Iz toplih rjuh sem se izhomotala ob pol sedmih zjutraj kakor slehernega dne in ne vem, kaj mi je tega poletnega jutra julija 2009 bilo, da sem najprej pomislila na Benita Mussolinija, možakarja, ponižanega v predmestju Coma, odličnega propagandista in senzacionalističnega novinarja, da je na koncu postal taka smešnica in ubožček svojega časa. Kajpak moč in pohlep in častilakomnost, človeška neumnost je tudi pri tem nadarjenem manipulantu naredila svoje, da je njegova zgodovina postala in ostala le še kolaž zlobe in hudodelstev na pandanu greznične preteklosti. Kakorkoli že, vsak čas je cvilež na hodniku, kjer se baranta v poljedelskem jeziku, če ga hočeš tako sprejeti v primež in nedvomno sem bila na tej galeji, vendar sem tudi dobro in jasno vedela, da se moram tega sopuha nesmisla odločno in za vse čase znebiti, živeti higienično proti njemu.
Ko sem zjutraj vedno znova šla po Trubarjevi z Bertijem na ljubljanski grad okrog sedme zjutraj, tudi če je padal dež ali debeli kosmi snega, se nikoli nisem pozabila vsaj malo naličiti in sploh urediti, čeprav športno, to me je delalo vedrejšo in tiralo moje počutje v znosnejše. Berti je bernski planšar, ki sem ga posvojila kot slepega potnika na trajektu Vis – Split, in je bil takrat, pred letom dni, še majhen psiček, zdaj pa je že psina, čeprav dobrodušen in igriv, bil je izjemno dobra in uglajena družba in kar je bilo najpomembneje, ni govoril, ni čvekal kar nekaj v tri krasne, kar mi je izjemno ustrezalo, saj sem na gradu zjutraj srečevala večinoma ljudi, ki se jim je nekam silno mudilo, videti pa je bilo, da so brez kompasa in da ne vedo, kam jih pelje požrešnost po življenju; dneve so verjetno kradli z uradniškim delom ali kakšnimi podobnimi opravki, da so lahko tolkli plačo in zvečer gledali žajfnice ali kvize ali kaj drugega, kar sili v zanemarjenost, ki se z leti spremeni v tako gosto pajčevino, da škarje, s katerimi bi rezal spomin na napleten pretekli čas, ne obstajajo več in so za vedno zataknjene nekje nedosegljive človeškim rokam v kozmosu. Živalim, večinoma psom, ki so jih pripeljali na grad, niso dali niti pet minut, prišli so in se takoj obrnili, kakor da to počno iz obveznosti in predvsem zaradi sebe, kakor da je treba stvari reševati v poslednji nuji in to vsakega naredi za mentalno nestabilnega in razkoščičenega, navsezadnje to galopira v blaznost. Jaz sem Bertiju vedno pustila, da se nadiha in se sam odloči, kdaj je čas, da se spustiva do Poljanske gimnazije, kjer sem končala srednjo šolo in so mi spomini na te dni vedno privreli na plan, ko sva šla mimo, zmeraj kakšna nova sličica, reminiscenca, običajno take provenience, ki koketira z zavezništvom pustolovni življenjski strategiji. Zato sem vedela, da bo tudi moje žalosti in potrtosti enkrat konec, saj nisem bila vetrnjak, če bi bila tak značaj, bi me zagotovo odneslo v mentalno zdravilišče, saj se mi zdi, da sem po značaju celo pretirano emocionalna in občutljiva, lahko pa bi me veter odnesel tudi v neumno in hudobno sentimentalnost, da bi imela vsako kritiko za žaljivko in ne bi bilo nobenega humanega občutka za skupnost več. Kmalu po dojenčkovi smrti sem se začela obupano, vendar tudi obupno in na vse kriplje boriti, da bi splavala iz konfuzije in začela jasno videti, saj sem v neznosni bolečini še vedno toliko videla in vedela, da moram ven, stran iz te čobodre ali pa bom uborno propadla, kakor da bi od jutra do večera čustvovala nad usodo lačnih revežev po svetu ali pa da bi se zibala kakor potapljajoča se ladja in kakor zadnji, slepi potnik z nje ljudem predvajala slabo nanizanko, polno koleričnih eskapad, sentimentalne bižuterije in besed, ki jih sploh ne mislim zares, saj tako ne bi mogla več nič misliti in početi v življenju; brez konciznega fokusa v iskanju jedrca in brez humorja.
4.
Še iz časov, ko sem živel z Adriano Okrešo, mi je nekako prišlo pod kožo v kri, da sem se brez budilke, ki jo je ona vedno imela navito na pol sedem, prebujal okrog pol sedmih zjutraj, čeprav sem na Il Picolo hodil tudi ob desetih ali enajstih in potem znal potegniti do večera. Zadnje čase pa so mi občasno dovolili delati tudi od doma, vendar sem rad hodil na redakcijo, saj mi je družba kolegov polepšala dan in mi nemalo kratov povsem sesekala tesnobo. Čeprav se preteklosti ne da izbrisati, če si to še tako želimo, pa so mi kolegi po smrti dojenčka in ločitvi od Adriane stali ob strani in me bodrili, da moram bolečino sprejeti, saj bi storil veliko napako, če bi si začel tajiti, da živim v bolečini ali pa bi se zadrgnil v samoto.
Veliko kratov sem si čas, ko nisem prevajal ali bral, lajšal tudi tako, da sem strmel v visoke strope svojega stanovanja, ki ga je delala avstro-ogrska roka in premišljal o Adriani. Še vedno jo imam rad in spomin je sam po sebi prinašal lepoto: spominjal sem se, da je Adriana zjutraj, ko sem jo včasih priganjal, zakaj je toliko časa v kopalnici ali zakaj izbira obleke že celo ero, če pa vendar pelje zgolj Bertija na jutranjo telovadbo, vedno znova in neomajno, s svojim nežnim glasom in koncizno artikulacijo odgovarjala, da je telo in kar je oblečeno nanj nič več in nič manj kakor umetniško delo, to pa zahteva koncentracijo in ne more pasti z neba, ne glede na to, ali je človek očaran s sabo ali začaran sam po sebi. Čeprav nikoli ni hodila v službo, je imela izjemno urejen življenjski ritem, nikoli ji ni bilo dolgčas in vedno je imela dela čez glavo. In ko sem jo kdaj pa kdaj ošinil, kdaj bom deležen kakšne inštruktaže o stilu oblačenja, se je samo nasmehnila in največ kratov popoprano s kancem ironije odvrnila, da kdor ne dvomi o ravnovesju, ta je že ali pa še bo globoko zabredel. Adriana nikoli ni bila polna gostolevk o čudežni ljubezni: nikoli se ni pretvarjala, da odnosi med ljudmi ali med dvema, med nama, rojevajo plešoč soj ognja okrog glave ali pa goro, ki drobi vulkan: Adriana dobro ve, da vse mine, zato ni bila posesivni monstrum, kakor se rado godi, vendar je ta dobra in plemenita ženska, ki je vedela, da te ljubezen največ nauči o samem sebi, dobila kazen, kakršno sem navsezadnje tudi jaz, saj je plod najine ljubezni in usklajenega odnosa, čudežna mehkoba dojenčkaste kože spuhtela od naju v hipu in za vedno. Kakor čaroben čudež zla. Po tistem sva oba vedela, da bi bilo jalovo in neumno upati, da se bova zdaj ljubila še bolj kakor nekoč, saj sva naraščaj skrbno načrtovala, uredila otroško sobo kar v treh krajih, v Ljubljani, Barboju in Trstu, čeprav oba umetniški duši, sva hotela veliko družino in nisva bila tako močna, da bi skupaj razbila možnar bolečine, ki naju je trl. Navkljub temu, da so bile najine nočne more podkletene s stvarnostjo, se nisva nehala imeti rada, vsaj jaz mislim tako, le nekakšen zid in nelagodje sta se postavila med naju, da je sobivanje postalo nevzdržno. Ko sva se dogovorila, da je bolje, da se nekaj časa ne vidiva in da greva vsak po svoje preživet in izpet opekline preteklega časa, je bilo najprej eno samo krčenje zaradi bolečin, vendar pa se je kmalu izkristaliziralo, da sva storila pametno in modro. Čeprav Adriane zdaj nisem videl ne slišal že dve leti, me spomin nanjo in vse, kar imava skupnega, navdaja z lepoto mentalnega očaka sile spomina in nikoli ne bom pozabil slovesa, ko mi je rekla, da mi še zmeraj in da mi bo vedno pripadala kakor veja drevesu.
JURIJ HUDOLIN (letnik 1973) je slovenski pesnik, pisatelj, kritik, kolumnist in prevajalec.
Objavljeno z dovoljenjem založbe Litera.