/ Arhiv / Knjižnica

prvi odlomek – drugi odlomek

***

Področnik reče: Nič ne misli. Pusti, da se zgodi samo od sebe. Reče, da se takoj, ko se ustaviš in misliš, tvoja glava spremeni v znotraj od gnilega sadja.

Komandant reče, da je isto, kot če se zaljubiš. Ne da se mislit o tem. Enostavno samo izpelješ, reče.

In jaz verjamem. Kaj pa naj?

Vsi rečejo: Ne skrbet. Ne skrbet. Kmalu boš ti na vrsti in potem boš vedel, kako je, če enega ubiješ. Potem se mi smejejo in pljuvajo po tleh zraven mojih nog.

Ustavimo se na cesti in Treska in jaz ne delava nič, samo sediva odzadaj na kamionu in brcava v zrak in švicava od sonca. Veter mi namajhno piha v ušesa in po koži, in ko gledam Tresko, mislim na vse reči, ki se jih učim kot vojak. Učim se, kako marširaš, leva desna, leva desna, kako se skriješ v gošavi in si zelo pri miru, da nobeden ne vidi, kje si, kako premikaš eno nogo pred drugo, da te nobeden ne sliši; kako tečeš, skačeš, se valjaš po tleh in poješ vse te vojaške pesmi, ki se jih poje, kadar delamo ali marširamo. Všeč so mi oni, ki so bolj stari od mene, in to, kako nosijo puško in so zmeraj ko eni silaki iz filma, in se hočem delati, da sem kot oni, ampak včasih mislim na dom in na mamo in ata in sestro in se žalostim. In mislim na Tresko in se vprašam, zakaj cel ta čas, ko sem vojak, ne reče ene besede. Če ga nekaj vprašam, potem samo prikima ali odkima. Zato ga zmeraj vprašam, še zdaj, ko samo sediva tukaj in čakava. A ti si Treska? In on prikima. A imaš starše? In on odkima. A ti je všeč banana? Prikima. Riba? Ja. Hruška? Ja. A si bebav? Ne. Zakaj nič nič ne rečeš? Ni odgovora. Kako je, če enega ubiješ? Ni odgovora. Treska! Gleda me.

In potem en izvidnik, ki ga kličejo Hope, zavpije in teče po cesti. Pride iz gošave in vpije: O, pridejo! Spet pridejo! In ko teče, se spotika ob sebe, teče gor v hrib in vse mišice se mu premikajo, še ko se ustavi, da sploh ne more stati pri miru. Puška ga tolče po hrbtu, kot da ga priganja, da teče bolj hitro, hitro, hitro, in jaz se smejem, ker je ne samo kot poblaznel, ampak ko en poblaznel konj.

Komandant majhno majhno uživa, ko vidi izvidnika, da teče za življenje ali smrt gor v hrib. E! reče in gledam ga, ko prekriža roke in mu ustnica leze postrani v nasmeh. Komandant zašvica in še srajca se mu cela moči od švica. Področnik gre stran od njega, kot da išče en kraj, da se skrije. Komandant misli in jaz ga rad gledam, kadar misli. Z eno roko gre v vse svoje velike lase in z drugo brska po bradi in hodi gor in dol, naprej in nazaj, kot da je v kletki, čeprav v resnici stojimo zunaj na prostem. Potem zavpije ukaze. Premaknite tale kamion čez cesto! Parkirajte tale kamion tukajle! Vsi takoj na položaje! Vi v gošavi, dajmo pohitet! Hitro. Hitro hitro. In vsi se premikamo zelo hitro, da naredimo vse, kar reče. Delamo cel cirkus in podimo majhne majhne živali iz gošave na cesto. Kuščar in podgana in žaba, vsi tečejo in poskakujejo in skačejo. Tečejo po cesti kot kure brez glave, da najdejo en kraj, da se skrijejo. Treska skače gor in dol in zagrabi mačeto in potem teče za gumo od kamiona, ki zapira cesto. Jaz grem za njim, ker ne vem, kam naj grem, ampak dam se za zadnje kolo, ker za enim kolesom sploh ni dosti prostora za dva. Vsi so na nogah, drvijo, skačejo, skrivajo se in delajo hrup, potem pa kar navselepem povsod vse potihi in se vidi, kot da se na cesti samo pokvari kamion. Še pred vojno se to cel čas dogaja, zdaj pa še bolj, ker je zaradi vojne zelo težko kaj popraviti.

Jaz sedim za tisto gumo, držim nož in čakam. Gledam, kako vsepovsod komarji letajo v krogih, kot da tudi oni nekaj čakajo. Če pridejo blizu mene, maham po njih z roko, ampak nič ne pomaga. Cel roj jih je.

Gledam od moje gume ven in dol po cesti se po zraku delajo valovi čisto tako kot v stoječi vodi, če mečeš kamen v njo. In potem vidim majhne majhne kamione, ki grejo vedno bolj blizu, počasi počasi grejo kot krava. Oni sploh ne mislijo, da je kaj narobe, in jaz se skoraj smejem in skoraj umrem, ker mi srce tako tako zelo hitro razbija, in mislim, kaj se bo zgodilo. Oni sploh ne vejo, da smo mi tukaj, in grejo kar naprej proti nam kot bebci.

Prvi kamion se ustavi nekaj metrov od tam, kjer se jaz skrijem. Okoli gume gledam v oči od šoferja. Okno se mu blešči od sonca, ampak se vseeno vidi temno. Zraven njega en človek v uniformi nekaj kaže. Obraz se mu mečka od strahu, kot da bi ustnica vlekla dol cel obraz, nos, oči, obrvi. Gledata se in potem šofer navselepem izgine za volanom. Spomnim se vojakov, ki pridejo v mojo vas, in dvignem mačeto bolj blizu do sebe. Všeč mi je občutek, ko jo držim, kot da se skoraj zlije z mano. Gledam tega človeka in gledam Tresko in si rečem v glavi: Če je čas za ubijat, sem pripravljen, ampak potem dam roko med noge, ker mislim, da me tišči na stranišče. Srce mi razbija, BUM BUM, BUM BUM. In bolj in bolj težko diham, ampak vseeno rečem: Bog mi bo pomagal. Pripravljen sem.

Gledam.

Sovražnik se sploh ne trudi, da bi se bojeval, in se vidi čisto preveliko utrujen, da bi sploh mislil na kaj takega, kot je vojna vojna, wahala wahala. Čeprav še ne vidijo nas vojakov nikjer na cesti, kar skačejo dol s kamionov in se vidijo, kot da se bodo zjokali. PROSIM, NE STRELJAJTE! zavpije človek v uniformi. Nimamo nič orožja in nič hrane in nič denarja in nič streliva. ČISTO NIČ! PROSIM, PUSTITE, DA GREMO!

Preštejem jih. Samo dvajset jih je in taki so, kot da so že mrtvi. Po obleki in koži so celi od krvi, včasih tudi po očeh, ampak ne morem vedeti, če je to kri od njih ali od enega drugega. Še hodijo prav počasi kot starci s palico.

Glavni od sovražnika vpije: Vidite, vidite, roke držimo gor in nimamo puške. Sploh nič orožja.

Tišina je in potem slišim Komandanta, ki vpije iz trav zraven ceste: Prvič: ta zemlja je od vseh nas, upornikov. Na tuji posesti ste. Drugič: slecite se in dajte vso obleko na cesto. Tretjič: ulezite se na tla z obrazom dol in iztegnite roke naravnost ven. Če ne naredite tega v desetih sekundah, vas postrelimo. A vam je jasno?

Gledam sovražnike, kako se gledajo, in štejem, ena, dva, tri, štiri, do konca do deset, ampak oni se ne slečejo. Potem slišim KLAP, kot da ploska milijon ljudi, in potem KLING, ko krogla zadane kovinska vrata kamiona od sovražnika. Sovražniki se gledajo in šepetajo, potem pa Komandant zavpije iz gošave: DAJMO! SEM REKEL, SLECITE SE! DA SE VSI TAKOJ SLEČETE!

Potem sovražniki zelo hitro slečejo obleko, kar trgajo srajce in trgajo hlače in jih vržejo po tleh. Na soncu se kar svetijo od švica in počasi počasi pridejo do njih komarji. Eni imajo čez oné čisto naluknjane spodnjice, eni si ga morajo pokriti z roko, da vsi ne vidijo.

ULEZITE SE! zavpije Komandant. Roke na tla. Oni se uležejo in na obrazu od enega sovražnika vidim solze. Kašlja in smrka in šepeta. Mislim, da reče: Nočem umreti. Bog, prosim te. Nočem umreti. Ampak sem preveč daleč od njega, da bi ga slišal. Mislim, da reče to, in gledam ga in se mi še smili, ampak potem se spomnim na ata.

Komandant pride iz gošave in se smeje in švica in drži puško, da bi streljal vse, ki ne ubogajo njegovih ukazov. Za njim iz gošave z vseh strani pridejo še vsi drugi, dokler ni nobenega prostora več, da bi kdo lahko tekel. Treska pride ven izza kolesa in jaz grem za njim. Pobere vse uniforme od sovražnika in jih da na kamion.

Komarji pridejo bolj in bolj blizu. Bolj in bolj.

Kdo je vodja? zavpije Komandant, ampak nobeden ne odgovori. Koraka do njih in se z orožjem dotakne sovražnika, ki prvi reče in prosi prosi: PROSIM, NE STRELJAJTE! Ti. Kje so vaša orožja? vpije. Dvigni se. Kje so?

Ta človek reče: O, nočemo nadlege. Nimamo orožja. Ampak Komandant reče: Oho! Ta pes od sovražnika noče nadlege, in vsi, razen jaz in Treska, ki nikoli ne da od sebe glasu, se smejejo, kehi, kehi, kehi, kot da je najboljši vic na svetu.

Potem Komandant naveliko brcne tega sovražnika v trebuh in ta človek samo pade na kolena in bruha čezinčez po tleh.

Komandant vpije: Preiskajte kamion. Preiskajte kamion! In trije vojaki tečejo, da preiščejo kamion. Potem Komandant reče meni: Agu, e, pridi sem. Takoj pridi sem. In potem reče načelniku od sovražnika, da naj poklekne, čeprav ta človek že kleči in bruha. Jaz stojim na svojem mestu in se strašim. Danes nočem nobenega ubiti. Nikoli nočem nobenega ubiti.

Preklet bebec, reče meni. Sem pridi in prinesi tisto mačeto. Ampak jaz se še zmeraj ne ganem. Komandant stopi do mene in me zagrabi za vrat. Ti kreten, vpije. Pridi sem! Takoj pridi sem! Vleče me do tistega vojaka od sovražnika. A vidiš tegale psa! vpije. Hočeš biti vojak, e? No, pa ga ubij. TAKOJ GA UBIJ!

Začnem se jokati in začnem se tresti. In v glavi vpijem NE! NE! NE!, a se mi usta ne premikajo in ne rečem nič. V glavi mislim, če ubijem ubijem, potem grem v pekel, da voham ogenj in dim, in bolj in bolj je težko dihati, zato samo stojim in jokam jokam, se tresem tresem, gledam gledam. Potem vidim, da navselepem en vojak od sovražnika hoče teči v gošavo. Oné mu skače gor in dol in rit mu tleska, potem pa slišim poke in vidim, kako se meso od njegove noge raztrese po cesti. Pade po tleh, ampak sploh nič ne reče, ne kriči ali joka ali vpije, se pa še premika, vleče svoje nago telo z rokami in eno nogo, kot da še lahko beži. Nobeden ga sploh več ne gleda, ga pa slišim, kako se premika, in sliši se kot kuščar, ki praska po strehi. Tresem se in držim za oné. Sili me na bruhanje.

Nobeden se ne premika. Komandant zavpije: ČE KDO POSKUSI ZBEŽAT, NE BO VEČ IMEL NOGE, DA BI BEŽAL. JASNO?

Prosim, spod. O, prosim. Nič vam nočemo, s tal reče sovražnik, ki me spominja na kravo, ker položi roko ob tla, in ko diha, spušča take zvoke kot krava. Prosim, spod, in po obrazu mu tečejo solze. Mešajo se s švicom in on tako veliko mežika. Prosim vas, spod. O, ne nas kar ubiti. Vzemite nas. Kot vojne ujetnike. O, prosim. Nič nimamo.

Spod, en vojak zavpije Komandantu in skoči s kamiona od sovražnika, Komandant pogleda od sovražnika proti vojakom, ki vržejo dol štiri puške, dve veliki, dve majhni. Potem pokažejo prazne roke, češ da ne najdejo nič več. Komandantu se bliska v očesih in s hrbtom od dlani mahne vojaka od sovražnika.

Ti si en LAŽNIVEC! vpije in ga tolče še in še in še. LAŽNIVEC in kreten. Kar en bebec.

Gledam tega človeka, ki se samo zruši na roke in kolena in pljuva kri po cesti. Komandant ga brca in jaz slišim, da mi v glavi trka, TOP TOP. On odpne hlače in potegne ven svoj oné in reče meni: A vidiš, Agu. A vidiš, kako delamo s tem sovražnikom. In slišim hsssss in vidim, kako Komandant stiska oči in usta in zobe, ko gre na potrebo čezinčez po tem sovražniku.

Ahhh, reče, ko zapne hlače, in vsi se smejejo, kehi kehi kehi. Vidiš to prekleto kozo. Dvigni se, ti prekleti bebec! Poklekni. Dajmo. Poklekni.

Nobeden od drugih sovražnikov niti pogleda ne od tal. Eni grejo na potrebo, da smrdi zrak. Jaz pljuvam, ker imam v ustih preveč veliko sline.

Ubij ga, mi reče Komandant na uho in mi dvigne roko z mačeto visoko gor. O, ubij ga.

Sovražnik mi reče: O, prosim, ne ubij me. E, prosim, lepo te prosim. Prosim. Bog te žegna. In vsakič, ko govori, čezinčez škropi slino in kri. Potem začne scati in se sploh ne more ustaviti.

Vidiš ga, reče Komandant, glej ga. Saj niti človek ni. Na potrebo gre ko ena ovca ali koza ali pes. Grabi me za vrat in mi šepeta na uho: O, takoj ga ubij, ker nimam časa. E, če ga ne ubiješ. Področnik bo mislil, da si špijon. In kdo bi vedel, če ne bo on ubil tebe. Stiska mi roko okoli ročaja od mačete, da čutim les v prstih in v dlani. Isto je, kot če ubiješ kozo. Samo tole roko dvigneš in ga dobro dobro mahneš.

Z mojo roko tako naveliko useka po glavi od sovražnika, da se mi zdi, kot da skoz in skoz mene steče elektrika. Človek kriči, AJEEEIII, bolj glasno, kot žvižgajo krogle, in potem gre z roko do glave, ampak ne pomaga, ker mu glava poka in kri lije ven kot mleko iz kokosa. Vsenaokrog sebe slišim smejanje, še ko vidim, da hoče držati glavo skupaj. Na živce mi gre in z mačeto mlatim gor in dol in gor in dol in vsakič slišim KAPOM KAMPOM in vidim vse rožnato, ko vsenaokrog sebe slišim smejanje, KEHI, KEHI, KEHI.

Potem ga zadanem v ramo in potem v prsni koš in gledam, kako se Komandant nasmeje vsakič, ko ga moj nož zadane. Treska pride zraven in ga tolčeva in reževa in vsi se smejejo. Tak občutek je, kot da se svet vrti prav počasi, in vidim vsako kapljico krvi in vsako kapljico švica, ki letijo sem in tja. Slišim, kako ptiči prhutajo s krili, ko odletijo z vseh drevesov. Sliši se, kot da grmi. Slišim, kako mi komarji na ves glas brenčijo v ušesih, in čutim, da se mi noge in obraz močijo od krvi. Po sovražniku so čezinčez globoke rdeče zareze in čelo se vidi tako zdrobljeno, da cel obraz sploh ni več kot obraz, ker ima glavo popokano in je povsod ena sama kri, kri, kri.

Čezinčez bruham. Ne morem se ustaviti. Komandant reče, da je isto, kot če se zaljubiš, ampak jaz ne vem, kaj to pomeni. V glavi in pri srcu mi zbija kladivo. Po nosu in ustih me srbi. Povsod vidim vse barve in v trebuhu imam kot vse prazno. Med nogami imam bolj in bolj trdo. Je to isto, kot če se zaljubiš?

Potem padem po cesti in samo gledam, ko jih pobijajo, režejo roke in z njimi tolčejo druge po glavi. In gledam, kako tisti človek z ustreljeno nogo še zmeraj praska po cesti, kot da lahko kam pride. Od noge gre sled kot od avta, ki pušča. In povsod vidim komarje, ki krožijo vsenaokrog nas.

***

Objavljeno z dovoljenjem založbe Sanje.
Knjigo Zveri brez domovine lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek

***

Začne se takole. Srbi me, kot da po meni gomazijo mrčesi, in potem me začne kar tako špikati v glavi, naravnost med očesi, in potem me srbi nos in me sili na kihanje in potem mi prav piha v ušesa in slišim vse te reči: cvrčanje od mrčesov, zvok od kamionov, ki hrumijo ko ena žival, in potem enega, ki vpije TAKOJ NA POLOŽAJE! HITRO! HITRO HITRO! S POLNO BRZINO! MARŠ, O! s takim glasom, da se kar zariva vame ko en nož.

Odprem oči in vsenaokrog mene je luč, ki pride v temo skozi luknjo na strehi in gre čez mene ko ena mreža. Ugotovim, da sem zverižen v kotu ko ena majhna miš, ki se umika od luči. Smrad od deževnice in švicanja mi gre v nos in srajco imam tako mokro, da je skoraj kot še ena koža. Rad bi se premaknil, a me bolijo vse kosti in mišice me bolijo, kot da me čezinčez grizejo rdeče mravlje. Ko bi se vsaj lahko klofutal, da izgine, ampak ne morem premakniti niti prsta. Ne ganem se.

Vsenaokrog mene je korakanje in takrat mislim, da pride ata in prinese zdravilo, da ne srbi in ne boli nič več. Prevalim se na hrbet. Korakanje je vedno bolj naglas, bolj in bolj, dokler ga ne slišim še bolj naveliko kot svoje dihanje ali utripanje od srca. Tap top, tap top, tap top, slišim, kako je vedno bolj naglas, bolj in bolj, in potem luč, ki pride od vrat, prekrije senca.

Eden trka. TOK TOK. Ampak se ne oglasim. Oni se čisto preveliko razhudi in kar brca, da se cel prostor trese in streha majhno majhno razpada, da pride noter več luči. In les vsepovsod tako poka, da slišim CING CING in vidim, kako šrauf odleti od vrat v kiblo pri mojih nogah. Hrup se zaletava ob steno, odbija se od sem do tja, skozi mrežo od svetlobe, kot da na koncu on odpre vrata in takrat od svetlobe vse kar zasije. SVETLOBA! Svetloba mi gre tako v oči, da še veliko časa vidim vijolično pego. Potem vidim rumeno oko od ene majhne temne pojave z velikim trebuhom in tankimi nogami kot od pajka. Ta pojava je tako koščena, da ji kratke hlače mahedrajo okrog nog kot kikla in ji srajca visi od ramenov kot obleka. Vrat se čisto preveliko muči, da bi držal pokonci njegovo veliko glavo, ki cel čas bega v eno ali drugo smer.

Gledam ga. On gleda mene. Sploh se ne preseneti, da me vidi, čeprav se jaz presenetim od njega, in njegov obraz gre dol in je vedno bolj temen. Ovohava kot pes in stopi do mene. KABUM! me mahne.

Še in še maha po meni in vsaka klofuta od njegove roke pade name kot topi konec od mačete. Rad bi kričal, ampak mi iz pljuč izbije ves zrak in potem me mahne po ustih. Čutim kri. Sili me na bruhanje. Vse okrog naja se kar trese, gnilo sadje se stresa s police, sliši se, kot da se bo cel prostor kar razletel na milijon kosov in zgrmel nama na glavo. Zagrabi me za noge, tako na trdo me vleče, da se mi zdi, kot da se bojo odtrgale kot meso, in jaz počasi polzim iz lope ven na luč, v blato.

Na luči spet lahko diham in na silo razprem pljuča, da me sili na kašljanje in mi pridejo solze v oči. Cel svet se razgrne pred mano in gledam gor v sivo nebo, ki se počasi počasi pomika mimo najbolj visokih listov od visokega visokega drevesa iroko. In pod njim kup majhnih drevesov tekmuje, da lahko rastejo proti luči. Od vseh listov kaplja deževnica in se sveti kot dragulj ali steklo. Trave ob cesti so tako visoke in tako zelene, da take barve še nisem videl. Ob tem mislim na praznovanje, plesanje, vzklikanje, petje, zato ker Kai!, rečem, končno sem mrtev. Mislim, da je ta fant mogoče duh in da se mu moram zahvaliti, da me pripelje domov, v deželo duhov, ampak preden lahko sploh odprem usta, da kaj rečem, gre in me pusti na hrbtu v blatu.

Vidim odspodaj od kamiona, ki parkira čisto malo stran od mene. Dva kamiona zapreta celo cesto in še več jih parkira na robu od ceste. Cunje, ki so potegnjene čez njih, so prav raztrgane in imajo toliko lukenj in od kamionov se lušči barva in se kaže toliko rje, kot kri je, da mislim, da so kot ranjene živali. In vsenaokrog kamionov so vojaki, ko eni duhovi. Eni imajo oblečeno kamuflažno obleko, eni so v majici in kavbojkah, ampak ni razlike, ker se vse obleke trgajo in imajo velike luknje. Eni imajo obute zaresne škornje in drugi imajo obute natikače. Eni stojijo v pozor in imajo noge tako iztegnjene, kot da nimajo kolenov. Eni grejo na potrebo zraven kamionov in eni grejo na potrebo v trave. Skoraj vsi nosijo puško.

Fant, ki me tepe, teče do prvega kamiona. Ko pride do vrat, se skloni s čisto ravnim hrbtom in čisto ravnimi nogami. Samo glava na vratu se premika naprej in nazaj, levo in desno. Potem se dvigne in kar naenkrat, navselepem, se vrata kamiona na stežaj odprejo in butnejo fanta naravnost v trebuh, da kar poleti kot ptič, odnese ga v zrak in pristane na riti v luknji z vodo na sredi ceste. Od vseh drugih vojakov pride glas. Glas smejanja je.

Jaz bi rad vstal, ampak kar ležim, ker me vse boli in se strašim, da če se premikam, mi bo eden naredil kaj zelo grdega.

Eden pride od kamiona. Vidi se kot vodja. Buljim v njega in njegovo jakno, ki razpada v šop zelenih trakov, da mahedrajo naprej in nazaj, vsakič ko vdihne in izdihne. Nataknjene ima rokavice, tako umazane, da so skoraj rumene ali rjave, na prešvicanem mestu pod roko pa drži kapo, ki mlahavo visi, ker je skoraj cela prepojena od njegovega švica.

Gledam, kako se premika od kamiona do kamiona. Kamioni so tako stari, da odpada barva, in gume so tako na tleh, da se vdirajo noter in ven, ko brca vanje. Vsi drugi vojaki spremljajo njegovo premikanje; še vsi oni, ki držijo nabito puško, obrnejo glavo, da gledajo njega, ki pregleda kamione. Premika se počasi ko en pomembnež, da ja vsi, ki ga gledajo, vejo, da je šef. Vsi vojaki buljijo v njega, kot da je kralj. Jaz tudi buljim.

Ko ta vodja konča pri zadnjem kamionu, so že vsi okrog njega in vsi se premikajo v isto smer, kot se on premika. Grejo za njim proti meni. Senca od njih me obkroži in noge so okrog mene kakor kletka. Nobeden ne reče nič in ta človek žveči lice odznotraj in me samo gleda, kot da sem mravlja ali en tak mrčes. Reče: Kdo najde tegale? Ampak nobeden ne odgovori.

Potem reče bolj naglas: Zakaj je tale tukaj na tleh?

Fant, ki me najde, zdaj pride od moje lope z eno banano, ki je enako črna kot cesta. Z roko si briše sadje z ust in gre k temu velikanu, ki mu reče: Treska, a ti najdeš tegale? In mali fant zelo naveliko prikima, kot da je vesel, da ta človek ve, da je on.

E! Treska? A ti si to, reče ta človek. Hejeje! Hmm! zavpije in potem se obrne k drugim vojakom in kolne. A potem vsi vi ODRASLI rečete, da tegale tukaj najde tale dečko – en takle koščeni mali.

Jaz se ne ganem in vodja vrže roke v zrak. Kje ga najdeš, zavpije naveliko in glas se mu viša, da se sliši, kot da se zabada v grlo. Treska pokaže s prstom v lopo. A tako, reče ta človek in odkima, kot da sploh sploh ne more verjeti. SSSSS! vpije, ti, kje je Področnik? Področnik. PODROČNIK! In en drug glas odgovarja: V gošavi je.

Trave se tresejo in eden pride od tam in z eno roko drži hlače gor in v drugi roki drži puško. Rumena koža se mu sveti kot zlato in brada se mu sveti od švica. Teče do nas, in ko pride do mene, se ustavi in me gleda, kot da se čisto zmede. Potem zelo leno salutira, ne tako kot vsi drugi, ki kot da se tudi prepogniti ne morejo.

Spod Komandant! vpije s takim glasom, kot da se eden cmeri. Ta človek Komandant reče: Prid sem. Prid sem, da Področnik pride bolj blizu do Komandanta, ta pa vpije: KAJ SE PA GREŠ? Področnik ne reče nič. A ne veste? Prosim, spod. Sem sral v gošavi. In Komandant zagrabi Področnika za uhelj, da ta od same bolečine stlači obraz. Odpri ušesa in dobro dobro poslušaj, reče Komandant. Če hočeš srat, ne boš sral, kadar dežuraš zame. Kdo pa si ti? Kar podefiliraš jo v gošavo ko ena baba. Če hočeš srat, serji točno tukajle na cesti. Da mi ne greš za nobeno stvar dol s ceste. Me razumeš, Področnik? On prikimava, ja ja, in vsi drugi vojaki topotajo po tleh in kašljajo ali se delajo, da kihajo, da se ne bi smejali.

Mi lahko poveš, kdo je tale? reče Komandant in kaže name. Zakaj pustiš, da ga zbeza ven Treska?

Križana gora. Kaj se pa grem, reče Področnik. O, ta je špijon. O, to je zaseda. Dajmo, ubijmo ga in se spravimo stran s tega kraja.

DRŽGOBEC, zavpije Komandant. Kdo in kdo ti reče, da govori? Bebec. Če kdo pride sem, bomo opravili z njim, kot se zagre.

Potem se vsi začnejo smejati, še Komandant, in ko se to zgodi, vidim, da Področnik gleda Komandanta, kot da ga hoče ubiti. Godrnja sam za sebe in stiska roko v pest.

Komandant poklekne k meni z nasmehom, da mu vidim vse zobe v ustih, ki so celi rumeni in je v njih sem pa tja luknja. Dlesni ima črne in oči prav rdeče. Nos se konča v eno zelo okroglo čebulo na koncu, ki mu štrli čez debele rjave ustnice. Z rokavico gre do mojega obraza, ga prime na trdo, ampak tudi narahlo, kot da ga skrbi za mene, potem pa gleda vso tisto kri in umazanijo in pike od komarjev in blato, ki ga imam na sebi od takrat, ko me vlečejo po cesti. Tleska z jezikom in reče Treski: A si mislil tegale pojesti ali kaj? In Treska odkimuje, da ne. Od kadar me najde, nikoli ne slišim, da ta fant kaj reče.

Zdaj že vem, kdo so Treska in Komandant in Področnik. Je pa en kup ljudi, ki kar ne rečejo čisto nič, da ne vem, če sploh znajo govoriti. Komandant se obrne k meni. A bi kaj vode, reče prijazno, ampak jaz ne odgovorim, ker lebdim nad sabo in samo opazujem. Svet naokrog mene se spreminja v poplavo barv in slišim, kako ljudje govorijo, ampak je ko en drug jezik. Nese me stran kot list na vodi, potem pa SVIŠ!, me zebe in sem še bolj moker in čezinčez začutim težo od telesa.

Treska, reče Komandant, daj prinest še vodo. Treska teče do zadnjega kamiona in skoči gor. Potem Komandant reče meni: A si lačen? A si žejen? In ker se počutim veliko bolj dobro in imam v glavi manj megleno, se primem za trebuh in prikimam, da ja.

On reče: No, to pa ni problem. Če hočeš za jesti, boš jedel. In če hočeš za piti, boš pil, ampak najprej mi boš povedal, kako ti je ime. Kako naj se usedem, da bi jedel z enim, ki ga ne poznam po imenu? A me slišiš? Spet kimam, ampak mi ne pride iz ust niti ena beseda.

Saj imaš ime, a ni res, reče in prilepi svoj obraz na moj obraz. Tuhtam, da bi se spomnil, napenjam možgane, da bi našel svoje ime, ampak ne pride ven nič. Zdaj se Komandant hudi in kaže na sebe. Meni je ime Komandant. Vsi me kličejo Komandant. Kako vsi kličejo tebe?

Stresam z glavo, da bi se spomnil, Komandant pa kar tako seže do pasa in mi pokaže eno črno puško. Sili me na jok in tišči me na stranišče, ampak vem, da če to delam, me bo kar ubil, zato stresem z glavo in ga gledam v rdeče oči, potem pa se navselepem spomnim, da me v moji vasi vsi kličejo Agu, ker me tako kliče ata. Agu, ime mi je Agu, šepetam, ker težko govorim, in potem Komandant vzame roko s puške in se nasmeje. Agu, e? Kličejo te Agu. No, še jaz te bom tako klical, reče. In spet diham in glava me ne boli več tako, ker mislim: Slava Bogu na višavah, še sem živ.

Komandantu se počasi plazi nasmeh na obraz in obrne se do vojakov in reče: A vidite tegale na cesti? A ga vidite? In oni vsi vpijejo JA JA, Komandant pa se tačas prime za brado in z nohtom praska kraste in ureznine med dlakami. Gleda od vojaka do vojaka in vsi ne rečejo nič.

E, DAJTE PRINEST VODO! vpije in Treska mu da en majhen moder kanister z rdečim pokrovom. Komandant iz žepa na srajci vzame en umazan robec in ga namoči z vodo. Potem zagrabi mene za tilnik in mi drgne obraz in reče: Če boš jedel s človekom, potem moraš bit čist. V vseh praskah, pikih in urezninah čutim vodo in čisto preveliko me skeli. Vpil bi, ampak on se smehlja z jezikom med zobmi, kot da najde in čisti star zaklad. Tako sem žejen. Grabim kanister, ampak ga Komandant dviga visoko gor in zliva vodo meni na obraz in v usta. Okus ima po plastiki in petroleju. Notri so majhna majhna zrna peska, ampak gre. Čuti se prav dobro.

Področnik prha in topota z nogami. Komandant meni reče: Zakaj kar ležiš zraven ceste ko ena mrtva podgana. Področnik misli, da si špijon. A si res?

Področnik momlja nekaj sam za sebe in bulji vame, kot da bi me kar na mestu razsekal na milijon kosov. Kaj imaš potem za iskat tukaj, Področnik vpije na mene.

DRŽGOBEC! Komandant zavpije na njega. Kdo ti sploh reče, da odpri ta svoj bebav gobec? In potem govori z mano in reče: Kaj potem delaš tukaj in kar tako čakaš v eni majhni majhni lopi. Meni moraš povedat. A si špijon? Če ne govoriš, potem hejeje! In vzame en nož iz tulca na nogi. Ima črn ročaj in črno rezilo, razen konice, ki se sveti tako ostro, kot da bi še las lahko prerezal naravnost po sredi. Sij me slepi in straši. Če ne, reče, te bom dal Področniku. Samo glej ga. Sploh ne vem, kaj ti bo delal. Bolje, da poveš meni, in ti bom jaz pomagal.

Mežikam, ker je nož tako oster. Ko ga gledam, se mi jezik kot da razveže in pripravi, da reče to in ono. Ata mi reče, da naj bežim, rečem Komandantu. Beži daleč daleč, da te sovražnik ne ujame in ubije. In potem se skrivam v gošavi in tečem sem in tja in ne vem nič.

Področnik spet prha.

E. Hmm. A tako? me vpraša Komandant. Kje je ta tvoj ata? In drugi vojaki se nagnejo naprej, kot da bi nalepili oči na mene, da je njihovo buljenje kot pik od mrčesa.

Ne vem, rečem in se na vse pretege mučim, da ne jokam, da oni ne mislijo, da sem bebec. On reče, da me najde.

Komandant si sesa ustnico in se narahlo narahlo dotika mene po obrazu. Prime me za roko in vleče na noge. A bi bil rad vojak, reče s prijaznim glasom. A veš, kaj to je?

Mislim na čas pred vojno, ko sem v mestu z mamo in vidim moške s čisto novo uniformo in svetlečim mečem, ki držijo puško in vpijejo leva desna, leva desna in hodijo za trobento in bobnom, kot da so na paradi, in prikimam, da ja.

Če ostaneš z mano, bom skrbel zate in se bomo bojevali s sovražnikom, ki ti vzame ata. A me slišiš? Ustavi se in se oblizne. A me slišiš? Vse bo še v redu, reče in gre z usti tako blizu mojemu ušesu, da slišim slino v njih. Gledam in vidim njegov nasmeh in čutim, da se me roka od njega narahlo dotika po obrazu. Vidim vse vojake s puško in nožem in potem mislim na ata, kako od krogel kar pleše.

Kaj pa naj bi?

Tako pristanem pri njih. Kar tako. In sem vojak.

Se nadaljuje v TOREK ob petih.

***

Objavljeno z dovoljenjem založbe Sanje.
Knjigo Zveri brez domovine lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

oficir na porodniški

Izbuljil je oči, kot bi se mu zataknila vsa hrana polnih ust in bi potreboval tisti znameniti rešilni prijem. Ko bi ga jaz znal, bi mu z njim pomečkal nekaj reber, a revež bi kljub temu spet zadihal s polnimi pljuči. Po nekaj sekundah popolne tišine in zariplosti je zarjovel in le malokdo bi v tem prepoznal najbolj iskren izraz smeha. Pa je vendarle bilo čisto tako. Naslednjih pet minut je bil pri sapi. Preživel jih je v podobnem rjovenju, z lic so mu tekle solze in z rokami je tolkel izmenoma po kolenih in po mizi.

V tako razposajeno stanje sem s povsem iskreno izjavo, tihim glasom in ponižno držo spravil birokrata s posebnimi pooblastili. Res pa, da se je to zgodilo pred več kot tridesetimi leti. Takole je šla povsem resnična zgodba. Šlo je, tako kot danes, ko se očetje borimo za razne pravice, za porodniški dopust.

V kovačnico bratstva in enotnosti sem se odpravil s trolejbusom. Bilo je na pomlad, leto dni pred opisanim dogodkom. Nisem imel zvez, ki bi jih uporabil, pa me je usoda vendar prestavila le na rob glavnega mesta, kjer sem sicer živel. Vojašnica v Šentvidu je bila namenjena »prašinarjem«, torej bodočim pehotnim oficirjem. Prvih sedem mesecev smo požirali prah, nosili bojno opremo kot siamskega dvojčka in brez razmišljanja izpolnjevali ukaze občasno kar sadističnih nadrejenih. Izključno Slovencev, da ne bo pomote. Tem se je najbrž zdelo, da moramo drago plačati privilegij, s katerim smo se v vojsko odpravili skorajda peš in imamo družine tako rekoč pod kasarniškim oknom.

Da bi se čutili podobne ameriškim  marincem, seveda so bili slabši od nas, so nam dopovedovali, da smo najpomembnejši rod vojske. Kar odloči pehotni general, velja za vse rodove, vključno podmorničarje. Tako smo se s čisto drugačnimi občutki nepremagljivosti metali na glavo v sveže izkopane jarke, ko je poveljujoči oficir zarjovel – atomski z leve!! To je pomenilo, da je v neposredno bližino, in sicer na našo levo stran, kar je v taki situaciji še posebej pomembno, padla atomska bomba.

Tako smo se usposobili za boj proti varšavskemu paktu in zahodnemu zavezništvu, enako skrbno pa še proti notranjemu sovražniku. Ta je bil najbolj skrit in nepredvidljiv, vedeli smo le, da nikoli ne počiva, za razliko od drugih dveh groženj, ki sta včasih vsaj kakšno leto ali dve dali mir.

V takem okolju, ki je spodbujalo zdravega duha v zdravem telesu, sem dočakal konec vojske, ki me je – kakšno naključje in sreča – usposobila izključno za teritorialno obrambo. Domov sem odkorakal prav v času, ko so v Kliničnem centru poskušali skrajšati nogo in podaljšati življenje našemu maršalu. Na žalost je uspelo le prvo.

Ni minilo več kot nekaj mesecev, ko sem dobil poziv. Zglasiti sem se moral pri omenjenem birokratu, ki je imel v rokah usodo vseh ljubljanskih nabornikov. Videti pa je bilo, da ima še posebno veselje z oficirji. Začetek pogovora je bil videti brez težav, nadaljevanje pa precej drugačno. Očetovsko pokroviteljsko me je povprašal, kako sem preživel šolanje in sploh služenje domovini. Nisem se pritoževal. Razumevajoče je pokimal, vzel iz predala nekakšno kartoteko in rekel: »Tako, zdaj pa je čas za specializacijo.« Malo nezaupljivo sem ga pogledal, a z njegovega obraza, ki ga je krasil komaj opazen skrivnostni smehljaj Mone Lize, nisem kaj dosti razbral.

»Izpopolnila bova znanje,« je nadaljeval. Nisem vedel, zakaj govori v dvojini, ker sem slutil, da bo nekaj doletelo le mene, njega nikakor. Ampak to je tisto sočutno prijateljstvo, ki ga zna ustvariti človek z empatijo. Podobno se dogaja, ko pristopi natakar in reče – no, kaj bova pa danes. Pa točno veš, da ti bo družbo delal le kozarec ali nekaj njih in da boš popolnoma sam utapljal žalost in jo na koncu tudi sam plačal.

Tako sem tudi zdaj zaslutil, da bom v nekem »zosu« spet sam, brez sicer očetovsko čutečega birokrata. Nekoliko zresnjen je nadaljeval: »Razmere so take, da je treba biti pripravljen na marsikaj. Ocenili smo, da si ti zaupanja vreden častnik naše domovine. Za tri mesece greš v Niš, kjer se boš izpopolnil za protidiverzantske naloge. Terorizem napreduje in takim sovražnikom je treba biti kos. Z orožjem in brez njega.«

Tisto »brez orožja« mi je bilo bližje. Že v vojski sem zagovarjal nekakšen filozofski koncept razorožitve sovražnika. Še dobro, da me niso razumeli in so mislili, da obvladam veščine specialne vojne. Ko bi me bili, bi končal tako kot Jehovove priče.

Zagledal se je vame. Vedel sem, da je od mojega odziva marsikaj odvisno in da bo skrbno popisan v moji kartoteki. Vrnil sem mu jasen in odločen pogled, tak kot mora biti med dvema vojakoma, zvestima domovini, ki oba čutita isto.

»Bi šel takoj. Z veseljem. Ampak ne morem. Sem na porodniški.«

Sledil je prizor, ki sem ga opisal v prvih stavkih. Ko si je opomogel od petminutnega krohotanja, ki je bilo v resnici najbolj podobno rjovenju, si je obrisal solze. Spet je dobil tisti očetovski izraz, ko ga sin z izvirno domislico spravi v dobro voljo, ki se ga bo držala še dolgo časa.

»Ti pa si mi polepšal dan. Take šale pa že dolgo ne,« si je še vedno brisal solze. »Tako, zdaj pa na delo. Težke naloge so pred nama,« se je nekako zresnil. »Ampak z dobro voljo in predanostjo domovini bova vsemu kos.« Spet se je zatekel v zavajajočo dvojino.

Takole malo v podporo dobri volji sem se nasmehnil tudi sam, a vztrajal pri povedanem. Birokrat je zožil pogled: »Ne ti mene … ! Dobro sva se nasmejala, zdaj pa dovolj!«

Pojasnil sem okoliščine. Niso bile prav take, da bi si jih kdo zaželel. A črno na belem – bil sem prvi Slovenec, ki je bil leto dni uradno na porodniški. Razmere, ki sem jih opisal, ga niso ganile. Kar mu je porušilo vero v človeštvo in obrambo domovine, je bilo dejstvo, da je oficir sploh lahko na porodniškem dopustu. »Državo obkrožajo sovražniki, ti se greš pa dojiljo,« je dejal kar grozeče.

Kot sveže utrjen marinec sem zdržal tudi ta napad in le pokimal. Vedel pa sem, da si me je zapomnil in da, tako kot jaz, tudi on ne bo imel mirnih noči, dokler se spet ne srečava. Nisem se motil. Štirinajst dni po koncu porodniškega leta, ki je prehitro minilo, me je čakal nov poziv.

Birokrat z dokazano očetovskimi čustvi se mi je smehljal že od daleč. V očeh sem razbral privoščljivost. Še vsak se je slej ko prej ujel v njegovo mrežo.

»Saj se spomniš, kako sva zmenjena,« me je pozdravil. »Trije meseci specializacije. Niš.« Samo pokimal sem in vzel iz žepa neki papir. Še vedno nisem imel zvez, imel pa sem očitno nekega angela varuha iz pacifistične nebeške divizije. Ni bil angel meča.

»Zelo rad bi šel, tako kot prvič, pa ne morem.«

»Samo da mi ne pisneš kaj o porodniški,« je dejal z glasom poveljujočega strelskemu vodu.

»Ne, ne,« sem rekel pomirjujoče. »Sem pa premeščen v Republiški štab. Ukaz predsedstva.«

Tokrat se ni zakrohotal. Videti je bil kot roparica, ki ne razume, kam ji je pobegnil plen, ki je bil povsem krotek še pravkar tik pod njo.

»Ukaz predsedstva, praviš?« je rekel komaj slišno z zadrgnjenim grlom.

»Da, predsedstva.«

Obrnil se je in zamrmral nekaj takega kot: » …em ti predsedstvo. Ni čudno da gre vse u … «

Sesedel se je za mizo. Avtoriteta predsedstva je naredila svoje. Ko sem odhajal proti vratom, sem še zaslišal njegov šepet.

»Saj si dobil sina, junaka? Samo da ne bo tak kot oče.«

»Ne. Krasno hčer,« sem odvrnil ponosno in videl le še to, da mu je glava omahnila na mizo.

Za spodbudo slovenski nataliteti in v zaupanje mladih mamic v očete njihovih otrok že pred časom na svetlo dano v Dnevnikovem Objektivu v radostnih poletnih dneh, 20. julija 2013.

***

kako iz krize

Včasih se zdi, da si tisti, ki se trudimo biti nekako humorni, na vse kriplje izmišljujemo stvari, ki bi se lahko pripetile le v kakšnih Butalah, tisti znameniti vasici prvega izmed Milčinskih. A vam prisežem, da so dogodki, ki jih opisujem, ne le danes, vsi po vrsti resnični. Ko bi me kdo preganjal zaradi krivih besed ali, bognedaj, kakšne sumljive začetnice, bi mu zlahka pripeljal verodostojne priče, ki bi potrdile zapisano.

Kar je videti pesniškega dodatka, je zgolj opis notranjega dušnega sveta, kakor sem ga bil razbral pri sebi in kakor se mi je zazdelo, da ga začutim pri drugih udeležencih istega dogodka.

Nekega jutra, že v kriznih časih, sem se, čakajoč v dolgi vrsti pred bančnim okencem, zatopil v časopis in prebral zanimivo vest, da obstaja na svetu nič več in nič manj kot Mednarodna služba za vrtenje Zemlje. Že v prejšnjih zapisih sem vam priznal, da me znanost toliko bolj privlači, kolikor manj jo razumem. Privlačne sile je torej obilo. Dotlej sem bil prepričan, da o vrtenju Zemlje vem vse, če preberem, kar o ustavljanju Zemlje napiše Zoran Senkovič. Pa je videti, da imava oba še nekaj rezerve. Tako sem se zatopil v premišljevanje, kaj bi počel v taki službi. Če so v njej naravoslovni znanstveniki, potem najbrž po potrebi malo pritisnejo na plin. Če se zdi, da svet drvi v pogubo, plin zamenjajo z bremzo. Ker očitno nimajo vgrajenega ABS sistema, prihaja do potresov. Če pa so v tej službi družboslovci, morda celo pravniki kot jaz, potem vrtenje najbrž urejajo le z odloki. Tako delo ne bi bilo videti prezahtevno. Vsak dan bi budno spremljal sonce, po možnosti v toplih krajih brez oblakov. Menda so Havaji zelo primerni za tovrstno astronomsko znanost, ki ji je kos tudi družboslovec. V večernih poročilih bi sporočal, da se Zemlja še vedno vrti v skladu s predpisi. Če bi opazil, da gre kaj narobe, bi si izbral kraj, kjer bi sijalo sonce, ko bi se Zemlja nehala vrteti. Tisti bolj zaspani in pa ljubitelji nočnega življenja bi se preselili na temni del planeta. Tako bi vsak prišel do svojega veselja.

Iz tega premišljevanja me je zdramil pogovor dveh starejših gospa, ki sta bili v vrsti za menoj. Prenesli sta me v čisto drug svet, poln družinske topline in ganljivosti, daleč od skrbi, kako preživeti in v kako naporni službi.

Starejša je pripovedovala mlajši, kakšno veselje da ima z vnučkom. Pravkar se je vrnila s trga, obložena s številnimi vrečkami in polna načrtov za kosilo. Pripravila mu bo izbrano zelenjavo, od katere ima vnuček najraje špinačo, ki je poje v neizmernih količinah. Tudi sicer se dobro razumeta, saj zanj skrbi bolj kot pa njegova starša. Njen obraz, resnici na ljubo ne ravno mladosten, je postajal ob teh besedah radostno zamaknjen in rahlo ožarjen. Drobno telo se je vzravnalo, prostor se je napolnil z nekakšno energijo in kakšen bolj občutljiv človek bi okoli njene glave nedvomno opazil avro visokoenergetskih barv.

Mlajša gospa ji je podelila nekaj komplimentov, ki jih med damami redko slišim, in sicer, da je videti zelo mladostna in pri močeh za tako popolno oskrbo ješčega malčka. Kompliment je babici dobro del, a mlajši sogovornici je vrnila nadvse tvegano vprašanje, vendar izrečeno z neprikrito samozavestjo:

»No, koliko let bi mi pa dali?«

Odgovor ni tvegan samo v moško ženski družbi, kjer je treba upoštevati vse dimenzije časa, če že pride do tako nespodobnega pogovora. Kot je ugotovil že Groucho Marx, je zlasti za dame pomembno tudi, s katerega konca se nekdo bliža, recimo, tridesetim.

Tudi mlajša gospa je začutila nelagodje in vztrajala le pri neopredeljivih komplimentih. Potem pa je vsa ugibanja in dvome prekinila babica s ponosnim priznanjem, da jih bo v jeseni dvaindevetdeset. Ob teh besedah se je obrnila vsa vrsta v banki čakajočih ter se zazrla v skrbno in živahno babico. Gospa se je za nekaj trenutkov posončila v osuplem občudovanju.

Za hip sem se prelevil v znanstvenika in izračunal, da se vse izide. Če primeroma Plemenitega najmlajše dete osreči s potomstvom čez kakšnih trideset let, jih bo imel kot dedek prav toliko kot naša babica iz banke. Poleg tega pa bo s svojimi zeliščarskimi izkušnjami gotovo kos tudi kuharskim izzivom.

Vprašanje, kako živahna gospa navkljub svojim letom obvladuje vnučka, ki ga je treba previjati, tekati za njim, skrivati porcelan, steklene kozarce in nože v višje predale in početi še vse ostalo, kar mladim staršem jemlje sapo v prvih otrokovih letih, se je odmaknilo. Nihče ni podvomil v babičine moči, s katerimi bi obvladovala tudi dvojčka. Najbrž smo mnogi pomislili, da verjetno dela kot varuška na črno. Delček mojega hudobnega značaja je takoj pomislil na uklonilni zapor, ki ji gotovo ne bi škodil, država pa bi prišla do utajene davščine.

Iz teh premišljevanj me je zbudilo skoraj onemoglo vprašanje zbegane mlajše gospe, koliko da je star vnuček. Železna babica je s ponosom vzkliknila:

»Dvaintrideset!«

Prej zgolj osupla vrsta ljudi se je ob tej izjavi zamajala. Tudi jaz.

A vsaka zgodba, ki vas pretrese, ima tudi svetlo plat. Pomislil sem na čudovito sožitje, ki ga lahko položim na srce vsem vnučkom. Pazite na svoje babice in varujte jih kot punčice svojega očesa, tako – pravzaprav še bolj – kot smo svoje dni čuvali bratstvo in enotnost. Tako boste prehranjeni in preskrbljeni do Kristusovih let. Takrat pa bo Slovenija gotovo svetilnik Evrope in le v tako deželo spada sedež Mednarodne agencije za vrtenje Zemlje. Kolikor poznam evropsko birokracijo, bo v tej službi brez dvoma dovolj prostora za množico slovenskih vnučkov v najlepših letih, brez posebnih delovnih izkušenj.

***

Objavljeno z dovoljenjem založbe Sanje.
Knjigo Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

strah pred letenjem

Letenje je prijetno samo v sanjah. Pa še takrat so izjeme. Ko pa je treba sesti na letalo, ni izjem. Takrat se dotlej znosno življenje spremeni v obupen boj za obstanek.

Po dolgih letih izmikanj in neštetih poti, ki sem jih opravil z avtomobilom, samo da ne bi bilo treba v zrak, je napočil usodni dan, ko ni šlo več. Tja proti bivši Rusiji so mi tudi tisti, ki so poznali mojo stisko, odsvetovali pot z avtom.

Videti je bilo, da take, kot sem jaz, že pri okencu, kjer kupiš vozovnico, začutijo. Če ste že kdaj šli mimo vaške postojanke, kjer cepijo pse, ste lahko videli nekatere med njimi, orjaške po postavi in prav majhne po korajži. Ostri čekani se skrijejo globoko v čeljust, rep se izgubi nekje pod trebuhom in vse te živalce, še hip pred tem zverine, dobijo dvakrat večje oči kot po navadi. Podobno je bilo z mano. Državnih zob sicer nisem dal v žep, sem se pa držal prav nič orjaško, še malo bolj sključeno kot sicer, in trudil sem se gledati brezskrbno. Dama v agenciji, ki je bila zadolžena za moj problem, se je sprva vzdržala komentarjev. Ko pa sem povprašal, kako kaj leti eden izmed naslednikov Aeroflota, je rekla, da dokaj točno. Nisem mislil na to. Vprašal sem, če so na splošno zanesljivi. Resno me je pogledala in po premisleku rekla, da so doslej še vsi pristali. Za hip sem si oddahnil. Nazaj grede sem začel preverjati verjetnostni račun. Čim dlje je letalska kompanija zanesljiva in brez nesreč, toliko večja je verjetnost, da se ji približuje trenutek, ko bo končno kaj odpovedalo. Torej ne kaže leteti s tistimi, ki na primer že štirideset let niso imeli nobenih težav. Tudi ne z onimi, ki jih imajo pogosto. Treba se je odločiti za tako, kjer je nesreč ravno prav. V upanju, da sem našel prav tako, sem nemirno zaspal.

Jutro je obetalo težave. Premišljeval sem, ali sem res tako pomemben, da moram nekam v tujino, in kot da ne bi zmogli brez mene. V iskanju poslednje rešilne bilke me je objela množica na videz povsem zadovoljnih in sproščenih ljudi, ki se je vkrcavala na letalo. Ker je bilo zraven mene še dovolj prostora, mi je ena izmed stevardes prijazno rekla, da lahko sedem k oknu, če želim. Po mojem zgroženem pogledu se je opravičila, da mi je želela le najbolje. Od nekdaj sem imel težave s terapevti, ki so vedeli, kaj je zame najbolje. Redkokdaj je delovalo.

Togo sem se spustil na sedež, dovolj daleč od okna, in se zazrl v taisto stevardeso, ki je začela z nenavadno pantomimo. Glas iz zvočnikov je opozarjal na različne nevarnosti, njene roke pa so slikale rešitve. Če zmanjka zraka, pade s stropa maska. Če pademo v morje, je pod sedežem rešilni pas. Če bi radi izstopili, so dodatna vrata tam in tam.

Postalo mi je vroče in tudi zraka je zmanjkovalo. Vendar še nihče ni uporabljal maske. Vsi so se pretvarjali, da je vse v redu, prebirali revije in začeli naročati pijačo. Spomnil sem se na Titanik. Tudi tam je bilo veselo do konca. Premišljeval sem, kako lahko zmanjka zraka, saj je višje gori še posebej čist in svež. Tisto o rešilnih pasovih, čeprav imam rajši rokavčke, se mi je zdelo pomirjujoče. Potem pa sem se spomnil, da vseskozi letimo po suhem in da do Latvije ni ne morja ne jezera. Začutil sem rahlo odrevenelost. Nekaj morajo prikrivati. Z olajšanjem sem pomislil, da utegnejo letalo ugrabiti. To bo tisto. Za vsak primer, če se ugrabitelj odloči, da bo letel v tople kraje, mora letalo imeti tudi morski komplet. Ostala je še uganka, zakaj bi kdo želel izstopiti skozi rezervna vrata. Temu nisem bil kos, bil pa sem zadovoljen, ker so bila čisto blizu mojega sedeža. Če bom imel vsega dovolj, se mi ne bo treba dolgo prerivati. Edino tega nisem razumel, zakaj tak poduk, če je letalo najvarnejši prevoz. Ne spomnim se, da bi šoferji avtobusov razlagali o reševalnih postopkih, pa bi bilo to gotovo bolj na mestu.

Letalo je zarohnelo, pospeška pri vzletu nisem računal, le čutil sem, da je moje drobovje ostalo vsaj dva sedeža za mano. Ostali potniki še vedno niso opazili, kaj se dogaja z njimi. Ko sem zložil čreva in želodec, je pod nogami zaropotalo, kot da so se vdrla tla. Nagonsko sem dvignil noge in se oprijel sedeža pred sabo. Tudi sosed, ki je opazil mojo telovadbo, se je odločil za terapevtski pristop. Da ni nič hudega, je rekel. Letalo je zgolj zložilo kolesa v trup. Potem je bil deset minut mir. V tem času sem naročil pijačo, kakršne po navadi ne pijem. Sprostila me je ravno toliko, da sem za hip pogledal skozi okno. Tega si ne bi smel privoščiti. Spomnil sem se filmov, kot so »Vrtoglavica« in »High Anxiety«; prejšnja odrevenelost se je povrnila in roke sem imel nenadoma čisto potne, usta pa prav nasprotno povsem suha.

Stevardesa, ki je prišla mimo mene, je bila nova. Najbrž so jo imeli le za posebne primere. Gotovo je bila Aeroflotova. Spomnil sem se Tamare in Irine Press, dveh junaških sester, Rusinj, ki sta dolga leta zmagovali v športnih disciplinah in dosegali moške rezultate. Tamara, mislim, je metala kroglo. Ko so uvedli teste spola, sta izginili. Prav taka Tamara je zdaj prišla k meni. Zlahka bi dvignila moje psihično povsem oslabelo telo. »Arrr ju okej?« je rekla z milim glasom Donskega kozaka. V nagovor je poskusila dati toliko nežnosti, kot bi mi zapela »Are you lonesome tonight«. Njena postava je zatemnila obzorje, bila je urejena, rahlo nadišavljena in sveže obrita.

V takih razmerah sem na videz brezbrižno že v drugo pogledal skozi okno. Med strmoglavljenjem in njeno morebitno terapijo sem se odločil za prvo. »I am ok,« sem rekel miže, a odločno. Prav ko sem jo poskusil prepričati, da mi je dobro, je letalo z nekakšnega dobrega zračnega asfalta zapeljalo na makadam in še v luknje. Ko mi je streslo glavo, sem opazil letalsko krilo. Spet sem se vznemiril. Mogočni trup letala naj bi nosila prav tanka rahitična krilca, pa še ta so trepetala in grozila, da vsak hip odletijo po svoje. Pomislil sem na zaroto konstruktorjev in proizvajalcev. Seveda, le kako bi prodajali rezervne dele, če se ne bi nič kvarilo in odpadalo.

Ker je bila v kabini še vedno tema, sem vedel, da me Tamara ni zapustila. V resnici se je skorajda sklanjala nad mano. Skrušen sem jo vprašal, če je ona okej, in če je prizori, kakršnim je priča, od reševalnih pasov do trepetanja kril, ne skrbijo. Morda niti ni razumela vsega, kar sem ji o nevarnostih govoril, pa vseeno ji je bilo popolnoma jasno, kaj se dogaja. Na krovu je bila tisti hip ena sama nesreča, ki jo je bilo treba obvladati, in to sem bil jaz.

Prisedla je. Letenje je tisti hip dobilo nove razsežnosti. Nekje sem prebral, da bi se jim lahko reklo »transcendentalne«. Bivanje je postalo rahlo zamegljeno, zvoki oddaljeni, razdalja do tal nepomembna. »Natalie traduisait« je pel Gilbert Becaud, ko je potoval v tiste kraje. Tako je pri meni sedela dama za najmanj dve Nataliji, a kaj bi tisto. Rabil sem prav tako, z mirno in močno energijo, ki me je že s samo bližino spravila v … Pravzaprav ne vem, kam. V najkrajšem času spet na tla.

Kongres je hitro minil. Nazaj grede sem dolgo zrl v vrata pilotske kabine. A preden so se odprla, sem že pristal v domovini. Najbrž me je skrivoma opazovala in ocenila, da ni potrebe po ponovni pomoči, saj sem se zdel ozdravljen. V Barcelono sem šel čez nekaj mesecev z avtom, ker vem, da Tamara ne leti na tisti progi. Zdaj pišem prijateljem tja na vzhod, če me morda še kaj potrebujejo. Prijazno odgovarjajo, da do nadaljnjega zmorejo sami. Še sanja se jim ne, da bi jih obiskal čisto drug človek.

***

esej o sodobni umetnosti

Že pred leti sem se odločil, da bom postal strokovnjak na svojem področju. Tako sem se poglobil v delovanje vesolja, doktoriral in nekako postal, bi se reklo, specialist za tretjo matico na rezervnem kolesu. Malokdo ve toliko o njej kot jaz, na žalost tudi malo ljudi zanima kaj tako pomembnega. Do resnega razmisleka o moji razgledanosti pa me je nekega dne pripravil Sašo Hribar. Radio Ga-Ga štejem, poleg Diareje, za nesporno intelektualno in moralno referenco na Slovenskem.

Nekega petka dopoldne, oddaje namreč ne zamujam, saj študij vesolja in tretje matice dopušča tako izobraževanje ob delu, se je iz zvočnika razlegel nenavaden hrup, ki se je izmikal identifikaciji. Uganko je hitro rešil Hribar in povedal, da ne gre za pretep v studiu, pač pa za najnovejšo skladbo Vinka Globokarja.

Ime uglednega nagrajenca je seglo tudi v moj del vesolja, tako da sem vedel, za koga gre. In s tem se je začelo moje širjenje obzorja. Začutil sem namreč, da sem zapostavil celo vrsto umetnosti in da se čutim zgubljenega v sodobni glasbi in še kje. Moja prva pot je bila torej v glasbeno okolje. Ob prvi priložnosti sem se znašel, pravzaprav izgubil, v najodličnejšem slovenskem hramu umetnosti. Po začetni zadregi me je mična hostesa posadila v sedež, ki je bil kombinacija črk, številk in nadstropij v isti dvorani, a le eni izmed mnogih v istem hramu. Previdno sem se nagnil čez rob in se krčevito oklenil ograje. Oder je bil kakšnih dvajset metrov pod mano, tako da sem iz približno sedmega nadstropja povsem nezaščiten strmel v globino pod sabo. To mi je dalo občutek, da bo glasba več kot vredna vloženega strahu. Nagnil sem se nazaj in zamižal. Najbrž bo občutenje zvoka tako pristnejše.

Nezmožnost opisa, kaj se je dogajalo potem, pripisujem svojemu začetništvu v umetnosti. Dokler sem mižal, bi po zvokih, ki so segli do mene, lahko prisegel, da so se stepli vsaj glasbeniki na odru, če že ne tudi prva vrsta poslušalcev. Odprte oči pa so pričale o popolni zamaknjenosti negibnega občinstva in visoki storilnosti glasbenikov. Od tod najbrž izraz »delo na akord«.

Po dveh urah udarniškega dela orkestra sem še vedno nerazsvetljen odtaval domov in se odločil, da se dam podučiti o slišanem. Naslednjega dne sem vzel v roke glasbeno kritiko. Strokovni jezik, celo znanstveni – tako sem prenagljeno sklepal – bi mi moral biti domač. A sem strmel v napisano, kar na kratko povzemam.

»To je bil okoreli akademizem, v katerega duhu so se nekomunikativno preigravale pasaže, v zadnjem stavku pa so se interpretativno odprta artikulacijska vprašanja zvedla na neki ostentativni marcato sleherne tonske celice. Stavčni skelet in fundament pa sta mlatila po Allegru v spektaklu ordinarnosti. Skratka, bruhanje distonažne agresije, saj ne gre brez analitsko dognanega ontološkega stališča o stvaritvi.«

Po prebranem se je tudi sleherna celica mojega telesa izoblikovala v vprašaj. A če sem z velikim naporom razbral, da kritik morda ni bil najbolj zadovoljen s stvaritvijo, sem čez teden dni prebral čisto drugačno kritiko istega strogega moža, za katerega se mi je prej zdelo, da ga ne bo mogoče nikoli in z ničimer navdušiti. Opazil sem, da je šlo za istega skladatelja in isti orkester, le skladba je bila druga. Takole je zapisal.

»Opazna je bila inteligentno reaktivna zavezanost strukturi; skladbe so bile preiskane in spontano nošene, glasovno projicirane, plastične in sijajno značajsko gnane. Temelj zaupanja je analitična usvojenost fakture, njenih polifonskih čeri in harmonsko dramaturških brezen, kar omogoča dotakniti se praga ezoterične lepote v absolutnem klimaksu.«

Ne vem, ali se mi je naslednjega dne hudobno sanjalo ali je bilo morda res, da sem slišal pogovor dveh tonskih tehnikov na radiu. Eden se je potožil drugemu, da je po pomoti predvajal isto glasbo znanega Slovenca, in sicer teden dni po premieri v dvorani. Premiero je uničil še bolj znani kritik, seveda slovenski, kar je odveč posebej poudarjati. V radijski reprizi, ki je doživela kritikove ovacije, pa mu je padel jermen z gramofona in se je ista skladba vrtela na 16 namesto na 33 obratov. Pa tega ne kaže nikomur povedati, še najmanj kritiku.

Tako vas tudi jaz prosim, dragi bralci, da tega ne govorite naprej in naj ostane med nami.

Nekoliko obupan sem zavil še na kiparsko razstavo. Kljub raziskovanju vesolja so moje predstave omejene na uporabnost, a je ta kriterij v prostoru galerije povsem odpovedal. Vendar sem imel kljub temu lažje delo. Kritiki so se že odločili, kaj je vredno posebne pozornosti in nagrade. Strmel sem v nekaj, kar je bilo podobno tnalu, vendar ni bilo zraven ne sekire ne polen niti rablja. So pa iz tnala poganjali kovinski trakovi, zraven pa je pisalo »velika nagrada za življenjsko delo«.

Še malo naprej se mi je zazdelo, da slišim pogovor dveh umetnostnih kritikov, ki sta se, kot je kazalo, izjemoma o nečem strinjala. Stala sta pred kipom, ki je spominjal na del ženske. Menda se mu je reklo torzo. Kip se je tam, kjer ga je zmanjkalo, nekako nadaljeval v plastični podaljšek, ki je spominjal na posodo, a v umetniškem okolju je težko biti prepričan o stvareh. Kritika sta skladno ugotavljala, da prav podaljšek ustvarja transcendentalno vrednost sicer lepega, a še vedno običajnega torza, ki bi bil brez tega oropan simbolike. Tako pa se v plastiki kaže minljivost sicer večnega kamna in nas opozarja na relativnost časa in ukrivljenost vesolja, ki je gotovo tudi iz plastike, saj se ga sicer ne bi dalo ukriviti. Zaključila sta z oceno o redko videnem preroškem čutu kiparja, ki zasluži vso pozornost mednarodne likovne kritike.

In potem se mi je spet hudobno sanjalo, da sem naslednjega jutra slišal pogovor dveh snažilk v galeriji.

Prva je potožila drugi: »Ajme, Fata, sam jučeraj pozabla kod one polovine od ženske golotinje lambar. Samo čudno, da ga ni nigdo uzeo pa postavio u kot.«

Težko verjamete, a snažilkina izpoved je bila zame ključ do rešitve ene izmed ugank o nastanku vesolja. Uvidel sem namreč, da galerija deluje kot čudežni prostor transformacij vsakdanjih, sicer neopaznih predmetov v enkratne umetnine s posebnim umetniškim poslanstvom. Vedro, ob katero bi se kdo spotaknil, zaklel in ga odvrgel v bližnji smetnjak, postane v galeriji ključna sestavina umetnine in nosi trajno sporočilo transcendentalnosti sedanjim in bodočim rodovom obiskovalcev.

Najžlahtnejša posledica razsvetlitve, ki sem jo dočakal v zrelih letih, je naslednja. Vse pogosteje zahajam v galerije z neuklonljivim upanjem, da bo v tem čudežno transformativnem okolju kakšna dama na meni opazila kaj takega, kar je izven galerije povsem skrito; neko presežno vrednost, ki jo osvetli in pozlati šele posvečeni prostor. Mislim, da je vsa bodočnost še pred mano. Znanstvena in partnerska.

To svetlo perspektivo vseh obiskovalcev galerij sem moral posredovati javnosti, zlasti klubom anonimnih osamljenih duš. Pri tem mi je pomagal Dnevnikov Objektiv nekega turobnega novembrskega dne, enajstega po vrsti, leta 2008. Potem je posijalo sonce.

***

Objavljeno z dovoljenjem založbe Sanje.
Knjigo Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

drage bralke in nič manj dragi bralci

Brž ko imajo domnevne humoreske uvod, je treba knjižico odložiti, ne da bi se poprej posvetovali s farmacevtom. Če je treba razlagati, zakaj je kakšna stvar smešna, ali se je vsaj avtorju zdela taka, ko jo je pisal, je igra že izgubljena.

Zato bom raje opozoril na nekaj drugega. Nekateri smo rojeni pod malce nenavadno zvezdo. Moja me vodi tudi po precej nenavadnih poteh. Vse prvoosebno pisane zgode, še bolj nezgode, so se mi resnično pripetile. Bil sem nadzornik planiških poletov, čeprav le nekaj ur; za nekaj dni sem si uspel izboriti status samohranilca; povsem blizu sem bil zaporu enkrat zaradi prekratkega imena, drugič zaradi poskusa ropa; zaradi ene same čisto malo prehitre vožnje po prazni avtocesti pa že z eno nogo v njem. Bil sem že napol utopljen, pa potem še dosti bolj zgubljen v zračnih višavah; v restavraciji, kjer so se mize šibile od dobrot, bi me pustili shirati od lakote, čeprav sem bil pripravljen plačati vse, kar bi mi prinesli. Ne nazadnje, bil sem prvi Slovenec na enoletnem porodniškem dopustu, zaradi česar sem zamudil drugi del izobraževanja za komandose v teritorialni obrambi. In, težko verjeti, a vsako pozno jesen se neke noči znajdem na ženskem oddelku ljubljanske psihiatrije. Če boste zdržali do konca, boste videli, s kakšnimi nameni oziroma zaradi kakšnih stisk.

Sicer pa za reklamacije izdelka prevzemam vso odgovornost, zato se ne jezite na založbo. Vsaka se kdaj zmoti.

***

esej o kaznovanju

Že vse življenje se ukvarjam s kaznovanjem. Najprej (pre)dolga leta pasivno, ko so me vzgajali s trdo roko. Potem so prišli vrstniki, od katerih sem bil vselej za pol lažji in drobnejši, tako da s prevzgojo po svojih postavah z mano niso imeli težkega dela in so se ga z veseljem lotevali. Končno sem se izučil za nekakšnega filozofa in pridigarja nenasilja. Zdaj šele pada po meni, čeprav drugače kot poprej.

Pričujoča prilika o kaznovanju je globoko osebno izkustvena s poudarjeno finančno komponento, vse skupaj pa mi je odprlo nove poglede na učinkovitost kazni.

Ker se odrasli (moški seveda) najraje zabavamo z nakupom igrač, sem v eno takih pred leti vložil vse prihranke, ki sem jih oplemenitil še z izdatnim kreditom. Tako sem prišel do starega saaba, o katerem sem sanjal dolga leta. Švedska zanesljivost, varnost in speče levje srce. Na njem je pisalo turbo, na števcu pa 240 km. Vedel sem, da je Šved mož beseda in da drži, kar zapiše. A ne pričakujte, da boste brali o mojih dirkaških podvigih. Sploh nisem iz takega testa, sem bolj lenobne narave in me v hitrejše gibanje (najbrž tudi zaradi delno črnogorske krvi) zanese le po pomoti ali v hudi stiski.

Priložnost za pomoto se je ponudila prav kmalu, ko so me poslali v Evropsko Meko, Strasbourg, na neki sestanek. Po navidez mirni vožnji preko domovine in drage nam sosede Avstrije (da je draga, se je potrdilo še prehitro) sem se uvrstil v kolono na avstrijsko-nemški meji. Ko je bilo videti, da sem že na Nemškem, kjer na hitro vožnjo sploh niso pozorni, dokler se ne zaletiš, se je pred mano vrinil v primerjavi s saabom povsem neugleden BMW. Balkanec pač, sem se zviška namrdnil in se dvignil izza volana, da se pogovorim z vsiljivcem.

Naslednji prizor me je potisnil nazaj na sedež. Na zadnjem steklu neuglednega avtomobila se je dvignila zavesica, na kateri je pisalo »Policija, STOP«. Trenutek zatem je izstopil v orožnika napravljen človek in se čisto mirno napotil proti meni. Prijazno me je pozdravil po nemško in spontano sem mu rekel nekaj takega kot »Grizgot«. To sem večkrat slišal na Avstrijskem in se mi je zdelo, da se tako pozdravljajo stari kameradi. Ni bilo videti narobe. Še vedno je bil prijazen.

»Hitro ste vozili, kam pa se vam tako mudi?« me je zaskrbljeno pobaral.

Začutil sem, da je treba s prijateljskega pozdravljanja preiti na politične argumente. »V Evropo, seveda,« sem odvrnil s prepričljivo samozavestjo pravkar svobodnega, a od nekdaj evropskega Slovenca.

»V Evropo?« je vprašal malo začudeno, a še vedno ne sovražno. A začutil sem, da pripravlja prvo oviro naši integraciji.

»Da, v Evropo, zdajle pa v Strasbourg,« sem nadaljeval s politično-geografskim pritiskom in poskušal narediti vtis, da je prav v Evropi marsikaj odvisno od mojega pravočasnega prihoda tja.

»Že, že, ampak ne smete tako hitro. Sto šestdeset, enkrat celo sto sedemdeset na uro, to je prehitro,« je orožnik nadaljeval s podukom.

Take hitrosti se nisem spomnil, pomislil sem pa, le kako jo je lahko on izmeril. Dotlej sem vedel le za radarje, ki so čakali v zasedah, nekaj naprej pa so te ustavili drugi policisti. Zazdelo se mi je, da ne bo kos tehnično-znanstvenemu argumentu. Za spoznanje preveč samozavestno sem ga povprašal, kako je lahko prepričan, da sem vozil tako hitro. Pomignil mi je, naj mu sledim v avto. Tega se nisem posebej razveselil, ker nisem vedel, kaj utegne tam na skrivnem pasti po meni – obremenjenost pač z lastnimi balkanskimi izkušnjami. A je bil še vedno presenetljivo prijazen.

Ko sem sedel v avto, sem se spomnil, da sem to že nekje videl. James Bond se je v »Goldfingerju« vozil v podobnem pred kakšnimi dvajsetimi leti. V vesoljsko opremljenem vozilu je bilo vse polno zaslonov, radarjev in podatkov. Takoj mi je bilo jasno, da ve o meni vse in da pozna tudi mojo taščo.

Nekoliko bled in s tesnobo v želodcu sem začel iskati nove argumente, a je bila glava prazna še bolj kot po navadi. Moj premolk je še vedno prijazni orožnik porabil za izračun stroškov, ki sem jih s prehitro vožnjo povzročil njegovi čisti in urejeni deželici.

»Dva tisoč petsto šilingov. Lahko tudi v markah. Tristo petdeset, če jih imate.«

»Toliko?!« sem bolj zašepetal kot vzkliknil. Poleg misli mi je zmanjkalo tudi glasu.

»Toliko,« je prav mirno vztrajal sogovornik.

V glavi so se mi začeli motati pretvorniki; takrat še ni bilo evrov, katerih plačilo bi bilo videti znosnejše, a se je izračun vselej končal pri manjšem premoženju, ki ga pričakuje od mene.

Za trenutek se mi je poblisnilo, da smo morda še na dvojezičnem območju Koroške. Poskusil sem z lingvističnim argumentom: »Du ju spik ingliš?« Videl sem, da vrag jemlje šalo in da se bo treba bolj temeljito pogovoriti.

Malo začudeno me je pogledal in mi dal nerazveseljujoč kompliment, ki je bil slišati nekako takole: »Zi šprehen ganc gut dojč.« S svojo nemščino sem dotlej obvladoval le nakupe po trgovinah, pa še med temi sem najraje izbiral samopostrežne. Da me tako dobro razume predstavnik oblasti v kočljivi situaciji, je bila zame nova izkušnja.

Stisnjenemu v slepi ulici brez izhoda mi je ostal le še psihološki pritisk. Namesto grožnje sem se raje zatekel k vzbujanju sočutja. Z iskreno skesanim obrazom sem sestavil dotlej najdaljši stavek v nemščini s svečano obljubo: »Ih vil nimer zo šnel faren.«

Razumevajoče je prikimal in videti je bilo, da verjame. Vendar to ni spremenilo vsote na listku, ki mi ga je izročil.

Naj vam prihranim turobno sliko finančne transakcije. Vso pot tja in nazaj sem premišljeval, kaj vse bi za ta denar kupil svojim otrokom. Potem sem pomislil, koliko lačnih bi nasitil Unicef z mojim prispevkom, ki bo šel za urejanje gredic ob avstrijskih cestah, in še vse polno podobno plemenitih misli se mi je porodilo, na katere sam od sebe brez orožnika ne bi bil prišel.

Praktična posledica pa je bila, da sem vključil neki vzvod v avtomobilu, ki je omejil hitrost na sto trideset. In tudi danes, ko nimam več avta s takim vzvodom, se mi čevelj zlasti na tujem nasloni bolj na zavoro kot na plin. Pa ne zaradi strahu pred agresivnimi policisti, le zaradi neizogibnosti kazni. In ne toliko zaradi višine. Bolj zaradi občutka, ki je najbrž pravi – malo verjetno je, da me ne bi dobili. Ko so me, ni pomagal noben argument. Prav tako ne bi mogel nadaljevati poti, če ne bi plačal. Namesto grobega postopka sem doživel prijazno doslednost in nepopustljivost. In je zaleglo. Bilo je prvič in zadnjič.

Z olajšanjem pa sem se nehal izpopolnjevati v nemškem jeziku, ker sem videl, da te v stiski vsi dobro razumejo in so pripravljeni narediti vse, da bi jih tudi ti. In jim uspe. Iz manj kultiviranega voznika so naredili človeka, ki je vzor varne vožnje; vse to pa le s prijaznostjo in krajšo učno uro, tako rekoč jezikovnim tečajem. Bil je poceni, če pomislim, kako dobro se odtlej razumemo.

***

Objavljeno z dovoljenjem založbe Sanje.
Knjigo Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek

***

Nekoga imamo za vas. Klic ob dvanajst čez deset. Nevtralne, informativne besede padejo druga za drugo. Moškega, meter triinosemdeset, sedemdeset kil, okoli dvajset let, prometna nesreča, poškodba glave, v komi – vemo, koga takole povzemajo, poznamo njegovo ime: Simon Limbres. Komaj se klic konča, že prispe reševalna ekipa, protipožarna vrata se odprejo, nosila zapeljejo po glavni osi oddelka, ljudje se jim umikajo s poti. Pojavi se Révol – ravno je pregledal pacientko, sprejeto ponoči po napadu epileptičnih krčev, in ni optimističen: ženska ni bila pravočasno deležna prve pomoči, CT je pokazal, da je po zastoju srca prišlo do nekroze jeter, kar pomeni, da so prizadeti tudi možgani –, poklicali so ga in ko zagleda voziček na koncu hodnika, si naenkrat reče, da bo tole nedeljsko dežurstvo vse prej kot lahko.

Zdravnik iz reševalnega vozila hodi za nosili. Ima postavo gorskega geometra, plešast je, sredi petdesetih, shujšan do kosti, suh kot prekla, in ko razkrije koničaste zobe, glasno naznani: Glasgow tri! Révolu nato predstavi podrobnosti: pri nevrološkem ni reakcije na klic, svetlobo ali bolečino; imamo še asimetrično deviacijo pogleda in motnje dihanja; takoj smo ga intubirali. Zapre oči in se pogladi po glavi od čela proti zatilju: sum na možgansko krvavitev po poškodbi glave, neodzivna koma, Glasgow tri – uporablja jezik, ki jima je skupen, ki obsoja dolgovezenje kot golo zapravljanje časa, ki prepoveduje leporečenje in zapeljevanje z besedami, ki pretirava s samostalniki, kodami in kraticami, jezik, kjer govoriti pomeni predvsem opisovati, povedano drugače, obveščati sodelavce, zbrati parametre nekega stanja, ki bodo omogočili postavitev diagnoze, naročilo preiskav, zdravljenje in reševanje: moč jedrnatosti. Révol si v mislih zabeleži vsak podatek, načrtuje CT.

Cordélia Owl je tista, ki mladeniča sprejme, ga namesti v sobo, na posteljo, in zdaj lahko reševalna ekipa zapusti oddelek in s seboj odnese opremo – nosila, prenosni respirator, jeklenko s kisikom. Zdaj je treba namestiti arterijski kateter, elektrode na prsni koš, urinski kateter, ter Simona priklopiti na monitorje, ki bodo prikazovali njegove življenjske funkcije – na njih se pojavijo črte različnih barv in oblik, druga čez drugo, ravne ali cikcakaste črte, črtkani odkloni, ritmična valovanja: Morsejeva abeceda medicine. Cordélia dela z Révolom, njene kretnje so samozavestne, gibi tekoči, lahkotni, njeno telo se zdi osvobojeno židke čemernosti, od katere je bila še včeraj vsa zlepljena.

Čez eno uro pride smrt, napove se kot potujoča lisa neenakomernega obsega, ki zamegli neko večjo in svetlejšo podobo, že gre, tukaj je. Slika, silovita kot udarec z gorjačo, toda Révol ne trene z očesom, na zaslonu računalnika si zbrano ogleduje posnetke CT-ja, labirintaste podobe z legendami kot na zemljevidih, jih obrača v vse smeri, približuje posamezne dele, se orientira, meri razdalje, medtem ko se na njegovi mizi, na dosegu roke, v kartonski mapi z logotipom bolnišnice skrivajo natisnjene podobe z oznako ‘pomembno’ z radiološkega oddelka, kjer so slikali Simonove možgane; da so prišli do posnetkov, so fantovo glavo prečesali s snopom rentgenskih žarkov in s postopkom, imenovanim računalniška tomografija, pridobili podatke po plasteh, iz rezin milimetrske debeline, ki jih je mogoče analizirati z vseh ravnin: s koronarne, aksialne in sagitalne. Révol zna brati te podobe, ve, kaj sporočajo o pacientovem stanju in kakšen razvoj dogodkov napovedujejo, prepozna te oblike, madeže in kolobarje, zna si razložiti mlečno bele gloriole, razvozlati črne točke udarca, dešifrirati legende in kode; primerja, preverja, pa spet od začetka, vse temeljito pregleda, ampak ni dvoma, vse je jasno, konec je: možgani Simona Limbresa so na robu uničenja, utapljajo se v krvi.

Difuzne poškodbe, hud možganski edem in previsok intrakranialni tlak, glede katerega ni moč ukreniti čisto nič. Révol se na stolu nagne nazaj. Z dlanjo si podpre čeljust in pogled mu zastane na pisalni mizi, preleti nered, načečkane zapiske, okrožnice uprave, fotokopijo članka Komisije za medicinsko etiko pariških javnih bolnišnic o odvzemu organov ‘pri ustavljenem srcu’, sprehodi se po drobnih razpostavljenih predmetih, med katerimi je žadasta želvica, darilo mlade pacientke s hudo astmo, se nenadoma ustavi na lesketajočih se bledo vijoličastih pobočjih Mont Aigouala in takrat Révol verjetno pomisli na tisti septembrski dan, ko je v svoji hiši v Valleraugeu prvič poskusil pejotl – Marcel in Sally sta prispela pozno popoldan v smaragdno zeleni limuzini z blatnimi platišči, avto je na dvorišču nerodno zavrl in Sally je skozi okno pomahala juhu, midva sva!, snežnobeli lasje so ji plapolali v kabini, ji razkrili lesene uhane, par škrlatnih lakiranih češenj; pozneje, po večerji, ko je planoto zagrnila noč in so nebo posule svetle zvezde, so šli na vrt, Marcelove dlani so razvile zavoj iz rjavega papirja in prikazalo se je nekaj kaktuskov barve zelenega volka, okroglih in brez bodic, trije prijatelji so si jih povaljali v dlaneh in nato vdihnili njihov trpki vonj; sadeži so prišli od daleč, Marcel in Sally sta šla ponje v neko puščavo na severu Mehike, jih pretihotapila in previdno prepeljala vse do Sevenov, in Pierre, ki je preučeval halucinogene rastline, je komaj čakal na to izkušnjo: kombinacija močnih alkaloidov – s tretjino meskalina – v pejotlu je povzročala privide brez povezave s spomini, privide z bistveno vlogo pri ritualni rabi kaktusa, ki so ga Indijanci najpogosteje uživali med šamanskimi obredi; toda Pierra je bolj zanimala sinestezija, ki je včasih spremljala privide: psihosenzorična dojemljivost naj bi bila najizrazitejša v prvi fazi po zaužitju in upal je, da bo videl okuse, vonjave, zvoke in tipne vtise, in da mu bo ta prevod občutkov v podobe pomagal razumeti oziroma razvozlati skrivnost bolečine. Révol pomisli na tisto lesketajočo se noč, ko se je nebesni svod nad gorami razcepil in razkril neslutene prostore, v katere so skušali potoniti, ležeči na hrbtu, zleknjeni na travi, in naenkrat ga prešine misel o vesolju, ki se širi, ki se nenehno razvija, o prostoru, kjer bi bila celična smrt sprožilka preobrazbe, kjer bi smrt preoblikovala življenje, kot tišina preoblikuje hrup, tema svetlobo in nepremičnost gibanje; bežna slutnja, ki mu vztraja na mrežnici še takrat, ko se oči znova zazrejo v zaslon računalnika, pravokotnik s štiridesetcentimetrsko diagonalo, ožarjen s črno svetlobo, ki naznanja prenehanje vsakršne aktivnosti v možganih Simona Limbresa. Ne posreči se mu, da bi mladeničev obraz povezal s smrtjo, in v grlu ga stisne. In vendar že skoraj trideset let dela v stiku s smrtjo, že trideset let kroži po njenem ozemlju.

Pierre Révol je rojen leta 1959. Hladna vojna, zmagoslavje kubanske revolucije, prva udeležba Švicark na volitvah v kantonu Vaud, snemanje Godardovega Do zadnjega diha, izid Burroughsovega Golega kosila in legendarne plošče Milesa Davisa Kind of blue – preprosto najboljšega džezovskega albuma vseh časov, pripomni Révol, ki se rad pohvali s svojim odličnim letnikom. Kaj še? Da – nadaljuje z brezbrižnim tonom, previdno izbirajoč besede (predstavljamo si ga, kako počne vse, da bi se izognil sogovornikovemu pogledu, brska po žepih, vnaša telefonsko številko, prebira sporočila) –, to je leto, ko so ponovno definirali smrt. In v tem hipu ga pogled na mešanico osuplosti in groze na obrazih poslušalcev niti malo ne zmoti. Nato dvigne glavo, se bežno nasmehne in doda: kar je za anesteziologa na oddelku za intenzivno terapijo seveda vse prej kot nepomembno.

V resnici si Révol, takrat še dojenček s trojnim podbradkom senatorja s podeželja, stlačen v pajacka z zapletenim zapenjanjem, ki je dve tretjini dneva prespal v svetli slamnati košari s platneno posteljnino, pogosto pravi, da bi bil leta 1959 mnogo raje v dvorani na 23. mednarodnem nevrološkem kongresu, na dan, ko sta se na oder povzpela Maurice Goulon in Pierre Mollaret in predstavila svoje delo; vse bi dal, da bi videl, kako nastopita pred medicinskim občestvom, z drugimi besedami, pred celim svetom, ta možakarja, nevrolog in infektolog, stara okoli štirideset in šestdeset let, v temni obleki in črnih lakastih čevljih, verjetno z metuljčkom okoli vratu; nepopisno bi užival pri opazovanju njunega odnosa, vzajemnega spoštovanja, ki ga je kalila razlika v letih in vzpostavila tiste vrste tiho hierarhijo, ki vlada na znanstvenih srečanjih, dragi kolega, dragi kolega – le kdo od njiju je prvi spregovoril? komu je pripadla čast, da zaključi? –; da, bolj kot Révol o tem razmišlja, bolj si želi, da bi ju tistega dne videl, da bi sedel v družbi teh pionirjev intenzivne terapije, predvsem moških, vznemirjenih in zbranih, da bi bil eden izmed njih, tam, v Hôpital Claude-Bernard – napredni bolnišnici, v kateri je Pierre Mollaret leta 1954 vzpostavil prvi sodobni oddelek za intenzivno nego na svetu, oblikoval ekipo, predelal Pasteurjevo krilo, da je lahko sprejelo skoraj sedemdeset postelj, pripeljal znamenite engströme 150, električne ventilatorje, namenjene boju z epidemijo otroške paralize, ki je takrat razsajala po severu Evrope, ventilatorje, ki so zamenjali ‘jeklena pljuča’ v rabi od tridesetih let naprej –, in bolj ko je Révol osredotočen, bolj podrobno si predstavlja ta prvinski prizor, ki mu ni bil nikoli priča, sliši, kako si profesorja potihem izmenjata nekaj besed, poravnata papirje na katedru in se odkašljata pred mikrofonom, vidi, kako mirno čakata, da se hrup poleže in zavlada tišina, nakar končno spregovorita s tisto hladno jasnostjo, značilno za ljudi, ki se zavedajo, kako bistvenega pomena je tisto, kar imajo povedati, in tega nočejo olepševati, pač pa zgolj opisujejo, opisujejo, opisujejo in polagajo zaključke, kot bi na mizo položili poker asov; in njuno naznanilo ga vsakič znova osupne, mu vzame sapo. Kajti tisto, kar sta prišla sporočit Goulon in Mollaret, lahko povzame ena sama poved z učinkom tempirane bombe: smrti odslej ne zaznamuje več prenehanje bitja srca, temveč odsotnost možganske funkcije. Z drugimi besedami: če ne mislim več, me ni več. Odstavitev srca in ustoličenje možganov – simbolni državni udar, revolucija.

Možakarja sta nastopila pred občinstvom, opisala dokazane znake tistega, kar sta imenovala ‘nepovratna koma’, podrobno predstavila več primerov pacientov, ki so s pomočjo umetne ventilacije ohranili mehansko srčno in dihalno funkcijo, ne da bi hkrati izkazovali kakršno koli možgansko aktivnost – pacientov, ki bi jih brez izpopolnjenih reanimacijskih postopkov in aparatov, ki so skrbeli za prekrvljenost njihovih možganov, hitro doletela kardialna smrt. Ugotovila sta, da je razvoj intenzivne terapije povsem premešal karte, da je napredek v tej disciplini pripeljal do nove definicije smrti, in izrazila domnevo, da bi to znanstveno dognanje z izjemno filozofsko težo lahko utrlo pot odvzemanju in presajanju organov.

Goulonovemu in Mollaretovemu naznanilu je sledila objava temeljnega članka v Revue neurologique, v katerem sta predstavila triindvajset primerov ‘nepovratne kome’ – in vsi se še spominjamo peščice knjig na Révolovih policah, med katerimi je tudi ta revija iz leta 1959, in vsak lahko ugane, da gre prav za to številko, izvod, ki ga je Révol izvohal na eBayu, ga kupil brez barantanja in prevzel nekega novembrskega večera na postaji Lozère-École polytechnique linije RER B – dolgo se je prestopal na mrazu in prežal na prodajalca, dokler se ni ta izkazal za drobno gospo v turbanu topazne barve, ki je pridrobila po peronu; ko je prišla do Révola, je pobasala gotovino, iz karirastega cekarja privlekla revijo in ga, prebrisanka, poskušala še okrasti.

Révol, s pogledom ponovno prikovan za zaslon računalnika, vzame na znanje, kar bo sledilo, zapre oči, jih spet odpre, in v nenavadnem navalu energije vstane. Ob enajstih in štirideset pokliče v sprejemno pisarno oddelka; oglasi se Cordélia Owl, Révol jo vpraša, ali so svojci Simona Limbresa že obveščeni, in dekle mu pritrdi, ja, policaji so poklicali mamo, je že na poti.

***

Objavljeno z dovoljenjem založbe Sanje.
Knjigo Pokrpajmo žive lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek

***

Za volanom je Chris – vedno on, kombi je last njegovega očeta in ne Johan ne Simon nimata vozniškega dovoljenja. Od vasi Petites Dalles do Le Havra potrebuješ kakšno uro, če pri Étretatu zapelješ na staro cesto, ki gre skozi Octeville-sur-Mer, po Rue d’Ignauval, skozi Sainte-Adresse in naprej do rečnega ustja.

Fantje ne drgetajo več, gretje v kombiju je navito do konca, glasba tudi, in toplota, ki je zalila kabino, je zanje gotovo nov temperaturni šok, najbrž že čutijo utrujenost, zehajo in glave jim omahujejo, poskušajo se priviti na naslonjala sedežev, odeti v tresljaje vozila, z nosovi, zaritimi v šale, in verjetno se jih loteva zaspanost, v presledkih se jim zapirajo veke, in tako je nekje za Étretatom Chris mogoče nevede pritisnil na plin, povešenih ramen, s težkimi dlanmi na volanu, ker se je cesta zravnala, da, mogoče si je rekel saj je v redu, cesta je prazna, in je v želji, da bi skrajšal čas do trenutka, ko se bodo lahko ulegli, omilili posledice neizprosne seanse, nazadnje dobil težko nogo, si dal duška, zarezal skozi planoto in črna, zorana, prav tako speča polja, in najbrž ga je pogled na ravno državno cesto – ost puščice, zadrte v vetrobran, kot na zaslonu videoigrice – nazadnje uročil kot privid, da je ostal prilepljen nanjo in je nehal paziti, pa saj se vsakdo spominja, kako je tiste noči zmrzovalo, kot bi zima s folijo prelepila pokrajino, vsakdo pozna ledene plošče na asfaltu, nevidne v oblačnem vremenu, ki črno obrobljajo robove cest, vsak si lahko predstavlja plasti megle, ki v nerednih presledkih zagrinjajo cestišče, debele plasti, vodo, ki v porajajočem se dnevu izpuhteva iz blata, nevarna območja, ki filtrirajo zunanjost in brišejo vse orientacijske točke, v redu, in kaj še, kaj drugega še? Je cesto prečkala kakšna žival? Zablodela krava, pes, ki se je splazil pod ograjo, ognjenorepa lisica, ali pa človeška postava, ki je kot prikazen vzniknila na robu pobočja in se ji je moral v zadnjem hipu ogniti, sunkovito zasukati volan? Ali pa je bila pesem? Da, mogoče so punce, ki so krasile karoserijo vana, na lepem oživele, zlezle na pokrov motorja in vse poltene prekrile vetrobransko steklo, si zelenih las razpustile nečloveške ali morda preveč človeške glasove, in je Chris izgubil glavo, se ujel v njihovo past, zaslišal njihovo pesem, ki ni s tega sveta, pesem siren, smrtonosni napev? Ali pa je naredil napačen gib, da, to bo, napačno kretnjo, kot tenisač, ki zgreši lahko žogo, kot smučar, ki prenese težo na napačno nogo, traparijo, morda ni obrnil volana, ko je cesta zavila, in nazadnje, kajti brez te hipoteze ne gre, morda je zaspal za volanom, zapustil enolično pokrajino in se vrnil v tubo vala, v čudovito in naenkrat povsem razločno spiralo, ki se je razvijala pred njegovo desko in v sebi pretakala ves svet, ves svet in modrino sveta.

Rešilec in policija sta prispela približno dvajset čez devet in na cesto so nemudoma postavili znake, da bi promet preusmerili na stranske ceste in tako zavarovali območje nesreče. Najbolj pomembno je bilo izvleči telesa treh fantov, ujeta v vozilo, prepletena s postavami siren na pokrovu motorja, ki so se smehljale ali kremžile, pohabljene, iznakažene, z razcefranimi stegni, zadnjicami in dojkami.

Hitro so ugotovili, da je mali kombi vozil hitro, približno dvaindevetdeset kilometrov na uro, dvaindvajset več od dovoljene hitrosti na tem cestnem odseku, pa tudi, da je iz neznanega vzroka zapeljal na levo in se ni več vrnil na svoj vozni pas, da ni zaviral – na asfaltu ni bilo sledov pnevmatik – in da je z vso silo trčil v drog; zabeležili so odsotnost zračnih blazin, saj je bil model kombija prestar, in da sta bila od treh potnikov, ki so sedeli spredaj, z varnostnim pasom pripeta le dva, tista pri vratih, na voznikovem in sopotnikovem sedežu; nazadnje so ugotovili, da je tretjega potnika, tistega na sredini, ob silovitem trku vrglo naprej, da je z glavo udaril v vetrobransko steklo; trajalo je dvajset minut, da so ga potegnili iz pločevine, ob prihodu reševalcev je bil nezavesten, srce mu je še vedno bilo, in ko so v njegovem žepu našli kartonček dijaške menze, so odkrili, da mu je ime Simon Limbres.

Pierre Révol je z dežurstvom začel ob osmih zjutraj. Na uvozu na parkirišče je vstavil magnetno kartico, medtem ko je noč že sivela – bledo, rahlo golobje nebo, niti sledu o nabuhlih koreografijah, po kakršnih so sloveli oblaki ob rečnem ustju –, počasi zapeljal na območje bolnišnice, vijugajoč med stavbami, po nekem zamotanem načrtu bolj ali manj povezanimi med sabo, prilezel do zanj rezerviranega mesta in čelno parkiral avto, petrolejsko modro laguno, amortizirano, a še udobno vozilo z usnjenimi sedeži in dobrim ozvočenjem, priljubljen model kraljev taksi služb, nato je vstopil v bolnišnico, se po ogromni zastekljeni osrednji avli odpravil proti severnemu preddverju in s hitrimi koraki prispel na pritlični oddelek za intenzivno terapijo.

Na oddelek vstopi tako, da s plosko dlanjo odsune vrata, tako da za njim še nekajkrat zanihajo v prazno, in tisti, ki končujejo nočno izmeno –
moški in ženske v belih ali zelenih haljah, vsi po vrsti zdelani, skuštrani, s sunkovitimi gibi in lesketajočimi se očmi, z vročičnimi grimasami na obrazih, s kožo, napeto kot opna na tamburinu, ti, ki se preglasno smejejo ali hripavo, brezglasno pokašljujejo, ti, ki ga rahlo oplazijo, ko nanj naletijo na hodniku, ali pa ga zagledajo že od daleč –, s pogledom ošinejo zapestno uro in se ugriznejo v ustnico, pomislijo, to je to, v redu je, še deset minut pa gremo domov, še deset minut pa bo konec, in v tistem hipu jim obraz upade, spremenijo barvo, prebledijo, in podočnjaki se jim naenkrat udrejo, postanejo bronaste žličke pod utripajočimi vekami.

Z mirnimi, enakomernimi koraki Révol prispe do svoje pisarne, ne da bi skrenil s poti, ne da bi se odzval na kretnje, s katerimi ga že kličejo, na papirje, ki mu jih že molijo, na specializanta, ki mu že zapira pot in ga nekaj prosi; pred čisto navadnimi vrati izvleče ključ, vstopi in nadaljuje z gibi, ki ga pripravljajo na delo: na kljuko na notranji strani vrat obesi vrhnje oblačilo – balonar peščene barve –, si obleče haljo, vklopi aparat za kavo, računalnik, mehanično potreplja kup papirjev, nastlanih po mizi, spet pomisli, da bi jih moral razvrstiti po kupčkih, se usede, gre na internet, razvrsti prejeta sporočila, napiše odgovor ali dva – brez pozdrava, brez vsega, besedam manjkajo samoglasniki in povedim ločila –,
nato pa vstane in globoko vdihne. Poln energije je, dobro se počuti.

To je visokorasel možak, dolgin z udrtim prsnim košem in zaobljenim trebuhom – od samote –, z dolgimi rokami, z dolgimi nogami, v belih oksfordkah, na njem je nekaj slokega in negotovega, skladnega z njegovo mladostno držo, in haljo ima zmeraj odpeto, tako da se mu krajca med hojo napihujeta, se razpirata kot par kril, razkrivata kavbojke in prav tako belo, a pomečkano srajco.

Mala dioda na podstavku aparata za kavo zažari in po prostoru zaveje jedek vonj električne plošče, ki greje v prazno; v steklenem vrču se hladi kavna usedlina. Naj bo še tako majcen – borih pet ali šest kvadratnih metrov –, je ta zasebni prostor v bolnišnici privilegij, zato se zdi nenavadno, da je tako neoseben, razmetan, vprašljive čistoče: vrtljiv naslanjač, ki je kljub visokemu sedalu precej udoben, pisalna miza, na kateri se kopičijo najrazličnejši obrazci, papirji, zvezki, blokci in reklamni kemični svinčniki, ki so mu jih v plastičnih vrečkah s svojimi logotipi podtaknila farmacevtska podjetja, steklenica postane mineralne vode in uokvirjena fotografija pokrajine Mont Aigouala; ta nered še poudarjajo trije predmeti, razpostavljeni v enakostraničen trikotnik, morda z namenom, da dodajo oseben pridih – obtežilnik za papir iz muranskega stekla, kamnita želvica, lonček s svinčniki –; na kovinskem regalu ob zadnji steni so različne mape in arhivske škatle, označene z letnicami, precejšnja plast prahu in nekaj osamljenih knjig, katerih naslove je moč prebrati, če se jim dovolj približaš: obe knjigi Človeka pred smrtjo Philippa Arièsa, Klesanje življenja Jeana Clauda Ameisena iz zbirke Sciences založbe Points, knjiga Margaret Lock Twice Dead. Organ Transplants and the Reinvention of Death z ilustracijo možganov na dvobarvnem ovitku, številka Revue neurologique iz leta 1959 in kriminalka Mary Higgins Clark V mesečini si lepa – knjiga, ki je Révolu zelo všeč, zakaj, bomo izvedeli kmalu. Razen tega nobenega okna, surova neonska osvetlitev, svetloba iz kuhinje ob treh zjutraj.

V bolnišnici je oddelek za intenzivno terapijo poseben prostor, ki sprejema življenja na nitki, nejasne kome, napovedane smrti, pod streho jemlje telesa, ležeča natanko na točki med življenjem in smrtjo. Prostor hodnikov, sob, dvoran, kjer kraljuje negotovost. Tukaj, na hrbtni strani dnevnega sveta, sveta neprekinjenega in stalnega življenja, sveta dni, ki v svetlobi plujejo proti načrtom za prihodnost, Révol napreduje, v globinah tega ozemlja deluje, kot bi brskal po tihotapski robi v velikanskem plašču, v njegovih mračnih gubah, v njegovih votlinah. Zato ima rad dežurstva, nedelje in noči, rad jih je imel že kot specializant – predstavljajmo si ga kot vitkega mladeniča, ki ga privlači že sama ideja dežurstva, občutek, da ga potrebujejo, v službi in neodvisnega, poklicanega, da poskrbi za neprekinjeno zdravstveno oskrbo v predvidenem obsegu, opremljenega s čuječnostjo in obdarjenega z odgovornostjo. Rad ima njihovo alveolarno moč, značilni časovni potek, utrujenost, ki mu kot vznemirljiva skrivnost narašča v telesu, mu vliva hitrost in natančnost, vso to nedoločljivo erotiko: rad ima drhtečo tišino, njihovo svetlobo v tehniki chiaroscuro – aparate, ki utripajo v polmraku, modrikaste zaslone računalnikov in namizne svetilke, podobne plamenom sveče s kakšne La Tourove slike, na primer Novorojenca –, pa tudi sam ustroj dežurstva, ozračje kot v enklavi, neprepustnost, občutek, da je oddelek vesoljska ladja v črni luknji, podmornica v največjih morskih globinah, v Marianskem jarku. Toda Révol iz njih že dolgo črpa še nekaj: golo zavedanje svojega obstoja. Ne občutka moči, megalomanskega zanosa, temveč nekaj prav nasprotnega: priliv bistrovidnosti, s katero nadzoruje kretnje in preseja odločitve. Odmerek hladnokrvnosti.

Sestanek oddelka, predaja službe. Tukaj so člani obeh izmen, stojijo v krogu, z lončki v rokah se naslanjajo na stene. Mladi specialist, ki je vodil prejšnjo izmeno, je moški sredi tridesetih, plečat, z gostimi lasmi in mišičastimi rokami. Izčrpan je, vendar žari. Opiše stanje bolnikov na oddelku – na primer odsotnost napredka pri osemdesetletniku, ki je po šestdesetih dneh na intenzivni terapiji še vedno nezavesten, pa poslabšanje nevrološkega stanja dekleta, sprejetega pred dvema mesecema zaradi prevelikega odmerka mamil –, potem pa podrobneje predstavi primere novih pacientov: petdesetletno brezdomko z napredovalo jetrno cirozo, ki so jo sprejeli po napadu epileptičnih krčev v zavetišču, njeno hemodinamsko stanje ostaja nestabilno; štiridesetletnika, ki je bil sprejet prejšnji večer, po hudem srčnem infarktu, z možganskim edemom – tekač je, ravno je tekel ob obali proti rtu Hève, obut v luksuzne superge, s fluorescentno oranžnim trakom na glavi, ko se je v bližini Café de l’ Estacade zgrudil na tla, in čeprav so ga zavili v termo odejo, je bil ob sprejemu pomodrel, premočen od znoja, udrtih lic. Kako je zdaj z njim? se neprizadeto pozanima Révol, naslonjen na okno. Spregovori ena od medicinskih sester, pove, da so konstante (pulz, pritisk, temperatura, saturacija) normalne, diureza zmanjšana, periferna venska pot vzpostavljena. Dekleta Révol ne pozna, povpraša jo o pacientovih krvnih izvidih, odgovori mu, da jih še čakajo. Révol pogleda na uro, v redu je, lahko gremo. Prisotni se razkropijo.

Sestra, ki je govorila, ostane v sobi, prestreže Révola in mu ponudi roko: Cordélia Owl, nova sem, prej sem bila v operacijskem bloku. Révol pokima, v redu, dobrodošla – če bi si jo bolje ogledal, bi opazil, da je videti malce nenavadno, da ima jasen pogled, na vratu pa madeže, verjetno od poljubov, in preveč rdeča, čeprav nenamazana usta, otekle ustnice, vozle v laseh, potolčena kolena; morda bi se vprašal, od kod ji ta begavi nasmeh, nasmeh Mona Lize, ki je ne zapusti niti, kadar se sklanja nad paciente, da bi jim očistila oči in usta, vstavila dihalne cevke, preverila vitalne znake, in morda bi uganil, da se je sinoči spet dobila z ljubimcem, da jo je prasec po več tednih molka spet poklical, da je prišla na zmenek s praznim želodcem, prelestna, okrašena kot novoletna smrečica, zadimljenih vek, sijočih las, vročih prsi, odločena obdržati prijateljsko distanco, a bolj slaba igralka, ki vzvišeno šepne kako si kaj, lepo te je spet videti, medtem ko ji iz telesa od vsepovsod puhti nemir, kot žerjavica tli vznemirjenje, in tako sta spila pivo in potem še eno, načenjala pogovore, ki niso vodili nikamor, ona je šla na čik in si ponavljala zdaj moram it, it moram, kaj se pa grem, toda on je prišel za njo, nočem bit pozna, nočem it pozno spat, pretvarjanje, po katerem je izvlekel vžigalnik in ji prižgal cigareto, z dlanmi je zavarovala plamen in sklonila glavo, prameni so ji padli naprej in skoraj postali stenj, z nehoteno kretnjo ji jih je zataknil za uho, mesnate blazinice prstov so ji oplazile senca, tako nehote, da se je vdala, kolena so se ji zašibila – zlajnana pesem, stara kot zemlja –, in bam, čez nekaj trenutkov sta se oklepala drug drugega pod bližnjim nadstreškom, v zavetju teme in vonja po cenenem vinu, butala ob smetnjake, razkrivajoč blede zaplate kože, vrh stegen, ki je pokukal iz kavbojk in izpod najlonk, trebuha, ki sta se pojavila pri dvigu bluze, pri odpenjanju pasu, zadnjici, vse skupaj hkrati pregreto in premraženo ob trku vzajemnega silovitega poželenja –, da, če bi si jo Révol bolje ogledal, bi v Cordélii Owl prepoznal žensko, nenavadno polno energije kjub temu, da začenja z dežurstvom po neprespani noči, žensko, ki je v precej boljši formi od njega in na katero se bo lahko zanesel.

Se nadaljuje v TOREK ob petih.

***

Objavljeno z dovoljenjem založbe Sanje.
Knjigo Pokrpajmo žive lahko kupite v njihovi spletni trgovini.

prvi odlomek – drugi odlomek – tretji odlomek

***

»My heart is full.«

Vpliv gama žarkov na rast mesečkov
Paul Newman, 1972

 ***

Kaj je srce Simona Limbresa, to človeško srce, odkar je v trenutku rojstva zautripalo hitreje, tako kot so v pozdrav dogodku hitreje zautripala srca okoli njega, kaj je to srce, od česa je trepetalo, zastajalo, padalo v hlače, od česa je bilo peresno lahko ali svinčeno težko, od česa je pelo in drhtelo – od ljubezni –, kaj je srce Simona Limbresa, kaj se je v njem, tej črni skrinjici dvajsetletnega telesa, precejalo, zapisovalo, shranjevalo, tega pravzaprav ne ve nihče, samo gibljiva podoba ultrazvoka bi lahko podala njegov odsev, pokazala veselje, ki širi, in žalost, ki stiska, samo papirnat elektrokardiogram, ki bi se vil od samega začetka, bi lahko nakazal njegovo obliko, opisal njegovo obrabo in naprezanje, deroča čustva, energijo, ki jo porabi, da se skrči stotisočkrat na dan in vsako minuto pošlje po žilah do pet litrov krvi, da, samo ta črta bi lahko povedala njegovo zgodbo, izrisala njegovo življenje, življenje plime in oseke, življenje zaklopk in loput, življenje utripov; ko se bo srce Simona Limbresa, to človeško srce, izvilo aparatom, ne bo mogel nihče trditi, da ga je poznal, in tisto noč brez zvezd, ko je ob rečnem ustju v regiji Caux vladal strupen mraz, ko so se vzdolž pečin valili valovi brez leska, ko se je planota celine umikala in razkrivala svoje geološke plasti, je bilo slišati le enakomerno utripanje organa, ki počiva, mišice, ki se počasi obnavlja – najbrž s pulzom manj kot petdeset utripov na minuto –, ko se je ob vzglavju enojne postelje vključil alarm prenosnega telefona, na katerem so se z bleščečimi paličicami izpisale številke 05:50, in se je naenkrat vse sprožilo.

Tisto noč torej na zapuščeno parkirišče zapelje kombi, parkira počez, sprednja vrata se zaloputnejo in stranska zdrsijo nazaj, pojavijo se trije obrisi, tri sence, izrezane iz mraka, tresoče se od mraza – ledenomrzel februar, tekoč smrkelj, spanje v oblačilih –, fantje, tako se zdi, ki si bunde zapnejo do vratu, kape navlečejo do obrvi, vršičke ušes prekrijejo s flisom, ter se, hukajoč si v roke, usmerijo proti morju, ki je ob tej uri zgolj šumenje, šumenje in tema.

Fantje so, zdaj se vidi. Poravnali so se v vrsto za zidcem, ki parkirišče loči od plaže, cepetajo in globoko dihajo, nosnice jih bolijo od vsrkavanja joda in mraza, in motrijo temno prostranost, ki nima nobenega ritma razen hrušča valov, ki se razletavajo, hrušča, ki sili v dokončno uničenje, preiskujejo tisto, kar buči pred njimi, ta nori hrup, kjer ni ničesar, na čemer bi ustavili pogled, ničesar, razen morebiti belkastega, penečega se roba, milijard atomov, izstreljenih vsepovprek v svetlikajočem se kolobarju, in trije fantje, ki jih je ob izstopu iz kombija omamila zima, opijanila morska noč, zdaj prihajajo k sebi, popravita se jim vid in sluh, merijo tisto, kar jih čaka, tisti swell, ga presojajo po občutku, ocenjujejo njegov indeks lomljenja, globinski kvocient, ter se opominjajo, da valovi, ki nastanejo na odprtem morju, zmeraj potujejo hitreje od najhitrejših gliserjev.

V redu je, je zamrmral eden od trojice, super seansa bo, druga dva sta se nasmehnila, nakar so se vsi trije odpravili nazaj, počasi, podrsavali so in krožili okoli svoje osi kot tigri, dvignili so glave in se zastrmeli v noč onkraj vasi, v še trdo noč za pečinami, in takrat tisti, ki je prej govoril, pogleda na uro, še petnajst minut, fanta, in že se vrnejo v kombi, čakat navtično zoro.

Christophe Alba, Johan Rocher in on, Simon Limbres. Ko so zazvonili alarmi, so odgrnili odeje in zlezli iz postelj zaradi seanse, za katero so se z izmenjavo esemesov domenili malo pred polnočjo, seanse med plimo med oseko, kakršna se ti zgodi dvakrat ali trikrat na leto – vzvalovano morje, enakomerni valovi, šibek veter in nikjer žive duše. V kavbojkah in bundah so smuknili ven, ne da bi kaj zaužili, niti kozarca mleka, niti pesti kosmičev, še koščka kruha ne, se postavili pred blok (Simon), pred vrata družinske hiše (Johan), in čakali na kombi (Chrisa), ki je bil prav tako točen kot druga dva, in ti fantje, ki ob nedeljah kljub pozivom mater nikoli ne vstanejo pred poldnevom, ti fantje, ki baje ne znajo drugega, kot da se kot cunje vlačijo od kavča v dnevni do stola v svoji sobi in nazaj, so ob šestih zjutraj cepetali na ulici, z razvezanimi vezalkami in smrdečim zadahom – Simon je pod ulično svetilko opazoval raztapljanje sape iz svojih ust, preobrazbo belega plina, ki se je gosto dvigal in nato razkrajal v ozračju, dokler ni izginil; spomnil se je, kako se je kot otrok igral, da kadi, si pred ustnice polagal iztegnjena kazalec in sredinec, globoko vdihoval, vlekel lica noter in puhal kot dedec –, ti fantje, trije caballerosi, big wave hunterji, Chris, John in Sky, druga imena, od katerih nobeno ni delovalo kot vzdevek, temveč kot psevdonim, ki si ga nadeneš, da bi se preobrazil v srfarja svetovnega ranga, ko si zgolj gimnazijec iz mesta ob rečnem ustju, zato jih, če katerega pokličejo s pravim imenom, to nemudoma pahne nazaj v stanje nelagodja, v leden pršec, šibko pljuskanje, ob pečine, ki so kot zidovi, na zapuščene ulice, preden se zvečeri, med očitke staršev in šolske obveznosti, med pritožbe punce, ki si jo pustil na suhem, tiste, ki si jo spet raje zamenjal z vanom, tiste, ki bo vedno nemočna proti srfanju.

V vanu so – nikoli mu ne rečejo kombi, raje crknejo. Sluzasta vlaga, pesek, ki zrni površine in kot brusni papir drgne zadnjice, slankasta guma, smrad po plaži in parafinu, nakopičene deske, gomila neoprenskih oblek – kratkih in dolgih, debelejših, s kapuco –, rokavice, nogavice, ploščice voska, leashes. Vsi trije so se nadrenjali spredaj, z ramo ob rami, si drgnili dlani med stegni in se drli kot opice, pizda je mraz, potem pa pohrustali žitne ploščice z vitamini – pa ne vsega, ostalo zmažeš pozneje, ko se enkrat izmažeš –, si podajali plastenko kokakole, tubo nestléjevega kondenziranega mleka, piškote pépito in chamonix, otroške, mehke in sladke piškote, nazadnje pa izpod sedeža privlekli zadnjo številko revije Surf Session, jo razgrnili na armaturni plošči, staknili glave nad stranmi, ko so se bleščale v polmraku, nad stranmi iz satiniranega papirja, podobnega koži, vlažni od kreme za sončenje in užitka, nad stranmi, ki so jih obrnili že tisočkrat in ki jih zdaj ponovno preučujejo z široko razprtimi očmi in suhimi usti: ogromni valovi Mavericksa in point breaki Lomboka, velikani havajskega Peahija, tube Vanuatuja, orjaki Margaret Riverja, vsa krasota srfanja, razgrnjena na najboljših obalah planeta. S kazalci vneto dregajo podobe, sem, sem, enkrat bodo šli sem, mogoče že naslednje poletje, vsi trije s kombijem na legendarno srfarsko odpravo, iskat najlepši val, kar jih je kdaj nastalo na Zemlji, vozili se bodo ter iskali ta divji in skrivni spot, ki ga bodo odkrili, kot je Krištof Kolumb odkril Ameriko, in sami bodo na line upu, ko se bo na lepem pojavil val, ki so ga čakali, val iz globin oceana, starodaven in popoln, poosebljena lepota, v navalu adrenalina jih bosta gibanje in hitrost dvignila na deske, ko jim bo iz vsega telesa, še s koncev trepalnic, primezelo strašno veselje, in zajezdili bodo val, se znova naselili na srfarskem ozemlju in v svojem plemenu, med nomadskim ljudstvom z lasmi, razbarvanimi od soli in večnega poletja, s spranimi očmi, med fanti in puncami, ki se oblačijo zgolj v kratke hlače, potiskane s cvetovi gardenije in hibiskusa, v turkizne ali rdečepomarančne majice, med fanti in puncami, ki nosijo zgolj plastične japonke, med to mladino, zloščeno od sonca in svobode: po valu bodo prideskali vse do obale.

Ko zunaj bledí nebo, postanejo strani revije razločnejše, razkrije se paleta odtenkov modre, vključno s kobaltno, ki zareže v oči, in tako žive zelene, da se zdi kot naslikana z akrilnimi barvami, tu pa tam se pojavi brazda kakega srfa, drobcena bela raza na osupljivi steni morja, fantje zamežikajo, zamrmrajo vau, tole je hudo, topšit, potem se Chris odmakne in preveri telefon, svetloba z zaslona mu pomodri obličje in, ker ga osvetljuje od spodaj, poudari obrazne poteze – izbočen obrvni lok, naprej štrlečo spodnjo čeljust, bledo vijoličaste ustnice –, medtem ko na glas bere prognozo: Petites Dalles today, idealno valovanje jugozahod-severovzhod, valovi od meter petdeset do meter osemdeset, najboljša seansa v letu; nakar svečano poudari: razturali bomo, yes, we‘re gonna be kings! – angleščina se nenehno zajeda v njihovo francoščino, če je treba ali ne, kot da živijo v popevki ali ameriški nanizanki, kot da so junaki, tujci, angleščina, ki blaži pomembne besede, ‚življenje’ in ‘ljubezen’ postaneta life and love, lahkotna kot zrak, in nazadnje, angleščina kot nekakšno varovalo –, John in Sky pa pokimata v znak brezmejnega strinjanja, ja ja, big wave riders, kings.

Čas je. Začetek dneva, ko brezoblično dobi obliko: elementi se razporedijo, nebo se loči od morja, obzorje postane razločno. Trojica se sistematično pripravlja, v točno določenem zaporedju, ki je še zmeraj obred: namažejo deske, preverijo, ali so vrvice dobro pritrjene, navlečejo termo spodnje perilo in zatem neoprenske obleke, zvirajoč se na parkirišču – neopren se lepi na kožo, jo praska in včasih celo odrgne –, v koreografiji gumijastih pajackov, ki zahteva, da si pomagajo, se dotikajo, prijemajo drug drugega; potem neoprenske čevlje, kapuco, rokavice, in že zaprejo vrata kombija. Zdaj se odpravijo proti morju, lahkotno, z deskami pod roko, z dolgimi koraki prečkajo peščeno obalo, kjer se jim kamenčki s peklenskim truščem ugrezajo pod stopali, in ko nazadnje prispejo do obrežja in se razločno izriše vse pred njimi, kaos in veselje, si okoli gležnja zavežejo vrvico, si popravijo kapuco, prekrijejo zaplato gole kože okoli vratu tako, da zgrabijo vrvico na hrbtu in jo povlečejo navzgor, vse do zadnjega zoba zadrge – treba je doseči kar največjo neprepustnost, da zaščitijo mladeniško kožo, ki je po ramah, med lopaticami, večkrat posejana z aknami, medtem ko ima Simon tam maorski tatu, kot nekakšen ramenski oklep –, in ta kretnja, odsekan dvig roke, pomeni, da se je seansa začela, let‘s go! In morda se jim v tem trenutku srca izlakotijo, počasi zaprhajo v prsnem košu, morda jim masa in volumen narasteta in začnejo biti hitreje, dve ločeni sekvenci v enem samem utripu, dva udarca, vselej ista: groza in hrepenenje.

V vodo gredo. Ne zatulijo, ko zabredejo vanjo s telesi, tesno zavitimi v gibko membrano, ki ohranja toploto kože in gorečnost vneme, niti kriknejo ne, temveč nakremženi prečkajo zidec iz kotalečih se kamenčkov, in morje se hitro poglablja, saj pet ali šest metrov od obale pod seboj ne čutijo več tal, prekucnejo se naprej, se uležejo na desko, z rokami silovito zarežejo v vodo, premagajo pas butajočih valov in odplavajo proti odprtemu morju.

Dvesto metrov od obale je morje samo še valujoča napetost, udira se in boči, razpeto kot rjuha, ko jo pogrinjaš čez žimnico. Simon Limbres se staplja z gibanjem, privesla do line upa, tistega predela na odprtem, kjer srfar čaka na val, preveri, da sta tam tudi Chris in John, zdaj še komaj vidna majhna črna plovca na njegovi levi. Voda je temna, prepredena, žilnata, barve kositra. Še vedno brez leska, brez sijaja, zgolj z belimi delci, ki jo posipajo kot sladkor, in ledena, ima kvečjemu devet ali deset stopinj. Simon ne bo zmogel več kot tri ali štiri valove, to ve, srfanje v mrzli vodi zdela organizem, v eni uri bo adijo, moral se bo odločiti, izbrati najlepše oblikovani val, takega z visokim, a ne preveč koničastim vrhom, takega, ki bo naredil dovolj široko streho, da bo lahko zdrsel podnjo, takega, ki bo trajal vse do konca in mu bo na koncu ostalo dovolj moči, da bo prikipel na obalo.

Obrne se proti obali, kar rad naredi zmeraj, preden se še bolj oddalji: kopno je tam, razpotegnjeno, črna skorja v modrikastem svitu, toda to je drug svet, s katerim nima nič. Pečina, ki se dviguje strmo kot puščica, mu kaže zemeljske plasti časa, toda kjer je Simon zdaj, čas ne obstaja več, ni več zgodovine, zgolj naključno valovanje, ki ga nosi in vrtinči. Pogled mu zastane na vozilu na parkirišču pred plažo, okrancljanem kot kalifornijski van – prepozna karoserijo, posuto z nalepkami, nabranimi na raznih seansah, pozna imena, razgrnjena drugo ob drugem, Rip Curl, Oxbow, Quiksilver, O’Neill, Billabong, psihadelično fresko, kjer se kot v zmešanem prividu prepletajo srfarski prvaki in rock zvezdniki, vse skupaj pa dopolnjuje precej postavnih punc v majcenih bikinijih z lasmi morskih deklic, ta van, njihova skupna stvaritev in predprostor vala –, potem obvisi na zadnjih lučeh nekega avtomobila, ki počasi prileze na planoto in ponikne v notranjost, pred njim se izriše profil speče Juliette, zvite v dve gube pod odejo iz otroških let, še v spanju je videti trmasta, in naenkrat se zasuka, se obrne stran od celine, se ji sunkovito iztrga, še nekaj deset metrov in že neha veslati.

Z rokami, ki počivajo, in z nogami, ki krmarijo, z dlanmi, ki se oklepajo zunanjih robov deske, in z rahlo privzdignjenim trupom, z dvignjeno brado, Simon Limbres lebdi na vodi. Čaka. Vse okoli njega valovi, celi kosi morja in neba vzniknejo in spet izginejo ob vsakem premiku lene, težke, lesnate površine, bazaltnega testa. Od raskave zore ga zaskeli obraz in koža se mu napne, trepalnice mu otrdijo kot plastična vlakna, leče za zenicami poledenijo, kot bi jih pozabil na dnu zamrzovalnika, in srce, ki se odziva na mraz, mu začne biti počasneje, ko ga naenkrat zagleda, bližajoči se val, čvrst in enakomeren, val, obljubo, in nagonsko se postavi tako, da bo našel vhod, da bo šinil, zdrsnil vanj kot tat, ki z roko zdrsne v blagajno, da bi jo izropal – kapuca in milimetrsko natančna kretnja sta pri obeh enaki –, da bo smuknil na njegovo drugo stran, v zasuk snovi, kjer se notranjost izkaže za bolj prostrano in globljo od zunanjosti; tam je, trideset metrov stran, bliža se s stalno hitrostjo, in naenkrat, potem ko v podlakteh zbere vso svojo energijo, se Simon požene in na vso moč zavesla, da bo hitro ujel val, da ga bo odnesla njegova strmina, in potem pride take off, neverjetno hitra faza, v kateri se zgosti in naprej zdrvi ves svet, bežen poblisk, ko moraš globoko vdihniti, zadržati dih in telo usmeriti v eno samo dejanje, ga spodbosti v navpičen gib, s katerim se bo postavilo na desko, z nogami močno narazen, z levo spredaj, v regular položaju, s pokrčenimi koleni in vzravnanim hrbtom, ki je skoraj vzporeden z desko, z razširjenimi rokami, ki zagotavljajo stabilnost, in prav ta sekunda je tista, ki jo ima Simon najraje, tista, ki mu omogoči, da začuti ves izbruh svojega bitja, zvabi elemente na svojo stran, se zlije z življenjem in, ko enkrat stoji na deski –  v tem trenutku znaša višina vala od hriba do doline več kot meter petdeset –, raztegne prostor, podaljša čas, do konca vožnje izčrpa energijo vsakega atoma morja. Da postane valovanje, da postane val.

Prvi ride začne s krikom in za kratek čas doseže stanje blaženosti –
to je vrtoglavica na ravnem, vzporeden je s svetom, kot bi iz njega izhajal, priključen na njegov tok –, prostor ga preplavi, ga hkrati tepta in osvobaja, nasiči mu mišična vlakna, bronhije, mu kri napoji s kisikom; val se razgrinja z negotovo hitrostjo, hitro ali počasi, tega ne ve nihče,  vsaka sekunda obvisi v zraku, dokler se nazadnje ne razprši v organsko gomilo, ki ne služi ničemur več, in neverjetno, a takoj po tistem, ko so ga v zaključnem kipenju prebunkali kamenčki, se je Simon Limbres obrnil in se nemudoma pognal nazaj, ne da bi stopil na tla, ne da bi ošinil podobe, ki se bežno izrišejo v peni, ko morje trči ob kopno, površina ob površino; vrnil se je na odprto, še močneje zaveslal, navalil proti pragu, kjer se vse začne, kjer se vse zbudi, pridružil se je prijateljema, ki se jima bo ob spustu kmalu izvil prav tak krik, in valovi, ki se zgrinjajo z obzorja in do onemoglosti ženejo njihova telesa, jim ne dovolijo oddiha.

Na spotu se jim ni pridružil noben drug srfar, nihče se ni približal zidcu, da bi jih opazoval na vodi ali videl, kako so uro zatem zlezli iz vode, izmučeni, pregoreli, tresočih se nog, kako so se opotekli čez plažo do parkirišča in odprli vrata kombija, nihče ni videl njihovih enako pomodrelih, odrgnjenih, do nohtov vijoličastih dlani in stopal, niti lišajev, ki so jim zdaj kazili obraze, razpok v kotičkih ust s šklepetajočimi zobmi, brbrbr, neprekinjenega drgeta čeljusti, spojenega z drgetom telesa, ki ga ne morejo umiriti; nihče ni ničesar videl, in ko so se oblekli, nase navlekli volnene spodnjice, hlače, plasti puloverjev, usnjene rokavice, ni nihče videl, kako so si drgnili hrbte, kako so dahnili samo šit ej, pizda, fak, čeprav bi tako radi govorili, opisali vožnje, zapisali legendo te seanse, in tako premraženi so zlezli v kombi in zaprli vrata, Chris je stisnil zobe, brez odlašanja zagnal motor, speljal je in že jih ni bilo več.

Se nadaljuje v TOREK ob petih.

***

Objavljeno z dovoljenjem založbe Sanje.
Knjigo Pokrpajmo žive lahko kupite v njihovi spletni trgovini.