NEOPLANTA

Naslov v izvirniku: Neoplanta
Režija: András Urbán
Igralci: Gabriella Crnkovity, Emina Elor, Ágota Ferenc, Szilvia Krizsán, Lea Blaskó, István Kőrösi, Dániel Huszta, Attila Német, Árpád Mészáros, Zoltán Sirmer, Gábor Pongó.

Novi Sad – mesto, ki se odpira v vse smeri: proti Bosni, Hrvaški, Madžarski, Romuniji in Srbiji. Presečišče narodnosti, etnij in socialnih kategorij, ki njegovo življenje potiskata v skrajnosti. Novi Sad je v zadnjem času tudi prostor, ki se pod fasado kulturnega turizma (Exit) in gentrifikacije spreminja v mesto, kjer nestrpnost in tesnoba bijeta pod površino multikuturne všečnosti, ki se sesuva pred očmi vseh, a o tem nihče ne govori.

Kulisa za predstavo

To je mesto, ki ga v knjigi Neoplanta brez milosti razgalja Laslo Vegel, in ki so ga dramaturško priredili v novosadskem gledališču. S predstavo Neoplanta so nedavno gostovali v Ljubljani na letošnjem Drama festivalu. Predstava v osemdesetih odstotkih temelji na originalnem delu. V središče svojega preučevanja postavi Neoplanto – mesto, ki mu je Marija Terezija leta 1748 podelila mestne pravice in razglasila, naj ga vsak tam živeči narod poimenuje s svojim imenom. In so ga. Skoraj toliko, kot je imel v svoji preteklosti in sedanjosti imen, toliko različnih režimov se je sprehodilo skozi njegove ulice.

V predstavi nas oster ritem neusmiljeno meče iz enega časovnega obdobja v drugega, iz enega represivnega režima v drugega. Velike zgodbe vojne, fašizma, nestrpnosti, se loteva skozi individualne zgodbe, ki imajo vseskozi pred očmi multikulturno skupnost, ujeto v primež zgodovine, ki je, čeprav se vsakemu obdobju hitro prilagodijo, v resnici ne dohajajo. Soočenje poteka skozi zatiranje: čustev, imen, izvora, političnih prepričanj. In bolj kot se poskušajo po eni strani zatreti razlike, bolj se te vzpostavljajo. Enakost je vsiljena od zgoraj, a vedno podeljena na podlagi razlike: v času socializma morajo tako Madžari Titu zagotoviti da živijo dobro, in to ponavljati do onemoglosti, dokler tudi sami ne začnejo verjeti v to.

Predstavi gre vsekakor pohvala, da se ne izogiba težkim temam: od nacizma, povojnih pobojev brez sojenj, posilstev, balkanskih vojn in genocida, do sodobnih oblik fašizmov in nestrpnosti do muslimanov, LGBTQ skupnosti in vseh drugače mislečih. V enem izmed zadnjih dejanj igralci postanejo oglasni panoji za multikulturnost: po odru se sprehajajo kot na modni reviji, vsak s svojo nestrpnostjo, ki se med seboj odlično poklapljajo v svojem (finalnem) aktu – Orbanovskem »evropskem« kapitalizmu. Dokler se ljudje sovražijo, elita pač profitira.

Vseeno pa je potrebno opozoriti, da predstava v svojem razgaljenju različnih fašistoidnih praks nujno nevarno koketira z njihovo relativizacijo. Nacizem se postavi ob bok s socializmom, razlika se tudi tu izgubi. In čeprav predstava nedvomno odlično pokaže, kaj sistem in politika, ki svoje delovanje gradi na aktivnem spodbujanju sovraštva, naredita iz ljudi, zaradi grajenja individualnih tragičnih zgodb zlahka spregledamo dejstvo, da noben fašizem, nestrpnost ali režim ne more delovati, če ga niso ljudje pripravljeni izvrševati v svojem vsakdanjem življenju. Ali povedano drugače. Oblast ne prihaja (zgolj) iz vladnih palač, temveč se v obliki hierarhij zrcali v vsakodnevnem življenju med vsemi nami.

Prepričljiva igra

Minimalistična scena in ostra, prepričljiva režija, ki gledalce meče iz enega časa Novega Sada v drugega, ne pušča veliko priložnosti, da bi si igralci v njem vzeli prostor za razvoj svojega individualnega izraza. Prav grajenje kolektivne igre in dinamike med številčno zasedbo predstavo ohranja živo, presunljivo in prepričljivo. Pri tem je vseeno potrebno izpostaviti briljantno prehajanje Szilvie Krizsán od ekscesne kolovodje orgije do odtujene Marije Tereze in še bolj odtujene Evrope.

Zaradi gostovanja v sklopu Drame festivala so gledalci po predstavi dobili še edinstven vpogled v dinamiko zasedbe in zgodbo za gradnjo predstave skozi pogovor z nastopajočimi. In čeprav smo pogrešali (zaradi drugih obveznosti odsotnega) režiserja Urbána, je bil pogovor z zasedbo, skozi katero je krmaril Marko Mandić dobrodošel uvid v zgodbo Neoplante. Tudi izbira moderatorja je delovala smiselno, ne le zaradi naključnih dragocenih drobcev primerjav Mandićevega rodnega Velenja, še ene Neoplante, z Novim Sadom, temveč tudi zato, ker je skozi vprašanja iz igralske zasedbe nizal uvide, ki jih težko opazi nekdo, ki ni iz igralskega ceha.

Vsi živimo v Neoplanti

Neoplanta je resnično poklon Novemu Sadu, a ne tistemu orientalistično romantičnemu, temveč tistemu brutalnemu, neusmiljenemu. In kjer se predstava konča, se pravo vprašanje šele odpre: kaj storiti, ko vsem postane jasno, da multikulturnost ne deluje? Odgovor fašistov, ki ga z ukrepi neokolonialističnega varčevanja na periferijah Evrope podpirajo konzervativni politiki sredine je jasen: socialna Evropa za majhno skupino izbrancev, vse ostale pa je potrebno degradirati, zapreti, izgnati, iztrebiti.

Pravi izziv za vse nas tako ostaja vprašanje, kako graditi radikalno enakost vseh, ki bo temeljila na vrednotah tovarištva, vzajemne pomoči, decentralizacije in nehierarhičnosti, ne pa identitetno politiko, ki v najboljšem primeru vodi v nadaljevanje izključevanja z nekaj priboljški socialne države, v najslabšem pa vse, kar prikazuje Neoplanta. In zaradi prve skupine, ki Evropo potiska na rob, se čas za iskanje odgovorov na zadnje vprašanje izteka.