/ Arhiv / Knjižnica

Dunajski konservatorij.

Z Lucienom so obredli vse ulice v Mestni državi. Psi so se hehetali dalje …
»Prosim …«
»Kaj pa, če bi ga izročili plačancem?«
Odločili so se, da ga predajo na najbližji policijski postaji.
Policisti v civilu so z glasnimi vzkliki pozdravili domoljubno dejanje.
Komandir, med lupljenjem banan in basanjem velikih kosov v usta:
»Tu smo zato, da skrbimo za spoštovanje zakonov, ta narodni škodljivec si zasluži, da jih dobi pošteno po grbi!«
Psi …
»Gospod komandir, cigarete …«
Izročil jim je škatlico.
»Le korajžno, bratci …«
»Prosim, moj zvezek …«
Mogotec je pookleval, izvlekel notes, iztrgal nekaj listov in si jih zataknil v škornje.
»Ujemi, škodljivec!«
Psi so se hehetali dalje …

Tramvaj 83: podnevi in ponoči, večen v svojem sijaju paradiža, ki se je znašel v zosu, z najzanikrnejšimi strankami pa s takimi, ki mečejo denar skozi okno, simbol družbe, v kateri vlada popolna sloga in ki je spremešana, pregnetena, zelena luč za mendlovska križanja, prisilne ljubezenske strasti, prezgodnje izlive.

Javno branje z naslovom »Prerokbe pred zoro« je bilo napovedano za neko soboto proti enajsti zvečer. Tip, zadolžen za ozaveščanje o dobrobitih literature, je stvar preložil na drugega tipa, ta jo je preložil na drugega tipa, ta je to preložil na drugega, skratka, zmazek od ozaveščanja. Občinstvo ni bilo na tekočem in je kot ponavadi prijurišalo v Tramvaj 83.

Prva noč v Tramvaju 83: noč razvrata, noč pijančevanja, noč prosjačenja, noč prezgodnjega izliva, noč sifilisa in drugih spolno prenosljivih bolezni, noč prostitucije, noč z vsemi žavbami namazane brihte, noč plesa in plesa, noč, ki poraja reči, ki obstajajo le med potoki piva in namero, da boš izpraznil žep, iz katerega puhtijo krvavi minerali, ti kravjeki, povzdignjeni med surovine, na začetku je bil kamen …

V Tramvaj 83 so se v iskanju cenene sreče zgrinjale kar najbolj pisane druščine, glasbeniki iz nepazljivosti pa prostitutke v jeseni življenja pa rokohitrci pa pastorji cerkva prebujenja pa študentje, na pogled enaki mehanikarjem, pa zdravniki, ki so postavljali diagnoze v diskotekah, pa že upokojeni mladi novinarji pa travestiti ali prodajalci škarpetov z druge noge pa ljubitelji pornofilmov pa cestni razbojniki pa zvodniki ali odvetniki, izključeni iz odvetniške zbornice, pa deklice za vse pa bivši transseksualci pa plesalci polke pa morski gusarji pa prosilci za politični azil pa goljufi, člani organiziranih tolp, pa arheologi pa falirani lovci na glave pa pustolovci moderne dobe pa raziskovalci na sledeh izgubljene civilizacije pa trgovci z organi pa lažifilozofi pa branjevci s svežo vodo pa frizerji pa čistilci čevljev pa popravljalci rezervnih delov pa vojaške vdove pa spolni obsedenci pa oboževalci ljubičev pa oboroženi oporečniki pa bratje v Kristusu pa druidi pa šamani pa prodajalci afrodiziakov pa javni pisarji pa trgovci s pristnimi ponarejenimi potnimi listi pa preprodajalci strelnega orožja pa nosači pa kramarji pa rudosledci s praznimi žepi pa siamski dvojčki pa mameluki pa nastavljalci cestnih blokad pa askarji pa haruspeksi pa ponarejevalci denarja pa vojaki, potrebni posiljevanja, pa pivci kontaminiranega mleka pa peki samouki pa marabuji pa najemniki, ki so se sklicevali na Boba Denarda, pa zakrknjeni alkoholiki pa kopači pa paravojaški borci, samooklicani »gospodarji sveta«, pa postavljaški politiki pa otroci vojaki pa kooperanti, ki so za roge zgrabili tisoč morastih projektov izgradnje železnic in obrtnega pridobivanja bakra in mangana, pa račke pa dilerji pa strežajke pa dostavljalci pice pa prodajalci rastnih hormonov …

Objavljamo 2. del romana Hiša v Ulici Mango pisateljice Sandre Cisneros. Prvega si lahko preberete na tej povezavi.

Bila je stara ženska, ki je imela toliko otrok, da ni vedela, kaj storiti

Otrok Rose Vargas je preveč in so prehud zalogaj. Saj ni ona kriva, veste, ampak je pa njihova mama in sama proti vsem.
Od vraga so ti Vargasi, in kaj morejo za to, če imajo pa samo eno mamo, ki je ves čas utrujena od zapenjanja in hranjenja in crkljanja otrok in ki vsak dan joka za moškim, ki je odšel, ne da bi ji pustil vsaj dolar za salamo ali sporočilo z razlago, zakaj to.

Mlada ženska na tej fotografiji sem jaz, ko sem pisala Hišo v Ulici Mango. Sedi v svoji delovni sobi, ki je bila nekoč, ko so v tem stanovanju živele družine, verjetno otroška soba. Prostor nima vrat in je komaj kaj širši od shrambe. Ima pa imenitno svetlobo in je ravno nad vežnimi vrati spodaj, tako da se dobro sliši prihajanje in odhajanje sosedov. Njena drža zbuja vtis, da je le za trenutek dvignila glavo iznad dela, vendar v resnici nikoli ne piše v tej sobi. Piše v kuhinji, edinem ogrevanem prostoru.

Smo leta 1980 v Chicagu, v zanikrni soseski Bucktown, ko je ljudje z denarjem še niso odkrili. Mlada ženska živi na N Paulina Streetu 1814, v drugem nadstropju spredaj. Po teh ulicah se je nekoč sprehajal Nelson Algren. Saul Bellow je bil doma na Division Streetu, tako blizu, da bi šel lahko peš tja. To je soseska, kjer zaudarja po pivu in urinu, klobasah in fižolu.

Oče želi, da bi hčerka na televiziji napovedovala vreme ali pa da bi se poročila in imela otroke. Ona si ne želi napovedovati vremena. Tudi do poroke in otrok ji ni. Ne še. Morda pozneje, toda prej mora v življenju storiti še toliko drugega. Potovati. Se naučiti plesati tango. Izdati knjigo. Živeti v drugih mestih. Dobiti državno štipendijo za nadarjene umetnice. Videti severni sij. Skočiti iz torte.

Ekonomske reforme – da, politične – ne!

Prva tri leta mandata smo bili priča intenzivnim ekonomskim reformam, dinamičnemu razvoju in zelo razvejeni mednarodni aktivnosti LRK. Proti koncu leta 1988 pa so se začeli nemiri, zlasti vse bolj organizirana študentska oporečniška gibanja, ki so dobesedno eksplodirala spomladi 1989. Vrhunec so dosegla v maju, ne le v Pekingu (na ulicah je bilo več kot dva milijona demonstrantov, predvsem mladih, zlasti študentov, zbranih predvsem na Trgu nebeškega miru), marveč tudi v vseh večjih mestih Kitajske. Glavni vzrok je bil, da uspešnim ekonomskim reformam in politiki odpiranja v svet niso sledile politične reforme (demokratizacija družbe, večje upoštevanje človekovih pravic). Tudi danes, po skoraj tridesetih letih, Kitajska ohranja mešani model državne ureditve: hitro se razvijajoče tržno gospodarstvo z značilnostmi kapitalističnega; ob državni lastnini tudi vse večji delež zasebne; centralno reguliranje in usmerjena decentralizacija, zlasti povečana vloga provinc in pomembnejših mest; ohranjanje enopartijskega sistema s kitajskimi značilnostmi. Odličen prikaz sodobne Kitajske v primerjavi s stanjem pred tremi desetletji je podal dr. Marjan Cencen, nekdanji slovenski veleposlanik na Kitajskem, v svoji knjigi Mednarodni položaj Kitajske po koncu hladne vojne. V sklepnem delu je zapisal: »Kitajsko vodstvo je po letu 1989 vložilo veliko energije v vzdrževanje stabilnosti in enostrankarskega sistema z zametki demokracije. KP ima interes, da ohrani stabilnost in drugim prepušča svoje mesto tam, kjer ni ogrožen njen vodilni položaj. Uspešnost gospodarskih reform je eden od pogojev, da zadrži svojo vodilno vlogo[.]«

Uradni obisk predsednika ZDA Billa Clintona v Sloveniji

Do junija 1999, torej v zadnjih mesecih mojega vodenja evropsko-ameriškega sektorja na MZZ, se je tako doma kot v tujini zvrstilo še veliko obiskov na visoki ravni. Omeniti želim le najpomembnejši državniški obisk za Slovenijo, vsaj do takrat, verjetno pa tudi do danes, tj. junijski uradni obisk predsednika ZDA Billa Clintona (s polnim imenom William Jefferson Clinton) s soprogo Hillary, prvo damo ZDA. Spremljala sta ga tudi državna sekretarka Madeleine Albright in svetovalec za državno varnost Sandy Berger. S pripravami na obisk smo začeli že konec februarja. Že sam začetek je bil precej zmeden in obremenjen z napetostmi med obema kabinetoma, predsednikovim in premierjevim. Izvirale so iz prestižnega (spornega) vprašanja, kdo je oz. bo glavni gostitelj. Vlada je imenovala poseben odbor za priprave na obisk pod vodstvom generalnega sekretarja vlade Boruta Šukljeta. V njem so bili predstavniki ministrstev, protokola in GZS. Z MZZ smo bili trije, tj. državna sekretarja Ernest Petrič in Franco Juri ter jaz. Vsebinske opomnike za uradne pogovore smo pripravljali na MZZ v sodelovanju z obema kabinetoma. Pri izboru in obdelavi vsebinskih tem v naši hiši mi je največ pomagala izredno kreativna Blanka Jamnišek, referentka za ZDA. Petrič nama je zaupal in parafiral pripravljena besedila, preden smo jih pošiljali v oba kabineta, ki pa sta jih sprejemala brez večjih pripomb. Vrsto sugestij za obisk je prispevala tudi ambasada v Washingtonu oz. osebno veleposlanik Dimitrij Rupel.

V hamburški luki ga je pričakala zaskrbljujoča vest: ladja Schiller, ki naj bi ga popeljala v Brazilijo, je pravkar odplula. Povedali so mu za drugo tovornjačo, ki je bila namenjena v isto smer. Max je obiskal kapitana.

Bil je ta kapitan kaj preteč mož. Imel je dolgo črno brado in kakor pirati iz starih časov je nosil prevezo čez oko. Sumničavo je premeril Maxa: da, v Santos gre. Ne, potnikov ne prevaža.

Max je vztrajal, mu ponudil najprej polovico denarja, ki ga je premogel, potem celotno vsoto. Kapitan je končno privolil.
»A da se razumeva,« je dejal. »Ne odgovarjam za nič, kar bi se zgodilo, slišiš?«

Max se je tigra bal že od detinstva, tako bal, da so ga tlačile more. Sredi noči se je krikoma zbujal, da je mati obupovala, saj je ob vseh drugih tegobah trpela tudi za astmo in je poznala nočne strahove. Hans Schmidt se je iz sinovih bojazni delal norca in je izkoristil vsako priložnost, da ga je zbadal: mevža, navadna mevža si. Nekega večera mu je po večerji velel, naj gre v trgovino po časnik, ki da ga je pozabil tam. Max, ki mu je bilo tedaj devet let, je ugovarjal – zmrzuje, temno je –, a je oče nejevoljno odbil, naj ne bo strahopetec in naj se že pobere. Erna je zajokala in moža za božjo voljo prosila, naj ne bo tak z otrokom. Max je otrplo sedel in poslušal njun pogovor. Potem je planil na noge, brez besede pograbil suknjič in odšel. Napotil se je v trgovino.

Urno jo je rezal po zapuščenih ulicah. Ko je nekje zavil okrog vogala, se je znašel iz oči v oči z veliko skupino ljudi, ki se je pomikala po sredi ceste, nosili so bakle in prepevali himne: sprevod socialistov. Demonstranti so stopali počasi in nekdo mu je pomignil, naj se jim pridruži tudi on.

Ne maram pokornih in omahljivih značajev in Josip Degrassi nikoli ni bil tak. Čeprav me je bilo včasih skoraj malo strah, da ga odnaša resignacija, saj je preveč pogosto govoril, da je bilo vse že neštetokrat na tem svetu in ga niso hotele omečiti niti moje trditve, za katerimi dejansko stojim, da je vsako življenje endemično in prinaša svojo in novo zgodbo. Da je bilo že vse neštetokrat na tem svetu, trdijo omahljivci, pokorni in ponižni, vsi tisti, ki niso nadarjeni ali pa svoje nadarjenosti nočejo prepoznati. Ne zaradi tega, da bi se kopali v samovšečnosti talenta, temveč zato, da bi ga klesali, saj če to počneš zbrano in zanesljivo in zares, vedno prideš vsaj do osvobajanja in užitka in če so užitki iskreni, te prežemajo tudi takrat, ko jih ni več, ko izzvenijo. Mar ni to dovolj?

In kolikor je znal biti Josip trmast, mi je nemalo kratov odgovarjal, da sem najbolj všečno zveneč sofist, kar jih je kadarkoli spoznal.  Vendar pa se mi zaradi tega ni zdelo, ali pa sem v to celo prepričana, da bi bil Josip vdan viharju odprtega morja eksistence ali pa požrešen človek, saj ni nikoli premišljal, vsaj na glas ne, če bodo lahko drugi in kako sledili njegovim vizijam in besedovanju. In najin odnos je, čeprav emocionalno krhek, stal na trdnih temeljih dopolnjujočih življenjskih vizij in vrednot. To sva vedela oba in prepričana sem, da sva se imela rada tako zelo in se še imava, vsaj tako jaz mislim, prav zaradi tega. Čeprav sem Josipa pogosto nagovarjala, da bi moral zaradi svojega jezikovnega talenta in filozofske navdihnjenosti pisati tudi leposlovje, je vedno odvrnil, da še ni čas za to in da ne ve ali kdaj tudi pride, ali pa, da živimo v času komentiranja, saj da je danes pisanje ali neverodostojno ali pa avtorji nimajo ne časa ne moči, da bi se z vso silo spraskali vase, da živimo v času laži in površnosti. Komentiranje že, vendar a niso to zgolj skomine, ki nikoli ne doživijo zadoščenja? Imamo še tako spretne komentatorje, izbrušene stilistično in izobražene, vendar mar ni to veliko lažje in celo podcenjujoče do tistega, ki je hišo dejansko zidal, sem mu rada rezala sintakso in skakala v besedo. Da si samo in zgolj komentator, recenzent, kritik ali kaj podobnega, najbrž velikokrat pomeni, da izkoriščaš velikodušnost nekoga, ki se ti je odprl in razprl, se ti mentalno gol in bos pripeljal pred hišni prag, ti pa si v položaju, da ga na hitro odpraviš z enim samim stavkom? Rada sem imela te najine pogovore, ki nikoli niso zašli v slepo ulico v smislu tekmovanja, kdo bo koga, kdo se bo prej zlomil ali podredil, še manj pa, da bi se vse skupaj sprevrglo v kakšno nemarščino in zamero, pletenico zla. Toda Josip je kmalu po smrti Danieleja postal molčeč in otožen, zaprt vase in ni več šaljivo besedoval in žongliral z besedami in občutji, bila je le še praznina in tišina, ki se je naselila med naju. Prepirala sva se zelo malo, vendar pa je prav ta molk in nezmožnost komunikacije, približevanja, postal veliko bolj neznosen kakor prepiranje in preklinjanje in klicanje mantre paranoje in obupa ali pa celo kuhanje magične atmosfere, iz katere bi izpeljevala mitologijo hudobije, ki bi bila namenjena izključno najini vojni in tekmovanju, ki ne pelje drugam kot v kolosalno polomijo odnosa. Bila sva samo nesrečna, saj bi, če bi se zares sovražila, neutegoma oblekla obleko nasprotnika, saj lahko le tako zmagaš. Midva sva šla vsak v svoje življenje predvsem zaradi tega, ker sva živela skupaj, vendar je bilo v tem vzajemnem svetu popolnoma vseeno, kaj kdo govori, dela in misli. Kakor da bi si zares mislila, da je vojna stabilna in trajna, kakor da bi bingljala na gavgah in molče strmela drug v drugega, ker so besede že zdavnaj uničile vse, zdaj pa sta najini življenji le še zemljevid in zgodovina zakrnelih in nerealiziranih idej.

6.

Čeprav sem se rodil v Kopru in tekoče govorim italijanski in slovenski jezik, vendar tudi angleško, nemško in precej špansko, da južnoslovanskih, vključno s pisanjem cirilice, sploh ne omenjam, se imam za Italijana in Slovenca, no, Tržačana, saj nas imajo Italijani za Tržačane. V Trstu sem preživel večino svojega življenja, če odštejem občasna daljša bivanja v Ljubljani ali v Barboju, vendar to nikoli ni bilo več kot mesec dni, sprijetih v koraldo časa.  Že tja od srednje šole zahajam vsako jutro iz Via Rome, kjer stanujem, v kavarno San Marco na kavo, to je obred, ki mi je nemara celo bolj pomemben kakor pa jutranji tuš ali pa popoldanski dremež, siesta. In navkljub temu, da se imam za Tržačana, sem v Trstu nemalo kratov deležen porogljivosti in nemara celo zaničevanja, ker se v meni pretaka tudi slovenska kri, a vzemimo to tudi kot pogojno in pretirano. Živelj, ki po vsej naši obli hodi večinoma sklonjenih glav in se vrti na kolovratu podrejenosti v boju za iz rok v usta, pač molči ob kričanju redkih italijanskih nacionalistov, vse to pa še popoprajo mediji, ki so v zadnjih dvajsetih letih, recimo temu nekolikaj propagandistično, v novem tisočletju povsem opešali z resnicoljubnostjo in se po sili razmer uklonili kapitalu, v katerih občasno vidimo kljukaste križe in različne napise srednješolsko uporniške provenience. Toda to običajen delavski živelj vidi in misli, da je nekaj narobe, da smo Slovani kanalje in manjvredni ljudje, zato me včasih gledajo po strani, ko v kavarni San Marco srkam espresso in berem slovensko ali špansko ali kakšno knjigo v cirilici; vse to sem sprejel za običajnost, ves ta človeški kvazi patriotizem, nazadnjaštvo in primitivizem, če hočete, v Trstu po Musolinijevi eri nikoli ni bilo zelo zelo resnih težav – da bi mi kdo stregel po življenju – zaradi mojega pol slovenskega porekla, verjemite mi, da so to veliko bolj napihovanja in namigovanja, sploh če vse skupaj primerjamo z balkanskimi vojnami ali pa z afriškimi genocidi. Sploh pa sem tudi italijanski državljan in sem tukaj doma. Zakaj govorim o tem? Ko sem živel srečno življenje z Adriano, nikoli nisem pomislil o genezi svojega družinskega debla, nikoli mi ni bilo mar ali imam opravka z negroidom ali Kitajcem, to mi je bilo malo mar. Ko pa me je pritisnila življenjska kriza in sem se začel pogosteje spraševati o sebi in svojem življenju, sem začel misliti tudi na to. Res je, da so naše navade različne, že če greš petdeset kilometrov iz Trsta v Slovenijo boš prišel popolnoma v drug svet, ne rečem da bolj nazadnjaški in zaostal, vendar povsem drugih navad in običajev. Čeprav sem križanec in sem živel tukaj in tam, mi, to moram priznati, italijanski način bolj ustreza. Je bolj ležeren in sproščen od slovenskega, hkrati pa večinsko manj zavratno rivalski in stremuški, italijanskemu načinu preživljanja jaz pravim hedonistični in to mi je pisano na kožo, zato bom svoje življenje preživel v Trstu, ne glede na to, kaj se mi bo vse še zgodilo in me obrnilo v kozmosu. Tako jaz mislim in čutim in tudi to sem se odločil, da se ne bom ženiral več živeti tako kakor čutim in želim, materialno sem zaradi zapuščine staršev dovolj stabilen, da se lahko uprem komurkoli, če bi me začel preveč omejevati in mi striči krila svobodne želje.

Zadnje čase sem melanholijo odganjal s trdim delom, na časopisu sem postoril tudi kaj takega, kar mi ni bilo treba, poleg vsega pa sem v karirasto beležnico začel zapisovati različne utrinke in misli, tudi cele stavke in skoraj zgodbe, vse to me je nekako očiščevalo in me delalo trdnejšega in zadovoljnejšega, da ne rečem samozavestnejšega. Možganskemu deblu že ne bom dovolil, da bi se listi z njegove krošnje zaradi mojih nesrečnih življenjskih okoliščin osuli in pognojili korenine maščevanju, ki vedno in povsod rase iz lastne žalosti in nezadovoljstva, to pa znova in znova pelje v že večje frustracije in propad. In tudi: maščevanje je domena šibkih in nehumanih, jaz pa to nisem in nikoli nočem biti.

7.

Zdelo se mi je, da v teku časa vedno bolj razmišljam o sintagmi, da vse mine in da otrok najbolj osreči. To me je tiralo v blaznost, zato sem se odločila, da za nekaj časa zapustim Ljubljano in Barboj ter se z Bertijem odpeljem na Brač, kjer je v rojstni hiši v Pučiščih trenutno prebivala moja dobra prijateljica Ankica Tomić, sicer novinarka hrvaškega tednika Globus, s katero sva skupaj študirali v Bologni. Že dolgo časa me vabi, saj je vedno več živela v Pučiščih. Govorila mi je, da jo Zagreb utruja in utesnjuje in da lahko kolumne piše tudi z otoka, čeprav je včasih govorila, da je vsak otok Alcatraz; čas je, da nekaj zamenjam in spremenim, nočem zblazneti, zato je treba redizajnirati življenjski slog, mogoče bo pomagal Brač, druženje, na ciparjenje niti nisem mislila, saj nikoli nisem bila taka in me ni vleklo v to, navkljub temu, da nekateri in nekatere svoje probleme skušajo rešiti tudi s tem. Bojda, da se lahko tudi obnese. Silno me je motilo nihanje razpoloženja, kakor da bi imela manično depresijo, zjutraj kakor stroj za proizvodnjo svetlobe in optimizma, popoldan že kaširana pikica mušjega drekca, vendar imam še vedno dovolj lastne volje, da se izhomotam in izplavam iz te čobodre, če bom ves čas sama, bom na koncu začela verjeti še v usodo, kar se mi je silno upiralo. In tudi: ne želim si, da bi mi ostala le še ljubezen do Josipa, saj sle nisem več čutila in me je bilo zaradi tega strah. Ja, ljubezen v duši in še bolj na papirju in to je konec, polomija je, če umreš v hrepenenju.

Ankica Tomić je vihrava in svojeglava ženska, lepa, visoka in črnolasa Dalmatinka, s katero sva že v času študija besedovali kar v italijanščini, vendar to ni imelo kakšne globlje etiologije, prišlo je kar samo po sebi. Ne spomnim se, če je kdaj imela resnega partnerja, govorila je, da po nekaj ponesrečenih zvezah po tem ne hrepeni, niti da bi jo kdaj trlo hrepenenje po družini in otroku, to ni zame, si je samozavestno bzikala v brk, zraven pa se je pogosto norčevala od strahu in ljubosumja poneumljeni množici. Rada  je imela športno vlačugarstvo, rada je šla med ljudi in veseljačila, si vzela moškega, kadar in kakor ji je ustrezalo, potem pa spet nekaj časa nič ali pa več takih izletov v verižico spajkanih dni, mesecev in let. Uspešna sem in dovolj pogumna in odlično službo imam in znanje in skočila bom med ponjave kadar in kolikor me bo volja, življenje je prekratko in tudi z manufakturnim delom naj si postreže kdor si hoče, je rada govorila, vendar ni bila naduta, to je bilo zrelo razmišljanje, čeprav ljudje tak način življenja in artikulacije zaradi lastne kontaminacije s prostovoljnim suženjstvom jemljejo za juvenilnega. To, da je lahka ženska in predvsem candra, kar so govorili po njeni rojstni vasi in v Splitu in v Zagrebu in verjetno še kje, ji je bilo malo mar, naslajala se je nad temi ugotovitvami dušebrižniškega življa in širila svojo svobodno voljo naprej, jemala si je veliko in marsikdo ji je zavidal, da si je vzela tako rekoč vse in to drugim, na ošvrk resnim ljudem, ki se močno trudijo in trdo delajo, pred nosom. Ko sem jo včasih takole opazovala, kako uživa svoje življenje in kako nebrižno si jemlje vse, kar leze in gre in vse skupaj zaliva s strupenimi kolumnami, da so obravnavani in snobovski purgerji in nacionalistični dalmoši frčali kakor golobi vnemar, rdeči od besa, ko so prebrali kakšen njen tekst – za moj okus je bila vseeno preveč libertinska in nemalo kratov brez takta in mere – me je tu in tam prešinila zavist, da nisem zmožna take svobodne volje po lastni viziji, da me je prevzela hipokrizija in mi odplaknila hedonizem, ki si ga nikoli zares nisem privoščila, saj sem bila mnenja, da stvari, za katere se odločimo v trenutku in brez tehtnega premisleka, nikoli ne prinesejo vrhunskega rezultata. Da bi šla kar med rjuhe z neznanci in da bi veseljačila do jutra brez vzgiba in ahasversko v tri krasne in da mi je vseeno za vse skupaj, kar bi si navsezadnje lahko privoščila: to bi lahko počela znova in znova, vsak dan in ves čas. Tudi sama nimam več partnerja, poskus družine se mi je izjalovil, zdaj pa me vse bolj postaja strah, da se bom po kanoniziranem vzorcu zapredla v hrepenenje po družini in otroku, kar bi lahko prineslo kolosalno življenjsko polomijo. Zato sem tudi prišla na Brač, da se rešim in osvobodim, da spet postanem jaz, ki sem jaz, da ugriznem v jedrce, če ni to zmota in papirnata projekcija depresije. Da ne bi morebiti postala nekdo drug, ki hodi iz mene in vame, se seli kakor mačka in se miluje kadar je po njeni volji in valove razburjenosti in toplote čuti le takrat, ko sploh nisem jaz in bi mi nekdo drug, neznan in neviden, vsiljeval zahteve in obveznosti in opravke do sveta, sama pa ne bi več vedela, da je to samo moje in zame. A bila sem prepričana, da čas vedno omili strah in da se ne bom priklonila ponižnosti, saj ponižni in podrejeni v teku časa postanejo najbolj okrutni do soljudi, čeprav je tudi res, da je vsaka heroična eksistenca balada, če ne pa jo tako prikažejo in interpretirajo sopotniki; skozi življenje hočem naprej nekje vmes, po sredini, z zavedanjem in motom, da smo nepopolni, in trdnostjo, da bi čim manj kratov pogreznila obraz v dlani, tudi če bom v sebi popolnoma suha in živela kakor v Sahari.

JURIJ HUDOLIN (letnik 1973) je slovenski pesnik, pisatelj, kritik, kolumnist in prevajalec.

Objavljeno z dovoljenjem založbe Litera.

KNJIGO LAHKO KUPITE TUDI PREK SPLETA NA TEJ POVEZAVI >>