Z marksizmom je teoretično vse v najlepšem redu. Kadarkoli so ga preizkusili v praksi, pa so bile njegove posledice teror, tiranija in množični poboji nepredstavljivih razsežnosti. Morda se marksizem zdi lepa ideja petičnim zahodnjaškim akademikom, ki v svobodi in demokraciji vidijo nekaj samoumevnega. Milijonom navadnih mož in žena pa je prinesel garanje, trpljenje, prisilno delo, zlom gospodarstva in strahotno represivno državo. Kdor kljub temu še vedno podpira njegovo teorijo, je torej zabit, hote zaslepljen ali moralno sprijen. Socializem pomeni pomanjkanje svobode; pomeni pa tudi pomanjkanje materialnih dobrin, saj je to logična posledica odprave prostega trga.

(Terry Eagleton v knjigi Zakaj je imel Marx prav vzame v precep deset uveljavljenih kritik Marxa in poskuša eno za drugo ovreči. Hkrati poskuša jasno in razumljivo predstaviti Marxove ideje tistim, ki ne poznajo njegovega dela. Rezultat je udarna, kontroverzna knjiga, ki dokazuje, da je bil Marx morda najbolj napačno razumljen mislec v zgodovini, in ki ne bo manjkala na knjižni polici vseh, ki se zavedajo, da nas bo, če ne bomo ukrepali, kapitalizem vse pokončal. Prvi odlomek iz knjige si lahko preberete na tej povezavi.)

Lepo število mož in žena na Zahodu je gorečnih privržencev s krvjo omadeževanih sistemov. Kristjani, na primer. Prav tako poznamo docela spodobne, sočutne ljudi, ki podpirajo cele civilizacije s krvavimi rokami. Med drugimi so to liberalci in konservativci. Sodobne kapitalistične države so zgodovinski sad suženjstva, genocidov, nasilja in izkoriščanja, nič manj zavrženega od tistega v Mao Cetungovi Kitajski ali Stalinovi Sovjetski zvezi. Tudi kapitalizem se je kalil s krvjo in solzami; samo preživel je dovolj dolgo, da smo pozabili na večino njegovih grozovitosti, kar za stalinizem in maoizem pač ne velja. Če Marx ni bil žrtev tovrstne amnezije, je bilo to zato, ker je za časa njegovega življenja sistem šele nastajal.

Mike Davis v svojem delu »Holokavsti pozne viktorijanske dobe« (Late Victorian Holocausts) piše o desetinah milijonov Indijcev, Afričanov, Kitajcev, Brazilcev, Korejcev, Rusov in drugih, ki so v drugi polovici 19. stoletja povsem po nepotrebnem umrli zaradi epidemij lakote, suše in bolezni. Številne teh katastrof so bile posledica dogme o prostem trgu, ki je (med drugim) povzročila rast cene žita, zaradi česar je hrana postala nedosegljiva navadnim ljudem. Tovrstne strahote pa so se dogajale tudi po koncu viktorijanskega obdobja. V zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja se je število ljudi, ki živijo z manj kot dvema dolarjema na dan, povečalo za skoraj sto milijonov.1 Eden od treh otrok v Veliki Britaniji danes živi pod mejo revščine, medtem ko bankirji kuhajo mulo, če se njihova letna nagrada zniža na ušivih milijon funtov.

Seveda nam je kapitalizem poleg teh grozot zapustil tudi nekaj neprecenljivih dobrin. Brez srednjega razreda, ki ga je Marx tako občudoval, bi bili prikrajšani za svobodo, demokracijo, človekove pravice, feminizem, republikanstvo, napredek v znanosti in za marsikaj drugega, pa tudi za gospodarske krize, izkoriščevalske obrtne delavnice v tretjem svetu, fašizem, imperialne vojne in Mela Gibsona. A tudi tako imenovani socialistični sistem se lahko ponaša s svojimi dosežki. Kitajska in Sovjetska zveza sta potegnili svoje državljane iz gospodarske zaostalosti v sodobni industrijski svet, čeprav za strahotno ceno človeških življenj; ta pa je bila delno tako visoka tudi zaradi sovražnosti kapitalističnega Zahoda. Prav ta je Sovjetsko zvezo prisilil v oboroževalno tekmo, ki je še huje pohabila njeno artritično gospodarstvo, nazadnje pa je povzročila njen razpad.

Medtem je SZ skupaj s svojimi sateliti polovici evropskega prebivalstva priskrbela cenovno dostopna stanovanja, gorivo, transport in kulturo, polno zaposlenost ter občudovanja vredno mrežo socialnih storitev, hkrati pa neprimerno večjo raven enakosti in (proti koncu) gmotnega blagostanja, kot so je bili ti narodi deležni kdajkoli prej. Komunistična Vzhodna Nemčija se je lahko pohvalila z enim najboljših sistemov otroškega varstva na svetu. Sovjetska zveza je odigrala herojsko vlogo v boju proti fašizmu in pripomogla k strmoglavljenju kolonializma. Poleg tega se je med njenimi državljani stkal občutek solidarnosti, kakršno prebivalci zahodnih držav po vsem sodeč začutijo le takrat, kadar je treba ubijati prebivalce tujih dežel. Seveda vse to ne more nadomestiti svobode, demokracije in trgovin, založenih z zelenjavo, vseeno pa tega ne kaže zametavati. Ko sta svoboda in demokracija končno prihiteli na pomoč sovjetskemu bloku, je ta pomoč zavzela obliko terapije gospodarskega šoka, torej ropa pri belem dnevu, ki ga vljudno imenujemo privatizacija, brezposelnosti več deset milijonov ljudi, vrtoglavega naraščanja revščine in neenakosti, zaprtja brezplačnih vrtcev, izgube pravic žensk in skoraj popolnega uničenja mreže socialne pomoči, ki je tem državam prinašala toliko koristnega.

Vsemu naštetemu navkljub prednosti komunizma komaj odtehtajo njegove pomanjkljivosti. Morda je bila v zaostrenih razmerah zgodnjega obdobja Sovjetske zveze res nujno potrebna taka ali drugačna oblika diktatorske oblasti; a to še ne pomeni stalinizma ali česa podobnega. Gledano v celoti, sta bila maoizem in stalinizem neuspešna, krvava poskusa, zaradi katerih sama ideja socializma smrdi marsikateremu od tistih prebivalcev drugih delov sveta, ki bi od njega imeli največ koristi. Kaj pa kapitalizem? Medtem ko to pišem, je brezposelnost na Zahodu že dosegla več milijonov in nezadržno raste, kapitalistična gospodarstva pa lahko preprečujejo svoj zlom le tako, da si prilaščajo milijone milijonov dolarjev iz žepov vse prej kot premožnih državljanov. Bančniki in finančniki, ki so pripeljali svetovni finančni sistem na rob prepada, nedvomno že v vrstah čakajo na plastično operacijo, da jih pobesnele ljudske množice ne bi prepoznale in razčetverile pri živem telesu.

Res je, da kapitalizem nekaj časa deluje, in tako je nekaterim delom sveta prinesel nepopisno blagostanje. A to je, tako kot Stalin in Mao, dosegel za osupljivo visoko ceno človeškega trpljenja. Pri tem nimam v mislih samo genocida, lakot, imperializma in trgovine s sužnji. Za nameček se je namreč pokazalo, da sistem ne more ustvarjati bogastva, ne da bi hkrati ustvaril široko razpredene revščine. A morda v daljni prihodnosti to sploh ne bo več pomembno, saj kapitalistični način življenja grozi, da bo popolnoma uničil ves planet. Eden od uglednih zahodnih ekonomistov je sedanje podnebne spremembe opisal kot »največji tržni polom v človeški zgodovini«.2

Marx sam ni nikoli verjel, da je mogoče socializem doseči v razmerah revščine. Za to bi bila potrebna skoraj tako bizarna časovna zanka kot za iznajdbo interneta v srednjem veku. Pred Stalinom si tudi nobeden od marksističnih mislecev, vključno z Leninom, Trockim in drugimi boljševiškimi voditelji, ni predstavljal, da je kaj takega mogoče. Bogastva ne moreš razdeliti med vse, če ga je komaj za vzorec. V razmerah splošnega pomanjkanja ne moreš odpraviti družbenih razredov, saj jih bodo spori ob delitvi presežkov, preskromnih, da bi zadovoljili potrebe vsakogar, kratko malo spet oživili. Kot je opozoril Marx v Nemški ideologiji, bi bila posledica revolucije v takih okoliščinah le, da bi se spet pojavilo (grobo prevedeno iz izvirnika) »isto staro sranje«. Vse, kar boste dosegli, bo socializirana revščina. Če ste prisiljeni kopičiti kapital tako rekoč iz niča, je v ta namen najbolje motivirati ljudi z dobičkom, pa naj bo to še tako okrutno. Pohlepni egoizem bo najverjetneje grmadil bogastvo z osupljivo naglico, čeprav bo najbrž hkrati spektakularno zaostroval tudi revščino.

Prav tako marksisti niso nikoli mislili, da je mogoče uvesti socializem le v eni državi. Gibanje naj bi bilo mednarodno ali pa naj ga sploh ne bi bilo. Posredi ni bila pobožna idealistična trditev, temveč prepričanje najbolj zagrizenih med materialisti. Če socialistična država v svetu, kjer je proizvodnja specializirana in razporejena po posameznih državah, ni deležna podpore mednarodne skupnosti, ne bo mogla črpati globalnih naravnih virov, ki jih potrebuje za odpravo domačega pomanjkanja. Produkcijsko bogastvo ene same države bi komaj lahko zadostovalo za njeno preživetje. Za lase privlečeno idejo o socializmu v eni sami državi si je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja izmislil Stalin, deloma kot cinično racionalizacijo dejstva, da druge države niso priskočile na pomoč Sovjetski zvezi, in nima osnove v Marxovih delih. Seveda se mora socialistična revolucija nekje začeti. Ne more se zaključiti znotraj meja ene same države. Če bi presojali socializem na temelju njegovih uspehov znotraj te ali one brezupno izolirane države, bi bilo to tako, kot če bi preučevali vse človeštvo ob pomoči vzorca psihopatov v ameriškem Kalamazooju.

Graditev gospodarstva iz niča je garaško, nehvaležno delo. Malo je verjetno, da se bodo ljudje prostovoljno sprijaznili s trpljenjem, ki ga prinaša. Če se torej tega projekta ne lotevamo postopoma, pod demokratičnim nadzorom in v skladu s socialističnimi vrednotami, se lahko vmeša totalitarna država in prisili državljane, da delajo tisto, česar prostovoljno raje ne bi. O tem med drugim priča militarizacija dela v boljševiški Rusiji. Posledice so bridko ironične: prav poskus, da bi postavili na noge gospodarski temelj socializma, bo izpodkopal njegovo politično nadgradnjo (ljudsko demokracijo in pristno samoupravljanje). To je tako, kot če bi vas povabili na zabavo, tam pa bi odkrili, da vam ni treba le peči tort in variti piva, temveč morate za nameček izkopati hišne temelje ter položiti parket. Za to, da bi se zabavali, bi vam ostalo le malo časa.

Za socializem so praviloma potrebni izučeno, izobraženo, politično omikano prebivalstvo, dobro delujoči državni organi in službe, dobro razvita tehnologija, tradicija razsvetljenega liberalizma in demokratične navade. Če si ne morete privoščiti niti popravila tistih pičlih cest, kar jih premorete, in če vas od bolezni ali smrti zaradi lakote loči le prašič v lopi za hišo, najbrž ne boste imeli na voljo nič od tega. Dobrine, ki sem jih pravkar naštel, največkrat najbolj pogrešajo prav nekdanje kolonije, saj kolonialna oblast ne slovi ravno po trudu, da bi svojim podrejenim vcepljala smisel za državljanske svoboščine ali institucije demokracije.

Kot je vztrajno ponavljal Marx, bi socializem zahteval tudi krajši delovnik – deloma zato, da bi ljudje imeli dovolj časa za zadovoljevanje svojih osebnih želja, deloma zato, da bi se lahko posvečali političnemu ter gospodarskemu samoupravljanju. Takega delovnika pa ne morete uvesti, dokler ljudje hodijo bosi; povrhu za razdeljevanje čevljev med milijone prebivalcev potrebujete centralizirano birokratsko državo. Če bo vašo domovino napadla cela vrsta sovražno nastrojenih kapitalističnih velesil, kot se je po začetku boljševiške revolucije zgodilo Rusiji, se bo avtokratska država zdela toliko bolj neogibna. Velika Britanija med drugo svetovno vojno nikakor ni bila avtokracija; a v nobenem oziru ni bila svobodna država in tega nihče niti ni pričakoval.

Če jo torej hočete mahniti v socializem, morate biti dodobra pri močeh, tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu. Noben marksist od Marxa in Engelsa do Lenina in Trockega si nikoli ni drznil niti pomisliti na kaj drugega. Če pa sami niste ravno premožni, vam z materialnimi dobrinami lahko na pomoč v razumnih mejah priskoči prijazen sosed. V primeru boljševikov bi to pomenilo, da bi morali revolucijo izpeljati tudi pri sosedih (zlasti v Nemčiji). Ko bi delavski razred sosednjih držav lahko strmoglavil svoje kapitalistične gospodarje in se polastil njihovih proizvodnih sredstev, bi z njimi lahko preprečil, da bi prva delavska država na svetu potonila brez sledu. V tedanjih okoliščinah to ni bilo tako neverjetno, kot se sliši. Evropa je plamtela v ognju revolucionarnega pričakovanja in sveti delavskih ter vojaških delegatov (poznani kot sovjeti) so vznikali od Berlina, Varšave, Dunaja in Münchna do Rige. Brž ko so bile tamkajšnje vstaje zadušene, sta Lenin in Trocki vedela, da sta v hudi kaši.

Saj ne, da se gradnje socializma ni mogoče lotiti tudi v razmerah pomanjkanja. Težava je v tem, da se brez materialnih virov rad spridi v pošastno karikaturo socializma, ki jo poznamo pod imenom stalinizem. Boljševiška revolucija se je kmalu znašla v obroču imperialističnih zahodnih armad, grozile pa so ji tudi protirevolucija, urbana lakota in državljanska vojna. Nasedla je sredi oceana večinoma sovražno naravnanih kmetov, ki so pred naperjenimi puškami le neradi oddajali svoje težko prigarane presežke pridelkov za to, da bi nahranili stradajoča mesta. Spričo skromnih kapitalističnih temeljev, obupno nizke ravni materialne proizvodnje, pičlih zametkov državljanskih institucij, zdesetkanega in izčrpanega delavskega razreda, kmečkih uporov in birokracije, ki se je prenapihnila skoraj tako kakor v carjevih časih, je bila revolucija že od samega začetka v resnih težavah. Nazadnje so morali boljševiki svoje sestradano, obupano, vojne sito prebivalstvo gnati v moderne čase z orožjem. Številni najbolj zagrizeni politični delavci so padli v državljanski vojni, ki jo je podpihoval Zahod, zato se je družbeni temelj boljševiške stranke čedalje bolj krčil. Ni minilo dolgo, pa si je ta prilastila ljudske sovjete in prepovedala neodvisna tisk in sodstvo. Zatirala je politično oporečništvo in opozicijske stranke, manipulirala z volitvami in militarizirala proizvodnjo. Ta brezobzirni protisocialistični scenarij pa je nastal na ozadju državljanske vojne, široko razpredene lakote in tujega vdora. Rusko gospodarstvo je bilo v ruševinah in njegov socialni ustroj je razpadel. Tako je celotno dvajseto stoletje zaznamovala tragična ironija dejstva, da se je socializem izkazal za najmanj mogočega tam, kjer je najbolj potreben.

Zgodovinar Isaac Deutscher je ta položaj opisal s svojo običajno zgovornostjo, ki ji ni para. Okoliščine v tedanji Rusiji so pomenile, »da je moral prvi in dotlej edini poskus izgradnje socializma potekati v najslabših možnih razmerah, brez prednosti, ki jih prinaša intenzivna mednarodna delitev dela, brez plodnega vpliva uveljavljenih in kompleksnih kulturnih tradicij, v okolju tako dih jemajoče gmotne in kulturne revščine, zaostalosti in surovosti, da bi skoraj gotovo omadeževalo ali izobličilo že sleherno misel na socializem«.3 Samo najpredrznejši kritiki marksizma lahko trdijo, da nič od naštetega ni pomembno, ker je marksizem tako ali tako totalitaren nauk. Če bi danes zavladal na jugu Anglije, pravijo, bi prej kot v tednu dni v londonskem predmestju Dorking zrasla delovna taborišča.

Kot bomo videli, je bil Marx kritik okorele dogme, vojaškega terorja, političnega zatiranja in arbitrarne moči države. Prepričan je bil, da morajo politični predstavniki polagati račune svojim volivcem, in grajal je socialne demokrate svojega časa zaradi njihove statične politike. Odločilen pomen je pripisoval svobodi govora in državljanskim svoboščinam, groza ga je bilo misli na prisilen nastanek urbanega proletariata (v njegovem primeru v Angliji, ne v Rusiji) in zatrjeval je, da bi moralo biti ustvarjanje družbene lastnine na podeželju prostovoljen, ne prisilen proces. Kot človek, ki se je zavedal, da socializem ne more uspevati v razmerah siromaštva, bi takoj razumel, zakaj je propadla ruska revolucija.

Pravzaprav je paradoksalno, da stalinizem ne le, da ni diskreditiral Marxovih naukov, temveč je celo potrdil njihovo pravilnost. Če želite prepričljivo zgodbo o nastanku stalinizma, se morate ponjo zateči k marksizmu. Zgolj moralna obsodba stalinističnih zverinstev kratko malo ne zadostuje. Treba je vedeti, v kakšnih materialnih okoliščinah je stalinizem nastal, kako je deloval in zakaj ni bil uspešen, tovrstno razlago pa nam najlepše ponujajo prav nekateri tokovi pravovernega marksizma. Ti marksisti, med katerimi so bili številni privrženci Leva Trockega ali katere od drugih »indeterminističnih« vej socializma, so se od zahodnih liberalcev razlikovali v eni ključni točki: njihova kritika tako imenovanih komunističnih družb je bila precej bolj poglobljena. Niso se zadovoljili zgolj z melanholičnimi pozivi k večji demokratičnosti ali doslednejšemu upoštevanju človekovih pravic. Namesto tega so zahtevali popolno strmoglavljenje tega represivnega sistema, to pa so storili prav kot socialisti. Za nameček so s tovrstnimi pozivi začeli skoraj istega dne, ko je Stalin prevzel oblast. Hkrati so opozarjali, da se bo komunistični sistem, če se bo zrušil, najverjetneje znašel v primežu roparskega kapitalizma, ki željno čaka, da bo lahko plenil med ruševinami. Lev Trocki je Sovjetski zvezi napovedal natanko tak konec in pred kakimi dvajsetimi leti se je pokazalo, da je imel prav.

Predstavljajte si malce poblaznelo druščino kapitalistov, ki poskuša spremeniti pleme iz predmoderne dobe v skupino brezobzirno grabežljivih, tehnološko naprednih podjetnikov, ki govorijo jezik sodobnega marketinga in tržnega gospodarstva, to pa bi druščina rada dosegla v nadrealistično kratkem času. Ali bi dejstvo, da bi bil njen eksperiment po vsej verjetnosti vse prej kot spektakularno uspešen, zadostovalo za pravično obsodbo kapitalizma? Zagotovo ne. Taka obsodba bi bila enako absurdna kot trditev, da je treba razpustiti zvezo tabornikov, ker tabornice ne znajo rešiti vseh zank kvantne fizike. Marksisti ne trdijo, da bi bilo treba zavreči žlahtno liberalno zapuščino Thomasa Jeffersona in Johna Stuarta Milla zaradi obstoja skrivnih zaporov Cie, v katerih njeni pripadniki mučijo muslimane, čeprav so taki zapori del politike današnjih liberalnih družb. Kljub temu pa kritiki marksizma le redko priznajo, da zastrašujoči politični sodni procesi in množični teror ne pomenijo, da se marksizem moti.
A nekateri so mnenja, da socializem ne more delovati iz nekega drugega razloga. Celo ko bi ga uvedli v razmerah gmotnega blagostanja, kako neki boš upravljal kompleksno sodobno gospodarstvo brez trga? Čedalje več marksistov na to odgovarja, da ti tega sploh ni treba. Po njihovem bi trg lahko ostal integralen del socialističnega gospodarstva. Tako imenovani tržni socializem predvideva, da bodo v prihodnosti proizvodna sredstva v družbeni lasti, samoupravne delovne skupnosti pa bodo druga z drugo tekmovale na prostem trgu.4 Tako bi lahko ohranili nekatere prednosti trga in se znebili nekaterih njegovih slabosti. Na ravni posamičnih podjetij bi soupravljanje zagotavljalo večjo učinkovitost, saj dejstva kažejo, da so taka podjetja skoraj vedno enako uspešna kot kapitalistična, pogosto pa celo uspešnejša. Na ravni gospodarstva kot celote pa bi konkurenca skrbela za to, da ne bi prihajalo do težav s pretokom informacij, umestitvijo proizvodnje in premajhno motiviranostjo, ki jih povezujemo s tradicionalnim stalinističnim modelom centraliziranega planskega gospodarstva.

Nekateri marksisti trdijo, da je bil Marx sam tržni socialist, vsaj v tem oziru, da je bil prepričan, kako se bo trg obdržal tudi v tranzicijskem obdobju, ki bo sledilo socialistični revoluciji. Povrhu je menil, da je trg poleg tega, da je bil izkoriščevalski, hkrati osvobajal, saj je ljudem pomagal izviti se iz svoje prejšnje odvisnosti od zemljiških posestnikov in gospodarjev. Trg snema tančico skrivnostnosti z družbenih razmerij in razgalja njihovo temačno bistvo. O tem je govoril s tolikšnim navdušenjem, da je filozofinja Hannah Arendt uvodne strani Komunističnega manifesta nekoč opisala kot »največjo hvalnico kapitalizma, kar ste jih kdaj brali«.5 Poleg tega tržni socialisti poudarjajo, da trg nikakor ni značilen samo za kapitalizem. Celo Trocki – to bo nekatere njegovih učencev morda presenetilo – je podpiral trg, čeprav zgolj med prehodom v socializem in v povezavi s planskim gospodarstvom. Menil je, da ga potrebujemo kot preizkusni kamen ustreznosti in smotrnosti načrtovanja, saj si »ekonomske računice ne moremo predstavljati brez tržnih razmerij«.6 Tako kot sovjetska leva opozicija je bil tudi on kritik gospodarjenja z državnimi direktivami.

Tržni socializem odpravlja zasebno lastnino, družbene razrede in izkoriščanje. Hkrati ekonomsko moč polaga v roke dejanskih proizvajalcev. V vseh teh pogledih je dobrodošel korak dlje od kapitalističnega gospodarstva. A nekaterim marksistom se zdi, da ohranja preveč lastnosti slednjega, da bi bil sprejemljiv. V tržnem socializmu bi še vedno obstajali proizvodnja iste dobrine večih proizvajalcev, neenakost, brezposelnost in delovanje tržnih zakonitosti zunaj človekovega nadzora. Mar ne bi tržni socializem spremenil delavcev v kolektivne kapitaliste, ki bi v hlastanju po nenehni akumulaciji kapitala maksimirali dobiček, zmanjševali kakovost, zanemarjali družbene potrebe in se udinjali potrošništvu? Kako bi se znotraj njega izognili kratkoročnemu razmišljanju trga in njegovi navadi, da se ne meni za širšo družbeno sliko in dolgoročne družbeno škodljive posledice svojih razpršenih odločitev? Izobrazba in državni nadzor bi te nevarnosti sicer lahko omejila, a nekateri marksisti raje zagovarjajo gospodarstvo, ki ne bi bilo plansko centralizirano niti ga ne bi urejal trg.7 Po tem modelu bi primarne dobrine razdelili preko pogajanj med proizvajalci, potrošniki, okoljevarstveniki in drugimi vpletenimi stranmi, in sicer z mrežo svetov na delovnih mestih in v soseskah ter potrošniških svetov. Širše parametre proizvodnje bi skupaj z odločitvami o celotni razdelitvi primarnih dobrin, stopnji rasti in vlaganj, energetiki, transportu, ekološki politiki in podobnem sprejemale poslanske skupščine na lokalni, regionalni in državni ravni. Podrobnejšo razčlembo teh splošnih smernic o, denimo, delitvi surovin, bi nato prepustili regionalnim in lokalnim ravnem, kjer bi postopoma potekalo natančnejše načrtovanje. Na vsaki od teh stopenj bi bila ključnega pomena javna razprava o alternativnih gospodarskih načrtih in gospodarski politiki. Tako bi o tem, kaj in kako proizvajamo, namesto zasebnega dobička odločale družbene potrebe. V kapitalizmu smo prikrajšani za možnost odločanja o tem, ali bi radi imeli več bolnišnic ali več vrst koruznih kosmičev. V socializmu bi to pravico nenehno uresničevali.

Oblast v teh svetih bi se z demokratičnimi volitvami bolj kot od zgoraj navzdol prenašala od spodaj navzgor. Demokratično izvoljeni organi, ki bi predstavljali sleherno vejo trgovine in proizvodnje, bi se z državno ekonomsko komisijo pogajali o sporazumno določenem paketu investicijskih vprašanj. Cen ne bi postavljal politični center, temveč produkcijske enote, in sicer na temelju podatkov ter mnenj potrošnikov, uporabnikov, interesnih skupin in tako dalje. Nekateri zagovorniki tako imenovanega soupravnega gospodarstva pristajajo na nekakšno obliko mešane socialistične ekonomije: dobrine, ki so ključnega pomena za skupnost (hrana, zdravila, farmacevtski izdelki, vzgoja in izobraževanje, transport, energija, najnujnejše življenjske potrebščine, finančne storitve, mediji in podobno), bi morale priti pod demokratičen javni nadzor, saj bi se tisti, ki upravljajo z njimi, zlahka začeli obnašati na družbeno škodljiv način, brž ko bi zavohali možnost za večji dobiček. Družbeno manj nepogrešljive dobrine (potrošno blago, luksuzni izdelki) pa bi prepustili delovanju tržnih zakonitosti. Nekateri tržni socialisti menijo, da je celotna shema preveč zapletena, da bi lahko delovala. Kot je nekoč pripomnil Oscar Wilde, je težava s socializmom v tem, da požre preveč prostih večerov. Vendar kaže priznati vsaj to, da bi sodobni informacijski sistem lepo podmazoval kolesje take ureditve. Celo nekdanji podpredsednik podjetja Procter & Gamble je priznal, da postaja zaradi njega delavsko samoupravljanje realna možnost.8 Za nameček nas Pat Devine opozarja, koliko časa zahtevata sedanji kapitalistična administracija in organizacija.9 Za to, da bi za socialistično alternativo teh dveh potrebovali več časa, ni videti nobenega posebnega razloga.

Nekateri zagovorniki soupravnega modela organizacije trdijo, da bi morali biti vsi enakopravno nagrajeni za enako količino dela, ne glede na razlike v nadarjenosti, izobrazbi in poklicu. Kot pravi Michael Albert: »Zdravnik, ki dela v razkošno opremljenem okolju, polnem udobja in občutka osebne izpolnjenosti, zasluži več kot delavec za tekočim trakom, ki ga obkroža strahoten hrup, ki tvega življenje in zdravje in ki prenaša dolgčas in poniževanje, ne glede na to, kako dolgo ali kako trdo dela.«10 Za to, da ljudi, ki opravljajo dolgočasna, težka, umazana ali nevarna dela, nagradimo bolje kot, na primer, zdravnike ali akademike, katerih poklic jim nudi precej več zadovoljstva, res obstaja tehten razlog. Morda bi večino umazanih in nevarnih del lahko postorili člani kraljeve družine. Skrajni čas je, da spremenimo svoje prioritete.

Ker sem pravkar omenil medije kot dejavnost, ki je zrela za prehod v javno lastništvo, si kot zgled morebitnega soupravljanja oglejmo kar te. Pred več kot pol stoletja je Raymond Williams v sijajni knjižici z naslovom »Komunikacije«11 začrtal socialističen model vodenja polja umetnosti in javnega obveščanja, ki v vsebinskem oziru po eni strani odpravlja državni nadzor, po drugi pa prevlado motiva dobička. Namesto tega bi sredstva izražanja in komuniciranja upravljali ljudje, ki aktivno delujejo na teh področjih. »Tovarno« umetnosti in medijev v fizičnem smislu – radijske postaje, koncertne dvorane, televizijske mreže, gledališča, časopisna podjetja itd. – bi prenesli v javno last (ki jo poznamo v več oblikah), njeno vodstvo pa bi prevzeli demokratično izvoljeni organi, ki bi vključevali tako predstavnike javnosti kot predstavnike medijskih ali umetniških združenj.

Te komisije, ki bi bile popolnoma neodvisne od države, bi bile zadolžene za dodeljevanje javnih sredstev in »dajanje v najem« objektov v družbeni lasti bodisi individualnim izvajalcem dejavnosti bodisi neodvisnim, demokratično samoupravljanim skupinam igralcev, novinarjev, glasbenikov in podobnih. Ti bi nato lahko delali, ne da bi jih pri tem ovirali državne direktive in moteči pritiski trga. Tako nam bi bilo med drugim prizaneseno s položajem, v katerem skupina skopuških in na oblast mahnjenih nasilnežev ob pomoči svojih zasebnih medijskih podjetij narekuje javnosti, kaj naj verjame – to se pravi, vsiljuje ji lastna sebična mnenja in sistem, ki ga sama podpira. Da je socializem res zaživel, bomo vedeli takrat, ko se bomo lahko s popolno nejevero ozirali na misel, da bi peščici podjetniških razbojnikov dali proste roke pri zastrupljanju javnega mnenja s predpotopnimi političnimi stališči, ki koristijo njihovim bančnim računom, a le maločemu drugemu.

Večina kapitalističnih medijev se izogiba težkemu, kontroverznemu ali inovativnemu delu, ker prinaša le malo dobička. Namesto tega se zadovoljujejo z banalnostjo, senzacionalizmom in primitivnimi predsodki. Nasprotno socialistični mediji ne bi prepovedali vsega razen Schönberga, Racina in neštetih dramatiziranih verzij Marxovega Kapitala. Še vedno bi obstajali ljudska gledališča, televizija in grmada časopisov. »Popularen« ni vedno isto kot »manjvreden«. Nelson Mandela je popularen, manjvreden pa ne. Številni navadni ljudje prebirajo visoko specializirane revije, polne neposvečenim nerazumljivega žargona; le da so te revije po navadi o ribištvu, kmetijski mehanizaciji ali vzreji psov namesto o estetiki ali endokrinologiji. Popularno se spremeni v smeti in kič takrat, ko mediji začutijo potrebo, da bi si tako hitro in brez bolečin, kot se le da, prisvojili svoj kos tržne pogače; ta potreba pa se večinoma poraja iz komercialnih vzgibov.

Socialisti se bodo nedvomno še dolgo pričkali o podrobnostih postkapitalističnega gospodarstva. Modela brez pomanjkljivosti trenutno ni na voljo. To nepopolnost lahko postavimo nasproti kapitalističnemu gospodarstvu, ki deluje brezhibno in ki nikakor ni krivo za revščino, potrato ali gospodarske krize. Že res, da je morda odgovorno za vrtoglavo stopnjo brezposelnosti, a vodilna kapitalistična država na svetu je že odkrila genialno zdravilo za to težavo. V Združenih državah bi danes delo zaman iskalo več kot milijon ljudi, če ti ne bi tičali v zaporu.

OPOMBE

1. Joseph Stiglitz, Globalisation and Its Discontents, London, 2002, str. 5.
2. Citat po: Slavoj Žižek, Najprej kot tragedija, nato kot farsa, Ljubljana, 2010, str. 88.
3. Isaac Deutscher, The Prophet Armed: Trotsky 1879–1921, London, 2003, str. 373.
4. Gl. npr. Alec Nove, The Economics of Feasible Socialism, London, 1983; David Schweickart, Against Capitalism, Cambridge, 1993; Bertell Ollman (ur.), Market Socialism: The Debate Among Socialists, New York/London, 1998. Bolj filozofsko obarvan zagovor trž­nega socializma je mogoče najti v: David Miller, Market, State and Community: The Theoretical Foundations of Market Socialism, Oxford, 1989.
5. Melvin Hill (ur.), Hannah Arendt: The Recovery of the Public World, New York, 1979, str. 334–35.
6. Citat po: Robin Blackburn, »Fin de Siècle: Socialism after the Crash«, New Left Review, št. 185 (januar–februar 1991), str. 29.
7. Gl. npr. Pat Devine, Democracy and Economic Planning, Cambridge, 1988; David McNally, Against the Market, London, 1993; Michael Albert, Parecon: Life After Capita­lism, London, 2003. Koristen povzetek povedanega je mogoče najti v: Alex Callinicos, Antikapitalistični manifest, Ljubljana, 2004, 3. poglavje.
8. Gl. Ernest Mandel, »The Myth of Market Socialism«, New Left Review, št. 169 (maj/junij 1988), str. 109 (op.).
9. Pat Devine, Democracy and Economic Planning, str. 253, 265–66.
10. Michael Albert, Parecon, op. cit., str. 59.
11. Raymond Williams, Communications, Harmondsworth, 1962.

 

Terry Eagleton (1943) je britanski literarni teoretik in kritik. Več let je predaval književnost in kulturno teorijo na univerzah v Oxfordu in Manchestru, trenutno pa predava angleško književnost na univerzi v Lancastru in kulturno teorijo na irski državni univerzi. Napisal je več kot 40 knjig.

SPLETNA POVEZAVA DO NAKUPA KNJIGE >>