Znanje ni odvisno od tega, kdo uporablja pisoar in kdo ne
Poleti 2014 smo s kolegi_cami splavili projekt Meta Dekleta. Na kratko, za kaj gre: zagovorništvo žensk, izvrstnih posameznic z najrazličnejših področij, promocija njihovih misli, idej in projektov, spodbujanje aktivnega državljanstva. Ženske za politiko, politika za vse. Ker je prav vse, s čimer se ukvarjamo, ena vrsta političnega stejtmenta. Tudi, kot pravi naša Maja Hawlina, ko se odločamo, kje in kaj bomo kupovali.
Ena bolj zvitih zamisli, s katerimi smo se začeli ukvarjati kmalu po štartu, je bilo sodelovanje s podjetjem Kliping d.o.o. in beleženje, kako pogosto dobijo priložnost, da v studiu povejo svoje mnenje strokovnjaki oz. strokovnjakinje, in katere so teme, v okviru katerih se jih najpogosteje vpraša za mnenje.
Po letu in pol analiz, v katero je bilo vključenih devet informativno-magazinskih oddaj na različnih televizijah, od TV SLO do POP TV, Kanala A in Planet TV, se je pokazalo več stvari – umirite se tisti, ki bi metali kamenje – vnaprej opozarjam, da gole številke povejo le del zgodbe:
A.) v povprečju lanske sezone (september 2014 – junij 2015) so bili trije od štirih gostov moški. Z manjšimi razlikami se delež gostujočih sogovornikov_ic giblje med 70-80 % M vs 20-30 % Ž.
B.) Svet na Kanalu A je oddaja z (daleč) najbolj uravnoteženo zastopanostjo gostov po spolu,
C.) Odmevi na TV Slovenija so se izkazali za oddajo, ki najredkeje gosti ženske. Za mene osebno je to rahlo presenečenje, še posebno zato, ker bi ob poplavi vseh možnih uravnoteženosti, nekaterim so celo zakonsko zavezani, pričakovala, da raznovrstnosti sogovornikov_ic ne bi razumeli samo po tem, kdo pripada kateri stranki,
D.) ženske se za mnenje najpogosteje vpraša v povezavi s t.i. mehkimi temami (sociala, zdravstvo, šolstvo, vreme …), ko je govora o notranji politiki, gospodarstvu ali financah imajo glavno besedo moški.
Zakaj v televizijskih debatah vidimo štirikrat več moških kot žensk
Nekateri uredniki_ce podatke ignorirajo, nekateri jih zaznajo, a jih to ne premakne kaj dosti, nekateri skušajo delovati drugače. Odzivi so različni. Ampak kot pravim, številke vedno povejo le del zgodbe. Na podlagi 20-letnih izkušenj dela v tem biznisu in številnih pogovorih s kolegi_cami bom poskušala razložiti, zakaj v televizijskih debatah običajno vidimo vsaj štirikrat več moških kot žensk in kaj so najpogostejši razlogi za to.
En razlog je v tem, da odgovore na vprašanja kot novinar_ka, voditelj_ica in urednik_ca običajno iščemo na vrhu, pri tistih, ki odločajo, torej pri vodilnih kadrih. To so večinoma moški, zato je logično, da jih je v TV studiih več. Drug razlog je časovna stiska, sogovornika_co moraš velikokrat najti hitro in ker ni časa za raziskovanje terena in iskanje svežih obrazov, ki bi imeli kaj povedati, preprosto poskrolaš po telefonu, koga se najprej spomniš, da si ga ali jo na podobne teme že imel_a, da zna nastopati(!), kar je na TV še kar pomembno, in rezultat so “the usual suspects”. Večinoma so to spet moški.
Niti pod točko razno pa odgovornost za to, da je v javne debate vključenih izredno malo žensk, ne leži izključno na medijih in tistih, ki jih urejajo. Razlika je namreč tudi med vabljenimi in tistimi, ki se vabilu v oddajo na koncu odzovejo. Kolegi_ce, ki so naše analize opazili, vem, da jih spremljajo in tudi poskušajo spreminjati vzorce, mi redno pripovedujejo o tem, kako je ženske večinoma težje nagovoriti h gostovanju v oddaji kot moške. Tretji in četrti razlog sta namreč tudi v tem, da ženske zaradi družinskih in starševskih obveznosti pogosteje kot moški nimamo časa, IN, da se pogosto tudi ne čutimo dovolj kompetentne. Ne, da nismo dovolj kompetentne, ampak, da se “ne čutimo” dovolj kompetentne. Morda ste že naleteli na tisto, kako moramo biti ženske vsaj 90 % prepričane (kar bi sicer moralo veljati za vse, pa ne), da se čutimo dovolj kompetentne razpravljati o neki stvari, medtem ko je pri moških “dovolj” že 60 %.
Vsebinske razprave imajo praviloma slabše rejtinge
Pred časom sem od dobro obveščene kolegice v zvezi s tem slišala zabavno anekdoto. Povezana je z enim od znanih slovenskih komentatorjev, ki si slučajno deli priimek z drugim, prav tako znanim, a na drugem področju. No, enega od njiju naj bi povabili v oddajo, a so poklicali napačnega. Ko je vabljeni prišel v studio in so ugotovili zmešnjavo, so ga vprašali, zakaj jih ni opozoril, odvrnil je: “Ah, sem mislil, da nekaj bom pa že povedal.” No, to. To je ta razlika, o kateri govorim.
Nastopanja (v živo) se ženske zgleda otepamo, kakor smo dolge in široke. Pomanjkanje tovrstne samozavesti je brez dvoma posledica drugačnih pričakovanj, ki so tradicionalno veljala za delovanje žensk v javnem prostoru in družbi. To se spreminja, ne gre pa čez noč. Res pa je tudi, da nam formati oddaj, po mojem mnenju popolnoma preživeti, nikakor ne ustrezajo. Večinoma gre za model spopadanja, en proti drugemu, pro et contra, zmaga tisti_a, ki lahko glasneje potolče svojega sogovornika_co. To je morda naravno okolje za moške, za ženske pa nikakor ne. Zakaj so formati oddaj takšni? Zato, ker se bitke bolj gledajo. Simple as that. Vsebinske razprave in ne običajna studijska merjenja, kdo ima daljšega, imajo praviloma (mnogo) slabše ratinge. Resnici na ljubo, spopadi so nam (gledalcem_kam) zelo všeč, kljub drugačnim impulzom, ki jih gre občasno zaznati na družbenih omrežjih.
Razmerje ne more biti krat štiri v korist enega spola
Obstajajo žepki ljudi, ki se čudijo, s čim, da se ukvarjamo, da problema ni ali v najboljšem primeru, da bo že enkrat izginil, samo potrpežljiv je treba biti. Čisto možno, da imajo prav. Osebno v to sicer jako dvomim. Če bi dekleta in gospe stoletja pred mano, ki so morda želele študirati, raziskovati in delati še kaj drugega kot kuhati, pospravljati ali čuvati otroke, če one, ki so želele sodelovati na volitvah, ne bi tudi aktivno delovale v smeri spreminjanja preživetih vzorcev, še danes ne bi bilo prav nič drugače. Če se ne oglašaš, če ne greš na ulico, če ne protestiraš, se ne spremeni nič. Ama nič.
Obstajajo tudi žepki ljudi, ki so prepričani, da je ženski mesto doma, vodenje in nastopanje v javnosti pa moška domena. Tudi prav, kakor komu ljubo. A žepek, v katerem se sama počutim domače, je tisti, v katerem ljudi ne delimo po tem, katerega spola so, ampak kako pametni so, kako razgledani in duhoviti … To so delitve, na katere z lahkoto pristajam.
Izgovori, da žensk, ki bi imele kaj povedati, ni, samo govorijo o tem, da se nam jih ne da iskati. Morda nimamo časa. Tudi zato organizacije, ki sodelujemo v projektu OPENN, pripravljamo bazo strokovnjakinj z različnih področij, s katero si bodo mediji lahko pomagali, ko iščejo sogovornice.
Kdaj bomo na konju? Ko ne bo treba več pisati kolumen na to temo. Ko bo postalo samoumevno, da znanje ni odvisno od tega, kdo uporablja pisoar in kdo ne, ampak je enako razporejeno med oba spola. Vedno bodo področja, kjer bo aktivnih več moških kot žensk in obratno, a na koncu dneva, če je kriterij, ko vabimo, kakovost gosta oz gostje in kaj ima kdo za povedati, razmerje pač ne more biti krat štiri v korist enega spola.
