Iliada, gledališka predstava

Režija: Jernej Lorenci
Igrajo: Ahil: Jure Henigman; Tetida: Nina Ivanišin; Paris: Aljaž Jovanović; Hefajst: Gregor Luštek; Hektor: Marko Mandić; Brizejda: Zvezdana Novaković; Hera: Jette Ostan Vejrup; Helena: Tina Potočnik; Zevs: Matej Puc; Patroklos: Blaž Setnikar; Priam: Janez Škof; Agamemnon: Jernej Šugman.
Koprodukcija: SNG Drama Ljubljana, MGL Mestno gledališče ljubljansko in Cankarjev dom (januar/februar 2015)

Končno smo jo le dočakali – krstno uprizoritev Iliade. Ljubljano je sicer okupirala že mesece pred uprizoritvijo. Dramatični, zasenčeni črno-beli obrazi igralcev so v nas zijali z vsakega večjega obcestnega plakata. Gledališke hiše so se odločile, da bodo uprizoritev na reklamnih oglasih oglaševali le moški igralci in nobena igralka. Snovalci so verjetno pozabili, spregledali predzgodbo Iliade, ta se namreč začne s sporom med boginjami oziroma zaradi žensk, Trojanska vojna se začne zaradi ugrabitve Helene – ženske –, kasneje je vzrok Ahilove jeze odtujitev ljubljene Briseide – zopet ženska –, pa tudi sicer, boginje Olimpa (torej ženske boginje) Ernija, Afrodita, Hera, Atena in Tetida neprestano spletkarijo v dobrobit ene od bojujočih strani. A očitno še vedno premalo, da bi jih ovekovečili s prisotnostjo na plakatu.

Poleg v oči butajočih panojev smo se v dneh pred premiero soočali še s številnimi interpretacijami Homerjeve Iliade. Bila naj bi “izvor in pratemelj Evrope”. Vsaj tako o njej govori režiser Jernej Lorenci. In ne samo on. Slišali smo še, da je podstat evropske misli, bila naj bi neločljivo vpeta v današnjo Evropo, prvi ep Evrope, začetek Evrope, prvo seme Evrope, prvo prapočelo … Evrocentristično posvajanje dela je velo iz vseh por in špranj časopisnega tiska in, televizijskih zaslonov in novičarskih spletnih portalov. Nihče ni pripomnil, da je Evropa za dolga stoletja izgubila stik z antično mislijo, njenimi temeljnimi literarnimi in filozofskimi deli in ga zopet našla šele v renesansi. Prav tako so številni pozabili opomniti, da so temeljna dela grške misli v Evropo zopet pripeljali vzhodnjaški misleci – kot tudi, da se je do takrat Evropa utapljala v verskem fundamentalizmu temačnega srednjega veka. Vse so pozabili. Vedeli so le, da je Iliada pač nekakšen temelj Evrope.

Poganske knjige zgolj kot pomoč za razumevanje Biblije

Kakšen temelj je Iliada, če smo na to “temeljno” delo Evrope za dolga stoletja tako brezbrižno pozabili? Četudi so nekateri srednjeveški očetje imeli poganske knjige na svojih policah, so na artes gledali zgolj s patrističnega stališča, torej kot na nekaj, kar je kvečjemu v pomoč za razumevanje Biblije in nič več. In ko je Zahod Iliado ponovno odkril in jo zopet začeli ceniti, je bil ta že močno kontaminiran s povsem drug(ačn)o kulturo. Veroval je v monoteističnega boga, čakal je prihod bližajoče apokalipse, iz cikličnega dojemanja časa je razvil linearnega, ep je bil že zdavnaj mrtev. Ena od osnovnih idej evrocentrizma je, da racionalno razlago zgodovine zaznamuje z delnimi in vzporednimi, včasih celo protislovnimi psevdoteorijami. Skupaj delujejo kot dobro naoljen stroj v produkciji za Evropejce pomirjujočega mita, ki njihovo podzavest razbremenjuje vsakega kompleksa odgovornosti in je torej popolnoma udoben. Takšen konstrukt je tudi “evropskost” Iliade. Tega prvega dela od mnogih tragedij, ki so sledile in poslednjega dela izmed mitov.

foto: Peter Uhan

»Pesem, boginja, zapoj, o jezi Pelida Ahila, / Srdu pogubnem, ki silo gorja prizadel je Ahajcem…«

Lorenci slovi po pogostem iskanju notranjega ritma literarnega dela, ki ga v uprizoritvi ustvari s pomočjo različnih, tako primitivnih, kot tudi sofisticiranih zvokov. Tovrstni ritmi pogosto krojijo tempo njegovih uprizoritev in prav nič drugače ni tudi tokrat. Režiser Homerjevim besedam spoštljivo postavi temelj, na katerega kasneje položi lastno interpretacijo, t.j. ritem teksta. Ker je Iliada zapisana v (za Homerja prepoznavni verzni formi) daktilskem heksametru, je postavitev besed v sam center še toliko pomembnejša, iskanje ritma pa skorajda nujno. Eno brez drugega ne gre, saj forma pogojuje interpretacijo in obratno. Kot pravi Boris A. Novak: “Zven besede pomeni in pomen zveni”.

Junak, ki prestopi v mitično, obenem pa še ne najde jezika tragičnosti

Ravno zaradi specifične narave verza in ponavljajočih stavčnih vezi v Iliadi, se čedalje bolj uveljavlja domneva, da so bile Homerjeve pesnitve prepevane. Lorencijeva Iliada je nekakšen poizkus iskanja tega izvornega, izgubljenega ritma. Ta ga najde v svojskemu ritmu uprizoritve, ki deluje sila ubrano, saj ga izvaja celoten igralski kolektiv. In prav zaradi ubranosti ansambla je posledično toliko bolj opazen Ahilov premik v sfero individualnega.

foto: Peter Uhan

Njegov prehod iz mitološkega sveta, v sicer še ne popolni svet tragičnega, Lorenci zaznamuje z Ahilovim dolgim strmljenjem v ogledalo. Ogledalo v smislu Lacanovskega zrcalnega stadija režijsko pretvori v tisti nenadni oblikovalec Ahilove funkcije jaza, ki mu služi kot sredstvo preobrazbe, da prestopi iz sveta kolektivnega v svet individualnega. Pri Lacanu gre v tej končni identifikaciji za vzpostavitev manka oziroma odsotnosti. Prav takšno preobrazbo doživi tudi Ahil. Junak, ki prestopi mitično, obenem pa še ne najde jezika tragičnosti.

V trenutku Ahilovega zrcalnega stadija se razgrne velika železna zaveza, oder se nanadoma odpre, gledalec pa uzre do tedaj skrito globino odra. V idilični scenografiji začne svoj spev prepevati Ahilova mati Tetida. Zdi se, kot da se je Ahilu odprla nova stvarnost, razkorak, ko posameznik s svetom ni več eno, temveč je od njega ločen. Ločen v razumevanju tragične usode. In kaj drugega bi ločenost bolj simoliziralo kot sinov odnos z materjo. Prizor je zastavljen metaforično in pri gledalcih doseže želeni efekt presenečenja – pa vendar je prekratek in premalo intenziven, da bi upravičil neizkoriščeni oder Gallusove dvorane preostali čas uprizoritve.

Vsi si delimo enako usodo

Nad minimalno scensko postavitvijo (na odru je nameč le nekaj stolov za akterje, nekaj mikrofonov, par glasbil, že omenjeno ogledalo in Ahilov bojevniški oklep) bdi velikanski balon, ki se v napeti atmosferi, pred najhujšimi vojnimi spopadi, spektakuralno, malodane kabarejsko spusti na oder. Morebiti vojno upravičuje višji smisel, saj v njej srečamo celo bogove Olipma, pa vendar, Lorencija uprizoritev s spustom krogle (ki nikoli ne poči) zaznamuje kvečjemu kaos, nered in ne kaj dosti logike. Fizični naboj uprizoritve začne čedalje bolj dominirati. Ta svoj višek doseže v spopadu med Ahilom in Hektorjem. Nasilje postane tako izrazito, da ga niti igralec na odru ne bi preživel. Tu se dogodi zamenjava s prašičjim kadavrom. Kaj drugega pa je nasilje, kot nekaj živalskega? Vojna postane gibalo, ki ohranja cikličen, iracionalen dogodek, ki se zgodovino vekomaj ponavlja.

foto: Peter Uhan

Kot Homer, tudi Lorenci ne izpelje delitvenega binoma na zmagovalce in poražence. Uprizoritev se konča odprto, spravljivo v vzajemni izgubi. Obenem pa z Ahilovim tragičnim spoznanjem, da je človek vendarle smrten. Tu se zgodi še zadnji uprizoritveni preobrat, saj ta znova pridobi že znani glasbeni kolektivni ritem. Človek v Lorencijevi predstavi pogleda smrti v obraz in v tistem trenutku, ko stoji nasproti večnosti, postane večji od bogov samih, saj so se ti bojazljivo skrili na Olimp. Veličina človeka pa je, da se sooči s smrtjo. Takrat začne ansambel igralcev prepevati poslednji napev We Are Going To Die.

In zadnje sporočilo uprozoritve je, da bomo umrli vsi – tako junaki oziroma liki, kot resnični igralci, ki te vloge igrajo. In tudi mi – gledalci. Torej si delimo enako usodo. Kolektivni duh odra se prenese na kolektivno zavest občinstva. Vsi smo priče smrti.

Pri ustvarjanju predstave so sodelovali tudi:

Prevajalec: Anton Sovrè
Dramaturga: Eva Mahkovic, Matic Starina
Lektorica: Tatjana Stanič
Scenograf: Branko Hojnik
Kostumografinja: Belinda Radulović
Skladatelj: Branko Rožman
Koreograf: Gregor Luštek
Oblikovalec luči: Pascal Mérat
Asistent režiserja: Gregor Luštek
Asistentka scenografa: Eva Brvar Ravnikar
Asistentka skladatelja: Zvezdana Novaković