/ Arhiv / Knjižnica

prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek – četrti odlomek

* * *

V samostanu je bilo veselo … ker nas je bilo toliko. Glejte vrata nebeška, skozi katera ne bodo stopali ne tatovi ne Vlahi in ne razbojniki, ampak samo pravični, politično čisto nekorektno še zdaj piše nad vhodom v samostan, nekoč poimenovan Studenec svete Marije. Med sedemstoletnimi zidovi begajo po obsežnih arkadnih hodnikih, okrašenih z odebeljenimi toskanskimi stebriči duhovi opatov in menihov, ki jih je jožefinska ukinitev izbezala iz zagrobnega miru. Čudijo se življenju, ki je stoletja ostalo povsem enako, le razlagajo ga zdaj drugače.

Ko sem se poročila, je atek še stanoval s teto Mici. V velikem stanovanju, kjer so sobe sobane in ki ga še tako vroče lončene peči ne morejo pregreti, saj so stropi precej višji od treh metrov, se Sofijino pohištvo izgubi, kot bi bilo narejeno za punčke. Jedilna miza postane mizica, zakonska postelja posteljica. Mici me je neprestano poučevala, kaj smem in česa ne. Zanjo sem bila otrok, tudi v resnici bi bila po letih lahko moja mama. Bila sem stara dvajset, ona pa štiriinštirideset. Za učiteljico prirodopisa je bila precej nazadnjaška. Verjela je, da se ne smeš dotikati otroka, ko imaš svoje stvari. Ne dotikaj se otroka, je enkrat vrisnila, in to ona, ki se je res lahko obvladovala. Vem, da je iskreno mislila, šlo mi je pa grozno na živce. Sofija se nalašč skloni, pobere Magdaleno iz stajice in jo privije k sebi, da otrok zajoka.

Furlani ničesar niso povedali naravnost. Niso povzdigovali glasu. To je bilo vse prefinjeno. Hinavsko. Ti dam primer. Mizo sem pripravljala jaz, in to se je vedelo. Teta Mici pa pred menoj reče služkinji, Fanika, prt je postrani, in poglejte, žlice so narobe. Seveda smo vse tri vedele, komu je to namenjeno. Ja, gospodična, je odgovorila Fanika, jaz pa sem molčala. V Subotici smo najprej z merilom pripravljale mizo, potem pa brez merila. Nuni sploh ni bilo treba nič reči, samo pogledala nas je, takole … S prostim očesom sem določila razdaljo od žlice do krožnika skoraj do milimetra natančno. Kako se pripravi miza, sem vedela stokrat bolje od Mici. Spet drugič je bil na štedilniku lug s perilom, medve s Faniko se pripravljava, da bova lonec odstavili, kuhinja vsa v pari, tvoja mama joka v stajici, Mici pa v kuhinjo, joj, ubogega otroka boste še zadušile. In kaj potem, sem ji zabrusila, saj je moj.

Vendar nekega dne nisem mogla več. Povedala sem ti že, da sem k Furlanom prinesla vse, od pohištva do zadnjega ščepca soli. Pa še denar za novo hišo. Nisem pa imela peharja, ker nisem vedela sledečega: v Marjolani so testo za kruh zamesili doma, spekel ga je pa mestni pek v svoji peči. Testo in kruh so k peku in od peka nosili v peharjih. Iva in Mici sta si redno dopisovali. Mici je sestri najbrž kaj potožila, Iva ji je pa odgovorila: Draga Mici, ne vznemirjaj se zaradi te podeželske inteligence, saj vidiš, da še peharja nima! Mogoče je Mici pismo nalašč pustila tako, da sem ga videla. Veš, kaj sem jaz dobila, ko sem prišla k Furlanom? Same pufe! Še za obleko, ki jo je imel atek na sebi, je bil zapufan pri židovskem krojaču. Naša hiša v Zalem Logu je bila brez enega dolga, Furlani pa zapufani povsod, od štacune do krojača. Še služkinje niso bile plačane, dokler nisem jaz tega uredila. Imeli pa so se za nekaj boljšega. To, vidiš, me je pa žalilo. In one si drznejo operirati s podeželsko inteligenco. Zaradi enega peharja! Pehar je stal manj kot nič!

Saj Mici ni bila slaba, ampak sitno natančna. Vse je moralo biti po pravilih, imela je svoje predstave. Ko je prišla iz šole, je odložila aktovko na točno določeno mesto, si umila roke na točno določen način, si jih namazala z glicerinom, ki je bil spet na določenem mestu, služkinja ji je morala poročati od malenkosti do malenkosti … Najbrž je mislila, da bo pač živela z bratom do smrti, ne bi bila edina. Potem se je obrnilo tako, da se je atek poročil z mano. Ampak njej je pa dajal plačo, v zaprti kuverti! Čakala je pri oknu, da bi videla, kdaj bo prišel z županstva na kosilo. Prosim, je takoj, ko ga je zagledala, naročila služkinji, pogrejte vodo, da si bo gospod lahko umil roke. Komaj je stopil skozi vrata, je služkinja že stala tam z umivalnikom in brisačo. Sofiji se zdi, da je prišla z dežja pod kap. Mislila je, da bo svobodna, da bo sama odločala, a o ničemer ne odloča, ker vedno odloča tisti, ki ima v rokah denar. Mici ima ne le Jožefov denar, ampak tudi svojo učiteljsko plačo, Sofiji pa ostajajo dvomi. Morda ta poroka ni bila najboljša, morda se je zmotila, morda ni upoštevala vseh dejstev …

Ali jaz ali ona, sem potem rekla atku. In eno mu moram priznati: Mici je takoj priskrbel drugo stanovanje, takoj se je odselila. Res, da le nekaj vrat naprej od nas, vendar drugih stanovanj v Marjolani takrat ni bilo. Od tistega trenutka sem njegovo plačo dobivala jaz. Medve se sicer nisva pogledali, naši otroci so bili pa stalno pri njej. Takrat in kasneje, vse življenje. V samostanu in pri Marjančkovih, pa še pozneje, ko se je preselila v mesto in so šli otroci v šole. Radi so jo imeli. Vsi so govorili, da je stara devica, a ni bilo res. Sodnik Cirman je po tistem, ko se je odselila od nas, pri njej ponoči velikokrat poslušal radio. Zgodaj zjutraj je šel pa k sebi domov. Pa veš, da takrat sploh ni bilo nočnega programa. Enkrat ali dvakrat sem ga zjutraj videla iti od Mici. Živi duši o tem ne bi povedala, ker jaz nisem nikoli širila flavz. In ker je bila moja svakinja. Zdaj ti lahko povem, ko so že vsi mrtvi, ker hočem le povedati, da so Furlani eno govorili, drugo pa delali. In tega jaz nisem in nisem mogla prenašati.

Na hodnikih v samostanu je bilo življenje! Vsi smo se poznali. Hribškov Silvo je bil takrat fantek, nosil mi je drva, pestoval tvojo mamo. Njegov oče je bil sodni sluga. Mi smo stanovali poleg sodnika Lavriča. Ta je bil brezverec, bogotajec, potem pa je nenadoma srečal Boga. Od srečanja z Bogom se Lavrič ne umiva, malokdaj striže, kar naprej dela pokoro. Njegovi lepi temnolasi otroci so vsi ušivi. Na veliki petek se iz Lavričevega stanovanja sliši pokanje biča, po hodnikih se širi čudno vznemirjenje. Bičala sta se, otroke pa sta poslala na hodnik … Sofija pelje Lavričeve otroke k sebi domov in jim maže glavo s petrolejem, jih češe in jim obira gnide. Kako lepi so bili ti otroci! Ob nedeljah smo se zbirali na vrtovih, travnikih, pri Obrhu pod hrastom. Pri hrastu smo vsi zajemali vodo. In prali. Tega hrasta se moraš spomniti tudi ti. Mogoče je bil star petsto let. Zdaj ga ni več. Še štora ni več. Na tistih stopnicah je bilo vedno veselo. Eni so prali sami, drugim služkinje. Vsaka družina je imela en del samostanskega vrta. Načelnik Šumske uprave, Kozjak, je imel največjega. Strašno je bil nadut. Gorje, če bi kakšen otrok samo stopil na Kozjakov vrt. Atkov oče je bil na Šumski navaden logar, že to je bilo dovolj, da so bili Kozjaki neprimerno več kot Furlani. Ti moški so bili vsi lovci, čeprav atek nikoli ni ustrelil ničesar, še od soške fronte ni mogel. Je pa imel lovskega psa, vsi lovci so jih imeli. Kozjakov je bil strašno popadljiv, atkov pa tudi ni bil kar tako. In se onadva že na daleč zagledata v našem parku. Pasja dlaka je naježena, pod razgaljenimi dlesnimi se belijo čekani. Eden se bo moral umakniti. Doga? Doga nikoli! Terier! To bomo pa šele videli, si reče Jožef, ki ni brez vsakega greha, čeprav ta trenutek še nežno miri psa. Puci ga, pravi Kozjak, in spusti psa. Puci ga, pravi tudi Jožef in psa začneta vojno, ker so psi vedno bolj vdani ljudem kot ljudje njim. Pasja slina leti po zraku, renčanje se odbija od kamnitega zidu parka, človek težko gleda v vrtinec dlake, in potem …

Psov sem se bala. Mene ugrizne še tisti pes, ki ne ugrizne nikoli nikogar. Pes je zver, jaz nobenemu ne zaupam. Atek pa … vedno je imel psa.

Jožefov obraz pokrije obžalovanje. To terierji delajo. Odtrgajo … Primite psa, držite psa, vpije Kozjek, ko vidi, da se je njegov pes ulegel, in spozna, zakaj. Zdaj je prepozno. Za eno pasje življenje, ki mineva za črnimi očmi, prepozno. Treba bo po puško.

Kozjak se je držal za glavo, jokal, takšen je bil. Verjel je, da lahko vedno zmaga, ko je izgubil, se je pa razjokal. Atek se je držal poklapano, kislo, joj, joj, kaj bomo pa zdaj … veste, terierji so majhni, ampak hudi, ko se branijo … potem ga je pa čisto potiho pohvalil, priden.

Taki so ljudje, ko gre za biti ali ne biti.

* * *

Objavljeno z dovoljenjem založbe Modrijan.
Knjigo Babuškin kovček lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek – četrti odlomek

* * *

Nevihtni oblaki zakrivajo nebo, nekje onstran vrta je Marjolana, stari Marjolančani so že skoraj vsi pomrli, burja in glavna življenjska vprašanja pa so še vedno enaka. Ledeni piš … je … preleden. Ljudje, zaprite okna, si prigovarja Sofija, ker je tako navajena še od prej. V hiši zdaj ni več skoraj nikogar razen senc in redkih obiskovalcev. Lojze pride nekajkrat letno, ko je treba opraviti težja vrtnarska dela. Od teh ima Sofija najraje kurjenje. Tudi letos sta na njenem velikem vrtu dve okrogli črni zaplati, skoraj popolna kroga, ki pripovedujeta, kje je Sofija stala, ko je gledala v plamene in bezala s palico v žerjavico, ter mislila, na kar se pač misli, ko se gleda v ogenj, kadar na zemljo lega mrak in so nosnice polne opojnega dima, vrt pa pospravljen in v čakanju na novo cvetenje narcis, tulipanov, podleskov, marjetic, lilij, irisov, potonik, gladiol, aster, krizantem … Kar razmigaj jezik in možgane, mogoče boš imela kdaj vrt in ti bo prav prišlo. In grmički: ognjeni grm, forzicija, medvejka, španski bezeg … Vsi natančno obrezani samo čakajo. Gnili odpadki gorijo in svet je takoj lepši. Črne kroge majhnih pogorišč sčasoma preraste najprej redka svetlozelena trava, čez mesec ali dva pa sploh ni mogoče reči, kje je gorelo.

Kje sem potem spoznala atka … ? Na vlaku. Na peronu. Ko sem kupovala klobaso … Mogoče ti bom povedala pred smrtjo. To sem povedala župniku, tebi ni treba vedeti.

Ne morem ti povedati. Na tem mestu Sofija zamahne z roko, ni da bi govoril, pravi njena roka, ko gre k obrazu in ga skuša skriti, skoraj jezna misel zatava po temnih hodnikih, da bi se razgledala, za katerim vogalom se skriva sram in kako ga obiti. Je bil ženitovanjski oglas? Ženitovanjski posrednik? Je bil Jožefov svak, grosist, ki je vedel, v kateri trgovini je kakšna punca, ki bo imela kaj pod palcem? Kaj tretjega? Ne glede na to, kaj je bilo spredaj, zadaj je bilo barantanje, ki je vedno poniževalno.

V letu, ko se Sofija komaj rodi, Jožefa življenje že melje v fin žameten zemeljski prah, ki ji ga bo, sladkega in milega, ob pravem času nasproti prinesel veter. Na robu nekega cesarstva, na robu svoje in tujih pameti ga melje, z obrazom in telesom rije po zemlji, skupaj z milijoni drugih, mlad, od treh sester ljubljen, od mame objokovan fant. Oče, cesarski logar, ga nosi s seboj v gozdove, čez potoke, pod smreke, na gozdna delovišča, ko pogleda skozi mušico na puški … edini sin mu je neprestano v mislih. Naj živi, mu poje vsak korak. In povesi puško, da se žival lahko pase naprej.

Naj živim, naj ne postanem zemeljsko blato, odmeva Jožefova misel s tisočimi odmevi, toda mlini meljejo, bobnijo, bruhajo smrt … So enako gluhi za vse?

Jarki so globoki, tudi štiri metre, spet drugje jih sploh ni in se morajo skrivati za vrečami peska, ki je ravno tako neke vrste zemlja. Na fronti je zamenjano vse. Dan je zamenjala noč, podnevi spijo, ponoči pa se premikajo, besede slava, domovina, dolžnost, bog, domoljubje in življenje so zamenjale besede, smrt, laž in preživeti. Pred njimi je nikogaršnja zemlja, čez katero jurišajo Lahi, jurišajo podnevi in ponoči, najbolj ponoči, planejo čez kot prikazni straž, ki začnejo streljati v strahu, da so v temi slišale premikanje. Potem streljajo vojaki, ki mislijo, da so stražarji kaj videli, potem pa še tisti, ki streljajo, ker streljajo vsi, s hriba se oglasijo topovi, hočejo pomagati infanteriji, in potem oni tam čez odgovorijo, ker se tudi bojijo, da gredo Avstrijci nadnje … Nihče ne sliši oficirskih piščalk, ki piskajo, da je napad lažen, nihče ne sliši oficirskega nicht schiessen. Strah nima samo velikih oči, ampak tudi majhna ušesa. In še manjše možgane.

Tudi Lahi streljajo le zato, ker streljajo Avstrijci. Lahi, za katere je treba verjeti, da jedo mačke in podganjo mast, prihajajo čez, da bi vzeli življenje, dali pa slavo in čast onkraj smrti. Jožefu se zdi to slaba menjava. Jožef noče postati ime na dopisnici, ki bi njegovim sestram in mami in očetu povedala, kako slavno je padel med jurišanjem in kako se ni nič mučil, smrt je nastopila hitro in po smrti bo vaš sin Jožef odlikovan. Ve, kako pišejo to o jurišanju, pa čeprav je človek umrl od pegavca v lastnem dreku, pa o slavi in časti, ki so ju že davno požrle gvantne uši, ki so še hujše od Lahov. Na trenutke se mu zdi, da bi bila smrt odrešitev, ampak to so, hvala bogu, res le trenutki, kajti Jožef hoče živeti, a ne tako, kot živi zdaj, ko v resnici sploh ne živi. Drugi vojaki pišejo domov, Jožef pa ne, ker mu je laži že tako dovolj. Domov noče poslati niti sporočila, zelenkaste dopisnice, kjer v devetih jezikih v okencu na sredini piše: Jaz sem zdrav in se mi dobro godi. Okence uokvirja devet podolgovatih manjših okenc, ki tudi govorijo v devetih jezikih: Na tej dopisnici se ne sme ničesar drugega prijavljati. Jožef bi prijavil, da ni niti zdrav niti se mu ne godi dobro, a vsa pisma pregledajo in črno prečrtajo vse, za kar mislijo, da bi utegnilo škoditi cesarju. Senilnemu Francu Jožefu, po katerem je Jožef dobil ime, ali pa Karlu I., ki ga je že ali pa ga bo vsak čas nasledil, vojnemu času in cenzorjem vojaških pisem je vseeno. Jožef sicer ne bi rad škodil cesarju, lagati pa zanj tudi ne misli. Bog je edino, na kar se v svojem gorskem peklu, ki ga nad prepadi osvetljujejo strele, bičajo sunki vetra in vklepa mraz, lahko zanese.

Zaradi Boga ne obupa, ko skozi teleskop svoje ostrostrelne malniherice ugleda ravno takega reveža, kot je sam, ne pa jedca podgan in mačk. Bog mu pove, kaj je treba in kako, če naj bi preživel to in še kakšno življenje po koncu vojne. Jožef si reče, v redu, meril bom le še v oblake, zato je nekega res lepega in srečnega dne ranjen, pa ravno prav, da pride v lazaret o pravem času in ostane tam tako dolgo, da se vojna konča brez njega.

Atek je bil zelo gosposki. Inženir. Župan. Znal je govoriti. Še mama mu je nasedla. Vse mu je verjela. V enem letu sem bila poročena. Poročila sem se v najlepši cerkvi na svetu, pri nas, nad Zalim Logom. Od tam sem šla naravnost v Marjolano. Še isti dan. Pohištvo in balo so odpeljali že prej. Zlato donijo zvonovi, svatje so praznično oblečeni, nebo je visoko razpeto, ko Sofija zapušča Zali Log, ki Sofije ne bo zapustil nikoli.

Kaj sem pa hotela! Doma ne bi mogla ostati. Zame doma ni bilo ženina. V prvem letu po poroki sem že dobila tvojo mamo, v drugem Feliksa in potem, že v novi hiši, še Ado.

Sofija gleda sliko. Petletni otrok je obut v solidne rjave čevlje na pašček in v bele nogavice, njegove nogice so ljubke, ima oblekico z bleščečimi gumbi in belim ovratnikom, svetli lasje speti na vrhu glave v petelinčka, zavezanega z rožnato pentljo, bela polt in modre oči, vsega tega res ni videti, ker je slika črno- -bela, ampak se ve, ker ve spomin več kot črno-bela slika, ki je le opomnik. Punčka na sliki je nasmehljana, radovedno in zamišljeno. In misliš si, kako sladka deklica, vse bo še dobro, otrok je ljubek, potem se pa začne … Ta otrok je otrok, ki je v resnici spremenil tvoje življenje, ne moreš več plesati cele noči, ne moreš peti v veseli družbi, čeprav si stara šele enaindvajset, tvoj mož pa triinštirideset in hodi zgodaj spat. Reče, ti kar ostani. A si ne upaš. Kaj bodo pa govorili, ne moreš biti mama in plesati do jutra. Zdaj ko imaš otroka, je tega konec, ne spodobi se. In potem bosta prišla še dva, pa še vojna, in bo s plesi za vedno konec.

Kje je zdaj ta otrok s slike? Kaj se je zgodilo z njim? Eno celo življenje. Kdo je kriv? Kaj je krivo? Bo zdaj Magdalena še umrla? Še pred Sofijo? Za mamo ni hujšega, kot če ji umre otrok. Eno leto sem vsak dan hodila v Boršt, ko je umrl Feliks. Vse solze sem pustila tam. Če ne bi k nam prišla pomagat Keržičeva, ne vem, kako bi bilo. Ona je iskala službo, mi pa pomoč. Ko je izvedela, da naša hiša išče pomoč, je bila odločena. Kamorkoli, samo k Furlanovi ne, je tarnala pri šivilji. Potem sva se pa tako ujeli, da je jokala, ko je šla od nas. Bila je odlična gospodinja. Natančna. Poštena. Ni čvekala in raznašala flavz. In mi smo ji pošteno plačevali.

Ker hoče Sofija pošteno plačevati, je nenehno razdvojena. En njen del je vedno kje drugje. V Zalem Logu. V kleti, kjer redi prašiče, da otroci ne bi stradali. Pri možu, ki mu je treba pomagati iz zapora. Izpred pušk. Mora ostati živ. Drugi del skladišči makarone. Pod nujno nabira prvi regrat, koprive in jeseni kostanj. Predeluje obleke. Pozablja na pelc plašče, fino postriženega psa na vrvici in rdečo šminko v zlati dozici s kamenčki. Šminka bo pošla, dozo pa bi bilo treba prodati, če bi jo kdo kupil. Ko imaš enkrat otroke, je fertik. Za moške mogoče ne, moški ima svoje življenje, ženska pa ostane z otrokom in je fertik, zapomni si to.

Po svoje sem bila pa vseeno svobodna, potem ko se je teta Mici odselila, še sploh. In še posebej v primerjavi z življenjem doma. Atek ni bil tako slab mož. Imel je svoje napake, a tudi prednosti. Strašno rada sem plesala in pela, atek pa ne. V Marjolani sem dobila družbo. Ker je bil župan, sva šla povsod. Ko je protokol minil, je šel on najraje kmalu domov. Nič ga ni motilo, če sem ostala, magari do zjutraj. Tudi še kasneje, v hiši, če smo imeli ljudi, če smo peli in pili, no, saj pili nismo tako, kot se pije danes, je šel kar spat.

* * *

Objavljeno z dovoljenjem založbe Modrijan.
Knjigo Babuškin kovček lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek – četrti odlomek

* * *

Enkrat sem šla spet v Ljubljano po opravkih. Ko sem čakala na vlak, je k meni prišla neka mati s paketom za sina študenta. Sofija ve, kaj je v paketu. Kakšen priboljšek, kakšen kos opranega in zakrpanega perila, če bog da, je perilo novo, če da dvakrat, je v paketu nova srajca. Mogoče kakšen prigaran fičnik. Ve pa tudi, da fant, ki mu je paket namenjen, stanuje z Janezom. Fantje iz naših krajev so stanovali skupaj. Kar tako si k Janezu na stanovanje sploh ne bi upala, a zaradi paketa sem imela izgovor. Ne, tistega vročega poletnega dne, ko je skrivaj odkolesarila k Janezu, Sofije ni izučilo. Mogoče preveč bere, pa preslabe knjige, da bi lahko razumela, da so romantična presenečenja izmišljija hrepenenja, ne življenja.

Ulico sem približno poznala, bila je blizu postaje. Gospodinja mi je rekla, naj grem kar na ta in ta vrata, fantje da so doma. Potrkala sem in vstopila, fantje pa … vsi samo v spodnjem perilu, še čisto ni bilo … Bili so revni, vsak je imel le ene hlače, en suknjič, če se je pregulilo, so morali na cesto zakrpani. Človek pa noče biti zakrpan. Suknjiči visijo na obešalnikih pod stropom, družbo jim delajo srajce, nekatere med njimi se sušijo, nekatere bodo na pranje morale še malo počakati … Mladi fantje pred mano, vsi v gatah. Zadrega bi lahko eksplodirala. Ti mladi moški bodo postali politični komentatorji, sodniki, zdravniki, inženirji, duhovnik … Hitro sem se izmotala, predala sem paket in rekla, da se mi mudi. Janeza si nisem upala niti pogledati.

Ljubljana je tistega dne še bolj bela kot sicer. V izložbah so še lepše obleke, kavarne imajo bolj bleščeče lestence, da o banki ne govorimo. V vsaki izložbi je Sofijin odsev. Janez sedi v revni študentski sobi in skuša naravnati svet, da bi bil tak, kot prej, ko je bilo še upanje, da bo Sofija nekoč ležala v njegovem objemu.

Ko so prišle počitnice, me je Janez nekega večera, že kar na začetku, vprašal, če ga bom čakala še štiri leta. V naših krajih je bil doma en zoprn fant, ki je šel v lemenat. Ocvirk se je pisal. Bil je starejši od Janeza. Zelo ga je nagovarjal, naj pusti pravo in pride v lemenat za njim. Tam bi imel vse zastonj. Janez pa se ni mogel odločiti. Odločitev je nekako prepustil meni. Jaz pa sem mu rekla nekaj, česar ne bi smela. Rekla sem mu: Zate bo najboljše, če greš v lemenat. Na pravu je bil med najboljšimi študenti. Tudi v gimnaziji med najboljšimi dijaki. Saj zato so ga pa hoteli. Če mu jaz ne bi rekla … ampak takrat se mi je zazdelo, da je on skoraj malo premalo zame … Sofija misli, da je biti Bartolova nekaj več. Da jo bo Janez prosil, naj si premisli. Toda Janez ni take vrste. Besedam pusti, da ga porinejo čez rob. Obrne se in gre z Bartolovega vrta. Sofija je mogoče rešila doto, izgubila pa je tla pod nogami. Še zdaj se kesam. Če bi me prosil, bi mogoče popustila. Le da Janez ne bi nikoli prosil. In tako zaradi napačnih besed vse življenje napačno mine. In nič ne moreš, tako je.

Napisal mi je sonetni venec, akrostih se glasi Slovo od Sofije. Ko bom umrla, ga bom pustila tebi. Ti boš razumela, ker imaš smisel za knjige. Kolikokrat sem jokala, ko sem ga brala. Tudi premislila sem si, takoj, poslala sem Darinko, saj poznaš Darinko, k njemu s sporočilom, da bi se rada pogovorila z njim, a je rekel, da ne more. Odločil se je in nisem ga več mogla premakniti.

Videla sem ga le še dvakrat v življenju. Prvič v Ljubljani, na Tromostovju. Bila sem že poročena. Sofija hoče čez cesto, noga že stopi s pločnika, ko se vse ustavi. Lemenatarji gredo v črni koloni po dva in dva od frančiškanov proti škofiji. Ob njih hodi Ocvirk, on je svetovalec, vodja … Janez zdrsne mimo, Sofijo pozdravi z blagim obrazom in še blažjimi očmi, le pogled, trenutek, potem ostane le njegov hrbet, ki je lepši od vseh drugih hrbtov. Sofiji je, kot bi jo prerezal z nožem. Ocvirk pa, sluzast, zoprn, se ustavi, lovi njeno roko, da bi jo poljubil, milostiva … oči pa govorijo, zdaj si mogoče gospa, ampak midva se poznava … Če bi Sofija lahko, bi zajokala. Pa ne zajoče. Obraz spremeni v masko in izreče ostudnemu Ocvirku par vljudnih besed. Drugič in zadnjič sem srečala Janeza po vojni, na vlaku. Z vsemi tremi otroki sem šla domov, v Zali Log. Oba sva preživela, vendar o tistem, kar se je zgodilo med vojno, nisva mogla spregovoriti. Če tako pomislim, je bil on edina ljubezen v mojem življenju. Samo kaj, ko je človek tako nebogljena stvar. Ko se stvari dogajajo, se sploh ne zavedaš, potem pa je za vse že prepozno. Ampak beseda prepozno bo prišla šele za Nanijem Winterleitnerjem.

Sofija se sprašuje, ali je tisto, kar je Magdalena napisala v pismu, lahko res. Že več let ne govorita. Dramatičnih Magdaleninih pisem, ki kličejo na pomoč, rotijo za odpuščanje ali se prepirajo, je bilo že veliko. Odgovor, kakršenkoli, je bil vselej vržen v črno jamo, v kateri domuje Vsezaman. Tudi Bibi ne ve, kako je z Magdaleninim zdravjem. Ona naj gre in poizve, saj je Magdalena njena mama. Sofija se bo potem pozanimala pri Bibi. Potem bo odpisala. Za zdaj pa roka noče. Razum noče. In srce? Sploh ne. Naj gre najprej Bibi pogledat v bolnico!

Ampak! Vedno je kakšen ampak. Kaj bo Sofija storila, če Magdalena res umira? Kaj pričakuje od nje krščansko usmiljenje? In vest?

Sofija si želi samo obvladovati dejstva, ker nima več ne časa ne moči za laži. In dejstvo je, da bo zdaj zdaj nevihta.

* * *

Za nas so bili Winterleitnerji boljši ljudje. Popoldne so pili čaj na terasi. Bili so prvi, ki so imeli smuči in so hodili smučat. Winterleitnerjeve punce so hodile tudi jahat. Imele so nobel obleke iz finega blaga. Plašče iz kamelharja. Klavir. In lepe klobuke. Jaz sem imela v primerjavi z njimi bolj klobučke. Bili smo družba, pri Sokolu, po maši, na kakšnem plesu … Zlasti Winterleitnerjevi fantje niso delali razlik med njimi in nami. Bili so trije bratje in tri sestre. One so bile bolj zase, ker dekleta nikamor nismo veliko hodile. Ne Winterleitnerjeve ne me. No, z Nanijem, ki je bil srednji brat, sva se začela nekako gledati. Držala sva se za roke, ko smo šli od Sokola. Rada sva malo zaostala za drugimi. Mama je najbrž kaj opazila ali pa ji je kdo kaj rekel, ker me je šla nekega večera čakat na cesto. Do pol poti mi je prišla naproti. Stala je v temi. Samo predme je stopila. Nič ni rekla, le klofute so padale. Pred Nanijem. Že veš, zakaj, je rekla. Domov, je pokazala, se obrnila in šla. Nekaj časa sploh ni govorila z mano. In ti misliš, je rekla čez par dni, da te bo, eno Bartolovo, en Winterleitner vzel?

Pa veš, da bi me bil vzel? Mislila sem, da ga bodo mamine klofute popolnoma odvrnile, a ga niso. Nasprotno. Organizirala sva se. Bili smo zmenjeni, da začnejo prvi, ki bi zagledali mamo, ko smo šli od Sokola, peti točno določeno pesem in da naju oni na sredi malo počakajo. Da se situacija ne bi ponovila. In tako mi je enkrat, en tak večer je bil, rekel, da bo prišel pome. Da bo vprašal našega očeta in da bi se dala kar oklicati. Seveda tega on nikakor ne bi bil storil tako nepremišljeno, če bi še imel starše. On je videl samo to, da sem luštna. Pa da bom nekaj doma dobila.

Oče mu je umrl od tuberkuloze, mama pa od žalosti. Najmlajši sin je pri Winterleitnerjevih umrl še kot otrok in v enem letu je za njim šla še mama. Tako da so bili tam otroci odvisni le sami od sebe. Njihova tovarna je delala parket. Bi rekla, da je imela kakšnih sto navadnih delavcev. Govorim ti zato, da boš razumela, kaj se zgodi, če pridejo do tvojega denarja tuji ljudje. Ker otroci so upravljali tovarno, kolikor so jo upravljali, s pomočjo najete delovne sile, najetega direktorja, najetega računovodje, najetega inženirja …

Nekega dne je Nani res prišel. Ampak ne potiho, kot si je predstavljala Sofija. S snubci in harmonikarjem, da so ja vsi vedeli, po kaj gre k Bartolovim. Bartolova oče in mama sta se nekam izgubila, nikjer ju ni, čeprav je bila mama še malo prej na hodniku, oče pa na dvorišču. S čudnim občutkom upanja in strahu pelje Sofija snubce v gostilno, češ, prišli so na liter vina, harmonika na delavnik pa je … le slučajnost …, za katero bo vsa dolina že čez kako uro izvedela, da ni slučajnost … To s harmoniko je bilo zelo netaktno. Mogoče je bila napaka tudi v tem, da nisem doma sama vprašala. Pa nisem, ker si nisem upala. Bilo me je sram. Tudi nisem vedela, ali je Nani resen. Kako bi lahko vprašala prej, preden bi se prepričala, da misli zagotovo priti? Nani mi je samo z očmi namignil, češ, prišli smo, kje je oče? Mama me je po eni dekli poklicala v kuhinjo. Franja stoji pred prazno mizo. Ne reže kruha, pred njo ni pladnja, na katerega polagajo narezek ob prazničnih obiskih. Gleda, kot da ne ve, kaj se godi. Oče te kliče, mi je rekla in namignila z očmi proti stropu. Samo to! Šla sem gor, v pisarno, kaj sem pa hotela.

Tudi oče je sedel za prazno mizo, v kotu je bila blagajna, kot zmeraj, vse je bilo kot zmeraj, samo takoj sem videla, po njegovem obrazu, da je nekaj narobe, da je strašno slabe volje. Le to mi je rekel: Daj Winterleitnerju liter vina na mizo, potem naj pa gre. S tvojo doto naša hiša ne bo plačevala Winterleitnerjevih dolgov. Kakšnih dolgov? O dolgovih nisem imela pojma. To je bilo menda vse zapufano. Le da mi, mladina, nismo vedeli. Videla pa sem, kako je očetu hudo. Moj oče ni nikoli jokal. Ampak takrat mu je po licu spolzela solza. Vedel je, kaj zame to pomeni. Jaz nisem razumela, on pa. Ker je poznal ljudi. On ni bil kriv. Mama mu je naročila. On bi mogoče še celo popustil, mama pa nikoli. Dolgovi so bili za našo hišo nekaj nepredstavljivega. Sramota. Da o izgubi ne govorim. Slabo bi bila spravljena. Tako so takrat ljudje razumeli zakon. Da je punca spravljena. Eno z drugim, oče ni dal privoljenja, tudi ta pot je bila zame zaprta.

Pa ne vem, če je bilo to najhujše. Najhujše je bilo, da sem morala sama dol in Naniju povedat … Natakarica je dala tisti liter na mizo, jaz sem šla zraven le toliko, da sem rekla samo tri besede: nič ne bo. Samo to! Je takoj razumel. Malo so še posedeli, s harmoniko je bilo res še posebej nerodno, delali so se vesele, kot da ni nič, potem so politi odšli. Kaj je pa hotel?

In kako bi jaz lahko vedela za dolg? Saj z nami se ni nihče pogovarjal. Oče in mama sta pa vedela. Ti moraš gledati, ne kakšno je premoženje, ampak koliko kredita imajo, kakšna je zadolžitev. Winterleitnerji so se kljub dolgu potem izvlekli. Vrnil se je stric iz Amerike, odpustil je uslužbence, Nani in drugi otroci so morali sami voditi tovarno. Popolnoma so se pobrali.

Zakaj potem nisem šla z njim proti volji staršev? Saj ne veš, kaj govoriš! Ker ne bi dobila dote! Brez dote ne bi hotela k Winterleitnerjem! In tudi – on me ne bi bil vzel. Potem se je poročil z drugo, slišala sem, da je bil to zelo srečen zakon. Enkrat sta prišla še sem, k nam, na vrt. V Marjolani sta bila na izletu. Ona je bila lepa gospa. Izobražena. Atek ni vedel, kdo sta. Strašno je bil vesel, vseh iz naših krajev je bil vesel, mene je bilo pa sram, ker je atek tako rad govoril. Nani in žena sta imela jadrnico, ko je še nihče ni imel.

Včasih Sofija vidi Nanijevo Frajlo v kakšnem turkiznem zalivu, obsijano s posebno svetlobo. Že zdavnaj bi se morala razbliniti v trske, toda še kar jadra, z belimi jadri, privid, ki izgine, ko se mu približa. Lahko bi bila ta, si rečemo tudi mi, ko opazimo jadro na nevihtnem obzorju, še zdaj, ko sta Nani in Sofija že zdavnaj mrtva. Lahko bi bila ta, na njej bi lahko plula Sofija, ampak kako bi bilo pa potem z nami?

* * *

Objavljeno z dovoljenjem založbe Modrijan.
Knjigo Babuškin kovček lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek – četrti odlomek

***

Sofija odgrne zaveso v jedilnici, da bi videla, kaj je zdaj z vremenom. Razmišljanje o vremenu in njegovem merjenju pomirja. Sofija je izvedena v meteoroloških stvareh. Več let je merila višino padavin, vlago, pritisk in kar je še tega v beli meteorološki hišici na vrtu. Za vsak dinar od vremena je Sofija na črnem trgu, ki je bil edini pošten jugoslovanski trg, kupila marke. Ali franke. Ali dolarje. Kar so imeli. Rodila sem se v cesarstvu, takrat so bile krone, Kraljevina je imela dinarje, potem je prišel socialistični dinar, potem tolarji, zdaj pa pravijo, da bo evro. Socialistični dinar je bil najslabši. Najprej so nas po prvi vojni okradli Srbi, ki so za štirikrat zmanjšali vrednost denarja, ko so krone zamenjali z dinarji, potem pa je denar v Kraljevini še enkrat izgubil vrednost. Moja dota je šla dvakrat v nič. Denar na tem prostoru izgine, to je kot fizikalni zakon!

Sofija se spozna na fiziko. Veter se dvigne zaradi fizike, nič nadnaravnega ni v tem. Tudi prepih je samo veter, gibanje zračnih gmot. Nekateri ljudje se bojijo prepiha, Sofija pa ne. Burja je naravno gibanje zraka, ki ga povzroči porušeno razmerje med zračnima pritiskoma nad hladnim in segretim delom površja. Ko enkrat prepiha vse, odnese jugovino, celo v Marjolani. Takoj lažje diham.

Dolgo tega, takrat je čas tekel še spodobno počasi, je Sofija vedela za vsak dan posebej, ali pritisk pada ali narašča, koliko milibarov znaša, kdaj bo dobila glavobol in kdaj bo morala obesiti perilo, kdaj bo prišla nevihta in kdaj je treba izključiti gospodinjske stroje iz omrežja, da se ne bi zgodila katastrofa.

Svoje čase si je Sofija enkrat mesečno nataknila zlata očala, na mizi v jedilnici razprostrla časopisni papir, položila nanj obrazce, ki jih je poslal Inštitut, vzela iz svojega predala zeleno in črno Pelikanovo pero in stekleničko črnila enake znamke in s svojo prefinjeno pisavo, pri kateri si je podzavestno po otroško narekovala debelo dol, tanko gor, kakor so jo za vse večne čase naučile nune, prepisala vrednosti iz navadne beležke v za to določena okenca obrazca. Ko je končala poročilo, je papirje, dišeče po črnilu in znanosti, vtaknila v kuverto, kaligrafsko izpisala še naslov, nalepila znamko, če je ni imela, pa je na kuverto s sponko pritrdila kovanček in poslala nekoga, naj pismo vrže v najbližji nabiralnik, saj sama ni hodila na ulico. Ko je bila Bibi še majhna, ji je naročala: Najbližji nabiralnik je na Občini. Pazi, da boš šla naravnost, pa z nikomer se ne pogovarjaj, dobro poglej na cesti levo in desno, ko boš šla čez, nikjer se ne smeš ustavljati, čakala te bom. Bibi je, opremljena z navodili, popolnoma varna. Če le ne bo srečala kakšnega človeka, ki bi jo kaj vprašal. Če koga sreča in jo ta kaj vpraša, čas dobi strašne pospeške in pol ure mine, kot bi mignil. Ker Bibi človeku ne pove le tega, o čemer jo je vprašal, ampak še o vsem ostalem, za kar misli, da bi ga utegnilo zanimati. Sofija je potem strašno jezna. Ne moreš klepetati s tujimi ljudmi, se razburja, ti ne veš, kaj so ljudje. Natančno jo izpraša, s kom je govorila in o čem. In ji zabiča, naj pazi na jezik.

Na Furlanovem vrtu že zdavnaj ni več vremenske hišice, a Sofija se še vedno spozna na vreme.

Oče me je potem hitro porinil v trgovino. Pa k Sokolu sem šla. Imeli smo izlete in akademije. Dobivali smo se, včasih le zato, da bi peli. Bila sem odlična pevka. Ne sicer taka, kot je Magdalena, takih je malo. Peli smo povsod. Najbolj smo peli, ko je med počitnicami prišla domov študentarija. Vsak fant je znal igrati na kakšen inštrument. Janez je igral pa na vse. Pel je pa tako, da je šel glas o njem po vsej dolini.

Sofija nekega dne ugotovi, da nobena pesem ne šteje, če ni v njej Janezovega glasu.

Takrat sem se … zaljubila. Pa ne prav zaljubila, dobila sem simpatijo … Janeza. Kralj se je pisal. Učili so nas, da je vse greh, biti zaljubljen še največji. Doma in v cerkvi, povsod je bilo enako. Veliko je bilo odvisno tudi od župnika. Župnik v Zalem Logu je bil star in zagrizen. Poleti smo se otroci kopali pod našim jezom. Vsi smo se tam naučili plavati, tam je bila voda malo globlja. Z vilami je šel župnik nad nas, ker smo se kopali fantje in punce skupaj in ker smo bili v kopalkah. Janeza sem poznala še izpod našega jeza. Bil je sirota. Starša sta mu že zgodaj umrla, oba za tuberkulozo. Kmetijo in otroka je prevzela teta. Ne le, da je bil najboljši pevec, bil je tudi brihten! V šoli je imel najboljše ocene.

Sofija ne misli, kaj bo, samo, kaj je. Mora se poročiti in iti od doma. Doma bo ostal brat, zanjo ne bo prostora. Če nekdo tako lepo poje, bo očetu in mami zagotovo všeč, doštudiral bo, postal advokat, odprl bo pisarno ali postal sodnik … oče bo dal denar za doto.

Tisto poletje, ko je maturiral, ga nihče ni videl. Nekdo mi je prinesel pošto, da je obležal, da je bolan, da bo vesel obiska … Če je kdo sredi poletja obležal, smo takoj pomislili na jetiko. Jetika, ve Sofija, je neozdravljiva. Poletje postane dramatično. Sofija bi lahko nastopila v eni od glavnih vlog tega poletja. Njihova hiša je bila v sosednji vasi. Nisem mogla kar tako na kolo in k njim. Če bi izvedela mama … Šla sem ob taki uri, ko na cesti ni bilo ljudi. Okoli enih, ko jih tudi na polju ni bilo, ker je bilo prevroče. Vedela sem, kaj bi se zgodilo, če bi doma izvedeli. A sem vseeno šla. Sedemnajst let poganja kolo pod vročim soncem po deželni cesti, ozira se okrog, od kod preži usoda, pa pojma nima, da se pelje naravnost vanjo pa da usoda nikoli ni taka, kot smo si jo zamislili. Kolo sem pustila za hišo, na dvorišču. Nisem si ga upala pustiti spredaj, po kolesu bi ljudje lahko videli, kdo je v hiši. Ko sem vstopila, so se mi noge tresle. Nikjer ni bilo nikogar, hiša pa zame čisto tuja. Vsa vrata zaprta, na mračnem hodniku vonj po slabo umitih telesih, po postani hrani in prahu, blatni čevlji vrženi pod stopnice, pozabljena metla, zanemarjeno, neprezračeno … Pozdravila sem, da bi me slišal. Tukaj, me je poklical. Šla sem za glasom. Na kako revni postelji je ležal! Slama sili izpod umazane rjuhe, Janez v sami srajci pod borno odejo … Nisem vedela, kaj bi. Dala sem mu roko. Pri Sofiji imajo posteljne vložke z žimo, pernice, posteljnino, poškrobljene rjuhe, izvezene prte, pri Janezu pa nič … Sofija še ne zna gledati tako, da bi za očmi skrila svoje misli. Janez zato po njenih očeh zleze v njeno glavo, ve, da je ne bi smel klicati, da Sofija ne bi nikoli smela priti v to sobo. Kar nekaj sva govorila. Kaj bo študiral in kako je bilo na maturi pa da njegova bolezen ni nič takega …

Nisem bila neumna, samo naivna. Mama in oče nikoli ne bi pustila, da se poročim z Janezom. Morala bi se umakniti, a se, vidiš, takrat še nisem. To poletje je veljalo, da sva midva par. Skupaj sva pela. Oh, mladost ti moja … Pa pesmi je pisal. Takrat so taki fantje vsi pisali pesmi. Jeseni je šel potem študirat jus. Pravo je trajalo kot zdaj, pet let. Nisva se zmenila, kaj bova, o nekaterih stvareh se sploh nisem upala spregovoriti, on je molčal, jaz pa še bolj.

Študentje gredo jeseni v Ljubljano, Sofija pa se poglablja v trgovino: vodi blagajno, prodaja, naroča robo, postavlja izložbo. Vsaka stvar dobi listek s ceno, ki je nekoliko višja, kot bo potem, ko jo bo Sofija zares prodala. Uči se barantati, spoznava svoje meje, trgovec ne sme biti nikoli na izgubi. Tudi kupec ne. Vsak dobi popust, ker je boljši majhen zaslužek, ki prihaja redno, kot večji zaslužek, ki pride le enkrat in odnese kupca. Sofija sama izračunava, kaj potrebuje in koliko. Sama hodi v Ljubljano h grosistu, na banko, nikoli kar tako, zaradi lepšega, in zato se bo zgodilo, kar se bo pač zgodilo.

Nihče mi ni govoril, kaj naj naročim, vedelo se je, kakšna je marža in kako priti do najboljše, mlin je bil mamin, gostilna očetova, trgovina moja, vedelo se je, kakšen mora biti saldo na koncu dneva. Niti pomislila nisem, da bi kaj prikrila ali vzela zase, pa to v trgovini zmeraj lahko narediš. Pri nas je bilo vse do skrajnosti pošteno. In videla sem, kako delata oče in mama.

Mlin ima le dva kamna, kadar je voda dovolj visoka, melje noč in dan. Mama vstaja ponoči, sama menjava žito pod kamnom, stope pojejo štiriindvajset ur na dan. V mlinu je vedno moka in s tem kruh, govori Franja. Mlinarici gre približno deset odstotkov moke, ki jo zmelje. Na enem kamnu se melje pšenica, na drugem pa ajda, ječmen … Vsaki dve, tri ure je treba natrositi novo žito … Pozimi je moral hlapec včasih s kladivom razbiti led okrog koles … Od ene vreče dobi mama dve kili moke in pol. Sofija mora prodati veliko moke, da se kaj pozna, bela moka se melje pet ur, črna malo več kot dve uri … Koliko ur, in kolikokrat mama dvigne vrečo, da je na koncu za eno hišo …

Enkrat me je oče peljal v gozd in mi pokazal smreke. Te so zate, za tvojo doto. Ta gozd bo tvoj. Zate sem ga kupil. Sofija hodi pod stoletnimi drevesi, oče je za hip samo njen, govori z njo, misli nanjo, čeprav nima mature, ne bo je pognal od hiše kot Tomaža, vse bo še dobro. Vonj smole in iglic vsenaokrog … tolažba za vse življenje. Ko je gozdove kupoval, je kubični meter stal toliko, kot je delavec zaslužil v kakšnih tridesetih urah dela. Ko sem se poročila, desetkrat manj, ker je bila kriza. Vendar sem od tistega gozda vseeno profitirala, ves les v naši hiši je iz tistega gozda. Z očetom sva tudi vsak dan opravila primopredajo denarja iz trgovine. Včasih se nad denarjem Sofijine in Jernejeve roke dotaknejo.

***

Objavljeno z dovoljenjem založbe Modrijan.
Knjigo Babuškin kovček lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek – četrti odlomek

***

V mestu sta bila dva kinematografa. Večjega so bolj uporabljali gostujoči politiki kakor lokalni umetniki in glasbeniki. Pred volitvami in po njih so se tam zbirale množice moških in prihajalo je do ognjevitih govorov; obljube, prisege in propaganda so krožili po zraku kakor brenčeče čebele.

Drugi salon je bil veliko skromnejši, vendar prav tako priljubljen. Prikazoval je filme različne kakovosti, zahvaljujoč lastnikovemu okusu, ki je imel raje avanture kakor politične tirade in je tihotapcem plačeval visoke provizije, da so mu prinašali nove filme, skupaj s tobakom, čajem in drugim blagom na črno. Tako so prebivalci Urfe videli lepo število vesternov z Johnom Waynom, zraven tega pa še Moža iz Alama, Julija Cezarja, Zlato mrzlico in druge filme, v katerih je nastopal smešen možiček s temnimi brki.

Tisti dan so predvajali črno-beli turški film, ki ga je Pembe od začetka do konca gledala z rahlo odprtimi usti. Junakinja je bila lepa revna deklica, zaljubljena v fanta, ki je bil zelo bogat, zelo razvajen. Vendar se je spremenil. Taka je čarobnost ljubezni. Medtem ko so vsi – začenši s fantovimi starši – omalovaževali mlada ljubimca in spletkarili, da bi ju ločili, sta se skrivaj srečevala pod vrbo na bregu reke. Tam sta se držala za roke in pela pesmi, žalostne kakor vzdih.

Pembe je bilo všeč vse v kinu – okrašen vhod, težke, nabrane zavese, gosta prijateljska tema. Komaj je čakala, da bo Džamili povedala o tem novem čudu. V avtobusu na poti domov je kar naprej prepevala glavno pesem iz filma.

Tvoje ime je vrezano v mojo usodo,

tvoja ljubezen mi teče po žilah.

Če se kdaj nasmehneš komu drugemu,

se bom ubil, če me ne bo obup ubil še prej.

Ko je Pembe migala z boki in nihala z dlanmi, so drugi potniki ploskali in vzklikali. Ko je končno utihnila, bolj zaradi utrujenosti kakor iz kakšnega občutka spodobnosti, se je Berzo smejal in ob kotičkih oči so se mu nabrale gubice.

»Moja nadarjena deklica,« je rekel s kančkom ponosa v glasu.

Pembe je zakopala obraz v očetove široke prsi in vdihovala sivkino olje, s katerim so bili nadišavljeni njegovi brki. Takrat še ni vedela, da je to eden najsrečnejših trenutkov njenega življenja.

***

Ko sta se vrnila domov, sta našla Džamilo v obupnem stanju – zabuhle oči, zabuhel obraz. Ves dan je čakala ob oknu, se igrala z lasmi, žvečila spodnjo ustnico. Nato je nenadoma in brez razloga spustila grozljiv krik. Ne glede na to, kako močno so jo mati in sestre poskušale pomiriti, ni nehala tarnati.

»Ko je Džamila začela jokati, koliko je bila ura?« je vprašala Pembe.

Naze je nekoliko pomislila. »Enkrat popoldne, najbrž. Zakaj sprašuješ?«

Pembe ni odgovorila. Izvedela je, kar je hotela. Ona in dvojčica, četudi milje narazen, sta zajokali hkrati, v trenutku injekcije. Bili sta eno telo, ena duša. Usoda in Dovolj. Ko je ena zaprla oči, je druga oslepela. Če je eno bolelo, je druga krvavela. In ko je imela ena more, je drugi razbijalo srce v prsih.

Tistega večera je Pembe pokazala Džamili plesne gibe, ki jih je videla v filmu. Menjavali sta se pri oponašanju junakinje, se sukali, poljubljali in objemali kakor zaljubljeni par in se hihitali.

»Kaj je ta hrup?«

Bila je Naze, njen glas otrpel od prezira. Na pladnju je prebirala riž, ločevala zrnje od plev.

Pembejine oči so se razširile od užaljenosti. »Samo plesali sva.«

»In zakaj bi to počeli?« je odvrnila Naze. »Razen če sta se odločili, da postaneta vlačugi.«

Pembe ni vedela, kaj je vlačuga, vendar si ni upala vprašati. Začutila je, kako jo je zalil val zavračanja – zakaj ni mogla njena mati uživati v pesmih, kakor so uživali potniki na avtobusu? Zakaj so popolni tujci strpnejši kakor posameznikova najožja družina? Še vedno je premišljevala o tem vprašanju, ko je zaslišala Džamilo stopiti korak naprej, kakor da priznava krivdo, in zamrmrati: »Žal nama je, mama. Ne bova več.«

Pembe je s pogledom prestrelila dvojčico in se čutila izdano.

»Za vajino dobro vama to govorim. Če se danes preveč smejeta, bosta jutri jokali. Bolje je, da se slabo počutita zdaj kakor kmalu pozneje.«

»Ne razumem, zakaj se ne moreva smejati danes, jutri in pojutrišnjem,« je odvrnila Pembe.

Zdaj je bila Džamila na vrsti, da se namršči dvojčici. Sestrina predrznost je ni samo osupnila, ampak jo tudi postavila v neugoden položaj. Zadržala je sapo in se bala tega, kar bo sledilo: valjar. Kadar koli je katera od deklic prestopila črto, je Naze v kuhinji obe mahnila s tanko leseno palico. Nikoli po obrazu – kajti dekletova lepota je bila njena dota – ampak po hrbtu in zadnjici. Deklicama se je zdelo čudno, da je predmet, ki sta ga tako grenko prezirali, ustvarjal tudi najkrhkejša peciva, ki sta jih oboževali.

A tisti večer Naze ni nikogar kaznovala. Privihala je nos, zmajala z glavo in pogledala stran – kakor da si želi biti nekje drugje. Ko je spet spregovorila, je bil njen glas miren. »Skromnost je ženskin edini ščit,« je rekla. »Zapomnita si, če izgubita to, ne bosta vredni nič več kakor okrušen kuruş.^[1].Ta svet je krut. Ne bo se vaju usmilil.«

Pembe je v mislih frcnila kovanec in ga gledala, kako je pristal na njeni dlani. Vedno sta bili dve strani, samo dve strani. Zmagaj ali izgubi. Ugled ali sramota, in le malo tolažbe za tiste, ki so dobili napačni obraz.

Tako je zato, ker so ženske narejene iz najfinejšega kambrika, je nadaljevala Naze, medtem ko so moški urezani iz debelega, temnega blaga. Tako je bog ukrojil oboje: prve nadrejene drugim. Zakaj je bog tako naredil, tega ljudje ne moremo spraševati. Pomembno je le, da črna barva ne kaže madežev, v nasprotju z belo, ki razkrije vsako najmanjšo trohico umazanije. Tako bodo ženske, ki so umazane, nemudoma opazili in ločili od drugih, kakor se pleve ločijo od zrnja. Ko se devica daje moškemu – četudi je to moški, ki ga ljubi – lahko izgubi vse, njemu pa se to nikjer ne pozna.

V deželi, kjer sta se rodili Rožnata usoda in Dovolj lepote, je bila »čast« namreč več kakor beseda. Bila je tudi ime. Svojega otroka si lahko poimenoval Čast, če je le bil deček. Moški so imeli čast. Stari moški, moški srednjih let, celo šolarčki, tako mladi, da so še vedno dišali po materinem mleku. Ženske niso imele časti. Namesto tega so imele sramoto. In kot so vedeli vsi, bi bilo nositi ime Sramota precej hudo.

Ko je poslušala, se je Pembe spominjala surove beline zdravničine ordinacije. Nelagodje, ki ga je čutila, se je takrat vrnilo – le da je bil zdaj občutek močnejši. Spraševala se je, kaj je z drugimi barvami, modrovijoličasto, pistacijevo in lešnikovo – in drugimi tkaninami – žametom, gabardenom in brokatom. Svet je bil tako bogat in raznolik, zagotovo bolj kakor pladenj, poln prebranega riža.

Ena od mnogih ironij Pembejinega življenja je bila, da je vse stvari, ki jih ni marala slišati od Naze, leta pozneje v Angliji ponovila svoji hčerki Esmi; besedo za besedo.

^[1]  Kuruş: najmanjša denarna enota. (Vse opombe so prevajalkine.)

***

Objavljeno z dovoljenjem založbe Sanje.
Knjigo Čast lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek – četrti odlomek

***

BARVE

Vas ob Evfratu, 1953

Pembe je oboževala pse od malih nog. Všeč ji je bilo, kako lahko celo v globokem spancu in skozi zaprte oči vidijo ljudem v dušo. Večina odraslih je mislila, da psi ne razumejo veliko, ona pa je bila prepričana, da to ni res. Vse so razumeli. Samo odpuščali so.

Nekega ovčarskega psa je še posebej cenila. Povešena ušesa, dolg gobec, razkuštran kožuh črne, bele in kožne barve. Bil je bitje blage narave, rad je lovil metulje in skakal za palico in je jedel skoraj vse. Klicali so ga Kitmir pa tudi Quto ali Dodo. Ime se mu je neprestano spreminjalo.

Nekega dne, čisto nenadoma, se je začela žival čudno obnašati, kakor da jo je obsedel poredni džin. Ko ga je Pembe poskusila potrepljati po trebuhu, je renče planil proti njej in jo ugriznil v roko. Bolj kot plitva rana, ki jo je povzročil, je skrb vzbujala sprememba v njegovem značaju. V zadnjem času je v regiji izbruhnila steklina in trije vaški starešine so vztrajali, naj gre k zdravniku, čeprav v polmeru šestdesetih milj ni bilo nobenega.

Tako sta se torej deklica Pembe in njen oče Berzo najprej usedla na minubus, potem pa na avtobus za v veliko mesto, Urfa. Ob misli, da bo dan preživela ločena od svoje dvojčice Džamile, jo je spreletaval srh, ampak prav tako je bila navdušena, da bo imela očeta čisto zase. Berzo je bil postaven moški z močnimi kostmi in izrazitimi potezami, imel je velike brke, roke kmeta, lasje na sencih pa so mu siveli. Njegove globoko vsajene lešnikove oči so bile prijazne, in razen takrat, kadar ga je premagala vročekrvnost, je bil mirnega vedenja – kljub morebitni globoki žalosti, da nima sina, ki bi njegovo ime ponesel do konca zemlje. Četudi je bil moški malo besed in še manj nasmehov, je z otroki komuniciral bolje od svoje žene. V zameno je njegovih osem hčera tekmovalo za njegovo ljubezen – bile so kakor putke, ki kljuvajo v pest zrnja.

Potovanje v mesto je bilo zabavno in vznemirljivo, čakanje v bolnišnici pa nič od tega. V vrsti pred zdravnikovimi vrati je bilo triindvajset pacientov. Pembe je vedela natančno število, ker sta v nasprotju z drugimi osemletnimi deklicami z Džamilo hodili v šolo – razpadajočo enonadstropno stavbo v sosednji vasi štirideset minut hoda proč. Sredi razreda je bila peč, iz katere je prihajalo več dima kakor toplote. Mlajši otroci so sedeli na eni strani, starejši na drugi. Ker so bila okna le redko odprta, je bil zrak notri postan in gost kakor žaganje.

Preden je začela hoditi v šolo, se je Pembe zdelo samoumevno, da vsi na svetu govorijo kurdsko. Zdaj pa je razumela, da ni tako. Njihov učitelj, denimo. Bil je moški s kratko pristriženimi lasmi, ki so se redčili, in otožnim pogledom v očeh, kakor da pogreša življenje, ki ga je pustil za seboj v Istanbulu, in kakor da zameri, da so ga poslali v ta pozabljeni kraj. Vznemiril se je, če učenci niso razumeli tega, kar govori, ali so se v kurdščini pošalili na njegov račun. Kdor koli je zinil besedo po kurdsko, je moral na eni nogi stati pri tabli, s hrbtom obrnjen proti sošolcem. Večina učencev je tam stala nekaj minut in jim je bilo potem oproščeno, pod pogojem, da ne bodo ponovili napake; ampak od časa do časa so koga pozabili in je moral ure in ure prestati v istem položaju. Pravilo je pri dvojčicah sprožilo nasprotni reakciji. Medtem ko se je Džamila čisto potegnila sama vase in sploh ni več hotela govoriti v katerem koli jeziku, si je Pembe prizadevala, da bi se odlikovala v turščini, odločena, da se bo naučila učiteljevega jezika in tako dosegla njegovo srce.

Njuna mati Naze pa ni videla smisla v tem, da se tako trudijo, da bi se naučile besed in številk, ki jim ne bodo nič koristile, saj se bodo vse v kratkem poročile. Ampak njen mož je vztrajal, da so njegove hčerke izobražene.

»Vsak dan hodijo tja in nazaj. Čevlji se jim obrabljajo,« je godrnjala Naze. »In čemu?«

»Da bodo lahko prebrale ustavo,« je rekel Berzo.

»Kaj je ustava?« je sumničavo vprašala.

»Zakon, ženska nevedna! Velika knjiga! So stvari, ki so dovoljene, stvari, ki so prepovedane, in če ne poznaš razlike, si v velikih težavah.«

Naze je tlesknila z jezikom, še vedno ne prepričana. »Kako bo ta reč mojim hčeram pomagala, da se poročijo?«

»Kaj pa veš! Če bodo nekega dne njihovi možje slabo ravnali z njimi, jim tega ne bo treba prenašati. Lahko vzamejo otroke in odidejo.«

»Oh, in kam bodo šle?«

Berzo na to ni pomislil. »Zavetje lahko poiščejo v očetovi hiši, seveda.«

»Aha, torej zato vsak dan hodijo in si polnijo glavo s tistimi stvarmi? Da se bodo lahko vrnile v hišo, kjer so bile rojene?«

»Pojdi in mi prinesi čaj,« je revsknil Berzo. »Preveč govoriš.«

»Kar misli si,« je mrmrala Naze na poti v kuhinjo. »Nobena moja hči ne bo zapustila moža. In če ga bo, jo bom tako pretepla, da ji bom zbila hudiča iz glave, tudi če bom takrat že mrtva. Vrnila se bom kot duh.«

Ta grožnja, prazna in hipna, kakor je bila, se je spremenila v prerokbo. Celo dolgo po tistem, ko je preminila, se je Naze vračala in strašila hčere, nekatere bolj kakor druge. Konec koncev je bila trmasta ženska. Nikoli ni pozabila. In nikoli ni odpustila – v nasprotju s psi.

Zdaj, ko sta čakala v bolnišnici, je Pembe z otroškimi očmi zijala v moške in ženske, ki so v vrsti stali na hodniku. Nekateri so kadili, drugi jedli ploščat kruh, ki so ga prinesli od doma, tretji so pestovali rane in tarnali od bolečin. Čez vse pa je visel hud smrad – po znoju, razkužilu in sirupu proti kašlju.

Ko je opazovala stanje vsakega pacienta, je deklica občutila naraščajoče občudovanje do zdravnika, ki ga bo šele srečala. Človek, ki je lahko pozdravil bolezni, mora biti izjemna oseba, je sklenila. Videc. Mag. Brezčasni čarodej s čudežnimi prsti. Do takrat, ko sta prišla na vrsto, je brbotala od radovednosti in je željno sledila očetu v zdravnikovo sobo.

Notri je bilo vse belo – ne kakor pena, ki se naredi na površini vodnjaka, kadar perejo obleke, ne kakor sneg, ki se je kopiči zunaj v zimski noči ali kakor žito, ki ga zmešajo s česnom, da bi naredile sir. Bila je belina, kakšne ni še nikoli videla – neuklonljiva in nenaravna. Bela, tako hladna, da jo je streslo. Stoli, zidovi, ploščice na tleh, preiskovalna miza, celo skodelice in skalpeli so bili obliti s to nebarvo. Pembe ni še nikoli prej pomislila, da je lahko bela tako vznemirljiva, tako oddaljena, tako temna.

Še bolj pa jo je presenetilo, da je zdravnik ženska – vendar drugačna od njene matere, njenih tet, njenih sosed. Prav tako, kakor je sobo ovijala odsotnost barve, tako tudi zdravnica pred njo ni imela nobenih ženskih lastnosti, ki bi jih Pembe prepoznala. Pod dolgim plaščem je nosila sivorjavo krilo do kolen, najfinejše in najmehkejše nogavice in usnjene škornje. Imela je očala, ki so bila tako kvadratna, da so ji dajala videz sitne sove. Ne da je otrok kdaj videl sitno sovo, ampak zagotovo mora biti videti tako. Kako drugačna je bila od žensk, ki so delale na polju od zore do mraka, dobile gube od mežikanja v sonce in rojevale, dokler niso imele dovolj sinov. Tukaj je bila ženska, vajena, da ljudje, vključno z moškimi, prisluhnejo vsaki njeni besedi. Celo Berzo si je snel kapo in povesil ramena v njeni navzočnosti.

Zdravnica je očeta in hčer le nejevoljno ošinila. Bilo je, kakor da jo sam njun obstoj utruja – celo žalosti. Bila sta očitno poslednja človeka, ki ju je želela zdraviti ob koncu tega napornega dne. Ni veliko govorila z njima in je pustila sestri, da jima je postavila pomembna vprašanja. Kakšen je bil pes? Se je penil ob gobcu? Se je nenavadno obnašal, ko je videl vodo? Je ugriznil še koga v vasi? So ga pozneje opazovali? Sestra je govorila zelo hitro, kakor da nekje tiktaka ura in zmanjkuje časa. Pembe je bila zadovoljna, da mati ni prišla z njima. Naze ne bi mogla slediti pogovoru in bi o vsem narobe sklepala, vsa na trnih od skrbi.

Ko je zdravnica pisala recept, je sestra dala deklici injekcijo v trebuh, kar jo je spravilo v glasen jok. Še vedno je jokala, ko sta stopila na hodnik, kjer je pozornost neznancev še povečala njeno tesnobo. Takrat ji je oče, z glavo pokonci in zravnanimi rameni – spet Berzo – šepnil v uho, da jo bo, če bo tiho in se bo obnašala kakor pridna deklica, kakršna je, peljal v kino.

Pembe je takoj utihnila in oči so se ji zalesketale od pričakovanja. Beseda »kino« je zvenela kakor zavit bombon: ni vedela, kaj je notri, bila pa je prepričana, da bo nekaj sladkega.

***

Objavljeno z dovoljenjem založbe Sanje.
Knjigo Čast lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek – četrti odlomek

***

IMENA KOT SLADKORNE KOCKE

Vas ob Evfratu, 1945

Ko se je Pembe rodila, je bila Naze tako žalostna, da je pozabila na vse, kar je pretrpela v zadnjih šestindvajsetih urah, in na kri, ki ji je mezela med nogami, poskusila je vstati in oditi. Tako so vsaj vsi rekli – vsi tisti, ki so bili navzoči v porodni sobi tistega vročega dne.

Kakor si je že močno želela oditi, pa Naze ni mogla nikamor. Na presenečenje žensk v sobi in njenega moža, ki je čakal na dvorišču, jo je nazaj v posteljo prisilil nov val popadkov. Tri minute pozneje se je pojavila glavica še enega otroka. Ogromno las, rdeča koža, vsa mokra in zgubana. Še ena deklica, samo manjša.

Tokrat Naze ni poskušala zbežati. Tiho je vzdihnila, zakopala glavo v blazino in se obrnila proti odprtemu oknu, kakor da se trudi slišati šepetanje usode v vetru, blagem kakor mleko. Če bo pozorno poslušala, si je mislila, bo morda od neba dobila odgovor. Konec koncev mora biti razlog, razlaga, ki je ona ne pozna, Alah pa zagotovo, zakaj jima je dal še dve hčeri, ko jih imata že šest, in niti enega samega sina.

Tako je Naze stisnila ustnice, kakor da so zložen rob, odločena, da ne bo rekla niti besede, dokler ji Alah ne razloži, dokončno in prepričljivo, motivov za svoja dejana. Celo v spanju so bile njene ustnice čvrsto stisnjene. Naslednjih štirideset dni in noči ni spregovorila niti besede. Ne ko je kuhala čičerko z ovčjo mastjo iz repa, ne ko je v velikem okroglem pocinkanem čebru kopala drugih šest hčera, celo takrat ne, ko je delala sir s čemažem in zelišči ali ko jo je mož vprašal, kako bi rada poimenovala novorojenki. Ostala je tiho kakor pokopališče ob vznožju hribov, kjer so bili pokopani vsi njeni predniki in kamor bodo nekega dne tudi njo položili k počitku.

Kurdska vas je bila divja, oddaljena, brez cest, elektrike, zdravnika, šole. Komaj kaj novic je prodrlo skozi ovoj njene odmaknjenosti. Konec druge svetovne vojne, atomska bomba … Vaščani niso o tem nič slišali. In vendar so bili prepričani, da se v vesolju, torej za bregovi Evfrata, dogajajo čudne stvari. Svet je, kakršen je, želja, da bi ga odkrili, nima nobenega smisla. Vse na njem je od nekdaj in vse na njem, kar kdaj bo, je navzoče že tukaj in zdaj. Človeškim bitjem je bilo zapovedano, naj bodo nepremična kakor drevesa in skale. Razen če nisi bil eno od tega trojega: potujoči mistik, ki je izgubil preteklost, norec, ki je izgubil glavo, ali Majmun, ki je izgubil ljubljeno.

Če pustimo ob strani derviše, posebneže in ljubimce, ljudi ni moglo osupniti nič in vse je bilo, kakor mora biti. Kar koli se je zgodilo v enem kotičku, so vsi takoj izvedeli. Skrivnosti so bile razkošje, ki so si ga lahko privoščili samo bogati, in v tej vasi po imenu Mala Çar Bayan, Hiša štirih vetrov, ni bil nihče bogat.

Vaški starešine so bili trije majhni možje, ki so bili videti zapuščeni in so večino časa prebili v čajnici ter premišljevali o skrivnostih božje modrosti in neumnostih politikov, medtem ko so srkali čaj iz kozarcev, tankih kakor jajčne lupine, krhkih kakor življenje. Ko so slišali o Nazejini prisegi molčečnosti, so se odločili, da jo obiščejo.

»Prišli smo te posvarit, da boš zagrešila svetoskrunstvo,« je rekel prvi mož, ki je bil tako star, da bi ga lahko prevrnila vsaka sapica.

»Kako lahko pričakuješ, da bo vsemogočni bog tebi razkril svoje poti, če pa je znano, da govori samo prerokom?« je pripomnil drugi moški, ki je imel v ustih samo še nekaj zob. »In med temi zagotovo ni nobene ženske.«

Tretji moški je zamahnil z rokami, trd in sključen kakor drevesne korenine. »Bog hoče slišati, kako govoriš. Če bi bilo kako drugače, bi te ustvaril kot ribo.«

Naze je poslušala ter si tu in tam otrla oči z robom rute. Za trenutek si je sebe predstavljala kot ribo – veliko rjavo rečno postrv, ki se ji plavuti lesketajo v soncu, pege pa obkroža bled obstret. Še slutila ni, da bodo njene otroke in vnuke v različnih obdobjih življenja privlačile različne vrste rib in da bo naklonjenost do kraljestva pod vodo v družini še dolge generacije.

»Govori!« je rekel prvi moški. »Za tvojo vrsto je molk nenaraven. In kar gre proti naravi, je proti Alahovi volji.«

A Naze še vedno ni rekla ničesar.

Ko so ugledni gostje odšli, se je približala zibelki, kjer sta spali dvojčici. Lesket prižganega ognjišča je sobo obarval zlatorumeno in dal koži dojenčic mehak, skoraj angelski soj. Srce se ji je omehčalo. Obrnila se je k svojim šestim hčerkam, ki so se postavile poleg nje od največje do najmanjše, in rekla z glasom, ki je bil hkrati hripav in votel: »Vem, kako ju bom imenovala.«

»Povej, mama,« so vzkliknile deklice, presrečne, ker je spet govorila.

Naze se je odkašljala in poparjeno rekla: »Tale bo Bext in druga Bese.«

»Bext in Bese,« so skupaj ponovile deklice.

»Da, otroci.«

Ko je to rekla, je cmoknila z ustnicami, kakor da sta imeni na njenem jeziku pustili okus. Bext in Bese po kurdsko, Kader in Yeter po turško, Usoda in Dovolj v vseh drugih jezikih. S tem je po svoje povedala Alahu, da ima, četudi je kot dobra muslimanka vdana v usodo, dovolj hčera; ko bo naslednjič noseča – poslednjič, to je vedela, ker je imela enainštirideset let in so bila najboljša leta za njo – ji mora dati sina in nič drugega kakor sina.

Tisti večer, ko se je njihov oče vrnil domov, so deklice stekle k njemu in mu sporočile dobro novico: »Očka, očka! Mama govori.«

Četudi vesel, ker je slišal, da njegova žena znova govori, se je Berzu obraz pomračil, ko je slišal, kateri imeni je izbrala za novorojenki. Zmajal je z glavo in dolg, nelagoden trenutek molčal.

»Usoda in Dovolj,« je mrmral nekam vase. »Saj v resnici nisi poimenovala otrok. Prošnjo nebu si napisala.«

Naze je strmela v svoja stopala, opazovala, kako ji palec kuka skozi luknjo v volneni nogavici.

»Imena, ki namigujejo na čustva zamere, lahko stvarnika užalijo,« je nadaljeval Berzo. »Zakaj bi ga izzivala? Drživa se raje običajnih imen in ostaniva na varnem.«

S temi besedami je naznanil, da ima v mislih drugi imeni: Pembe in Džamila – Rožnata in Lepa. Imeni kakor sladkorni kocki, ki se ti stopita v čaju, sladki in blagi, brez ostrih robov.

Četudi je bila Berzova odločitev dokončna, Nazejine izbire ni bilo mogoče z lahkoto zavreči. Imeni sta vsem dolgo ostali v spominu, pritrjeni na družinsko drevo kakor dva krhka zmaja, ki sta se ujela v veje. Tako so dvojčici poznali z obema imenoma: Pembe Kader in Džamila Yeter – Rožnata usoda in Dovolj lepote. Kdo bi si mogel misliti, da bo eno teh imen nekega dne natisnjeno v časopisih povsod po svetu! 

***

Objavljeno z dovoljenjem založbe Sanje.
Knjigo Čast lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek – četrti odlomek

***

ESMA

London, september 1992

Moja mati je umrla dvakrat. Ne bom dovolila, da se njena zgodba pozabi, sem si prisegla, vendar nisem nikoli našla časa ali poguma, da bi pisala o njej. Do pred kratkim, hočem reči. Ne verjamem, da bom kdaj resnična pisateljica, in s tem sem se že sprijaznila. Dovolj sem stara, da sem pomirjena s svojimi omejitvami in porazi. Ampak to zgodbo sem morala povedati, pa četudi enemu samemu človeku. Morala sem jo poslati v neki kotiček vesolja, kjer bo lahko, daleč od nas, svobodno plula. Mami sem jo bila dolžna, to svobodo. In morala sem končati letos. Preden je bil izpuščen iz zapora.

Čez nekaj ur bom s štedilnika vzela sezamovo halvo, pustila, da se ohladi ob koritu, poljubila moža in se pretvarjala, da ne opazim zaskrbljenega pogleda v njegovih očeh. Nato bom s hčerkama dvojčicama – sedemletnicama, rojenima štiri minute narazen – odšla iz hiše in ju odpeljala na rojstnodnevno zabavo. Med potjo se bosta prepirali in za spremembo ju ne bom oštevala. Spraševali se bosta, ali bo na zabavi klovn, ali še bolje, čarodej.

»Kakor Harry Houdini,« bom rekla.

»Hari kdo?«

»Hudi-ni, je rekla, trapa.«

»Kdo je to, mami?«

To bo zabolelo. Bolečina, kakor če piči čebela. Na površini ni kaj dosti, znotraj pa vedno bolj peče. Spoznala bom, kakor sem že mnogokrat poprej, da ne vesta ničesar o zgodovini družine, ker sem jima tako malo povedala. Nekega dne, ko bosta pripravljeni. Ko bom pripravljena jaz.

Ko ju bom odložila, bom na kratko pokramljala z drugimi materami. Gostitelje bom spomnila, da je ena od mojih hčera alergična na oreščke, ampak ker je dvojčici težko razločiti, je bolje, če popazijo na obe in poskrbijo, da ne bo nobena dobila hrane z oreščki, niti rojstnodnevne torte. To je nekoliko nepravično do moje druge hčerke, ampak med sorojenci se to včasih dogaja, nepravičnost, hočem reči.

Nato bom šla nazaj v avto, rdeči Austin Montego, ki si ga deliva z možem. Pot iz Londona v Shrewsbury traja tri ure in pol. Morda se bom morala tik pred Birminghamom na hitro ustaviti. Ves čas bom poslušala radio. To bo pomagalo pregnati duhove, glasba.

Mnogokrat sem pomislila, da bi ga ubila. Izdelovala sem podrobne načrte, polne pušk, strupov, ali še bolje, preklopnih nožev – neke vrste poetična pravičnost. Pomislila sem tudi, da bi mu oprostila, popolnoma in iskreno. Na koncu nisem naredila ničesar od tega.

***

Ko bom prišla v Shrewsbury, bom avto pustila pred železniško postajo in šla na petminutni sprehod do umazane stavbe zapora. Postopala bom po ulici ali pa se naslonila na zid nasproti glavnega vhoda in čakala, da pride ven. Ne vem, kako dolgo bo to trajalo. In ne vem, kako se bo odzval, ko me bo zagledal. Že več kakor leto ga nisem videla. Nekoč sem ga redno obiskovala, ko pa se je začel bližati dan njegove izpustitve, sem kar nehala prihajati.

V nekem trenutku se bodo od znotraj odprla masivna vrata in prišel bo ven. Zastrmel se bo v oblačno nebo, po štirinajstih letih zapora nevajen videti širjavo nad svojo glavo. Predstavljam si, kako bo mežikal v dnevno svetlobo kakor bitje teme. Ta čas bom stala pri miru in štela do deset ali sto ali tri tisoč. Ne bova se objela. Ne bova si segla v roko. Pokimala si bova in se z zadrgnjenim glasom šibko pozdravila. Ko prideva na postajo, bo skočil v avto. Presenečena bom, kako športen je. Konec koncev je še vedno mlad moški.

Če bo hotel cigareto, ne bom nasprotovala, četudi sovražim vonj in možu v avtu in v hiši ne dovolim kaditi. Peljala se bova čez angleško podeželje, čez mirne travnike in odprta polja. Vprašal me bo po hčerkah. Povedala mu bom, da sta dobro, da hitro rasteta. Nasmehnil se bo, kakor da se mu kaj sanja o starševstvu. Jaz ga v zameno ne bom vprašala ničesar.

S seboj bom imela kaseto, ki jo bom vrtela. Največji hiti skupine ABBA – vse pesmi, ki jih je mati popevala, medtem ko je kuhala ali čistila ali šivala. Take a Chance on Me, Mamma Mia, Dancing Queen, The Name of the Game … kajti gledala naju bo, prepričana sem. Matere po smrti ne gredo v nebesa. Od boga dobijo posebno dovoljenje, da še malo ostanejo in pazijo na otroke, ne glede na to, kaj se je med njimi zgodilo v kratkem smrtnem življenju.

V Londonu, ko prideva do trga Barnsbury, bom iskala parkirni prostor in sama pri sebi godrnjala. Začelo bo deževati – drobne kristalne kapljice. Končno bova našla parkirni prostor, kamor bom po ducatu manevrov stisnila avto. O sebi rada mislim, da sem dobra voznica, dokler ne pride do parkiranja. Sprašujem se, ali se mi bo posmehoval, da sem tipična ženska za volanom. Nekoč bi se mi.

Skupaj bova šla do hiše, ulica pred nama in za nama bo tiha in svetla. Za bežen trenutek bova primerjala okolico s tisto okoli najinega starega doma v Hackneyju, s hišo na Lavander Grovu, in se čudila, kako drugačne se zdaj zdijo stvari in kako se je čas premaknil naprej, četudi se midva nisva mogla.

Ko bova enkrat notri, se bova sezula in si obula copate – klasičen črn par zanj, od mojega moža, zame pa burgundske s cofi. Ko jih bo zagledal, se mu bo obraz namrščil. Da bi ga pomirila, mu bom povedala, da so darilo hčerk. Sprostil se bo, ker bo zdaj vedel, da niso njeni. Podobnost je zgolj naključna.

Od vhoda me bo gledal, kako pripravljam čaj, ki ga bom postregla brez mleka in z veliko sladkorja, se pravi, če mu ni zapor spremenil navad. Nato bom vzela ven sezamovo halvo. Skupaj bova sedela ob oknu, s skodelicama in krožnikoma v rokah kakor olikana tujca, in gledala, kako dežuje na narcise na mojem vrtu. Pohvalil bo moje kuhanje, rekel, kako zelo je pogrešal sezamovo halvo, čeprav bo vljudno odklonil še en kos. Povedala mu bom, da po potankosti sledim maminemu receptu, pa mi nikoli ne uspe tako dobra, kakor je bila njena. To ga bo utišalo. Najina pogleda se bosta srečala, težka tišina bo obvisela v zraku. Nato se bo opravičil, rekel, da je utrujen in bi rad počival, če mi je prav. Pokazala mu bom njegovo sobo in zaprla vrata, počasi.

Pustila ga bom tam. V sobi v moji hiši. Ne daleč stran niti preblizu. Zaprla ga bom med štiri stene, med sovraštvo in ljubezen, ki ju čutim, ne da bi si mogla pomagati, za vedno ujeta v škatli v mojem srcu.

Moj brat je.

On, morilec.

***

Objavljeno z dovoljenjem založbe Sanje.
Knjigo Čast lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek

***

Področnik reče: Nič ne misli. Pusti, da se zgodi samo od sebe. Reče, da se takoj, ko se ustaviš in misliš, tvoja glava spremeni v znotraj od gnilega sadja.

Komandant reče, da je isto, kot če se zaljubiš. Ne da se mislit o tem. Enostavno samo izpelješ, reče.

In jaz verjamem. Kaj pa naj?

Vsi rečejo: Ne skrbet. Ne skrbet. Kmalu boš ti na vrsti in potem boš vedel, kako je, če enega ubiješ. Potem se mi smejejo in pljuvajo po tleh zraven mojih nog.

Ustavimo se na cesti in Treska in jaz ne delava nič, samo sediva odzadaj na kamionu in brcava v zrak in švicava od sonca. Veter mi namajhno piha v ušesa in po koži, in ko gledam Tresko, mislim na vse reči, ki se jih učim kot vojak. Učim se, kako marširaš, leva desna, leva desna, kako se skriješ v gošavi in si zelo pri miru, da nobeden ne vidi, kje si, kako premikaš eno nogo pred drugo, da te nobeden ne sliši; kako tečeš, skačeš, se valjaš po tleh in poješ vse te vojaške pesmi, ki se jih poje, kadar delamo ali marširamo. Všeč so mi oni, ki so bolj stari od mene, in to, kako nosijo puško in so zmeraj ko eni silaki iz filma, in se hočem delati, da sem kot oni, ampak včasih mislim na dom in na mamo in ata in sestro in se žalostim. In mislim na Tresko in se vprašam, zakaj cel ta čas, ko sem vojak, ne reče ene besede. Če ga nekaj vprašam, potem samo prikima ali odkima. Zato ga zmeraj vprašam, še zdaj, ko samo sediva tukaj in čakava. A ti si Treska? In on prikima. A imaš starše? In on odkima. A ti je všeč banana? Prikima. Riba? Ja. Hruška? Ja. A si bebav? Ne. Zakaj nič nič ne rečeš? Ni odgovora. Kako je, če enega ubiješ? Ni odgovora. Treska! Gleda me.

In potem en izvidnik, ki ga kličejo Hope, zavpije in teče po cesti. Pride iz gošave in vpije: O, pridejo! Spet pridejo! In ko teče, se spotika ob sebe, teče gor v hrib in vse mišice se mu premikajo, še ko se ustavi, da sploh ne more stati pri miru. Puška ga tolče po hrbtu, kot da ga priganja, da teče bolj hitro, hitro, hitro, in jaz se smejem, ker je ne samo kot poblaznel, ampak ko en poblaznel konj.

Komandant majhno majhno uživa, ko vidi izvidnika, da teče za življenje ali smrt gor v hrib. E! reče in gledam ga, ko prekriža roke in mu ustnica leze postrani v nasmeh. Komandant zašvica in še srajca se mu cela moči od švica. Področnik gre stran od njega, kot da išče en kraj, da se skrije. Komandant misli in jaz ga rad gledam, kadar misli. Z eno roko gre v vse svoje velike lase in z drugo brska po bradi in hodi gor in dol, naprej in nazaj, kot da je v kletki, čeprav v resnici stojimo zunaj na prostem. Potem zavpije ukaze. Premaknite tale kamion čez cesto! Parkirajte tale kamion tukajle! Vsi takoj na položaje! Vi v gošavi, dajmo pohitet! Hitro. Hitro hitro. In vsi se premikamo zelo hitro, da naredimo vse, kar reče. Delamo cel cirkus in podimo majhne majhne živali iz gošave na cesto. Kuščar in podgana in žaba, vsi tečejo in poskakujejo in skačejo. Tečejo po cesti kot kure brez glave, da najdejo en kraj, da se skrijejo. Treska skače gor in dol in zagrabi mačeto in potem teče za gumo od kamiona, ki zapira cesto. Jaz grem za njim, ker ne vem, kam naj grem, ampak dam se za zadnje kolo, ker za enim kolesom sploh ni dosti prostora za dva. Vsi so na nogah, drvijo, skačejo, skrivajo se in delajo hrup, potem pa kar navselepem povsod vse potihi in se vidi, kot da se na cesti samo pokvari kamion. Še pred vojno se to cel čas dogaja, zdaj pa še bolj, ker je zaradi vojne zelo težko kaj popraviti.

Jaz sedim za tisto gumo, držim nož in čakam. Gledam, kako vsepovsod komarji letajo v krogih, kot da tudi oni nekaj čakajo. Če pridejo blizu mene, maham po njih z roko, ampak nič ne pomaga. Cel roj jih je.

Gledam od moje gume ven in dol po cesti se po zraku delajo valovi čisto tako kot v stoječi vodi, če mečeš kamen v njo. In potem vidim majhne majhne kamione, ki grejo vedno bolj blizu, počasi počasi grejo kot krava. Oni sploh ne mislijo, da je kaj narobe, in jaz se skoraj smejem in skoraj umrem, ker mi srce tako tako zelo hitro razbija, in mislim, kaj se bo zgodilo. Oni sploh ne vejo, da smo mi tukaj, in grejo kar naprej proti nam kot bebci.

Prvi kamion se ustavi nekaj metrov od tam, kjer se jaz skrijem. Okoli gume gledam v oči od šoferja. Okno se mu blešči od sonca, ampak se vseeno vidi temno. Zraven njega en človek v uniformi nekaj kaže. Obraz se mu mečka od strahu, kot da bi ustnica vlekla dol cel obraz, nos, oči, obrvi. Gledata se in potem šofer navselepem izgine za volanom. Spomnim se vojakov, ki pridejo v mojo vas, in dvignem mačeto bolj blizu do sebe. Všeč mi je občutek, ko jo držim, kot da se skoraj zlije z mano. Gledam tega človeka in gledam Tresko in si rečem v glavi: Če je čas za ubijat, sem pripravljen, ampak potem dam roko med noge, ker mislim, da me tišči na stranišče. Srce mi razbija, BUM BUM, BUM BUM. In bolj in bolj težko diham, ampak vseeno rečem: Bog mi bo pomagal. Pripravljen sem.

Gledam.

Sovražnik se sploh ne trudi, da bi se bojeval, in se vidi čisto preveliko utrujen, da bi sploh mislil na kaj takega, kot je vojna vojna, wahala wahala. Čeprav še ne vidijo nas vojakov nikjer na cesti, kar skačejo dol s kamionov in se vidijo, kot da se bodo zjokali. PROSIM, NE STRELJAJTE! zavpije človek v uniformi. Nimamo nič orožja in nič hrane in nič denarja in nič streliva. ČISTO NIČ! PROSIM, PUSTITE, DA GREMO!

Preštejem jih. Samo dvajset jih je in taki so, kot da so že mrtvi. Po obleki in koži so celi od krvi, včasih tudi po očeh, ampak ne morem vedeti, če je to kri od njih ali od enega drugega. Še hodijo prav počasi kot starci s palico.

Glavni od sovražnika vpije: Vidite, vidite, roke držimo gor in nimamo puške. Sploh nič orožja.

Tišina je in potem slišim Komandanta, ki vpije iz trav zraven ceste: Prvič: ta zemlja je od vseh nas, upornikov. Na tuji posesti ste. Drugič: slecite se in dajte vso obleko na cesto. Tretjič: ulezite se na tla z obrazom dol in iztegnite roke naravnost ven. Če ne naredite tega v desetih sekundah, vas postrelimo. A vam je jasno?

Gledam sovražnike, kako se gledajo, in štejem, ena, dva, tri, štiri, do konca do deset, ampak oni se ne slečejo. Potem slišim KLAP, kot da ploska milijon ljudi, in potem KLING, ko krogla zadane kovinska vrata kamiona od sovražnika. Sovražniki se gledajo in šepetajo, potem pa Komandant zavpije iz gošave: DAJMO! SEM REKEL, SLECITE SE! DA SE VSI TAKOJ SLEČETE!

Potem sovražniki zelo hitro slečejo obleko, kar trgajo srajce in trgajo hlače in jih vržejo po tleh. Na soncu se kar svetijo od švica in počasi počasi pridejo do njih komarji. Eni imajo čez oné čisto naluknjane spodnjice, eni si ga morajo pokriti z roko, da vsi ne vidijo.

ULEZITE SE! zavpije Komandant. Roke na tla. Oni se uležejo in na obrazu od enega sovražnika vidim solze. Kašlja in smrka in šepeta. Mislim, da reče: Nočem umreti. Bog, prosim te. Nočem umreti. Ampak sem preveč daleč od njega, da bi ga slišal. Mislim, da reče to, in gledam ga in se mi še smili, ampak potem se spomnim na ata.

Komandant pride iz gošave in se smeje in švica in drži puško, da bi streljal vse, ki ne ubogajo njegovih ukazov. Za njim iz gošave z vseh strani pridejo še vsi drugi, dokler ni nobenega prostora več, da bi kdo lahko tekel. Treska pride ven izza kolesa in jaz grem za njim. Pobere vse uniforme od sovražnika in jih da na kamion.

Komarji pridejo bolj in bolj blizu. Bolj in bolj.

Kdo je vodja? zavpije Komandant, ampak nobeden ne odgovori. Koraka do njih in se z orožjem dotakne sovražnika, ki prvi reče in prosi prosi: PROSIM, NE STRELJAJTE! Ti. Kje so vaša orožja? vpije. Dvigni se. Kje so?

Ta človek reče: O, nočemo nadlege. Nimamo orožja. Ampak Komandant reče: Oho! Ta pes od sovražnika noče nadlege, in vsi, razen jaz in Treska, ki nikoli ne da od sebe glasu, se smejejo, kehi, kehi, kehi, kot da je najboljši vic na svetu.

Potem Komandant naveliko brcne tega sovražnika v trebuh in ta človek samo pade na kolena in bruha čezinčez po tleh.

Komandant vpije: Preiskajte kamion. Preiskajte kamion! In trije vojaki tečejo, da preiščejo kamion. Potem Komandant reče meni: Agu, e, pridi sem. Takoj pridi sem. In potem reče načelniku od sovražnika, da naj poklekne, čeprav ta človek že kleči in bruha. Jaz stojim na svojem mestu in se strašim. Danes nočem nobenega ubiti. Nikoli nočem nobenega ubiti.

Preklet bebec, reče meni. Sem pridi in prinesi tisto mačeto. Ampak jaz se še zmeraj ne ganem. Komandant stopi do mene in me zagrabi za vrat. Ti kreten, vpije. Pridi sem! Takoj pridi sem! Vleče me do tistega vojaka od sovražnika. A vidiš tegale psa! vpije. Hočeš biti vojak, e? No, pa ga ubij. TAKOJ GA UBIJ!

Začnem se jokati in začnem se tresti. In v glavi vpijem NE! NE! NE!, a se mi usta ne premikajo in ne rečem nič. V glavi mislim, če ubijem ubijem, potem grem v pekel, da voham ogenj in dim, in bolj in bolj je težko dihati, zato samo stojim in jokam jokam, se tresem tresem, gledam gledam. Potem vidim, da navselepem en vojak od sovražnika hoče teči v gošavo. Oné mu skače gor in dol in rit mu tleska, potem pa slišim poke in vidim, kako se meso od njegove noge raztrese po cesti. Pade po tleh, ampak sploh nič ne reče, ne kriči ali joka ali vpije, se pa še premika, vleče svoje nago telo z rokami in eno nogo, kot da še lahko beži. Nobeden ga sploh več ne gleda, ga pa slišim, kako se premika, in sliši se kot kuščar, ki praska po strehi. Tresem se in držim za oné. Sili me na bruhanje.

Nobeden se ne premika. Komandant zavpije: ČE KDO POSKUSI ZBEŽAT, NE BO VEČ IMEL NOGE, DA BI BEŽAL. JASNO?

Prosim, spod. O, prosim. Nič vam nočemo, s tal reče sovražnik, ki me spominja na kravo, ker položi roko ob tla, in ko diha, spušča take zvoke kot krava. Prosim, spod, in po obrazu mu tečejo solze. Mešajo se s švicom in on tako veliko mežika. Prosim vas, spod. O, ne nas kar ubiti. Vzemite nas. Kot vojne ujetnike. O, prosim. Nič nimamo.

Spod, en vojak zavpije Komandantu in skoči s kamiona od sovražnika, Komandant pogleda od sovražnika proti vojakom, ki vržejo dol štiri puške, dve veliki, dve majhni. Potem pokažejo prazne roke, češ da ne najdejo nič več. Komandantu se bliska v očesih in s hrbtom od dlani mahne vojaka od sovražnika.

Ti si en LAŽNIVEC! vpije in ga tolče še in še in še. LAŽNIVEC in kreten. Kar en bebec.

Gledam tega človeka, ki se samo zruši na roke in kolena in pljuva kri po cesti. Komandant ga brca in jaz slišim, da mi v glavi trka, TOP TOP. On odpne hlače in potegne ven svoj oné in reče meni: A vidiš, Agu. A vidiš, kako delamo s tem sovražnikom. In slišim hsssss in vidim, kako Komandant stiska oči in usta in zobe, ko gre na potrebo čezinčez po tem sovražniku.

Ahhh, reče, ko zapne hlače, in vsi se smejejo, kehi kehi kehi. Vidiš to prekleto kozo. Dvigni se, ti prekleti bebec! Poklekni. Dajmo. Poklekni.

Nobeden od drugih sovražnikov niti pogleda ne od tal. Eni grejo na potrebo, da smrdi zrak. Jaz pljuvam, ker imam v ustih preveč veliko sline.

Ubij ga, mi reče Komandant na uho in mi dvigne roko z mačeto visoko gor. O, ubij ga.

Sovražnik mi reče: O, prosim, ne ubij me. E, prosim, lepo te prosim. Prosim. Bog te žegna. In vsakič, ko govori, čezinčez škropi slino in kri. Potem začne scati in se sploh ne more ustaviti.

Vidiš ga, reče Komandant, glej ga. Saj niti človek ni. Na potrebo gre ko ena ovca ali koza ali pes. Grabi me za vrat in mi šepeta na uho: O, takoj ga ubij, ker nimam časa. E, če ga ne ubiješ. Področnik bo mislil, da si špijon. In kdo bi vedel, če ne bo on ubil tebe. Stiska mi roko okoli ročaja od mačete, da čutim les v prstih in v dlani. Isto je, kot če ubiješ kozo. Samo tole roko dvigneš in ga dobro dobro mahneš.

Z mojo roko tako naveliko useka po glavi od sovražnika, da se mi zdi, kot da skoz in skoz mene steče elektrika. Človek kriči, AJEEEIII, bolj glasno, kot žvižgajo krogle, in potem gre z roko do glave, ampak ne pomaga, ker mu glava poka in kri lije ven kot mleko iz kokosa. Vsenaokrog sebe slišim smejanje, še ko vidim, da hoče držati glavo skupaj. Na živce mi gre in z mačeto mlatim gor in dol in gor in dol in vsakič slišim KAPOM KAMPOM in vidim vse rožnato, ko vsenaokrog sebe slišim smejanje, KEHI, KEHI, KEHI.

Potem ga zadanem v ramo in potem v prsni koš in gledam, kako se Komandant nasmeje vsakič, ko ga moj nož zadane. Treska pride zraven in ga tolčeva in reževa in vsi se smejejo. Tak občutek je, kot da se svet vrti prav počasi, in vidim vsako kapljico krvi in vsako kapljico švica, ki letijo sem in tja. Slišim, kako ptiči prhutajo s krili, ko odletijo z vseh drevesov. Sliši se, kot da grmi. Slišim, kako mi komarji na ves glas brenčijo v ušesih, in čutim, da se mi noge in obraz močijo od krvi. Po sovražniku so čezinčez globoke rdeče zareze in čelo se vidi tako zdrobljeno, da cel obraz sploh ni več kot obraz, ker ima glavo popokano in je povsod ena sama kri, kri, kri.

Čezinčez bruham. Ne morem se ustaviti. Komandant reče, da je isto, kot če se zaljubiš, ampak jaz ne vem, kaj to pomeni. V glavi in pri srcu mi zbija kladivo. Po nosu in ustih me srbi. Povsod vidim vse barve in v trebuhu imam kot vse prazno. Med nogami imam bolj in bolj trdo. Je to isto, kot če se zaljubiš?

Potem padem po cesti in samo gledam, ko jih pobijajo, režejo roke in z njimi tolčejo druge po glavi. In gledam, kako tisti človek z ustreljeno nogo še zmeraj praska po cesti, kot da lahko kam pride. Od noge gre sled kot od avta, ki pušča. In povsod vidim komarje, ki krožijo vsenaokrog nas.

***

Objavljeno z dovoljenjem založbe Sanje.
Knjigo Zveri brez domovine lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek

***

Začne se takole. Srbi me, kot da po meni gomazijo mrčesi, in potem me začne kar tako špikati v glavi, naravnost med očesi, in potem me srbi nos in me sili na kihanje in potem mi prav piha v ušesa in slišim vse te reči: cvrčanje od mrčesov, zvok od kamionov, ki hrumijo ko ena žival, in potem enega, ki vpije TAKOJ NA POLOŽAJE! HITRO! HITRO HITRO! S POLNO BRZINO! MARŠ, O! s takim glasom, da se kar zariva vame ko en nož.

Odprem oči in vsenaokrog mene je luč, ki pride v temo skozi luknjo na strehi in gre čez mene ko ena mreža. Ugotovim, da sem zverižen v kotu ko ena majhna miš, ki se umika od luči. Smrad od deževnice in švicanja mi gre v nos in srajco imam tako mokro, da je skoraj kot še ena koža. Rad bi se premaknil, a me bolijo vse kosti in mišice me bolijo, kot da me čezinčez grizejo rdeče mravlje. Ko bi se vsaj lahko klofutal, da izgine, ampak ne morem premakniti niti prsta. Ne ganem se.

Vsenaokrog mene je korakanje in takrat mislim, da pride ata in prinese zdravilo, da ne srbi in ne boli nič več. Prevalim se na hrbet. Korakanje je vedno bolj naglas, bolj in bolj, dokler ga ne slišim še bolj naveliko kot svoje dihanje ali utripanje od srca. Tap top, tap top, tap top, slišim, kako je vedno bolj naglas, bolj in bolj, in potem luč, ki pride od vrat, prekrije senca.

Eden trka. TOK TOK. Ampak se ne oglasim. Oni se čisto preveliko razhudi in kar brca, da se cel prostor trese in streha majhno majhno razpada, da pride noter več luči. In les vsepovsod tako poka, da slišim CING CING in vidim, kako šrauf odleti od vrat v kiblo pri mojih nogah. Hrup se zaletava ob steno, odbija se od sem do tja, skozi mrežo od svetlobe, kot da na koncu on odpre vrata in takrat od svetlobe vse kar zasije. SVETLOBA! Svetloba mi gre tako v oči, da še veliko časa vidim vijolično pego. Potem vidim rumeno oko od ene majhne temne pojave z velikim trebuhom in tankimi nogami kot od pajka. Ta pojava je tako koščena, da ji kratke hlače mahedrajo okrog nog kot kikla in ji srajca visi od ramenov kot obleka. Vrat se čisto preveliko muči, da bi držal pokonci njegovo veliko glavo, ki cel čas bega v eno ali drugo smer.

Gledam ga. On gleda mene. Sploh se ne preseneti, da me vidi, čeprav se jaz presenetim od njega, in njegov obraz gre dol in je vedno bolj temen. Ovohava kot pes in stopi do mene. KABUM! me mahne.

Še in še maha po meni in vsaka klofuta od njegove roke pade name kot topi konec od mačete. Rad bi kričal, ampak mi iz pljuč izbije ves zrak in potem me mahne po ustih. Čutim kri. Sili me na bruhanje. Vse okrog naja se kar trese, gnilo sadje se stresa s police, sliši se, kot da se bo cel prostor kar razletel na milijon kosov in zgrmel nama na glavo. Zagrabi me za noge, tako na trdo me vleče, da se mi zdi, kot da se bojo odtrgale kot meso, in jaz počasi polzim iz lope ven na luč, v blato.

Na luči spet lahko diham in na silo razprem pljuča, da me sili na kašljanje in mi pridejo solze v oči. Cel svet se razgrne pred mano in gledam gor v sivo nebo, ki se počasi počasi pomika mimo najbolj visokih listov od visokega visokega drevesa iroko. In pod njim kup majhnih drevesov tekmuje, da lahko rastejo proti luči. Od vseh listov kaplja deževnica in se sveti kot dragulj ali steklo. Trave ob cesti so tako visoke in tako zelene, da take barve še nisem videl. Ob tem mislim na praznovanje, plesanje, vzklikanje, petje, zato ker Kai!, rečem, končno sem mrtev. Mislim, da je ta fant mogoče duh in da se mu moram zahvaliti, da me pripelje domov, v deželo duhov, ampak preden lahko sploh odprem usta, da kaj rečem, gre in me pusti na hrbtu v blatu.

Vidim odspodaj od kamiona, ki parkira čisto malo stran od mene. Dva kamiona zapreta celo cesto in še več jih parkira na robu od ceste. Cunje, ki so potegnjene čez njih, so prav raztrgane in imajo toliko lukenj in od kamionov se lušči barva in se kaže toliko rje, kot kri je, da mislim, da so kot ranjene živali. In vsenaokrog kamionov so vojaki, ko eni duhovi. Eni imajo oblečeno kamuflažno obleko, eni so v majici in kavbojkah, ampak ni razlike, ker se vse obleke trgajo in imajo velike luknje. Eni imajo obute zaresne škornje in drugi imajo obute natikače. Eni stojijo v pozor in imajo noge tako iztegnjene, kot da nimajo kolenov. Eni grejo na potrebo zraven kamionov in eni grejo na potrebo v trave. Skoraj vsi nosijo puško.

Fant, ki me tepe, teče do prvega kamiona. Ko pride do vrat, se skloni s čisto ravnim hrbtom in čisto ravnimi nogami. Samo glava na vratu se premika naprej in nazaj, levo in desno. Potem se dvigne in kar naenkrat, navselepem, se vrata kamiona na stežaj odprejo in butnejo fanta naravnost v trebuh, da kar poleti kot ptič, odnese ga v zrak in pristane na riti v luknji z vodo na sredi ceste. Od vseh drugih vojakov pride glas. Glas smejanja je.

Jaz bi rad vstal, ampak kar ležim, ker me vse boli in se strašim, da če se premikam, mi bo eden naredil kaj zelo grdega.

Eden pride od kamiona. Vidi se kot vodja. Buljim v njega in njegovo jakno, ki razpada v šop zelenih trakov, da mahedrajo naprej in nazaj, vsakič ko vdihne in izdihne. Nataknjene ima rokavice, tako umazane, da so skoraj rumene ali rjave, na prešvicanem mestu pod roko pa drži kapo, ki mlahavo visi, ker je skoraj cela prepojena od njegovega švica.

Gledam, kako se premika od kamiona do kamiona. Kamioni so tako stari, da odpada barva, in gume so tako na tleh, da se vdirajo noter in ven, ko brca vanje. Vsi drugi vojaki spremljajo njegovo premikanje; še vsi oni, ki držijo nabito puško, obrnejo glavo, da gledajo njega, ki pregleda kamione. Premika se počasi ko en pomembnež, da ja vsi, ki ga gledajo, vejo, da je šef. Vsi vojaki buljijo v njega, kot da je kralj. Jaz tudi buljim.

Ko ta vodja konča pri zadnjem kamionu, so že vsi okrog njega in vsi se premikajo v isto smer, kot se on premika. Grejo za njim proti meni. Senca od njih me obkroži in noge so okrog mene kakor kletka. Nobeden ne reče nič in ta človek žveči lice odznotraj in me samo gleda, kot da sem mravlja ali en tak mrčes. Reče: Kdo najde tegale? Ampak nobeden ne odgovori.

Potem reče bolj naglas: Zakaj je tale tukaj na tleh?

Fant, ki me najde, zdaj pride od moje lope z eno banano, ki je enako črna kot cesta. Z roko si briše sadje z ust in gre k temu velikanu, ki mu reče: Treska, a ti najdeš tegale? In mali fant zelo naveliko prikima, kot da je vesel, da ta človek ve, da je on.

E! Treska? A ti si to, reče ta človek. Hejeje! Hmm! zavpije in potem se obrne k drugim vojakom in kolne. A potem vsi vi ODRASLI rečete, da tegale tukaj najde tale dečko – en takle koščeni mali.

Jaz se ne ganem in vodja vrže roke v zrak. Kje ga najdeš, zavpije naveliko in glas se mu viša, da se sliši, kot da se zabada v grlo. Treska pokaže s prstom v lopo. A tako, reče ta človek in odkima, kot da sploh sploh ne more verjeti. SSSSS! vpije, ti, kje je Področnik? Področnik. PODROČNIK! In en drug glas odgovarja: V gošavi je.

Trave se tresejo in eden pride od tam in z eno roko drži hlače gor in v drugi roki drži puško. Rumena koža se mu sveti kot zlato in brada se mu sveti od švica. Teče do nas, in ko pride do mene, se ustavi in me gleda, kot da se čisto zmede. Potem zelo leno salutira, ne tako kot vsi drugi, ki kot da se tudi prepogniti ne morejo.

Spod Komandant! vpije s takim glasom, kot da se eden cmeri. Ta človek Komandant reče: Prid sem. Prid sem, da Področnik pride bolj blizu do Komandanta, ta pa vpije: KAJ SE PA GREŠ? Področnik ne reče nič. A ne veste? Prosim, spod. Sem sral v gošavi. In Komandant zagrabi Področnika za uhelj, da ta od same bolečine stlači obraz. Odpri ušesa in dobro dobro poslušaj, reče Komandant. Če hočeš srat, ne boš sral, kadar dežuraš zame. Kdo pa si ti? Kar podefiliraš jo v gošavo ko ena baba. Če hočeš srat, serji točno tukajle na cesti. Da mi ne greš za nobeno stvar dol s ceste. Me razumeš, Področnik? On prikimava, ja ja, in vsi drugi vojaki topotajo po tleh in kašljajo ali se delajo, da kihajo, da se ne bi smejali.

Mi lahko poveš, kdo je tale? reče Komandant in kaže name. Zakaj pustiš, da ga zbeza ven Treska?

Križana gora. Kaj se pa grem, reče Področnik. O, ta je špijon. O, to je zaseda. Dajmo, ubijmo ga in se spravimo stran s tega kraja.

DRŽGOBEC, zavpije Komandant. Kdo in kdo ti reče, da govori? Bebec. Če kdo pride sem, bomo opravili z njim, kot se zagre.

Potem se vsi začnejo smejati, še Komandant, in ko se to zgodi, vidim, da Področnik gleda Komandanta, kot da ga hoče ubiti. Godrnja sam za sebe in stiska roko v pest.

Komandant poklekne k meni z nasmehom, da mu vidim vse zobe v ustih, ki so celi rumeni in je v njih sem pa tja luknja. Dlesni ima črne in oči prav rdeče. Nos se konča v eno zelo okroglo čebulo na koncu, ki mu štrli čez debele rjave ustnice. Z rokavico gre do mojega obraza, ga prime na trdo, ampak tudi narahlo, kot da ga skrbi za mene, potem pa gleda vso tisto kri in umazanijo in pike od komarjev in blato, ki ga imam na sebi od takrat, ko me vlečejo po cesti. Tleska z jezikom in reče Treski: A si mislil tegale pojesti ali kaj? In Treska odkimuje, da ne. Od kadar me najde, nikoli ne slišim, da ta fant kaj reče.

Zdaj že vem, kdo so Treska in Komandant in Področnik. Je pa en kup ljudi, ki kar ne rečejo čisto nič, da ne vem, če sploh znajo govoriti. Komandant se obrne k meni. A bi kaj vode, reče prijazno, ampak jaz ne odgovorim, ker lebdim nad sabo in samo opazujem. Svet naokrog mene se spreminja v poplavo barv in slišim, kako ljudje govorijo, ampak je ko en drug jezik. Nese me stran kot list na vodi, potem pa SVIŠ!, me zebe in sem še bolj moker in čezinčez začutim težo od telesa.

Treska, reče Komandant, daj prinest še vodo. Treska teče do zadnjega kamiona in skoči gor. Potem Komandant reče meni: A si lačen? A si žejen? In ker se počutim veliko bolj dobro in imam v glavi manj megleno, se primem za trebuh in prikimam, da ja.

On reče: No, to pa ni problem. Če hočeš za jesti, boš jedel. In če hočeš za piti, boš pil, ampak najprej mi boš povedal, kako ti je ime. Kako naj se usedem, da bi jedel z enim, ki ga ne poznam po imenu? A me slišiš? Spet kimam, ampak mi ne pride iz ust niti ena beseda.

Saj imaš ime, a ni res, reče in prilepi svoj obraz na moj obraz. Tuhtam, da bi se spomnil, napenjam možgane, da bi našel svoje ime, ampak ne pride ven nič. Zdaj se Komandant hudi in kaže na sebe. Meni je ime Komandant. Vsi me kličejo Komandant. Kako vsi kličejo tebe?

Stresam z glavo, da bi se spomnil, Komandant pa kar tako seže do pasa in mi pokaže eno črno puško. Sili me na jok in tišči me na stranišče, ampak vem, da če to delam, me bo kar ubil, zato stresem z glavo in ga gledam v rdeče oči, potem pa se navselepem spomnim, da me v moji vasi vsi kličejo Agu, ker me tako kliče ata. Agu, ime mi je Agu, šepetam, ker težko govorim, in potem Komandant vzame roko s puške in se nasmeje. Agu, e? Kličejo te Agu. No, še jaz te bom tako klical, reče. In spet diham in glava me ne boli več tako, ker mislim: Slava Bogu na višavah, še sem živ.

Komandantu se počasi plazi nasmeh na obraz in obrne se do vojakov in reče: A vidite tegale na cesti? A ga vidite? In oni vsi vpijejo JA JA, Komandant pa se tačas prime za brado in z nohtom praska kraste in ureznine med dlakami. Gleda od vojaka do vojaka in vsi ne rečejo nič.

E, DAJTE PRINEST VODO! vpije in Treska mu da en majhen moder kanister z rdečim pokrovom. Komandant iz žepa na srajci vzame en umazan robec in ga namoči z vodo. Potem zagrabi mene za tilnik in mi drgne obraz in reče: Če boš jedel s človekom, potem moraš bit čist. V vseh praskah, pikih in urezninah čutim vodo in čisto preveliko me skeli. Vpil bi, ampak on se smehlja z jezikom med zobmi, kot da najde in čisti star zaklad. Tako sem žejen. Grabim kanister, ampak ga Komandant dviga visoko gor in zliva vodo meni na obraz in v usta. Okus ima po plastiki in petroleju. Notri so majhna majhna zrna peska, ampak gre. Čuti se prav dobro.

Področnik prha in topota z nogami. Komandant meni reče: Zakaj kar ležiš zraven ceste ko ena mrtva podgana. Področnik misli, da si špijon. A si res?

Področnik momlja nekaj sam za sebe in bulji vame, kot da bi me kar na mestu razsekal na milijon kosov. Kaj imaš potem za iskat tukaj, Področnik vpije na mene.

DRŽGOBEC! Komandant zavpije na njega. Kdo ti sploh reče, da odpri ta svoj bebav gobec? In potem govori z mano in reče: Kaj potem delaš tukaj in kar tako čakaš v eni majhni majhni lopi. Meni moraš povedat. A si špijon? Če ne govoriš, potem hejeje! In vzame en nož iz tulca na nogi. Ima črn ročaj in črno rezilo, razen konice, ki se sveti tako ostro, kot da bi še las lahko prerezal naravnost po sredi. Sij me slepi in straši. Če ne, reče, te bom dal Področniku. Samo glej ga. Sploh ne vem, kaj ti bo delal. Bolje, da poveš meni, in ti bom jaz pomagal.

Mežikam, ker je nož tako oster. Ko ga gledam, se mi jezik kot da razveže in pripravi, da reče to in ono. Ata mi reče, da naj bežim, rečem Komandantu. Beži daleč daleč, da te sovražnik ne ujame in ubije. In potem se skrivam v gošavi in tečem sem in tja in ne vem nič.

Področnik spet prha.

E. Hmm. A tako? me vpraša Komandant. Kje je ta tvoj ata? In drugi vojaki se nagnejo naprej, kot da bi nalepili oči na mene, da je njihovo buljenje kot pik od mrčesa.

Ne vem, rečem in se na vse pretege mučim, da ne jokam, da oni ne mislijo, da sem bebec. On reče, da me najde.

Komandant si sesa ustnico in se narahlo narahlo dotika mene po obrazu. Prime me za roko in vleče na noge. A bi bil rad vojak, reče s prijaznim glasom. A veš, kaj to je?

Mislim na čas pred vojno, ko sem v mestu z mamo in vidim moške s čisto novo uniformo in svetlečim mečem, ki držijo puško in vpijejo leva desna, leva desna in hodijo za trobento in bobnom, kot da so na paradi, in prikimam, da ja.

Če ostaneš z mano, bom skrbel zate in se bomo bojevali s sovražnikom, ki ti vzame ata. A me slišiš? Ustavi se in se oblizne. A me slišiš? Vse bo še v redu, reče in gre z usti tako blizu mojemu ušesu, da slišim slino v njih. Gledam in vidim njegov nasmeh in čutim, da se me roka od njega narahlo dotika po obrazu. Vidim vse vojake s puško in nožem in potem mislim na ata, kako od krogel kar pleše.

Kaj pa naj bi?

Tako pristanem pri njih. Kar tako. In sem vojak.

Se nadaljuje v TOREK ob petih.

***

Objavljeno z dovoljenjem založbe Sanje.
Knjigo Zveri brez domovine lahko kupite v njihovi spletni trgovini.