Branko Šturbej

Letnik 1961. Gledališki in filmski igralec. Med aktualne odmevne vloge sodijo Rihard III., Kafka in Tugomer. Je profesor na AGRFT. O tej gledališki akademiji pravi, da se širi “toliko neresnic in čudnih zgodb, da je to že smešno”. Za slovenski film pravi, da je podhranjen, zanemarjen in zlorabljen ter da bi se glede filma lahko marsikaj naučili od Srbov. Od leta 2012 je tudi predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS), direktorski stolčki slovenskih gledališč pa, tako Šturbej, ga ne zanimajo. Za veliko večino trenutnih politikov (kot strokovnjak za nastopanje) pravi, da ni primerna za oder – z obrazložitvijo, da ne verjamejo v to, kar govorijo.

Kako se je bilo vživeti v kožo Riharda III., edega od najbolj krutih angleških vladarjev, in ali ste pri sebi, morda v temačnejših kotih svoje svoje osebnosti, našli kakršnekoli vzporednice? Koliko Rihardov III. vidite danes med slovenskimi in globalnimi oblastniki?

Želja vsakega igralca je, da se spoprime z vlogo Shakespearjevega Riharda III., saj ta lik še danes vzburja našo domišljijo s svojo magičnostjo, neustavljivo močjo in željo po oblasti. Pri ustvarjanju Riharda sem seveda moral posegati, med drugim, tudi v temačne plati svojega jaza. Ampak za igralsko nalogo to ni dovolj. Z ozirom, da moramo biti igralci odlični opazovalci življenja, kajti naši notranji arzenali niso napolnjena skladišča različnih osebnosti, pač pa se prav skozi izkustva opazovanja življenja zmoremo postavljati v različne situacije in si s pomočjo domišljije, fantazije, imaginacije vzbuditi svojo podzavest, da zaživi v celoti. Pri tem si pomagamo s psiholigijo. Tudi pri študiju Riharda III. sem uporabljal to igralsko metodo. Med mano kot osebo in Shakespearjevim Rihardom III. ne vidim nobenih podobnosti, saj v meni ne tli nikakršno slo po oblasti, ali za vsako ceno doseganje svojih ciljev. Je samo odličen “material” za igralsko nalogo. Če se ozremo v današnjo Rusijo, mislim, da kar hitro najdemo vzporednico med Rihardom in ruskim predsednikom. Pa še kakšen bi se našel, seveda.

Zdi se, da je Shakespeare (še) vedno aktualen. Je to posledica tega, da ga še vedno povzdiguje sistem – najsibodi gledališki, šolski, literarni, ali pa mu dejansko (še) vedno uspe prodreti skozi pore aktualnega dogajanja in si tako znova priboriti mesto pod žarometi?

Težko bi rekel, kateri sistem ga podpira in če ga sploh. Menim, da je pač eden nesmrtnih dramatikov, ki je bil sposoben opazovati življenje skozi tiste plati človeka in njegovega bivanja, ki so večna. Če pogledate s kakšnimi temami se je ukvarjal: oblast, ljubezen, smrt, magija, zločin, prevare, zablode, mistika, če jih omenim samo nekaj, potem vidimo, da so to tiste teme, ki so vpete tudi v sodobnega človeka. Pri tem ne pozabimo, da je mojster dramske strukture in forme, ne samo vsebine. Zato ni čudno, da je Shakespeare še vedno prisoten v našem prostoru. Nešteto knjig je napisanih samo o Hamletu, ki velja za eno od najbolj zagonetnih tragedij. In mnogi, ne samo gledališki ustvarjalci, pač pa tudi filozofi, antropolgi in različni literarni teoretiki želijo razvozlati to enigmatično dramo.

O AGRFT kroži veliko kritik in govoric, med katerimi so nekatere bolj, druge spet manj resnične. Tako poslušamo o nepotizmu, o zastarelih pristopih, favoriziranju določenega (vodljivega) tipa igralcev in igralk, o specifičnem okusu profesorjev in (pre)majhni domači gledališki sceni, ki v svoj krog le redko spusti koga novega. Kakšen je vaš komentar na to – skozi oči igralca in profesorja na omenjeni akademiji?

Ne razumem o kakšnem nepotizmu govorite? Poglejte, o AGRFT se širi toliko neresnic in čudnih zgodb, da je to že smešno. Osebno mislim, da te zgodbice širijo predvsem tisti, ki skušajo prikriti svojo osebno nesrečo ali nesposobnost. AGRFT je najprej šola, ne pa eksperimentalni studio, kot bi si morda želeli nekateri posamezniki. Pedagogi igre na naši fakulteti si v pedagoškem procesu nadvse prizadevamo, da vzpodbujamo študentovo avtentičnost, njegovo ali njeno individualnost, posebnost. Pri tem odpiramo njihovo kreativnost in ustvarjalnost. Seveda takšni procesi niso vedno enostavni za študente, vendar daleč od tega, da bi vzgajali vodljive igralce, igralke. Z zanimanjem pa opazujem s kakšnimi težavami se študentje srečujejo po končanem študiju v praksi. Na svetovnem srečanju gledaliških akademij v Limi, kjer smo pred par leti sodelovali, sem se imel možnost pobližje srečati z bolgarsko in nemško akademijo in tudi s številnimi drugimi, a ti dve omenjam samo zato, ker sta res izjemni v svojih rezultatih. Zanimivo pa je to, da so študentje na teh dveh šolah v študijskem procesu izpostavljeni velikemu drilu in zavidajoči disciplini. Malo me je spominjalo na vojaški princip. No, kaj takega si na naši šoli ne moremo predstavljati. Naši študentje bi se zagotovo pritožili na urad za človekove pravice. Naj pa dodam še to, da smo se na tem festivalu gledaliških šol v Limi uvrstili na tretje mesto in bili izbrani, da smo se že naslednje leto lahko predstavili v Bostonu. Pa tudi sicer naši študentje prejemajo številne nagrade na različnih študentskih mednarodnih festivalih igralskih akademij.

Koga bi označili za vašega mentorja, vzornika?

Moja mentorja na AGRFT sta bila prof. Jamnik in prof. Korun. Izjemna pedagoga, čeprav zelo različni osebnosti. Eden me je naučil tehnike, drugi umetnosti, če malce poenostavim. Kar se tiče vzornika, je to vsekakor Wladimir Horowitz.

Je komercialno gledališče, ki se osredotoča na lahkotnejše, humoristične vsebine, širši množici tradicionalni teater približalo, ali ga od nje še bolj oddaljilo?

Vsekakor ga je približalo, saj celo obstaja nekakšna statistika, ki to dokazuje. Predvsem pri srednji in starejši generaciji, ki ni imela potrebe in želje po gledaliških predstavah. Včasih je razlog celo, da jim je kakšna igralka ali igralec prirasel k srcu in so mu ali ji sledili v gledališče, ali pa jih je objel čar gledališča in jim vzbudil željo po gledališču.

V Drami ste se prvič zaposlili že leta 1985, od tega letos mineva 30 let. Verjamem, da boste z naslednjim vprašanje čutili nevidni pritisk, da morate omeniti prav aktualnega, pa vseeno: Pod katerim direktorjem gledališča se vam zdi, da ste najplodnejše ustvarjali? Ali katerega nimate v prav ljubem spominu, morda zgolj zaradi vam tuje gledališke politike?

Nikakršnega nevidnega pritiska ne čutim pri tem vprašanju. Osebno sem imel srečo, da so me režiserji želeli zasedati v svojih predstavah in sem se takoj po končanem študiju zaposlil v SNG Drama v Ljubljani, kjer sem še danes. Vmes sem bil sedem let član SNG Drame v Mariboru. Govorim o čarobnem obdobju Tomaža Pandurja, ki je bil takrat umetniški vodja. To obdobje je bilo zame izjemno plodno in kreativno. Nato me je takratni direktor SNG Drame v Ljubljani Janez Pipan povabil nazaj v ljubljansko Dramo, kjer sem imel prav tako plodno obdobje. Potem je prišlo vabilo za profesuro s strani AGRFT, ki sem ga sprejel, zato se je moje delo v gledališču nekoli ustavilo, saj sem se posvečal pedagogiki. Moram priznati, da sem v tem času pogrešal oder. Zdajšnji ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor mi prav tako omogoča izjemno zanimive vloge in za mano sta dve čudoviti gledališki sezoni.

Katera vloga vam je od vseh najbolj ostala v spominu in vas – kot igralca – najbolj zaznamovala?

Zelo težko izberem eno samo vlogo, ki me je kakorkoli zaznamovala. Če pa že moram imenovati eno, naj bo to Mefisto iz Goethejevega Fausta, v režiji Tomaža Pandurja.

V predstavi Grad te dni igrate Kafko. Asociacij nanj je mnogo. Katera vam osebno prva pade na misel?

Labirint duše.

Za Kafko pravijo, da ga vsi razumejo, a nihče do konca. (Do) koliko se vam zdi, da ga vi?

Prebral sem vse tri njegove romane, nekaj biografij, veliko študij o njem, različnih esejev in večino njegovih objavljenih pisem, kar ni malo. Kot veste je dnevno korespondiral z različnimi ljudmi, predvsem svojimi zaročenkami, očetom, Maxom Brodom in na dan napisal tudi do 36 pisem.To je čista literatura. Odigral sem vse tri junake iz njegovih romanov, a ne morem zagotovo trditi, kako dobro poznam. Kafkov relativizem in izjemen občutek za ironijo, po drugi strani pa boleča obsedenost z natančnostjo in grozljiva soočenja z vsemi oblikami lastnih strahov, nihilistične razsežnosti njegove duše, nam zelo malo pomagajo pri popolnem razumenvanju njegovih notranjih labirintov. Zato pa je tako zanimiv in zato me tako vznemirja, ker zmeraj najdem kaj novega. Zame je pomembno, da z njegovo pomočjo odkrivam svoje labirinte.

Te dni po odru hodite tudi v čevljih Tugormerja. Nasilno pokristjanjevanje poganskega sveta v 10. stoletju – delitev na večvredne in manjvredne, na dominantne in nemočne, na oblastnike in podložnike. Vse to tudi danes zveni nadvse znano. Tugomer pa predstavlja nekakšno luč na koncu tunela. Bi ga označili za revolucionarja?

Tugomer je zaveden in grdo zlorabljen “politik”, ki nezavedajoč žrtvuje lasten narod in sebe za dosego svojega čistega cilja: brez prelivanja krvi doseči mir. Je žrtev tako zunanjega kot notranjega sovražnika in je kot takšen tragična podoba pravega revolucionarja. Njegova revolucionarnost je v tem, da je pred časom. Veliko planetranih menjav na nebu se bo moralo zvrstiti, da bomo take redke posameznike lahko imenovali revolucionarji. Zavest človeka, žal, še ni tako razvita. Vsekakor pa se strinjam, da je luč na koncu tunela.

V kakšnem stanju je trenutno slovenski film in kje po vašem leži njegova prihodnost? V Filmskem centru, v koprodukcijah z drugimi državami, v zasebnih investicijah?

Slovenski film je v takem stanju kot je bil pred 23 leti: podhranjen, zanemarjen in zlorabljen. Posamezniki se na vse možne načine trudijo, da bi lahko svoje zanimive zgodbe spravili na platno, a se najdejo drugi posamezniki, ki to spretno onemogočajo. Mislim, da je najboljša rešitev v koprodukcijah, kar pa je, seveda, v teh razmerah izjemno težko. Čudim se, kako Srbom uspeva posneti na leto tudi do 15 filmov in več, pa živijo še v slabših pogojih. Kombinirajo vse možnosti. Od lastnega kapitala, do državnega, sponzorskega, do koprodukcij. A njihov narod mnogo bolj živi s svojimi filmi, saj obiskuje kinodvorane.

Spremljate tudi kaj hollywoodsko in evropsko produkcijo filmov? Kateri od filmov vas je v zadnjem času posebej navdušil in zakaj? Koga od tujih igralcev še posebej cenite in zakaj?

Izjemno cenim evropski in ruski film, predvsem Haneka pa imena, kot so Andrej Zvjagincev, Mike Leigh, Louis Clichy, Joachim Lafosse, Roy Andersson, …
Nazadnje me je navdušil Leviatan, v režiji Andreja Zvjaginceva. Film me je navdušil zaradi izjemne zgodbe o grozljivosti politične korupcije, o zlorabi oblasti , moči birokracije in nemoči posameznika ter o strašnem spoznanju ob zlorabi demokracije. Film odlikuje tudi izjemna igra odličnih igralcev. Izjemno cenim ogromno tujih igralcev, a naj omenim dva. To sta, žal, pokojni Philip Seymour Hoffman in Kevin Spacey, zaradi njune izjemne minimalističnosti v uporabi igralskih sredstev in njune osebnosti.

Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) vas je leta 2012 izvolilo za predsednika. Po začetni odmevnosti, je združenje domala izginilo iz javnosti. Vaš cilj je bil, da se združite s kulturniki različnih področij in se zavzemate za družbene spremembe z jasnimi cilji. Kako daleč ste danes s tem in katere zadane cilje ste dosegli? Kako dejavno je združenje, kolikokrat se dobivate, koliko ima članov, kakšne so njegove dejavnosti?

ZDUS je strokovna in nadstrankarska organizacija, ki deluje že od leta 1921 in skrbi za razvoj stroke, se pravi dramske umetnosti. Naša dolžnost je, med drugim, da spremljamo zakonodajo s področja kulture in umetnosti. Pri tem smo bili leta 2012 in 2013 zelo dejavni, saj smo ostro nasprotovali tedanjemu ZUIJK, ki je hotel zelo zarezati v naše delovanje in poslanstvo, kar je bilo zelo odmevno. Z ostalimi nevladnimi organizacijami nam je uspelo zadržati te posege v naše delovanje. Smo prostovoljna organizacija, ki šteje nekaj manj kot 400 članov, kar za naš prostor ni tako malo. Od leta 2014 smo povezani s sindikatom Glosa in smo tudi člani svetovnega sindikata s področja uprizoritvenih umetnosti FIJA. Tako, da smo del naših interesov zaupali sindikalnim organizacijam, kar precej olajša naše delo in se lahko posvečamo tisti osnovni nalogi našega združenja in to je razvoj stroke. Smo v dogovorih z drugimi društvi s področja kulture, saj se želimo povezovati in krepiti sodelovanja. Vendar vse zahteva svoj čas.

Se v prihodnosti morda tudi sami vidite na katerem od direktorskih stolčkov slovenskih gledališč, ali morda širše – denimo celo na mestu ministra za kulturo? Vas mika politika, se imate za političnega človeka?

Nikakor me ne mika nobeden od omenjenih stolčkov. Seveda imam kot socialno bitje svoje politično prepričanje, čeprav nikoli nisem bil član nobene stranke. Mogoče sem nadvse naiven, a verjamem v etiko na vseh nivojih človekovega bivanja; od politike do umetnosti.

Kako dobri igralci so slovenski politiki? Bi nam lahko kot strokovnjak za igro ocenili nekaj najboljših in morda nekaj najslabših? Da bomo v prihodnje bolj pozorni na vloge, ki jih igrajo, seveda …

Večinoma so trenutni slovenski politiki slabi igralci, saj večinoma ne verjamejo kar govorijo, ali ne vedo kaj govorijo, predvsem pa to, kar govorijo, ne prihaja iz njihovih duš. Ščitijo svoje blagostanje in lastne interese. In to je njihov edini cilj. Nikakor jih ne razvrščam med boljše ali slabše, ker to ves čas počnejo sami. Samo poglejte kako nenehno kažejo s prstom drug na drugega, ko se jih zaloti pri kriminalnih in drugih neetičnih dejanjih. Prepričan sem, da se v tej Pandorini skrinjici ne da nič spremeniti, vsaj toliko časa ne, dokler jih ne bo pometel čas in bodo izbrisani iz naših spominov. Dolžnost politike je, da združuje različno misleče, ne pa, da jih razdvaja in neti sovraštvo med ljudmi. Velika večina trenutnih politikov ni primerna za oder, saj še v parterju niso bili nikoli.