uničijo tisti, ki jih sploh ne poznamo, ne glede na to ali so iz naših genov ali ne.

Ljudi sem se od nekdaj bal po stopnji neumnosti, ki jim frfotajo iz ust, zato sem po najini tragediji postal tak kot pred Adriano, zazankan in tih, morebiti celo mrk in odločen, da mora čas milosti čimprej in za vedno miniti, kaj naj drugega: se gledam kako jočem, gledam, kako cel svet joče od pamtiveka, kdo se bo smejal in kdo štel solze, ko bo kajman jokal, krokodil? Jasno je, da kakor se kotalikajo in vrtijo planeti v vesolju, zaenkrat name in na vse človeštvo nima nobenega otipljivega vpliva, vsaj v tistem najbolj pomembnem oziru, da bi kdo kdaj kaj tehtnega in pomembnega skoviknil z neba, vendar je jasno tudi, da je ljubezen med različnimi in neenakimi edini možen življenjski red. Preroki in mistiki, ne samo da so sebični blodneži, zapredeni v zgodovinsko zmoto, so tudi egocentriki, ki malikujejo popolno podrejenost in s tem propad življu, ki nima jajc in zaradi tega ne razvija jasne vizije. Čeprav se mi zdi življenjepis gnusno samoljubna in bahata zvrst, sem zdaj, pri tridesetih, s ponosom – sam zase – pritaknil, da sem se za svojo vizijo življenja izvojeval: brskati po knjigah, iskati tisto, kar me bo spet odprlo in pomagati si sam, nočem da mi pomaga katerikoli fizično živi predstavnik človeške rase: hočem in želim si pomagati s knjigami, si z njimi odpirati včasih otečene in lepljive veke, vendar ne s priročniki in šundom, temveč z leposlovjem: pisal ne bom, dovolj je, če že v službi prevajam in s tem tešim željo možganskega debla, da se vsak dan znebi določene kvote besed. Bal sem se, da ne bi zaradi nesrečne zavrtosti, ki je, vsaj zdi se mi, navzven nisem kazal, zbežal v narcizem, saj je ta sprt s široko razumevajočo artikulacijo in ne zmore prenesti drugačnega mnenja, kakor zgolj tistega, ki si ga je človek ustvaril sam o sebi. To bi me zapeljalo v zgodnji propad, jaz pa sem si navkljub vsemu želel živeti. Nikakor in nikoli si ne smem dovoliti, da bi se priklonil resignaciji, potem bi šel še živ rakom žvižgat. Učitelj bom sam sebi, dovolj sem star in doživel sem svojo veliko bolečino, izgubil sem dva, ki sem ju najbolj ljubil, vendar pa se na rovaš rešitve ne mislim ukvarjati z ideologijami, vsak mesijanski akt je diktatorski, svetu in drugim ljudem pa se nikoli ne moreš maščevati, tako kot bi si v največji užaljenosti in bedi in besu nad čudežno krivico želel. Jaz bom trdovratno ubral tako pot, da bo čim manj ljudem okrog mene tekel dež iz oči, ne glede na resnico sodobnega časa, da je pri izobražencih na prvem mestu profiliran sistem laži in ne mislim se ukloniti nobenemu nagonu po moči in oblasti, ki brli in kakor sestradana divjad čumi v vsakem človeku kakor potreba po hrani in vodi. Jaz bom samo jaz, Josip Degrassi, rojen leta 1969 v Kopru, očetu Italijanu in mami Slovenki, gimnazijski maturant, zaposlen kot prevajalec pri Il Piccolu, ločen (čeprav še ne na papirju), stanujoč na Via Roma v Trstu, ljubitelj vsakršne literature in zanimivega čtiva, pravzaprav nekakšen zasebni raziskovalec, prepričan v to, da ni res, da je v teku evolucije vsak sedanji človek boljši od prejšnjega, čeprav tudi mislim, da se ne sme nobene, ampak prav nobene preteklosti zadegati v postrgani menažki v ocean in potem začudeno mežikati z očmi.

JURIJ HUDOLIN (letnik 1973) je slovenski pesnik, pisatelj, kritik, kolumnist in prevajalec.

Objavljeno z dovoljenjem založbe Litera.

KNJIGO LAHKO KUPITE TUDI PREK SPLETA NA TEJ POVEZAVI >> 

Za trditev, da je bil Marx večinoma determinist tiste vrste, ki meni, da človekova dejanja niso svobodna, ni nobenega dokaza. Nasprotno, očitno je verjel v svobodo in ves čas pisal – ne nazadnje v svojih novinarskih člankih – o tem, kako bi posamezniki včasih lahko ravnali drugače (in kako bi včasih morali) ne glede na zgodovinske omejitve njihovih dejanj. Engelsa, ki ga nekateri vidijo kot determinista od glave do pet, je vse življenje zanimala vojaška strategija, o kateri bi komajda lahko rekli, da je v rokah usode.8 Pri Marxu bomo naleteli na poudarjanje poguma in doslednosti, ki sta po njegovem bistvenega pomena za politično zmago, zdi pa se tudi, da dopušča možnost odločilnega vpliva naključij na politične procese. Eden od takih primerov je kolera, ki je leta 1849 zdesetkala militantno krilo delavskega razreda v Franciji.

(Terry Eagleton v knjigi Zakaj je imel Marx prav vzame v precep deset uveljavljenih kritik Marxa in poskuša eno za drugo ovreči. Hkrati poskuša jasno in razumljivo predstaviti Marxove ideje tistim, ki ne poznajo njegovega dela. Rezultat je udarna, kontroverzna knjiga, ki dokazuje, da je bil Marx morda najbolj napačno razumljen mislec v zgodovini, in ki ne bo manjkala na knjižni polici vseh, ki se zavedajo, da nas bo, če ne bomo ukrepali, kapitalizem vse pokončal. Prvi odlomek iz knjige si lahko preberete na tej povezavi.)

Sploh pa obstaja več vrst neizbežnosti. O nekaterih stvareh morda menite, da so neizbežne, čeprav niste determinist. Celo najbolj gorečen indeterminist se bo strinjal, da je smrt neizbežna. Če boste v fička stlačili preveč slonov, bodo nekateri od njih močno pomečkani. Ampak to je stvar fizike, ne usode. Stvari ne bi prav nič spremenilo, če bi se sloni v fička stlačili po svoji svobodni volji. Dejanja, ki jih storimo prostovoljno, se nazadnje pogosto sprevržejo v nekaj, kar se nam zdi kot tuja sila. Prav na tej resnici temeljita Marxovi teoriji o odtujitvi in fetišizmu potrošnega blaga.

Marksizem je oblika determinizma. V ljudeh vidi le orodje zgodovine in jim tako odvzema njihovo svobodo ter individualnost. Marx je verjel v železne zakone zgodovine, ki delujejo z neodjenljivo močjo in ki se jim ne more upreti nobeno človekovo dejanje. Fevdalizmu je bilo usojeno, da bo porodil kapitalizem, in kapitalizem se bo neogibno umaknil socializmu. Tako je Marxova teorija zgodovine le posvetna oblika misli o Božji previdnosti ali Usodi. To človekova svobodo in dostojanstvo žali enako kot obstoj marksističnih držav.

(Terry Eagleton v knjigi Zakaj je imel Marx prav vzame v precep deset uveljavljenih kritik Marxa in poskuša eno za drugo ovreči. Hkrati poskuša jasno in razumljivo predstaviti Marxove ideje tistim, ki ne poznajo njegovega dela. Rezultat je udarna, kontroverzna knjiga, ki dokazuje, da je bil Marx morda najbolj napačno razumljen mislec v zgodovini, in ki ne bo manjkala na knjižni polici vseh, ki se zavedajo, da nas bo, če ne bomo ukrepali, kapitalizem vse pokončal. Prvi odlomek iz knjige si lahko preberete na tej povezavi.)

Morda bi se za začetek kazalo vprašati, kaj je posebnega na marksizmu. Kaj ima takega, česar nima nobena druga politična teorija? To zagotovo nista pojem revolucije, ki je dosti starejši od Marxovega dela, niti pojem komunizma, ki je nastal že v antiki. Marx si ni izmislil socializma ne komunizma. Evropsko delavsko gibanje se je dokopalo do ideje socializma, ko je bil Marx še liberalec. Pravzaprav bi bilo težko navesti eno samo politično značilnost, ki je ne bi bilo mogoče najti zunaj njegovega dela. Vsekakor to ni revolucionarna partija, ki je zapuščina francoske revolucije in o kateri je imel Marx tudi sicer bore malo povedati.

Z marksizmom je teoretično vse v najlepšem redu. Kadarkoli so ga preizkusili v praksi, pa so bile njegove posledice teror, tiranija in množični poboji nepredstavljivih razsežnosti. Morda se marksizem zdi lepa ideja petičnim zahodnjaškim akademikom, ki v svobodi in demokraciji vidijo nekaj samoumevnega. Milijonom navadnih mož in žena pa je prinesel garanje, trpljenje, prisilno delo, zlom gospodarstva in strahotno represivno državo. Kdor kljub temu še vedno podpira njegovo teorijo, je torej zabit, hote zaslepljen ali moralno sprijen. Socializem pomeni pomanjkanje svobode; pomeni pa tudi pomanjkanje materialnih dobrin, saj je to logična posledica odprave prostega trga.

(Terry Eagleton v knjigi Zakaj je imel Marx prav vzame v precep deset uveljavljenih kritik Marxa in poskuša eno za drugo ovreči. Hkrati poskuša jasno in razumljivo predstaviti Marxove ideje tistim, ki ne poznajo njegovega dela. Rezultat je udarna, kontroverzna knjiga, ki dokazuje, da je bil Marx morda najbolj napačno razumljen mislec v zgodovini, in ki ne bo manjkala na knjižni polici vseh, ki se zavedajo, da nas bo, če ne bomo ukrepali, kapitalizem vse pokončal. Prvi odlomek iz knjige si lahko preberete na tej povezavi.)

O Komunističnem manifestu je bilo rečeno, da je »nedvomno najpomembnejše besedilo, kar jih je bilo napisanih v 19. stoletju«. Le malo mislecev je tako odločilno vplivalo na tok sodobne zgodovine kot avtor Manifesta. Celo Marxovi najbolj neusmiljeni kritiki ne morejo zanikati, da je spremenil naše razumevanje človeške zgodovine.

Marx je bil prvi, ki je identificiral družbeni pojav, imenovan kapitalizem, in pokazal, kako je nastal, po katerih zakonitostih deluje in kako bi ga bilo mogoče odpraviti. Da je kapitalistični sistem v težavah, vemo po tem, da začnejo ljudje govoriti o kapitalizmu. To pomeni, da se sistem nič več ne zdi samoumeven kot zrak, ki ga dihamo, in da nanj lahko zremo kot na precej nov zgodovinski pojav, kar tudi je. Sedanja kriza nam je omogočila znova poseči po besedi »kapitalizem«, ki smo jo predtem običajno skrivali pod kakim sramežljivim evfemizmom, kakršni so »moderna doba«, »industrializacija« ali »Zahod«. A na pohodu je nenavadno prepričanje, da danes lahko brez strahu pokopljemo Marxa in njegove ideje – na predvečer ene najbolj uničujočih kriz kapitalizma v zgodovinskem spominu. Marksizem, ki je dolgo veljal za teoretično najbogatejšo in politično neprizanesljivo kritiko tega sistema, zdaj pokroviteljsko potiskamo v daljno preteklost.

Ta knjiga se je porodila iz ene same, osupljive misli: kaj, če se večina najpogostejših kritik Marxovega dela moti? Natančneje, če niso v celoti zgrešene, kaj če so večinoma take?

Obtožba prinaša sedem bolečih, krutih osebnih zgodb ljudi iz različnih družbenih okolij: pripoved o zvesti partijki, katere bolni otročiček neutolažljivo joče ob pogledu na velikanska portreta Marxa in Kim Il Sunga na trgu pred oknom, zaradi česar jo obtožijo protirevolucionarne vzgoje in vso družino izženejo iz Pjongjanga; o ženi, ki strada in molči o spolni zlorabi partijskega vodje, da bi njen mož lahko napredoval v službi; o človeku, ki zaradi politične neprimernosti ne more obiskati bolne matere v drugem kraju (za vsako potovanje je potrebno dovoljenje, tudi znotraj države) … Vsem protagonistom je skupno dvoje: v začetku neomajna vera v sistem in dobroto Velikega vodje in pozneje grenko razočaranje ob spoznanju, da so bile vse obljube njihovih voditeljev laž, vsi upi jalovi in ves trud zaman, saj je država v svojem bistvu nečloveška in sovražna.

»Uau! To je pa očitno zelo dobro …«

Mlada ženska, ki je prepustila prostor gospe Oh in ki je zdaj sedela stlačena k njim, se je zasmejala ob pogledu na Yeong Sunin ljubki obrazek, ko je deklica z velikimi grižljaji goltala kruh.

»Ah, le kaj sem mislila? Izvolite košček!« Gospa Oh ji je iskreno opravičujoče ponudila zavoj s kruhom.

»Ja, vzemite enega,« ji je prigovarjal njen mož.

»Ne, ne,« je rekla mlada ženska, odrinila zavoj in se toplo nasmehnila njuni skrbnosti. »Saj imam nekaj hrane v nahrbtniku. Ampak, ali potujete daleč? Po vsem tem …«

»Oh, mi smo že naredili kar lep kos poti, zdaj pa nimamo več daleč. Samo da se rešimo iz tega groznega položaja …«

Obtožba prinaša sedem bolečih, krutih osebnih zgodb ljudi iz različnih družbenih okolij: pripoved o zvesti partijki, katere bolni otročiček neutolažljivo joče ob pogledu na velikanska portreta Marxa in Kim Il Sunga na trgu pred oknom, zaradi česar jo obtožijo protirevolucionarne vzgoje in vso družino izženejo iz Pjongjanga; o ženi, ki strada in molči o spolni zlorabi partijskega vodje, da bi njen mož lahko napredoval v službi; o človeku, ki zaradi politične neprimernosti ne more obiskati bolne matere v drugem kraju (za vsako potovanje je potrebno dovoljenje, tudi znotraj države) … Vsem protagonistom je skupno dvoje: v začetku neomajna vera v sistem in dobroto Velikega vodje in pozneje grenko razočaranje ob spoznanju, da so bile vse obljube njihovih voditeljev laž, vsi upi jalovi in ves trud zaman, saj je država v svojem bistvu nečloveška in sovražna. Prednaročila založba Modrijan sprejema do 21. februarja.

Na hribu za vasjo je zakukala kukavica, zakričala, kot bi se davila s kepo strjene krvi. Gospa Oh torej ni bila edina, ki nikakor ni mogla zaspati.

Zategel vzdih njenega moža je govoril tudi o njegovem nelagodju. Potem, kot da je to nekakšna verižna reakcija, je začela jokati še njuna vnukinja.

»Te boli, ljubica?«

Tresoča se roka gospe Oh je v temi tipaje iskala vnukinjino obvezano nogo. Njeni prsti so zadeli ob vogal lesene deščice, trde in mrzle na otip. Po hrbtu jo je spreletel drget.

Čeprav je poskušala izdihniti bolečino iz sebe, ji je obtičala trdno usidrana v prsih. Petletno vnukinjo je zlomljena noga očitno bolela, a gospa Oh se je morala spopadati s svojimi mukami, saj je morala zaradi preveze okrog križa ves čas ležati v istem neudobnem položaju. Pred nekaj dnevi je priletni par obiskal svojo nosečo hčerko, ki se ji je čas poroda hitro bližal; mislila sta, da bosta storila dobro delo, če bosta za nekaj časa odpeljala deklico s sabo in se bo mati lahko posvetila sebi. Ko bi gospa Oh mogla vedeti, da se bo otroku zgodila taka nesreča …

Nekaj časa sta tiho sedela. Adriana je stegnila roko proti zvočniku, ki je bil povezan z računalnikom, in povišala glasnost. Pomignila je proti skupini na drugi strani sobe. »Kdo je tista punca, ki nenehno pogleduje proti nama?« »Anniken … Iz Švedske.« »Bravo, Muri.« »Dobro opažaš.« »Tudi druge stvari poleg ljubosumja. Kaj se je še zgodilo na policijski postaji? Nekaj je narobe. Kaj?« »Tiste fotografije, ki mi jih je pokazal keps …« je rekel Muri in na dušek izpil velik kozarec vode. »Tistih pet, na katerih ste ti in nekaj anarhistov? Da, omenil si jih že. Vsaj desetkrat.« »Bilo jih je šest,« je dejal, ko je spet prišel do sape. »Na eni … sta bila Vilon in Lukas. Vilona so dobili iz profila, in če ga ravno ne poznaš, težko rečeš, da je on, toda Lukas … Lukas je gledal naravnost v objektiv. Namrščeno, kot da bi vedel, da ga slikajo …« Adriano je stisnilo v grlu. Segla je po Murijevem kozarcu, videla, da je prazen, in mu ga vrnila v naročje. »Kako si reagiral?« je vprašala. »Niti trznil nisem. O tem sem prepričan.« Adriana je pokimala s praznim pogledom v očeh. »Ni še nujno, da to kaj pomeni,« je čez čas nadaljeval. »Fotografirali so našo plakatersko akcijo. Kot je Lukas tudi napovedal, da jo bodo. Res je, da me je keps spraševal, kdo so ljudje na slikah, ampak mislim, da me je z njimi predvsem izsiljeval, da bi izvedel druge stvari.« Zasmejal se je. »Čeprav je res delal dramo iz naše akcije. Zabrusil mi je, naj kar začnem počasi pakirati. Pozabil sem ga vprašati, kaj natanko misli s tem.« To je Adriano spomnilo, zakaj je pravzaprav prišla v Avtonom. »Da, Lukas sporoča, da bomo zaradi vsega skupaj omejili naše načrte. Zmanjšali bomo število tarč. Ni ti treba več opazovati poslopja Standard & Poor’s. Če si že naredil kakšne skice, jih uniči. Enako velja za Moody’s.«

»Razmere medtem ostajajo napete. Včeraj popoldan so zaradi grožnje s podtaknjeno bombo že drugič v nekaj dneh evakuirali uslužbence Vrhovnega sodišča. Kasneje se je k sreči izkazalo, da gre znova zgolj za lažno …« Vrata so se treskoma zaloputnila. Čistilec je opravil svoje delo in policist je Muriju ukazal, naj sede nazaj na klop. Minute so se vlekle v neskončnost. Odmev oddaljenih korakov se je zdel kot upočasnjeno tiktakanje ure. Murija je spet začela razjedati paranoja. Videl je, da ga policist opazuje s strani. Ga preverja? Je to vse skupaj test? Obrnil je glavo na desno v pričakovanju, da bodo po stopnicah vsak čas privedli Lukasa. In za njim Saida in nato še ostale. Mogoče pa so ga vseeno prijeli v povezavi z napadi. Mogoče niso bili dovolj prepričani o njegovi krivdi, zato zdaj čakajo, da se bo s kakšno nepremišljeno reakcijo, napačno kretnjo izdal. Njegov pogled je bil nepremično uprt proti stopnišču. Navsezadnje so ga specialci počakali na ulici. Kaj drugega bi lahko bil razlog?

Njegove misli so pretrgali cmokajoči koraki, ki so se naglo približevali po stopnicah navzgor. Čas je stekel hitreje. Na hodniku se je prikazal čokat starejši moški z orlovskim obrazom, zavit v črn plašč, s katerega je zaničljivo otresal sneg. Muri je vedel, da je ta možakar tu zaradi njega; policist se je nemudoma vzravnal. Možakar mu je pomignil, Murija pa komaj ošvrknil s pogledom. V levi roki je prenašal aktovko in z njo pokazal na vrata navzdol po hodniku. »Pelji ga v sobo 109,« je naročil policistu in se umaknil v pisarno. »Takoj pridem.« Šele ko se je spet postavil na noge, je Muri začutil, kako močno ga prepreza bolečina. V zapestjih ga je skelelo zaradi pretesnih lisic, meča so bila razbolena zaradi dolgega neudobnega sedenja, hrbet zaradi udarcev. Policist ga je posedel na navaden lesen stol, ki se je Muriju takoj zazdel nadvse udoben. Razen še enega stola in oguljene rjave mize v majhni sobi med njima ni bilo ničesar. Muri je brezizrazno strmel v umazano belo steno. Soba je zaudarjala po znoju in krivdi. Spet je zaslišal cmokanje korakov. Policist je stopil ven in nagovoril možakarja. Njegov šepet je bil ravno dovolj glasen, da je Muri lahko razvozlal par besed, čeprav jima je kazal hrbet.

»Nekaj prikriva, zagotovo … Da, da, prepričan …, … ne vem, kaj naj … Vidi se mu.« »Dobro, dobro,« ga je na koncu prekinil možakar, se odkašljal in vstopil v sobo. »Moje ime je David Hermann in sem višji kriminalist,« je rekel, potem ko je zaprl vrata in se usedel za mizo. Predse je položil mapo in jo ravnodušno odprl.
Muri ni odreagiral. Strmel je v zid mimo svojega zasliševalca. Trudil se je zatreti vsak svoj gib, vsak trzljaj. Tudi kriminalist je sedel kot okamnel in naslonjen nazaj nemo zrl v Murija. »Mečislovas Rurik Galinis. Tvoji anarhistični prijatelji vedo, da si krščen?« je naposled rekel. »Pozabljam – je to pri vas sploh pomembno?« Muri ni odgovoril. »Kozarec vode.« »Misliš, da so te specialci aretirali po naključju?« Muri se je zavedel, da mora takoj zbrati svoje misli, sicer je konec z njim. »Nisem bil aretiran. Nihče mi ni razložil, kakšne pravice imam. Hočem kozarec vode. In takoj zatem odvetnika.« »Kako boš pa pil? Saj si vklenjen. Misliš, da imamo tukaj slamice? To ni slaščičarna, Mečislovas. To je zasliševalna soba in jaz sem višji kriminalist s petnajstletnimi izkušnjami na področju organiziranega kriminala in terorizma.« Desni kazalec je zapičil v razgrnjene liste pred sabo. »To si pa ti … Ampak ne bova se pogovarjala o požigu banke AB Finasta v Rigi pred sedmimi leti ali o napadu na McDonald’s, prav tako v Rigi, pred petimi in pol. Ne bova se pogovarjala o kraji sedmih avtomobilov. In ne bova se igrala igric. Ko ti bom zastavil vprašanje, boš odgovoril nanj po svojih najboljših močeh. In sproti bova videla, kaj lahko storiva tudi zate, začenši z lisicami na tvojih rokah. Quid pro quo. Razumeš?« Razumel je, vendar ni tega z ničimer pokazal. »Dobro, še enkrat: veš, zakaj si tukaj?« Muri je globoko zavzdihnil in odgovoril: »Zaradi svojih političnih prepričanj.« Kriminalist Hermann se je prešerno nasmehnil, kot bi hotel reči rad imam izzive.

»Ko bi le bilo tako preprosto,« je dejal in začel šariti po papirjih v mapi, dokler ni prišel do šestih črno-belih fotografij v velikosti formata A4. Razvrstil jih je pred Murija, da si jih je lahko podrobno ogledal. Takoj jih je prepoznal. In sebe na eni od njih. »Vaša plakaterska akcija v noči na 28. november. Najbrž se spomniš –protinacistična gesla, zdrobljeno steklo v lepilu.« Muri je odmaknil pogled od fotografij. »Takrat ste mesto prelepili z več sto takimi plakati. Vsak izmed njih je predstavljal nevarnost za ljudi!« Muri se je hotel nasmehniti, vendar se je zadržal, toda vseeno prepozno, kajti Hermann je očitno znal razbrati tudi najmanjše trzljaje na obrazu. »Se ti zdi smešno? Si domišljaš, da so te plakate trgali samo vaši politični nasprotniki? Misliš, da ni komunalnim delavcem nihče naročil, da jih morajo odstraniti z nedovoljenih površin? Dve prodajalki sta se porezali, ko sta poskusili odstraniti vaša plakata z izložbenega okna. In tebi se to zdi smešno! Da, zelo vam je mar za delavski razred – kateremu vas velika večina itak niti ne pripada!« Muri je čutil, da počasi izgublja nadzor nad svojimi obraznimi mišicami. Vendar se je še vedno trudil obdržati hladen pogled. Kriminalist Hermann je medtem nadaljeval: »Si ti nalepil tista dva plakata na izložbeno okno? Ne, seveda ne. Ti in tvoj kolega iz Avtonoma sta lepila okoli stadiona in po avtobusnih postajališčih v severnem delu centra.« Dvignil je eno od fotografij in jo nastavil Muriju pred oči. Na njej sta bila Vilon in Lukas. »Zato da bi obračunali z relativno majhno skupino sovražnikov, ste pripravljeni povzročati splošno nevarnost. Zanima me, česa vsega ste še sposobni. Kdo je organiziral to akcijo?« Muri ni odgovoril. Toda počutil se je vedno slabše. Žeja ga je že močno stiskala za vrat. »Kdo je organiziral akcijo? Ti?« Muri je še vedno molčal. »Ne domišljaj si, da se mi s svojo tišino upiraš. Zaradi mene sva lahko tukaj ves dan. Jaz sem v službi. Plačan sem, da sedim tu. Ti pa …«

»Kozarec vode.« »Quid pro quo, Mečislovas. Kdo je organiziral akcijo?« Muri je zmajal z glavo: »Ne vem.« »Za norca me boš imel? Bil si zraven, pa ne veš? Boš zdaj rekel, da si bil tam po naključju? Vajin par je bil tako dobro organiziran kot vsi ostali. Od začetka si bil zraven. Kdo je torej organiziral akcijo? Čigava ideja je bila?« »Mislim, da ne razumete, kako potekajo te stvari,« je rekel Muri. »Po skvotih kroži ogromno različnih načrtov za direktne akcije. Ko ideja enkrat zaokroži, pripada vsem, ni ga človeka, ki bi si jo lahko lastil, so samo še ljudje, ki jo izvedejo v praksi. Pobuda za plakatersko akcijo je prišla do mene na shodu proti nasilju nad istospolnimi. Ne vem, kdo mi jo je prvi omenil, ker je veliko ljudi govorilo o njej. Sploh pa mislim, da ideja zanjo niti ni bila nova in da je že nekaj časa krožila naokoli – po napadu na Mangot smo jo pač prenesli v akcijo. Ti ljudje na fotografijah so samo naključni aktivisti, ki so sodelovali, nihče od njih ni pomemben. Poznam jih samo na videz. To je vse.« Hermann je nezadovoljno stresel z glavo in zapustil sobo. Čez nekaj minut se je vrnil s plastičnim kozarcem vode in ga postavil na sredo mize. Vendar Muriju ni snel lisic, zato ni mogel piti. »Aha,« je rekel Hermann in si nekaj zabeležil v mapo. »Tako torej prihaja do teh terorističnih napadov. Ideje krožijo naokoli in potem se jih izvaja.« »Ne vem, o čem govorite,« je jezno odvrnil Muri. »Seveda veš, saj si ravnokar priznal. Tukajšnji anarhisti so znali biti od časa do časa moteči, vendar takšnega sranja ni bilo. Potem ste prišli sem vsi vi iz tujine, ideje so začele krožiti in zdaj imamo bombne napade in streljanje. Sem na kaj pozabil?« »Na dokaze.« Hermann je našobil ustnice, potem pa je spet zagrmelo iz njega: »Kje so tisti trije španski anarhisti? Kdo jih ščiti? Kje se skrivajo?« Muri je molčal. Na to dejansko ni imel kaj reči. »No?« je Hermann vrtal naprej. »Izginili so en dan pred napadom na Adorjana Acosto in od takrat jih ni nihče več videl.

Toda na tisti blatni cesti zunaj mesta, kjer sta dva od njih odvrgla motor, so pustili svoje sledi. Forenziki so ugotovili, da so odtisi njihovi.« Muri je dvignil pogled. Kriminalistov obraz se je nemudoma razjasnil. Prikimal je samemu sebi. »Torej le veš nekaj o tem!« Muri je videl, da mu nastavlja past. Lagal mu je glede sledi, da bi videl njegovo reakcijo. Nikakor niso mogli vedeti, komu pripadajo tisti odtisi. Nasmehnil se je Hermannu, ki je res mislil, da ga je končno nekje ujel. »To je bil poskus umora, Mečislovas! Poskus umora – to ti je do trideset let zapora. Ti ljudje so ubežniki pred zakonom. Kar smej se, toda dobili jih bomo. Prej ali slej bodo najebali in z njimi tudi vsi tisti, ki so jih ščitili! Zapomni si to.« Muri je zmajal z glavo. »Nimate ne dokazov in ne prič. Vse, kar imate, je slepa vera, da smo za te napade krivi anarhisti. Bedno.« Hermann ga je nasršeno pogledal in globoko vdihnil skozi nos. Prst je ponovno zapičil v fotografije na mizi. »Kdo so ti ljudje? Kdo od njih je dal pobudo za lepljenje plakatov?« Muri si je dobro ogledal vse fotografije. Hotel si je zapomniti, koga vse so policisti ujeli v objektiv. Na eni sliki sta bili dve lezbijki, sicer feministični aktivistki, na drugi dva lokalna aktivista, ki ju je Muri bežno poznal s Scene, na tretji Lukas in Vilon, na ostalih pa anarhisti, v glavnem iz Avtonoma. Vedel je, da to ne morejo biti vse fotografije, ki jih imajo, zato je iskal detajle, ki bi mu razkrili, zakaj mu je Hermann pokazal prav te. Kakšen je bil smisel teh posnetkov? Pazil je, da tudi s svojim ogledovanjem ni izdal ničesar. Toda koncentracija mu je hitro padala. Pogled mu je vse pogosteje bežal h kozarcu vode in se nato vračal k fotografijam, ne da bi vedel, kje se je nazadnje ustavil. »No?« je zagrmel Hermann. »Misliš ves dan buljiti v te slike? Ne prepoznaš svojih kolegov? Na dan z imeni! Quid pro quo, Mečislovas. Najprej imena, potem voda!« Muri je čutil, da je že proti koncu z močmi. Bolečina v zapestjih je postajala neznosna, v grlu ga je dušilo. Kljub temu je zmogel še en širok nasmeh. Končno je dojel, kaj ta keps pravzaprav hoče od njega.

»Vem, da jih lahko mirno identificirate tudi brez moje pomoči. Toda ne zanimajo vas ti ljudje, zanima vas, če sem jih pripravljen izdati. Hočete videti, ali bi bil lahko vaš ovaduh.« Prasnil je v smeh, ki ga je tu pa tam prekinil suh kašelj. »Kaj resno mislite, da bom izdal svoje prijatelje? Za kozarec vode?« Hermann je sunkovito vstal. Muri je bil prepričan, da bo spet tepen, toda vseeno se ni mogel nehati smejati. »Zajebal si, Mečislovas! Nedolžni ljudje so se porezali s temi vašimi plakati! Jaz bi na tvojem mestu začel počasi pakirati,« je siknil Hermann in pustil, da je obviselo v zraku, kaj natanko je mislil s tem.

Vendar je bilo Muriju čisto vseeno, s čim mu je grozil – z vrnitvijo domov ali odhodom v zapor. S pogledom je spremljal kriminalista, ki je spet zapuščal prostor, in se vse glasneje smejal. »Kam pa greš? Do avtomata za hrano? Me boš poskusil podkupiti s čokoladko?« Napetost v njem je naraščala in eksplodirala, ko je za hrbtom zaslišal tresk vrat. »Hej! Kam greš? Hej! Snemi mi te kurčeve lisice, prasec!« Adriana je bila zamorjena, še bolj kot po navadi. Vse v prostoru jo je motilo, vsaka stvar, ves direndaj skupaj in vsak šum posebej, vsak obraz. Družabni prostor v Avtonomu ni bil nikoli posebno urejen ali čist, toda od navala vseh obiskovalcev iz tujine je bil videti kot prizorišče samomorilskega bombnega napada. Muri je bil še vedno v središču pozornosti. Adriana ga je v skvotu čakala že od poznega popoldneva in si je želela samo še čimprej oditi. Ošvrknila je uro na mobitelu in naveličano tlesknila z jezikom; bila je skoraj že enajst zvečer. Muri je bil že eno uro nazaj, vendar se ni mogel iztrgati iz obroča radovednežev. Adriani, ki je odmaknjena v kotu čakala nanj, se je vse skupaj zdelo ironično. Najprej so ga zasliševali policaji, zdaj pa še tovariši.

Muri je bil vidno utrujen, vendar se je dobro držal in podrobno opisoval dogajanje. Izpraševal ga je samo en keps, ta kriminalist David Hermann. Zaslišanja so bila kratka in vedno bolj intenzivna, prekinjena z dolgimi pavzami. Muri je bil takrat prepuščen samemu sebi. Soba ni imela ogledala, skozi katerega bi ga lahko opazovali, čeprav je bil prepričan, da so ga. Sumil je, da imajo v luči na stropu nameščeno manjšo kamero. Hermann je zahteval, naj mu pove, kdo je organiziral akcijo lepljenja protinacističnih plakatov, kdo je v njej sodeloval, kdo je napadel neonaciste, koliko tujih anarhistov je v zadnjem času prišlo v mesto, kdo skrbi za njihov prihod in namestitev, kdo je zadolžen za sodelovanje s tujino, kje so trije španski anarhisti, kdo vodi kampanjo terorja, koliko ljudi sodeluje v njej, kdo je sestavil javni spisek podjetij, ki jih je treba napasti, katere so naslednje tarče, kdo širi nemire v mestih na severu, ali je bilo načrtovano, da Acosta napad preživi … Potem so se vprašanja iznenada osredotočila nanj: kdaj je prišel v državo, zakaj, kje je potoval prej, zakaj je bil tam, zakaj je odšel od tam, kaj počne tukaj in od česa živi, a čeprav se je keps vedno znova vračal k tem vprašanjem, ni bilo videti, da bi ga odgovori zanimali. »Jasno, da ne,« je rekla ena od anarhistk. »To so bila samo kontrolna vprašanja. Tip je hotel videti, ali je kakšna razlika v tem, kako odgovarjaš na nevtralna vprašanja in vprašanja, ki te lahko inkriminirajo.« »Vem,« je pokimal. »Nisem bil prvič zaslišan. Ničesar mu nisem povedal.« »Kaj pa bi mu lahko povedal?« je vprašal nekdo. »Saj – nič.« Sledilo je še nekaj zmedenih vprašanj, potem pa se je debata počasi preusmerila na jutranje prerivanje na policijski postaji. Do njega je prišlo, ko so hoteli policisti na silo odstraniti osem anarhistov iz Durrutija, ki so zahtevali odgovor na vprašanje, zakaj njihovi prijatelji po treh tednih še vedno niso razglašeni za pogrešane. Vzdušje ni bilo več praznično kot zjutraj; ljudje so bili zaskrbljeni in jezni.

Muri se je izvil iz obroča anarhistov in prisedel k Adriani. »Kako si?« ga je vprašala. »Okej,« je dejal in takoj potem zmajal z glavo. »V bistvu izčrpan. Glava me boli, zapestja me ubijajo.« Adriana mu je privzdignila levi rokav. Prizor jo je skoraj šokiral. Njegova koža je bila živo rdeča in na dveh mestih do krvi odrgnjena. Videti je bilo, kot da nosi barvno zapestnico. Previdno mu je potegnila rokav navzgor. »Nisem vedela, da je mučenje postalo ustaljena metoda zaslišanja,« je dejala. »Pofukani prasci.«