V soboto, 17. junija, bo Ljubljana zadihala z že 17. Parado ponosa, ki jo letos spremlja naslov Odstiranje nevidnega. Letošnji festival, ki se prične ta petek, 9. junija, bo prodiral v pore družbenih struktur, grebel pod površjem in odstrl najbolj nevidne, marginalizirane in neprijetne realnosti LGBTIQ+ življenj. S tem, ko postavlja v ospredje interspolne osebe, zgodovinski spomin na žrtve fašizma, vrstniško nasilje na šolah, homofobne režime in predvsem ignoranco institucij do potreb najšibkejših, izpostavlja sistem, ki dopušča in uzakonja diskriminacijo. Podatki, da se polovica vseh mladih LGBTIQ+ oseb na ulici počuti v nevarnosti, več kot 30 odstotkov pa jih poroča o izkušnji nasilja in diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti, so zastrašujoči.

S tem, ko odstiramo nevidno, izpostavljamo medvrstniško nasilje na šolah nad mladimi geji, lezbijkami in transspolnimi osebami, izpostavljamo brezdomstvo LGBTIQ+ oseb in pomanjkanje varnostnih mrež, kot so recimo varne hiše za LGBTIQ+ mlade ali pa domovi za ostarele, ki so LGBTIQ osebam prijazni. Prav tako izpostavljamo temo interspolnosti – oseb, ki se rodijo z nedefiniranimi genitalijami oziroma jim ob rojstvu ni moč pripisati spola in jih naš zdravstveni sistem že kot dojenčke najpogosteje operativno zdravi, pri tem osebe utrpijo zelo hude posledice med njimi tudi brazgotinjenja, izgubo hormonov in sterilizacijo. Vse te teme in življenjske situacije LGBTIQ+ oseb je potrebno izpostavljati in jim nameniti pozornost, saj ugotavljamo, da žal javne ustanove, zdravstvo, šolstvo, sociala… enostavno na tem področju ne naredijo pozitivnih korakov.

Po več kot 30 letih boja za pravice lezbijk in gejev v Sloveniji

24. februarja 2017 je v Sloveniji stopil v veljavo Zakon o partnerski zvezi. Po več kot 30 letih boja za pravice lezbijk in gejev v Sloveniji, po zahtevah o prepovedi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti v slovenski ustavi v zgodnjih devetdesetih, po dveh referendumskih poskusih izenačitve pravic istospolnih parov in raznospolnih parov, po protiustavnem zakonu o registrirani partnerski skupnosti, po povsem ignoriranih zahtevah po pravnem priznanju spola … smo v Sloveniji »dobili« zakon, korak naprej … k diskriminaciji. Ohranja se diskriminacija, ohranja se družbena stigma, ohranja in krepi se strukturna ignoranca do realnosti.

Festival je namenjen prav odkrivanju te realnosti oziroma odstiranju nevidnega. Odstira površje navideznega udobja in družbenih dosežkov. Institucijam v tej državi sporoča, da ni opravičila, ker ne uredijo pravnega priznanja spola, ker se dopuščajo referendumi o človekovih pravicah, ker ne obstajajo varne mreže za najšibkejše, ker se sistematično ogroža zdravje transspolnih in interspolnih oseb ter se dopušča sovražni govor v javnih ustanovah in iz strani nosilk_cev javnih funkcij. S Parado ponosa zahtevamo odgovornost nosilk_cev družbene in politične moči.

Trenutek vidnosti in slišnosti marginaliziranih in zatiranih

Parada ponosa je trenutek vidnosti in slišnosti marginaliziranih in zatiranih. Je vsakoletno opozorilo, da živimo v družbi diskriminacije in na to ne pristajamo. Je praznovanje in vzpodbujanje posebnosti kultur LGBTIQ+ skupnosti in skupin znotraj nje. Je ohranjanje zgodovinskega spomina na boj tistih pred nami, ki so nam utrle_i pot do tega, da imamo danes podobo in glas. Je praznovanje pravice in svobode do spoznanja in izražanja naše lastne in naše skupne različnosti. Predvsem pa je priložnost, da skupaj zahtevamo spremembe, enakopravnost in enakovrednost za vse.

Naša skupna temeljna vrednota mora biti človeško dostojanstvo, temelječe na prepovedi diskriminacije in istočasni družbeni emancipaciji. Dokler dopuščamo, da se z ljudmi ravna kot z manjvrednimi in drugorazrednimi in dokler smo mi sami apolitični, ne moremo pričakovati pozitivnih družbenih sprememb. Mi smo družbena sprememba – naše odločitve, dejanja in sposobnost, da se organiziramo in delujemo skupaj.