Novinarka, pesnica, šansonjerka. Svojo kariero v sedmi sili je začela že zelo zgodaj, pri osemnajstih letih na televiziji, kjer je soustvarjala (kot pravi sama) “eno luštno oddajo” na Gajba TV. Pot jo je nato zanesla na Studio City in nato na časopis Delo, natančneje na prilogo Ona, kjer se je tudi zaposlila. In glasba? Ta je prišla kasneje. Ko je imela dovolj dober občutek, da lahko začne prepevati in del sebe deliti s svetom. Pevsko se je izobraževala pri pedagoginji Niki Vipotnik, potem pa pri Darji Švajger. Vseskozi je imela podporo glasbenikov Simboličnega orkestra pod vodstvom Bojana Cvetrežnika in Janeza Križaja. Pred kratkim je izdala ploščo Ljuba. O svojih pesmih pravi, da nastajajo tako kot rastejo rastline na njenem vrtu: “Nekaj vržem v zemljo. Ne vem več, kaj, ker sem embalažo vrgla v smeti, potem pa začne poganjati zeleno in se samo čudim.”

Če začneva pri tvoji dvajsetletni novinarski karieri. Pogovarjala si se s številnimi markantnimi osebnostmi. Katere so na tebi pustile največji pečat in zakaj?

Zadnjič sem eni od najbolj znanih slovenskih pisateljic, potem ko se mi je zahvalila za iskrena vprašanja, rekla: “Mah, saj veste, novinarji pri takšnihle vprašanjih vedno v resnici izpostavljamo sebe, to, kar nas znotraj najbolj zanima”. Prijazno se mi je nasmehnila in rekla: “Vem, zato pa sem se pri odgovorih res potrudila … ” Kaj naj rečem? Vedno so se me najbolj dotaknili ljudje, ki so šli daleč v svoji hoji po robu, v zvestobi do samega sebe. Tudi za veliko ceno. Pa ne govorim o sodobni in popularni hoji preko trupel, temveč o hvaležnosti do tiste vojske semenčič, ki je ob sodelovanju velikega materinega jajca uspela sproducirati ravno tebe. Vsak ima v sebi neko danost in najmanj nesramno je, če se pohodiš. Kaj naj rečem, že zgodaj me je očarala Jane Goodall. Ne znam si predstavljati mlade ženske v pozdnih petdesetih letih prejšnjega stoletja. Šla je v Kenijo, ker si je tako želela. In 40 let opazovala šimpanze. In vsakemu posebej dala ime. Vsi res veliki ljudje so ponižni. Nimajo kompleksa Boga, vedo, da je ta svet hudičevo hitro minljiv. In če nimaš poleg tega versko blazne bergle večnega življenja, ti pogostokrat lahko v goltanec voda lije. Veš, da moraš živeti zdaj. Vse ostalo je hrana za črve. Vedno rada poslušam, kaj govori Vesna Vuk Godina, na primer. Svetlana Makarovič je neponovljiva. Iz glave pa mi tudi ne gre Nien Cheng, Kitajka, ženska, katere knjiga me je pripeljala na njen dom v Washington. Slišati iz njenih ust o sedemletnem trpljenju v samici za časa kitajske revolucije, ko jo je zeblo tako zelo, da je morala na koncu vendarle obleči plašč svoje mrtve hčere, ki so jo vrgli z nebotičnika … To je življenje. Kljub vsemu je doživela katarzo. Umrla je mirno. Pred očmi imam njene na roke oprane nogavice v kopalnici. Bila je velika pisateljica in borka, pa je vseeno imela čas zame. Ker je vedela, da so trenutki, ko se dva para oči zares srečata, sila redki. Za to, in vse moje zgodbe, sem izjemno hvaležna.

Medijska krajina v Sloveniji se drastično spreminja, medijev je vedno več, številni odpuščajo, marsikateri tradicionalnejši izginjajo, razmere za novinarje pa so daleč od idealnih. Kakšno meniš, da bo novinarstvo (v) prihodnosti?

Na to ne znajo odgovoriti niti pametnejši in bolj strokovno podkovani ljudje od mene. Pojma nimam. Ne slutim pa prav nič dobrega. Ljudje smo v zadnjih desetletjih izgubili koncentracijo za tekste, v katerih so stavki daljši od treh besed, nekdo brutalno ne umre, ali kaj ukrade, ni zraven vsaj nekaj “šokantnega”. Če temu manku koncentracije pridam še neizogibno dejstvo, da smo kljub temu, da znanje ni več ekskluziva bogatih, vedno bolj neumni, padem v depresivno občutenje. Nismo sposobni kritično razmišljati, verjamemo, kar slišimo, radi obrekujemo in sodimo človeka že samo po tem, kako hodi. Včasih je že dovolj že to, da nam drugi reče: “Ej, tisti je pa šepavec … ” Pa je že vse odločeno. In potem mine tudi potreba po tem, da se zares spoznamo. Pa že začne kliti hudičevo seme.

Z Bojanom Cvetrežnikom sta izdala album Ljuba. Kako se šanson obnaša v spremljavi violine in zakaj prav ta kombinacija?

Bojan me bo na koncertu spremljal na irskem bouzoukiju, morda pa tudi na violini. Kako se šanson obnaša ob tem inštrumentu ni toliko bistveno vprašanje kot tisto, kako se bom jaz. Kajti, kar se mene tiče, bi lahko Bojan – mojster, ob katerem se prav ob vsakem koncertu konkretno spotim – lahko igral tudi na kanto za smeti, pa bi bilo odlično. Včeraj je na bouzouki brenkal z limono. Zdaj si pa misli.

Kje sta se spoznala s pianistom Sašom Vollmaierjem in kako je nato prišlo do sodelovanja in kasneje do albuma Ljuba?

S pianistom Sašom sva se spoznala z Bojanovo pomočjo. Zakaj je menil, da “paševa skupaj”? Citiram Bojana: “Ker je Sašo neukalupljen glasbenik, ki najde inspiracijo tudi v razglašenem klavirju. In kako je ne bi ob neukrotljivi pevki!” Že ko sva se prvič srečala v jedilnici stare šole, je bilo jasno, da bo iz te moke veliko kruha, takega s hrustljavo skorjo. Sašo je tak prav poseben tič, ki je bil ravno dovolj psihedelično naravnan, da se je najino ustvarjanje zlilo. Moji nori teksti in njegova klavirska virtuoznost sta odlična kombinacija. Včasih se mi zdi, da so bile njegove klavirske sekvence tako dobre, da sem skorajda nehala peti. Mislim, saj me sploh ne rabi, mene in moji besed, saj je vse že povedal sam. S tistimi 88 tipkami (smeh). Ko sva snemala ploščo na Steinwayu Model D, vrednem več kot dvosobno stanovanje, sem imela občutek, da me bo njegov zvok kar požrl. Bitka je bila to (smeh).

Teksti so socialno-politični. Kakšne so zgodbe, o katerih pišeš in nato o njih prepevaš in ali je časopisje, predvsem črna kronika, na tebi pustilo neizbrisen pečat in služi kot glavni vir navdiha?

Ni ti treba glave poriniti v črno kroniko časopisa, da najdeš navdih. Življenje vsakega od nas, če si to le upa priznati, je ena mineštra norosti, žalosti, samoponiževanja, preseganja, zlorab in destilirane radosti. Kar ne pomeni, da so pesmi, ki sem jih napisala, moja avtobiografija. Obstajajo sicer podobe realnega življenja, ki so jih moje lucidne sanje nadgradile. Mislim, za to je super pisanje poezije, ker si lahko izmisliš, kar si hočeš. Namreč, nimam brata, o katerem pojem, da ga je imela mama rajši od mene, oče je še živ, svojega bivšega tipa nisem ubila in pustila njegovo truplo gniti … Ampak ko že misliš, da je to vse ena sama izmišljija, daš komad Majda poslušati prijateljici, o kateri misliš, da veš že vse, pa se ji nekje v tretji kitici vlijejo solze in kar ne nehajo teči. In mi potem s cmokom v grlu pove, da je vse res, da ima brata, in da ga je mama vedno imela raje kot njo. In to je to. Že misliš, da je vse samo hec, potem pa kot s sulico zarežeš v življenje drugega. In si niti misliti ne moreš, kako je to lahko tako dolgo skrival. Tako jočem jaz ob pesmih drugih in sem vesela, ker še zmorem. Jokati namreč. Ne glede na to, kdo me gleda. Ko nas bo namreč strah osnovnih čustev, si lahko nademo le še medaljo živih mrtvecev.

Za osebe, ki nastopajo v tvojih besedilih (od mame in očeta do bratov), praviš, da niso resnični. Ti je torej bližji pripovedovalski slog od osebno-izpovednega?

Pa smo že pri poglavju Kaj je hotel povedati pesnik (smeh). Ne znam se še tako definirati, da bi znala odgovoriti na to vprašanje. To je moja prva plošča. In gotovo ne zadnja. Pesmi nastajajo kot prebliski. Se vozim s kolesom in v glavi nosim koncert Charlesa Aznavourja, pa mi šine v glavo stavek: Z očetoma sva živela sama … In potem se vozim še naprej in gre dalje: Bil je to tak prepišen dom. Ob jutrih en sam mraz in tema … Moje pesmi nastajajo tako kot rastejo rastline na mojem vrtu. Nekaj vržem v zemljo. Ne vem več, kaj, ker sem embalažo vrgla v smeti, potem pa začne poganjati zeleno in se samo čudim. Hja, saj res, korenček! Hm, grah, kdo bi si bil mislil … Pustim podzavesti, da me vodi. Tako je materiala za več kot eno življenje.

Zapisala si, da je za pripovedovanje zgodb bistveno vzdušje. Kako ustvariti pravega? Pride dan oziroma večer, ko to – zaradi takšnih ali drugačnih razlogov in okoliša – enostavno ni mogoče?

Nimam pojma, oprosti. Nekaj mi prestreli glavo, potem pa to takoj zapišem, zapojem, posnamem. Nisem te vrste ustvarjalka, ki si rečem, da moram do naslednjič, ko grem lulat, napisati 10.000 znakov. Pripovedujem pa že odkar pomnim. Ko so me pred leti ob večerih ali pa ob hoji v hribe, ko je bilo otroka treba motivirati (mislim, kaj pa je otrokom tisti čudovit razgled na vrhu, sila zanikrna motivacija), spremljale njegove pričakovanja polne oči, se je vse skupaj začelo. In mi je moj predragi sine dal pet besed, nemirno nametanih skupaj, in sem si morala izmisliti zgodbo. In sem si jo. Vedno. Prav žal mi je, da si jih nisem zapisala. Ena zgodba o transformacije krave v vsemirju je bila res dobra. Potem pa sem začela samo še dodajati glasbo. Mislim, ni to neka huda znanost.

Nekoč si omenila, da je treba začeti na vrhu in se potem postopoma spuščati navzdol. Kako se ta trditev prenaša na glasbo in kdo so bili tvoji vzorniki oziroma tisti na vrhu, pri katerih si začela?

Kako pa boš drugače začel, če ne na vrhu? Če začneš na dnu, kam češ potem sploh pasti? Ko rečem na vrhu, pa mislim predvsem na Bojana. Pred leti je bil namreč pred mano velik koncert, za katerega sem nujno potrebovala violinista. Pela sem norveško ljudsko pesem o pastirju, ki je za svoje gosli kravo prodal. Eno in edino kravo. In sem potrebovala violinista. In sem mu pisala v navalu neke strašne samozaveti, nekaj v smislu, če bi midva skupaj pa to. Seveda sem mislila, da me bo zavrnil, “kr eno deklico, ki bi kao še malo pela zraven” – v čakanju na njegov odgovor je moja samozavest namreč odšla svojo pot. Ampak kot sem že rekla; res veliki nimajo kompleksa Boga. In me je sprejel z odprtimi rokami. Vesela sem, da je videl v meni več, kot sem takrat zares zmogla v sebi videti sama.

Če te lahko citiram: “Ne bi se znašla nikjer drugje. Ne bi znala nastopati s svojim dekoltejem, visokimi petami, hopa cupa koreografijo in popularnimi vsebinami. Ne bi se znala prodati in tudi ne bi imelo smisla. Le zakaj, za nekaj minut na televiziji?” Bi se torej strinjala z Oscarjem Wildeom, ki je izjavil, da je vse, kar je popularno, napačno?

Ni vse popularno tudi napačno. Napačno je tisto, kar je brez vsebine, če popularnost odvzamemo.

Svetlana Makarovič se je nedavno okronala za kraljico slovenskega šansona. Bi se strinjala z njeno ne ravno skromno trditvijo? Mar to pomeni, da je brez prave konkurence?

Svetlana nima in ne bo imela (vsaj ne še kmalu) konkurence. Prav je, da ni skromna, kajti skromnost je precenjena in neumna. Če ima kdo pravico povedati, da je najboljši, kar jih bo hodilo po tej trnovi šansonski slovenski zemlji, je to prav ona. Svetlana je kraljica, ki nikoli ni dovolila mrhovinarjem, da jo izkljujejo. Vsi ostali lahko tiho cepetamo v njeni senci in ko ona vpije Smrt fašizmu, milozvočno ponavljamo: Svoboda narodu! Predvsem pa je naša prva in največja naloga ta, da tistim, ki znajo in zmorejo, ne stojimo na poti! Če bi malo manj smetili tistim, ki so bolj nadarjeni in pogumni od nas, bi bil svet nepredstavljivo boljši.