/ Arhiv / Knjižnica

Uradni obisk predsednika ZDA Billa Clintona v Sloveniji

Do junija 1999, torej v zadnjih mesecih mojega vodenja evropsko-ameriškega sektorja na MZZ, se je tako doma kot v tujini zvrstilo še veliko obiskov na visoki ravni. Omeniti želim le najpomembnejši državniški obisk za Slovenijo, vsaj do takrat, verjetno pa tudi do danes, tj. junijski uradni obisk predsednika ZDA Billa Clintona (s polnim imenom William Jefferson Clinton) s soprogo Hillary, prvo damo ZDA. Spremljala sta ga tudi državna sekretarka Madeleine Albright in svetovalec za državno varnost Sandy Berger. S pripravami na obisk smo začeli že konec februarja. Že sam začetek je bil precej zmeden in obremenjen z napetostmi med obema kabinetoma, predsednikovim in premierjevim. Izvirale so iz prestižnega (spornega) vprašanja, kdo je oz. bo glavni gostitelj. Vlada je imenovala poseben odbor za priprave na obisk pod vodstvom generalnega sekretarja vlade Boruta Šukljeta. V njem so bili predstavniki ministrstev, protokola in GZS. Z MZZ smo bili trije, tj. državna sekretarja Ernest Petrič in Franco Juri ter jaz. Vsebinske opomnike za uradne pogovore smo pripravljali na MZZ v sodelovanju z obema kabinetoma. Pri izboru in obdelavi vsebinskih tem v naši hiši mi je največ pomagala izredno kreativna Blanka Jamnišek, referentka za ZDA. Petrič nama je zaupal in parafiral pripravljena besedila, preden smo jih pošiljali v oba kabineta, ki pa sta jih sprejemala brez večjih pripomb. Vrsto sugestij za obisk je prispevala tudi ambasada v Washingtonu oz. osebno veleposlanik Dimitrij Rupel.

V hamburški luki ga je pričakala zaskrbljujoča vest: ladja Schiller, ki naj bi ga popeljala v Brazilijo, je pravkar odplula. Povedali so mu za drugo tovornjačo, ki je bila namenjena v isto smer. Max je obiskal kapitana.

Bil je ta kapitan kaj preteč mož. Imel je dolgo črno brado in kakor pirati iz starih časov je nosil prevezo čez oko. Sumničavo je premeril Maxa: da, v Santos gre. Ne, potnikov ne prevaža.

Max je vztrajal, mu ponudil najprej polovico denarja, ki ga je premogel, potem celotno vsoto. Kapitan je končno privolil.
»A da se razumeva,« je dejal. »Ne odgovarjam za nič, kar bi se zgodilo, slišiš?«

Max se je tigra bal že od detinstva, tako bal, da so ga tlačile more. Sredi noči se je krikoma zbujal, da je mati obupovala, saj je ob vseh drugih tegobah trpela tudi za astmo in je poznala nočne strahove. Hans Schmidt se je iz sinovih bojazni delal norca in je izkoristil vsako priložnost, da ga je zbadal: mevža, navadna mevža si. Nekega večera mu je po večerji velel, naj gre v trgovino po časnik, ki da ga je pozabil tam. Max, ki mu je bilo tedaj devet let, je ugovarjal – zmrzuje, temno je –, a je oče nejevoljno odbil, naj ne bo strahopetec in naj se že pobere. Erna je zajokala in moža za božjo voljo prosila, naj ne bo tak z otrokom. Max je otrplo sedel in poslušal njun pogovor. Potem je planil na noge, brez besede pograbil suknjič in odšel. Napotil se je v trgovino.

Urno jo je rezal po zapuščenih ulicah. Ko je nekje zavil okrog vogala, se je znašel iz oči v oči z veliko skupino ljudi, ki se je pomikala po sredi ceste, nosili so bakle in prepevali himne: sprevod socialistov. Demonstranti so stopali počasi in nekdo mu je pomignil, naj se jim pridruži tudi on.

Ne maram pokornih in omahljivih značajev in Josip Degrassi nikoli ni bil tak. Čeprav me je bilo včasih skoraj malo strah, da ga odnaša resignacija, saj je preveč pogosto govoril, da je bilo vse že neštetokrat na tem svetu in ga niso hotele omečiti niti moje trditve, za katerimi dejansko stojim, da je vsako življenje endemično in prinaša svojo in novo zgodbo. Da je bilo že vse neštetokrat na tem svetu, trdijo omahljivci, pokorni in ponižni, vsi tisti, ki niso nadarjeni ali pa svoje nadarjenosti nočejo prepoznati. Ne zaradi tega, da bi se kopali v samovšečnosti talenta, temveč zato, da bi ga klesali, saj če to počneš zbrano in zanesljivo in zares, vedno prideš vsaj do osvobajanja in užitka in če so užitki iskreni, te prežemajo tudi takrat, ko jih ni več, ko izzvenijo. Mar ni to dovolj?

In kolikor je znal biti Josip trmast, mi je nemalo kratov odgovarjal, da sem najbolj všečno zveneč sofist, kar jih je kadarkoli spoznal.  Vendar pa se mi zaradi tega ni zdelo, ali pa sem v to celo prepričana, da bi bil Josip vdan viharju odprtega morja eksistence ali pa požrešen človek, saj ni nikoli premišljal, vsaj na glas ne, če bodo lahko drugi in kako sledili njegovim vizijam in besedovanju. In najin odnos je, čeprav emocionalno krhek, stal na trdnih temeljih dopolnjujočih življenjskih vizij in vrednot. To sva vedela oba in prepričana sem, da sva se imela rada tako zelo in se še imava, vsaj tako jaz mislim, prav zaradi tega. Čeprav sem Josipa pogosto nagovarjala, da bi moral zaradi svojega jezikovnega talenta in filozofske navdihnjenosti pisati tudi leposlovje, je vedno odvrnil, da še ni čas za to in da ne ve ali kdaj tudi pride, ali pa, da živimo v času komentiranja, saj da je danes pisanje ali neverodostojno ali pa avtorji nimajo ne časa ne moči, da bi se z vso silo spraskali vase, da živimo v času laži in površnosti. Komentiranje že, vendar a niso to zgolj skomine, ki nikoli ne doživijo zadoščenja? Imamo še tako spretne komentatorje, izbrušene stilistično in izobražene, vendar mar ni to veliko lažje in celo podcenjujoče do tistega, ki je hišo dejansko zidal, sem mu rada rezala sintakso in skakala v besedo. Da si samo in zgolj komentator, recenzent, kritik ali kaj podobnega, najbrž velikokrat pomeni, da izkoriščaš velikodušnost nekoga, ki se ti je odprl in razprl, se ti mentalno gol in bos pripeljal pred hišni prag, ti pa si v položaju, da ga na hitro odpraviš z enim samim stavkom? Rada sem imela te najine pogovore, ki nikoli niso zašli v slepo ulico v smislu tekmovanja, kdo bo koga, kdo se bo prej zlomil ali podredil, še manj pa, da bi se vse skupaj sprevrglo v kakšno nemarščino in zamero, pletenico zla. Toda Josip je kmalu po smrti Danieleja postal molčeč in otožen, zaprt vase in ni več šaljivo besedoval in žongliral z besedami in občutji, bila je le še praznina in tišina, ki se je naselila med naju. Prepirala sva se zelo malo, vendar pa je prav ta molk in nezmožnost komunikacije, približevanja, postal veliko bolj neznosen kakor prepiranje in preklinjanje in klicanje mantre paranoje in obupa ali pa celo kuhanje magične atmosfere, iz katere bi izpeljevala mitologijo hudobije, ki bi bila namenjena izključno najini vojni in tekmovanju, ki ne pelje drugam kot v kolosalno polomijo odnosa. Bila sva samo nesrečna, saj bi, če bi se zares sovražila, neutegoma oblekla obleko nasprotnika, saj lahko le tako zmagaš. Midva sva šla vsak v svoje življenje predvsem zaradi tega, ker sva živela skupaj, vendar je bilo v tem vzajemnem svetu popolnoma vseeno, kaj kdo govori, dela in misli. Kakor da bi si zares mislila, da je vojna stabilna in trajna, kakor da bi bingljala na gavgah in molče strmela drug v drugega, ker so besede že zdavnaj uničile vse, zdaj pa sta najini življenji le še zemljevid in zgodovina zakrnelih in nerealiziranih idej.

6.

Čeprav sem se rodil v Kopru in tekoče govorim italijanski in slovenski jezik, vendar tudi angleško, nemško in precej špansko, da južnoslovanskih, vključno s pisanjem cirilice, sploh ne omenjam, se imam za Italijana in Slovenca, no, Tržačana, saj nas imajo Italijani za Tržačane. V Trstu sem preživel večino svojega življenja, če odštejem občasna daljša bivanja v Ljubljani ali v Barboju, vendar to nikoli ni bilo več kot mesec dni, sprijetih v koraldo časa.  Že tja od srednje šole zahajam vsako jutro iz Via Rome, kjer stanujem, v kavarno San Marco na kavo, to je obred, ki mi je nemara celo bolj pomemben kakor pa jutranji tuš ali pa popoldanski dremež, siesta. In navkljub temu, da se imam za Tržačana, sem v Trstu nemalo kratov deležen porogljivosti in nemara celo zaničevanja, ker se v meni pretaka tudi slovenska kri, a vzemimo to tudi kot pogojno in pretirano. Živelj, ki po vsej naši obli hodi večinoma sklonjenih glav in se vrti na kolovratu podrejenosti v boju za iz rok v usta, pač molči ob kričanju redkih italijanskih nacionalistov, vse to pa še popoprajo mediji, ki so v zadnjih dvajsetih letih, recimo temu nekolikaj propagandistično, v novem tisočletju povsem opešali z resnicoljubnostjo in se po sili razmer uklonili kapitalu, v katerih občasno vidimo kljukaste križe in različne napise srednješolsko uporniške provenience. Toda to običajen delavski živelj vidi in misli, da je nekaj narobe, da smo Slovani kanalje in manjvredni ljudje, zato me včasih gledajo po strani, ko v kavarni San Marco srkam espresso in berem slovensko ali špansko ali kakšno knjigo v cirilici; vse to sem sprejel za običajnost, ves ta človeški kvazi patriotizem, nazadnjaštvo in primitivizem, če hočete, v Trstu po Musolinijevi eri nikoli ni bilo zelo zelo resnih težav – da bi mi kdo stregel po življenju – zaradi mojega pol slovenskega porekla, verjemite mi, da so to veliko bolj napihovanja in namigovanja, sploh če vse skupaj primerjamo z balkanskimi vojnami ali pa z afriškimi genocidi. Sploh pa sem tudi italijanski državljan in sem tukaj doma. Zakaj govorim o tem? Ko sem živel srečno življenje z Adriano, nikoli nisem pomislil o genezi svojega družinskega debla, nikoli mi ni bilo mar ali imam opravka z negroidom ali Kitajcem, to mi je bilo malo mar. Ko pa me je pritisnila življenjska kriza in sem se začel pogosteje spraševati o sebi in svojem življenju, sem začel misliti tudi na to. Res je, da so naše navade različne, že če greš petdeset kilometrov iz Trsta v Slovenijo boš prišel popolnoma v drug svet, ne rečem da bolj nazadnjaški in zaostal, vendar povsem drugih navad in običajev. Čeprav sem križanec in sem živel tukaj in tam, mi, to moram priznati, italijanski način bolj ustreza. Je bolj ležeren in sproščen od slovenskega, hkrati pa večinsko manj zavratno rivalski in stremuški, italijanskemu načinu preživljanja jaz pravim hedonistični in to mi je pisano na kožo, zato bom svoje življenje preživel v Trstu, ne glede na to, kaj se mi bo vse še zgodilo in me obrnilo v kozmosu. Tako jaz mislim in čutim in tudi to sem se odločil, da se ne bom ženiral več živeti tako kakor čutim in želim, materialno sem zaradi zapuščine staršev dovolj stabilen, da se lahko uprem komurkoli, če bi me začel preveč omejevati in mi striči krila svobodne želje.

Zadnje čase sem melanholijo odganjal s trdim delom, na časopisu sem postoril tudi kaj takega, kar mi ni bilo treba, poleg vsega pa sem v karirasto beležnico začel zapisovati različne utrinke in misli, tudi cele stavke in skoraj zgodbe, vse to me je nekako očiščevalo in me delalo trdnejšega in zadovoljnejšega, da ne rečem samozavestnejšega. Možganskemu deblu že ne bom dovolil, da bi se listi z njegove krošnje zaradi mojih nesrečnih življenjskih okoliščin osuli in pognojili korenine maščevanju, ki vedno in povsod rase iz lastne žalosti in nezadovoljstva, to pa znova in znova pelje v že večje frustracije in propad. In tudi: maščevanje je domena šibkih in nehumanih, jaz pa to nisem in nikoli nočem biti.

7.

Zdelo se mi je, da v teku časa vedno bolj razmišljam o sintagmi, da vse mine in da otrok najbolj osreči. To me je tiralo v blaznost, zato sem se odločila, da za nekaj časa zapustim Ljubljano in Barboj ter se z Bertijem odpeljem na Brač, kjer je v rojstni hiši v Pučiščih trenutno prebivala moja dobra prijateljica Ankica Tomić, sicer novinarka hrvaškega tednika Globus, s katero sva skupaj študirali v Bologni. Že dolgo časa me vabi, saj je vedno več živela v Pučiščih. Govorila mi je, da jo Zagreb utruja in utesnjuje in da lahko kolumne piše tudi z otoka, čeprav je včasih govorila, da je vsak otok Alcatraz; čas je, da nekaj zamenjam in spremenim, nočem zblazneti, zato je treba redizajnirati življenjski slog, mogoče bo pomagal Brač, druženje, na ciparjenje niti nisem mislila, saj nikoli nisem bila taka in me ni vleklo v to, navkljub temu, da nekateri in nekatere svoje probleme skušajo rešiti tudi s tem. Bojda, da se lahko tudi obnese. Silno me je motilo nihanje razpoloženja, kakor da bi imela manično depresijo, zjutraj kakor stroj za proizvodnjo svetlobe in optimizma, popoldan že kaširana pikica mušjega drekca, vendar imam še vedno dovolj lastne volje, da se izhomotam in izplavam iz te čobodre, če bom ves čas sama, bom na koncu začela verjeti še v usodo, kar se mi je silno upiralo. In tudi: ne želim si, da bi mi ostala le še ljubezen do Josipa, saj sle nisem več čutila in me je bilo zaradi tega strah. Ja, ljubezen v duši in še bolj na papirju in to je konec, polomija je, če umreš v hrepenenju.

Ankica Tomić je vihrava in svojeglava ženska, lepa, visoka in črnolasa Dalmatinka, s katero sva že v času študija besedovali kar v italijanščini, vendar to ni imelo kakšne globlje etiologije, prišlo je kar samo po sebi. Ne spomnim se, če je kdaj imela resnega partnerja, govorila je, da po nekaj ponesrečenih zvezah po tem ne hrepeni, niti da bi jo kdaj trlo hrepenenje po družini in otroku, to ni zame, si je samozavestno bzikala v brk, zraven pa se je pogosto norčevala od strahu in ljubosumja poneumljeni množici. Rada  je imela športno vlačugarstvo, rada je šla med ljudi in veseljačila, si vzela moškega, kadar in kakor ji je ustrezalo, potem pa spet nekaj časa nič ali pa več takih izletov v verižico spajkanih dni, mesecev in let. Uspešna sem in dovolj pogumna in odlično službo imam in znanje in skočila bom med ponjave kadar in kolikor me bo volja, življenje je prekratko in tudi z manufakturnim delom naj si postreže kdor si hoče, je rada govorila, vendar ni bila naduta, to je bilo zrelo razmišljanje, čeprav ljudje tak način življenja in artikulacije zaradi lastne kontaminacije s prostovoljnim suženjstvom jemljejo za juvenilnega. To, da je lahka ženska in predvsem candra, kar so govorili po njeni rojstni vasi in v Splitu in v Zagrebu in verjetno še kje, ji je bilo malo mar, naslajala se je nad temi ugotovitvami dušebrižniškega življa in širila svojo svobodno voljo naprej, jemala si je veliko in marsikdo ji je zavidal, da si je vzela tako rekoč vse in to drugim, na ošvrk resnim ljudem, ki se močno trudijo in trdo delajo, pred nosom. Ko sem jo včasih takole opazovala, kako uživa svoje življenje in kako nebrižno si jemlje vse, kar leze in gre in vse skupaj zaliva s strupenimi kolumnami, da so obravnavani in snobovski purgerji in nacionalistični dalmoši frčali kakor golobi vnemar, rdeči od besa, ko so prebrali kakšen njen tekst – za moj okus je bila vseeno preveč libertinska in nemalo kratov brez takta in mere – me je tu in tam prešinila zavist, da nisem zmožna take svobodne volje po lastni viziji, da me je prevzela hipokrizija in mi odplaknila hedonizem, ki si ga nikoli zares nisem privoščila, saj sem bila mnenja, da stvari, za katere se odločimo v trenutku in brez tehtnega premisleka, nikoli ne prinesejo vrhunskega rezultata. Da bi šla kar med rjuhe z neznanci in da bi veseljačila do jutra brez vzgiba in ahasversko v tri krasne in da mi je vseeno za vse skupaj, kar bi si navsezadnje lahko privoščila: to bi lahko počela znova in znova, vsak dan in ves čas. Tudi sama nimam več partnerja, poskus družine se mi je izjalovil, zdaj pa me vse bolj postaja strah, da se bom po kanoniziranem vzorcu zapredla v hrepenenje po družini in otroku, kar bi lahko prineslo kolosalno življenjsko polomijo. Zato sem tudi prišla na Brač, da se rešim in osvobodim, da spet postanem jaz, ki sem jaz, da ugriznem v jedrce, če ni to zmota in papirnata projekcija depresije. Da ne bi morebiti postala nekdo drug, ki hodi iz mene in vame, se seli kakor mačka in se miluje kadar je po njeni volji in valove razburjenosti in toplote čuti le takrat, ko sploh nisem jaz in bi mi nekdo drug, neznan in neviden, vsiljeval zahteve in obveznosti in opravke do sveta, sama pa ne bi več vedela, da je to samo moje in zame. A bila sem prepričana, da čas vedno omili strah in da se ne bom priklonila ponižnosti, saj ponižni in podrejeni v teku časa postanejo najbolj okrutni do soljudi, čeprav je tudi res, da je vsaka heroična eksistenca balada, če ne pa jo tako prikažejo in interpretirajo sopotniki; skozi življenje hočem naprej nekje vmes, po sredini, z zavedanjem in motom, da smo nepopolni, in trdnostjo, da bi čim manj kratov pogreznila obraz v dlani, tudi če bom v sebi popolnoma suha in živela kakor v Sahari.

JURIJ HUDOLIN (letnik 1973) je slovenski pesnik, pisatelj, kritik, kolumnist in prevajalec.

Objavljeno z dovoljenjem založbe Litera.

KNJIGO LAHKO KUPITE TUDI PREK SPLETA NA TEJ POVEZAVI >> 

Iz toplih rjuh sem se izhomotala ob pol sedmih zjutraj kakor slehernega dne in ne vem, kaj mi je tega poletnega jutra julija 2009 bilo, da sem najprej pomislila na Benita Mussolinija, možakarja, ponižanega v predmestju Coma, odličnega propagandista in senzacionalističnega novinarja, da je na koncu postal taka smešnica in ubožček svojega časa. Kajpak moč in pohlep in častilakomnost, človeška neumnost je tudi pri tem nadarjenem manipulantu naredila svoje, da je njegova zgodovina postala in ostala le še kolaž zlobe in hudodelstev na pandanu  greznične preteklosti. Kakorkoli že, vsak čas je cvilež na hodniku, kjer se baranta v poljedelskem jeziku, če ga hočeš tako sprejeti v primež in nedvomno sem bila na tej galeji, vendar sem tudi dobro in jasno vedela, da se moram tega sopuha nesmisla odločno in za vse čase znebiti, živeti higienično proti njemu.

Ko sem zjutraj vedno znova šla po Trubarjevi z Bertijem na ljubljanski grad okrog sedme zjutraj, tudi če je padal dež ali debeli kosmi snega, se nikoli nisem pozabila vsaj malo naličiti in sploh urediti, čeprav športno, to me je delalo vedrejšo in tiralo moje počutje v znosnejše. Berti je bernski planšar, ki sem ga posvojila kot slepega potnika na trajektu Vis – Split, in je bil takrat, pred letom dni, še majhen psiček, zdaj pa je že psina, čeprav dobrodušen in igriv, bil je izjemno dobra in uglajena družba in kar je bilo najpomembneje, ni govoril, ni čvekal kar nekaj v tri krasne, kar mi je izjemno ustrezalo, saj sem na gradu zjutraj srečevala večinoma ljudi, ki se jim je nekam silno mudilo, videti pa je bilo, da so brez kompasa in da ne vedo, kam jih pelje požrešnost po življenju; dneve so verjetno kradli z uradniškim delom ali kakšnimi podobnimi opravki, da so lahko tolkli plačo in zvečer gledali žajfnice ali kvize ali kaj drugega, kar sili v zanemarjenost, ki se z leti spremeni v tako gosto pajčevino, da škarje, s katerimi bi rezal spomin na napleten pretekli čas, ne obstajajo več in so za vedno zataknjene nekje nedosegljive človeškim rokam v kozmosu. Živalim, večinoma psom, ki so jih pripeljali na grad, niso dali niti pet minut, prišli so in se takoj obrnili, kakor da to počno iz obveznosti in predvsem zaradi sebe, kakor da je treba stvari reševati v poslednji nuji in to vsakega naredi za mentalno nestabilnega in razkoščičenega, navsezadnje to galopira v blaznost. Jaz sem Bertiju vedno pustila, da se nadiha in se sam odloči, kdaj je čas, da se spustiva do Poljanske gimnazije, kjer sem končala srednjo šolo in so mi spomini na te dni vedno privreli na plan, ko sva šla mimo, zmeraj kakšna nova sličica, reminiscenca, običajno take provenience, ki koketira z zavezništvom pustolovni življenjski strategiji. Zato sem vedela, da bo tudi moje žalosti in potrtosti enkrat konec, saj nisem bila vetrnjak, če bi bila tak značaj, bi me zagotovo odneslo v mentalno zdravilišče, saj se mi zdi, da sem po značaju celo pretirano emocionalna in občutljiva, lahko pa bi me veter odnesel tudi v neumno in hudobno sentimentalnost, da bi imela vsako kritiko za žaljivko in ne bi bilo nobenega humanega občutka za skupnost več. Kmalu po dojenčkovi smrti sem se začela obupano, vendar tudi obupno in na vse kriplje boriti, da bi splavala iz konfuzije in začela jasno videti, saj sem v neznosni bolečini še vedno toliko videla in vedela, da moram ven, stran iz te čobodre ali pa bom uborno propadla, kakor da bi od jutra do večera čustvovala nad usodo lačnih revežev po svetu ali pa da bi se zibala kakor potapljajoča se ladja in kakor zadnji, slepi potnik z nje ljudem predvajala slabo nanizanko, polno koleričnih eskapad, sentimentalne bižuterije in besed, ki jih sploh ne mislim zares, saj tako ne bi mogla več nič misliti in početi v življenju; brez konciznega fokusa v iskanju jedrca in brez humorja.

4.

Še iz časov, ko sem živel z Adriano Okrešo, mi je nekako prišlo pod kožo v kri, da sem se brez budilke, ki jo je ona vedno imela navito na pol sedem, prebujal okrog pol sedmih zjutraj, čeprav sem na Il Picolo hodil tudi ob desetih ali enajstih in potem znal potegniti do večera. Zadnje čase pa so mi občasno dovolili delati tudi od doma, vendar sem rad hodil na redakcijo, saj mi je družba kolegov polepšala dan in mi nemalo kratov povsem sesekala tesnobo. Čeprav se preteklosti ne da izbrisati, če si to še tako želimo, pa so mi kolegi po smrti dojenčka in ločitvi od Adriane stali ob strani in me bodrili, da moram bolečino sprejeti, saj bi storil veliko napako, če bi si začel tajiti, da živim v bolečini ali pa bi se zadrgnil v samoto.

Veliko kratov sem si čas, ko nisem prevajal ali bral, lajšal tudi tako, da sem strmel v visoke strope svojega stanovanja, ki ga je delala avstro-ogrska roka in premišljal o Adriani. Še vedno jo imam rad in spomin je sam po sebi prinašal lepoto: spominjal sem se, da je Adriana zjutraj, ko sem jo včasih priganjal, zakaj je toliko časa v kopalnici ali zakaj izbira obleke že celo ero, če pa vendar pelje zgolj Bertija na jutranjo telovadbo, vedno znova in neomajno, s svojim nežnim glasom in koncizno artikulacijo odgovarjala, da je telo in kar je oblečeno nanj nič več in nič manj kakor umetniško delo, to pa zahteva koncentracijo in ne more pasti z neba, ne glede na to, ali je človek očaran s sabo ali začaran sam po sebi. Čeprav nikoli ni hodila v službo, je imela izjemno urejen življenjski ritem, nikoli ji ni bilo dolgčas in vedno je imela dela čez glavo. In ko sem jo kdaj pa kdaj ošinil, kdaj bom deležen kakšne inštruktaže o stilu oblačenja, se je samo nasmehnila in največ kratov popoprano s kancem ironije odvrnila, da kdor ne dvomi o ravnovesju, ta je že ali pa še bo globoko zabredel. Adriana nikoli ni bila polna gostolevk o čudežni ljubezni: nikoli se ni pretvarjala, da odnosi med ljudmi ali med dvema, med nama, rojevajo plešoč soj ognja okrog glave ali pa goro, ki drobi vulkan: Adriana dobro ve, da vse mine, zato ni bila posesivni monstrum, kakor se rado godi, vendar je ta dobra in plemenita ženska, ki je vedela, da te ljubezen največ nauči o samem sebi, dobila kazen, kakršno sem navsezadnje tudi jaz, saj je plod najine ljubezni in usklajenega odnosa, čudežna mehkoba dojenčkaste kože spuhtela od naju  v hipu in za vedno. Kakor čaroben čudež zla. Po tistem sva oba vedela, da bi bilo jalovo in neumno upati, da se bova zdaj ljubila še bolj kakor nekoč, saj sva naraščaj skrbno načrtovala, uredila otroško sobo kar v treh krajih, v Ljubljani, Barboju in Trstu, čeprav oba umetniški duši, sva hotela veliko družino in nisva bila tako močna, da bi skupaj razbila možnar bolečine, ki naju je trl. Navkljub temu, da so bile najine nočne more podkletene s stvarnostjo, se nisva nehala imeti rada, vsaj jaz mislim tako, le nekakšen zid in nelagodje sta se postavila med naju, da je sobivanje postalo nevzdržno. Ko sva se dogovorila, da je bolje, da se nekaj časa ne vidiva in da greva vsak po svoje preživet in izpet opekline preteklega časa, je bilo najprej eno samo krčenje zaradi bolečin, vendar pa se je kmalu izkristaliziralo, da sva storila pametno in modro. Čeprav Adriane zdaj nisem videl ne slišal že dve leti, me spomin nanjo in vse, kar imava skupnega, navdaja z lepoto mentalnega očaka sile spomina in nikoli ne bom pozabil slovesa, ko mi je rekla, da mi še zmeraj in da mi bo vedno pripadala kakor veja drevesu.

JURIJ HUDOLIN (letnik 1973) je slovenski pesnik, pisatelj, kritik, kolumnist in prevajalec.

Objavljeno z dovoljenjem založbe Litera.

KNJIGO LAHKO KUPITE TUDI PREK SPLETA NA TEJ POVEZAVI >> 

Galeb je kriknil z razmazanim, tenkim glasom in zunaj je brlela oranžasta svetloba, ki je prehajala v svetlo zeleno; mrak bo in v njem bo zaplaval mesec, tih in ožarjen v vesolju spečih, kakor mera melanholije. In prav takrat nekje izza priškrnjene zavese, sončni žarek liže čelnice ljudem in jim daje jekleno voljo do življenja, čeprav se jim misli sesipajo kakor žagovina skozi režo v ocean.

Za prijatelje Minut strahu, ki vedno znova minejo

1.

Tudi po tistem, ko mi je na porodu umrl Daniele in ne ozirajoč se na okoliščine, ali sem se prebujala v ljubljansko meglo, ali pa so me iz sna že prej začeli žokati petelini in lajež psov v Barboju, je budilka vedno začela drdrati ob pol sedmih zjutraj. Tri leta po nesrečnem porodu, ki je moje življenje spremenilo v balado in sem naokrog znala klamati tudi z orošenimi trepalnicami in sta bojda dve navpični gubi na mojem obrazu pričali o zapleteni zaskrbljenosti, sem še vedno živela v popolni apatiji, ki sem jo čutila do sebe in drugih. Vse, kar mi je ostalo, je bil moj stil, ki sem ga vsak dan na novo negovala in dodajala ornamente in to je bilo dovolj, da ljudje ne opazijo na ošvrk, da te je nekaj hudega popolnoma zdručkalo in da nisi več na lovu za jedrcem življenjskega mirakla, ki naj bi ga vsak odgovoren do sebe iskal med rojstvom in smrtjo. Čeprav je moja nona, Italijanka iz Barboja, majhne in ljubke vasice na meji med hrvaško in slovensko Istro, vedno govorila, da človeka velikega naredi stil, pa je moj ded, ljubljanski odvetnik Okreša, temu kljubovalno nasprotoval, češ da je stil malo več od gole sentimentalne bižuterije in da beži od trdega in neizprosnega življenja in da je lahko zgolj lažniva tolažba. Da bi ustregla obema, sem študirala modni dizajn v Bologni in pravo v Ljubljani, vendar sem oboje zgolj absolvirala, do njune smrti nisem pred njiju položila diplome, a me zaradi tega nista razdedinila, kakor sta znala govoriti, kadar je pred mojimi očmi tiktakal njun kazalec, saj sta bila oba iz tistega testa, da kolikor te zna bogastvo varovati in darovati, toliko te zapelje tudi na napačna in objestna pota in v resignacijo, da bi začela živeti brez vizije in malikovati nekaj, kar bi mi uničilo življenje. In če mi ga ni smrt roditeljev v prometni nesreči kot šestletni deklici, mi ga ne more nič, tako sem se rada bodrila. Za dedkom in nono mi je ostalo veliko stanovanje in hiša s posestvom in precej denarja; stanovanje na Trubarjevi ulici v Ljubljani in hiša, ki ji je pripadalo nekaj hektarjev zazidljivih parcel en kilometer od morja v Barboju v Istri.

Po nesrečnem porodu in ločitvi od Josipa, ki naj bi bila začasna, vendar ga zdaj že dve leti nisem ne videla ne slišala, sem zime preživljala večinoma v Istri, poletja pa v Ljubljani, hotela sem biti tam, kjer je manj ljudi. Sploh pa se mi je vedno bolj dozdevalo, da največ stvari in opravkov počnem prav nasprotno tistemu, kar počne večina, vendar je tudi res, da sem se zadnja leta večini priklonila v tem, da zame pustolovsko in raziskovalno potovanje ni obstajalo več, čeprav je bilo to v moji naravi, vse skupaj je bil le še promet. Bila sem plivkajoč košček plastike, a mi na kraj pameti ni padlo, da bi sredinec usmerila v nebo ali na koga drugega ali magari na kakšno prejšnjo, celo iz trte izvito krizo. Kriza je že vso zlagano zgodovino, ki časti in velikodušno kropi morilce in razbojnike, vendar mi je še bolj in zares šla na živce, pa tudi do drobovja in jeter, gnusna filozofska sintagma, ali bolje, zapoved: izvirni greh. V glavi se mi je pletlo marsikaj in dejansko sem opažala, da večina življa na svojih življenjskih poteh nima zveze z realnostjo, še s fikcijo ne, temveč s prezgodnjo demenco in norostjo. Da je svet že davno dehumaniziran, ni treba posebej tolči po nakovalu smisla, zato se mi je boj proti zlu vedno zdel tratenje časa, saj zlo kontaminira še tako trdovratnega bojevnika svetlobe. A vedela sem, kar me je veselilo in mi dajalo upanje, da človek nikoli ne reši vseh problemov in nejasnosti, kaj šele, da bi se jih znebil, vendar jih lahko preraste. In če ne drugega, sem si mislila v topli postelji svoje ljubljanske spalnice, nekaj čez pol sedmo zjutraj, ko je budilka že zdrdrala svoje, mislim si in to že od študija naprej, ne glede na takratno šminko častihlepja in lakote po življenju, da jaz v vesolju ne pomenim nič in bo tako za vedno tudi ostalo. Tolažilo me je, da bi to moralo veljati za vsakega človeka in tudi slutila sem, če ne celo vedela, da največ kratov samo hibe in bolečina pripeljejo na zmagovito pot. Ta vedno zraste iz niča in takrat premagaš tudi najhujši odpor in sovraštvo in posmeh, protesta proti sami sebi se pač ne grem več. In zame bo poslej pomembna vsaka minuta: za človeka kot negovalca lastne, posamične eksistence, če si želi biti kolikor toliko izvoren, niso pomembna ne stoletja ne tisočletja, temveč vsakih piškavih, vendar zlatih deset minut, kajti kdor napada nesmrtnost in si jemlje čas za razmišljanje o njej, ta je zapravil še tistih deset minut in je največ kratov suženj ničevosti, ki nikoli ne uzre plemenitosti in ga nikoli ni šolal udarec ponorele lokomotive bolečine.

2.

Verjetno se mi zaradi tega, ker je oče dal mami v moji adolescenci pete vetru, otroštvo ni zdelo nikoli kako posebno ugodje in čeprav sta se še kasneje drug do drugega vedla precej omikano, sem bil vse do svojega dvajsetega leta, ko sem spoznal Adriano, zadrgnjen in zavrt mladenič, najbrž tudi pod vplivom ponižne in do vsakogar pobožno ustrežljive guvernante, s katero sem prebil večino časa do svojega sedemnajstega leta, saj sta se starša ukvarjala sama s seboj in s posledicami ločitve, ki ju je oba zelo prizadela: za veliko medeno kupo čudeža sta si bila oba edina v tem in verjetno zgolj v tem, da človek zaživi šele takrat, ko se zagleda v lastne napake in se jim upre.

Gimnazijo na liceju Franceta Prešerna v Trstu sem komaj končal, največ zaradi pomoči mame in bogaboječe guvernante, ki je mami na uho nosila, da vse noči berem, vendar ne čtiva za šolske obveznosti. Slovenščino in italijanščino sem imel odlično, drugo pa je bilo dva proti ena, če bi poznali ničlo, kakor pri športni napovedi, bi zagotovo žegnal tudi to. Mama se je na šoli izborila za moje maturitetno spričevalo, ki mi danes prav malo ali nič ne koristi in mi tudi v službi prevajalca pri Il Picolu ne: kruh si služim s tem, kar sem sam našel v knjigah, stanovanje pa sta mi starša zapustila, ko sem ju le s težavo prepričal, da se odkrižata služkinje, saj je vendar pri dvajsetih nisem potreboval več, zdaj je materi na uho nosila celo kaj počneva jaz in Adriana, ki sem jo spoznal leta 1999 v vaški konobi v Barboju, za katero sem slišal, da ti ne glede na debelino denarnice rečejo, kaj je naravnost iz morja in če ni nič, ne dobiš nič. Z Adriano sem preživel lepih in občasno tudi zelo turbulentnih sedem let, ko pa nama je umrl tako željeni Daniele, pa sta se najini poti počasi, vendar zanesljivo razklali, najbrž nas res najbolj uničijo tisti, ki jih sploh ne poznamo, ne glede na to ali so iz naših genov ali ne.

Ljudi sem se od nekdaj bal po stopnji neumnosti, ki jim frfotajo iz ust, zato sem po najini tragediji postal tak kot pred Adriano, zazankan in tih, morebiti celo mrk in odločen, da mora čas milosti čimprej in za vedno miniti, kaj naj drugega: se gledam kako jočem, gledam, kako cel svet joče od pamtiveka, kdo se bo smejal in kdo štel solze, ko bo kajman jokal, krokodil? Jasno je, da kakor se kotalikajo in vrtijo planeti v vesolju, zaenkrat name in na vse človeštvo nima nobenega otipljivega vpliva, vsaj v tistem najbolj pomembnem oziru, da bi kdo kdaj kaj tehtnega in pomembnega skoviknil z neba, vendar je jasno tudi, da je ljubezen med različnimi in neenakimi edini možen življenjski red. Preroki in mistiki, ne samo da so sebični blodneži, zapredeni v zgodovinsko zmoto, so tudi egocentriki, ki malikujejo popolno podrejenost in s tem propad življu, ki nima jajc in zaradi tega ne razvija jasne vizije. Čeprav se mi zdi življenjepis gnusno samoljubna in bahata zvrst, sem zdaj, pri tridesetih, s ponosom – sam zase – pritaknil, da sem se za svojo vizijo življenja izvojeval: brskati po knjigah, iskati tisto, kar me bo spet odprlo in pomagati si sam, nočem da mi pomaga katerikoli fizično živi predstavnik človeške rase: hočem in želim si pomagati s knjigami, si z njimi odpirati včasih otečene in lepljive veke, vendar ne s priročniki in šundom, temveč z leposlovjem: pisal ne bom, dovolj je, če že v službi prevajam in s tem tešim željo možganskega debla, da se vsak dan znebi določene kvote besed. Bal sem se, da ne bi zaradi nesrečne zavrtosti, ki je, vsaj zdi se mi, navzven nisem kazal, zbežal v narcizem, saj je ta sprt s široko razumevajočo artikulacijo in ne zmore prenesti drugačnega mnenja, kakor zgolj tistega, ki si ga je človek ustvaril sam o sebi. To bi me zapeljalo v zgodnji propad, jaz pa sem si navkljub vsemu želel živeti. Nikakor in nikoli si ne smem dovoliti, da bi se priklonil resignaciji, potem bi šel še živ rakom žvižgat. Učitelj bom sam sebi, dovolj sem star in doživel sem svojo veliko bolečino, izgubil sem dva, ki sem ju najbolj ljubil, vendar pa se na rovaš rešitve ne mislim ukvarjati z ideologijami, vsak mesijanski akt je diktatorski, svetu in drugim ljudem pa se nikoli ne moreš maščevati, tako kot bi si v največji užaljenosti in bedi in besu nad čudežno krivico želel. Jaz bom trdovratno ubral tako pot, da bo čim manj ljudem okrog mene tekel dež iz oči, ne glede na resnico sodobnega časa, da je pri izobražencih na prvem mestu profiliran sistem laži in ne mislim se ukloniti nobenemu nagonu po moči in oblasti, ki brli in kakor sestradana divjad čumi v vsakem človeku kakor potreba po hrani in vodi. Jaz bom samo jaz, Josip Degrassi, rojen leta 1969 v Kopru, očetu Italijanu in mami Slovenki, gimnazijski maturant, zaposlen kot prevajalec pri Il Piccolu, ločen (čeprav še ne na papirju), stanujoč na Via Roma v Trstu, ljubitelj vsakršne literature in zanimivega čtiva, pravzaprav nekakšen zasebni raziskovalec, prepričan v to, da ni res, da je v teku evolucije vsak sedanji človek boljši od prejšnjega, čeprav tudi mislim, da se ne sme nobene, ampak prav nobene preteklosti zadegati v postrgani menažki v ocean in potem začudeno mežikati z očmi.

JURIJ HUDOLIN (letnik 1973) je slovenski pesnik, pisatelj, kritik, kolumnist in prevajalec.

Objavljeno z dovoljenjem založbe Litera.

KNJIGO LAHKO KUPITE TUDI PREK SPLETA NA TEJ POVEZAVI >> 

Za trditev, da je bil Marx večinoma determinist tiste vrste, ki meni, da človekova dejanja niso svobodna, ni nobenega dokaza. Nasprotno, očitno je verjel v svobodo in ves čas pisal – ne nazadnje v svojih novinarskih člankih – o tem, kako bi posamezniki včasih lahko ravnali drugače (in kako bi včasih morali) ne glede na zgodovinske omejitve njihovih dejanj. Engelsa, ki ga nekateri vidijo kot determinista od glave do pet, je vse življenje zanimala vojaška strategija, o kateri bi komajda lahko rekli, da je v rokah usode.8 Pri Marxu bomo naleteli na poudarjanje poguma in doslednosti, ki sta po njegovem bistvenega pomena za politično zmago, zdi pa se tudi, da dopušča možnost odločilnega vpliva naključij na politične procese. Eden od takih primerov je kolera, ki je leta 1849 zdesetkala militantno krilo delavskega razreda v Franciji.

(Terry Eagleton v knjigi Zakaj je imel Marx prav vzame v precep deset uveljavljenih kritik Marxa in poskuša eno za drugo ovreči. Hkrati poskuša jasno in razumljivo predstaviti Marxove ideje tistim, ki ne poznajo njegovega dela. Rezultat je udarna, kontroverzna knjiga, ki dokazuje, da je bil Marx morda najbolj napačno razumljen mislec v zgodovini, in ki ne bo manjkala na knjižni polici vseh, ki se zavedajo, da nas bo, če ne bomo ukrepali, kapitalizem vse pokončal. Prvi odlomek iz knjige si lahko preberete na tej povezavi.)

Sploh pa obstaja več vrst neizbežnosti. O nekaterih stvareh morda menite, da so neizbežne, čeprav niste determinist. Celo najbolj gorečen indeterminist se bo strinjal, da je smrt neizbežna. Če boste v fička stlačili preveč slonov, bodo nekateri od njih močno pomečkani. Ampak to je stvar fizike, ne usode. Stvari ne bi prav nič spremenilo, če bi se sloni v fička stlačili po svoji svobodni volji. Dejanja, ki jih storimo prostovoljno, se nazadnje pogosto sprevržejo v nekaj, kar se nam zdi kot tuja sila. Prav na tej resnici temeljita Marxovi teoriji o odtujitvi in fetišizmu potrošnega blaga.

Marksizem je oblika determinizma. V ljudeh vidi le orodje zgodovine in jim tako odvzema njihovo svobodo ter individualnost. Marx je verjel v železne zakone zgodovine, ki delujejo z neodjenljivo močjo in ki se jim ne more upreti nobeno človekovo dejanje. Fevdalizmu je bilo usojeno, da bo porodil kapitalizem, in kapitalizem se bo neogibno umaknil socializmu. Tako je Marxova teorija zgodovine le posvetna oblika misli o Božji previdnosti ali Usodi. To človekova svobodo in dostojanstvo žali enako kot obstoj marksističnih držav.

(Terry Eagleton v knjigi Zakaj je imel Marx prav vzame v precep deset uveljavljenih kritik Marxa in poskuša eno za drugo ovreči. Hkrati poskuša jasno in razumljivo predstaviti Marxove ideje tistim, ki ne poznajo njegovega dela. Rezultat je udarna, kontroverzna knjiga, ki dokazuje, da je bil Marx morda najbolj napačno razumljen mislec v zgodovini, in ki ne bo manjkala na knjižni polici vseh, ki se zavedajo, da nas bo, če ne bomo ukrepali, kapitalizem vse pokončal. Prvi odlomek iz knjige si lahko preberete na tej povezavi.)

Morda bi se za začetek kazalo vprašati, kaj je posebnega na marksizmu. Kaj ima takega, česar nima nobena druga politična teorija? To zagotovo nista pojem revolucije, ki je dosti starejši od Marxovega dela, niti pojem komunizma, ki je nastal že v antiki. Marx si ni izmislil socializma ne komunizma. Evropsko delavsko gibanje se je dokopalo do ideje socializma, ko je bil Marx še liberalec. Pravzaprav bi bilo težko navesti eno samo politično značilnost, ki je ne bi bilo mogoče najti zunaj njegovega dela. Vsekakor to ni revolucionarna partija, ki je zapuščina francoske revolucije in o kateri je imel Marx tudi sicer bore malo povedati.

Z marksizmom je teoretično vse v najlepšem redu. Kadarkoli so ga preizkusili v praksi, pa so bile njegove posledice teror, tiranija in množični poboji nepredstavljivih razsežnosti. Morda se marksizem zdi lepa ideja petičnim zahodnjaškim akademikom, ki v svobodi in demokraciji vidijo nekaj samoumevnega. Milijonom navadnih mož in žena pa je prinesel garanje, trpljenje, prisilno delo, zlom gospodarstva in strahotno represivno državo. Kdor kljub temu še vedno podpira njegovo teorijo, je torej zabit, hote zaslepljen ali moralno sprijen. Socializem pomeni pomanjkanje svobode; pomeni pa tudi pomanjkanje materialnih dobrin, saj je to logična posledica odprave prostega trga.

(Terry Eagleton v knjigi Zakaj je imel Marx prav vzame v precep deset uveljavljenih kritik Marxa in poskuša eno za drugo ovreči. Hkrati poskuša jasno in razumljivo predstaviti Marxove ideje tistim, ki ne poznajo njegovega dela. Rezultat je udarna, kontroverzna knjiga, ki dokazuje, da je bil Marx morda najbolj napačno razumljen mislec v zgodovini, in ki ne bo manjkala na knjižni polici vseh, ki se zavedajo, da nas bo, če ne bomo ukrepali, kapitalizem vse pokončal. Prvi odlomek iz knjige si lahko preberete na tej povezavi.)

O Komunističnem manifestu je bilo rečeno, da je »nedvomno najpomembnejše besedilo, kar jih je bilo napisanih v 19. stoletju«. Le malo mislecev je tako odločilno vplivalo na tok sodobne zgodovine kot avtor Manifesta. Celo Marxovi najbolj neusmiljeni kritiki ne morejo zanikati, da je spremenil naše razumevanje človeške zgodovine.

Marx je bil prvi, ki je identificiral družbeni pojav, imenovan kapitalizem, in pokazal, kako je nastal, po katerih zakonitostih deluje in kako bi ga bilo mogoče odpraviti. Da je kapitalistični sistem v težavah, vemo po tem, da začnejo ljudje govoriti o kapitalizmu. To pomeni, da se sistem nič več ne zdi samoumeven kot zrak, ki ga dihamo, in da nanj lahko zremo kot na precej nov zgodovinski pojav, kar tudi je. Sedanja kriza nam je omogočila znova poseči po besedi »kapitalizem«, ki smo jo predtem običajno skrivali pod kakim sramežljivim evfemizmom, kakršni so »moderna doba«, »industrializacija« ali »Zahod«. A na pohodu je nenavadno prepričanje, da danes lahko brez strahu pokopljemo Marxa in njegove ideje – na predvečer ene najbolj uničujočih kriz kapitalizma v zgodovinskem spominu. Marksizem, ki je dolgo veljal za teoretično najbogatejšo in politično neprizanesljivo kritiko tega sistema, zdaj pokroviteljsko potiskamo v daljno preteklost.

Ta knjiga se je porodila iz ene same, osupljive misli: kaj, če se večina najpogostejših kritik Marxovega dela moti? Natančneje, če niso v celoti zgrešene, kaj če so večinoma take?