Uršula Cetinski

Letnik 1966. Prva ženska na čelu Cankarjevega doma. Njen predhodnik Mitja Rotovnik, ki je to ustanovo vodil več kot 30 let, ji je lani oktobra za popotnico dejal, da vodenje prevzema v precej neugodnih, kriznih časih. Kultura Uršulo Cetinski spremlja domala že vse življenje. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in nemščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter pridobila naziv magistre upravljanja v kulturi in medijih (Univerza Johannesa Keplerja, Linz, Avstrija). Od leta 2006 do lani je bila direktorica in umetniška vodja Slovenskega mladinskega gledališča, pred tem pa od leta 1996 vodja gledališkega programa v Cankarjevem domu. Njena obsežna biografija vključuje tudi mesto programske selektorice mednarodnega gledališkega festivala Exodos (2003 – 2006), med letoma 2000 in 2007 pa je v tedniku Mladina prispevala tudi redne mesečne kolumne o sodobni umetnosti in kulturni politiki. Je tudi ustanoviteljica in nekdanja umetniška direktorica mednarodnega festivala Mesto žensk (1995 – 1998), njeni začetki pa segajo na Radio Študent, kjer je bila med letoma 1987 in 1992 kulturna novinarka in tudi področna urednica. Cankarjev dom je bil pred kratkim tarča kritik (predvsem feminističnih skupin), ker so njegove prostore najele organizatorke festivala Femme Feminite, ki se zavzema za vrnitev “ženstvenosti”. Ta je zdaj odpovedan – po nekaterih informacijah zaradi premalo prodanih vstopnic oziroma nezanimanja, po drugih pa zaradi pritiska javnosti.

Kako se počutite kot prva ženska na čelu Cankarjevega doma, ki ga je prej več kot 30 let vodil ne samo moški, temveč isti moški – Mitja Rotovnik? Boste to izkoristili kot prednost, (bo)ste zaradi tega lažja tarča, ali se s tem niti ne obremenjujete oz. temu ne pripisujete (pre)velikega pomena? Za pet let, kolikor traja mandat, je Cankarjev dom v vaših rokah.

Sem oseba, ki se niti ne obremenjuje preveč s preteklostjo, čeprav jo spoštujem, a menim, da je treba zreti predvsem v prihodnost. Je pa tudi res, da se to, kar prihaja, gradi na temeljih tega, kar smo dobili. Vsi me sicer sprašujejo, ali čutim kakšno posebno breme, ker sem ženska in vsem odvrnem, da ne. Strinjam pa se, da je za okolje, takšno kot je, nekam nenavadno, da so na to pozicijo imenovali žensko.

Za današnje čase sicer to ni več tako nenavadno, tudi v ne vedno pretirano napredni Sloveniji ne. Ni dolgo, odkar smo imeli tudi žensko predsednico vlade, kar je najvišja politična pozicija v državi. Če pogledamo medije – največjim trem dnevnim časopisom urednikujejo ženske. Vedno več je upoštevanja ženskih kvot na vseh področjih, o katerih se je v preteklosti bolj govorilo in debatiralo.

Ja, časi se definitivno spreminjajo, kljub temu pa se mi zdi, da če so kandidati enakovredni, zelo pomaga, da si moški in ne ženska. V to sem prepričana. Če pa pogledam svoj primer, sem imela to srečo, da so imeli drugi kandidati, predvsem moški, veliko manj izkušenj. Kajti med enakovrednima kandidatoma različnega spola ima moški prednost. Že zaradi svojega spola. Pred časom sem bila v New Yorku in smo imeli konferenco v Metropolitanskem muzeju, kjer sem bila pozitivno presenečena, da to pomembno instituciju že deset let tudi vodi ženska.

V ZDA sicer še vedno čakajo prvo predsednico.

Ja, to je res (smeh). Sicer pa se s spolom niti ne ubadam preveč, saj ni časa, temveč bolj s tem, kaj in kako bi bilo za našo institucijo najbolje. Mi je pa v veliko pomoč to, da sem bila tu v službi več kot osem let, saj gre za kompliciran sistem. Tako, da če bi prišel na mojo zdajšnjo pozicijo nek zunanji človek, ki tega sistema ne pozna, bi potreboval kar nekaj let, da bi ga razvozlal, kar je pa velika izguba časa. In moram priznati, da če ne bi imela že prej izkušnje v Cankarjevem domu, se na razpis direktorice niti ne bi prijavila.

Že fizično se je zunanjemu obiskovalco težko znajti po vseh teh pisarnah in hodnikih – tu imate pravi labirint. V kakšnem stanju pa ste dobili Cankarjev dom, kar se tiče financ?

Cankarjem dom je javni zavod in mora poslovati na pozitivni ničli. Tega pa ni lahko sestaviti skupaj, še posebej zaradi tega, ker moraš del prihodkov pridobiti na trgu, ki je pod vplivom recesije. Nekje okoli štiri milijone evrov na leto moramo ustvariti sami.

Če se vrneva na vašega predhodnika. 30 let je kar dolga doba – za katerokoli institucijo. Se strinjate, da bi morali mandate omejiti na morda dva ali tri, ali ste za neomejeno okupiranje te vodstvene funkcije?

Težko rečem. V nekaterih državah te omejitve so. Zagotovo pa se mi zdi, da bi bila omejitev na zgolj dva mandata prekratka. To pa zatrjujem zaradi moje izkušnje iz Slovenskega mladinskega gledališča, kjer sem prav tako nasledila direktorja, ki je bil na tej funkciji več kot 30 let. Tudi teorija menedžmenta potrjuje, da se rezultati pokažejo šele nekako sedmo leto delovanja. Seveda pa je to odvisno tudi od osebe, ki določen zavod vodi – če gre za nekoga, ki je na svojem področju daleč najboljši in nima konkurence, se mi zdi menjava nesmiselna. Sem pa po karakterju takšna, da nekako po osmih, devetih letih začnem iskati nove izzive oziroma takrat, ko začutim, da sem se začela ponavljati. To je, seveda, odvisno od značaja.

Nekaterim po več mandatih vseeno postane na položaju zelo udobno, čeprav institucija, kjer vladajo, ne kažejo nikakršnih posebnih rezultatov, napredka.

Če je nekdo na položaju v kulturi že denimo 15 let in bi ga radi zamenjali ter je v tem, kar počne dober in izkušen, je smiselno, da se mu najde neko drugo mesto, kjer je lahko še naprej koristen, nikakor ni dobro, da se ga kar vrže na smetišče zgodovine.

Program Rotovnikove ekipe boste izvajali še do konca tega leta, potem boste lahko šele nekako začeli dodajati svoj avtorski pečat programu – kot bodo v SMG še nekaj časa izvajali program, ki ste ga začrtali z vašimi takratnimi sodelavci. Kateri vaši cilji so tisti, ki se vam zdijo izvedljivi v tem vašem (prvem) petletnem mandatu?

Moja vizija je, da si želim okrepiti festivale, ki jih že imamo – od festivala dokumentarnega filma in Liffa do festivala jazza. Želimo si več odmevnega mednarodnega programa in več koprodukcije na Gallusovem odru – letos smo imeli Iliado, prihodnje leto bo denimo Verdi. Te cilje smo v Cankarjevem domu sicer imeli že prej, vendar se včasih ni izšlo, saj so to zapleteni postopki, ki so odvisni od mnogih dejavnikov. Predvsem pa bi radi tudi bolj odprli Cankarjev dom v okolje in iz njega narediti še bolj družaben prostor. Dober primer tovrstnega druženja je Liffe, kjer ne gre samo za ogled filmov, temveč tudi za druženje.

Mladi so tisti, ki primanjkujejo Cankarjevem domu. Te so za druženje in oglede koncertov, predstav bolj posvojili denimo Kino Šiška in Metelkovo. Kako nameravate v vašo ustanovo privabiti več mladih? In jih – kar je pomembneje – tudi obdržati, da se bodo k vam tudi vračali?

Pri mladih faktor pri ponudbi ne igra le kultura, temveč tudi druženje, pa denimo gostinstvo, zato bomo najbrž že spomladi aktivirali barček Idealist, ki je poleg Parka Sveta Evrope. Tam želimo narediti kavarnico, kjer bi lahko ljudje poleti sedeli tudi zunaj.

Park pred Cankarjevim domom se zdi sploh neizkoriščen in tudi neurejen  …

Zato si skupaj z Maximarketom in NLB prizadevamo, da bi vsaj 14 pred festivalom vse skupaj zaživelo kot nekakšna jazz četrt. Da bi bilo živahno in kulturniško obarvano tudi v pasaži, ki si jo delimo tri institucije. Pri naših najbolj odmevnih projektih bi radi tako vključili tudi okolje, kamor sodi omenjeni park …

Katerih stvari pa ne bi več izvajali? V Cankarjevem domu se odvija tudi nemalo dogodkov pred polpraznimi dvoranami, ki jih je morda že zdavnaj povozil čas, zanimanje zanje pa je drastično upadlo.

To bodo presodili programski vodje, ki jih je v naši hiši šest. In seveda bodo stvari, ki se bodo izpele, počasi tudi umaknile iz programa – ta pa bo šel novim izzivom naproti. Konkretnega seznama, česa več ne bo, vam ne morem dati. Tudi v kulturi pa se stvari izpojejo in takrat jih nima smisla umetno ohranjati pri življenju. Kot jih tudi nima smisla na silo ukiniti, če še dobro funkcionirajo.

Številni so mnenja, da boste Cankarjevemu domu vdihnili sodobnost, ga prevetrili, saj ste znani po tem, da znate biti v koraku s časom. Bili ste denimo zelo aktivni med osamosvajanjem Slovenije, pred tem ste bila celo zagrizena punkerica … Kako danes ohranjate stik z mlajšo, urbano populacijo in njihovimi željami?

Glede na to, da bom čez dve leti stara 50 let, ne morem več trditi, da sem rosno mlada – daleč od tega. Na področju umetnosti pa mi je zelo blizu sodobna umetnost, kar ni nujno pogojeno z leti. Svet tudi ni tako črno-bel, da bi lahko rekli, da imajo mladi ljudje radi nove stvari, stari pa ne, kar so pokazale tudi raziskave.

No, govorimo o mladih po srcu, o željnih sodobne, napredne umetnosti.

Tako je, ker imajo tudi določeni mladi raje klasične umetnosti.

Kje pa niste najbolj domači?

Pri novih tehnologijah. Imam pa zato sodelavce, ki me s tem področjem sproti seznanjajo. Prihajam namreč še iz generacije, ko smo diplomske naloge še tipkali na pisalni stroj. Veliko se naučim tudi od sina, ki ima zdaj 13 let – spomnim se, da je komaj shodil in je bila prva stvar, ki jo je naredil, to, da je prižgal računalnik (smeh). Danes so nove tehnologije, med katere spada tudi vaš medij Torek ob petih, zagotovo top tema in nov kanal, kako priti do potencialnega obiskovalca.

Koliko pa se v vaše delo, pa četudi neformalno oziroma neuradno, vmešava politika – denimo ministrstvo za kulturo?

Ministrstvo za kulturo se v naš program ne vmešava, ker se tudi ne sme. Vsebinska avtonomija kulturnih zavodov tu kar deluje. Ne tu, ne prej v SMG nisem nikoli doživela nikakršnega vsebinskega vmešavanja. Na program pa zagotovo vpliva to, da se programska sredstva znižujejo. To pomeni, da lahko človek naredi veliko manj, predvsem pa veliko manj kakovostno. Kajti tudi v umetnosti je kvaliteta draga.

Kaj pa (ne)primernost prireditev v Cankarjevem domu. Je edini kriterij zgolj cenik in si ob najemu dvorane v njej lahko najemnik privošči kakršnokoli prireditev? V kakšnem primeru bi potencialnega najemnika prostorov denimo zavrnili?

Ta dejavnost obstaja na trgu, imenuje se kongresno-komercialni program in je za nas nujno potreben, saj moramo najmanj 40 odstotkov proračuna ustvariti sami. In to ni malo. Ta sredstva moramo pridobiti od prodaje vstopnic, od najema prostorov in od sponzorev ter donatorjev. Konkurenca na kongresno-komercialni dejavnosti pa je vsako leto večja. Kakšne ostre selekcije pravzaprav ni, saj ob prihodu naročnika niti ne veš, kakšna bo dejansko prireditev, ki se še ni zgodila. Zato je nemogoče cenzurirati ljudi, ki bi pri nas želeli najeti prostore, saj bi se lahko zelo kmalu zapletlo pri obrazložitvah, zakaj eni ja in drugi ne, saj gre vendarle za javni zavod, ki naj bi bil odprt za vse. Kljub temu pa moramo biti pozorni, če si želi nekdo imeti denimo razstavo na komercialni podlagi, da bodo razstavljena dela originali obljubljenega avtorja in ne plagiati, ponaredki. Tu pa se denimo razlikujemo od nekaterih drugih razstavišč, ki so bolj komercialna in manj pod drobnogledom strokovne javnosti.

Dobro, če pustiva preverjanje avtentičnosti razstavljenih ali uprizoritvenih del ob strani in konkretizirava: Ali lahko dvorano Cankarjevega doma najame organizacija, ki je sporna na področju človekovih pravic, želi kratit svobodo drugim, je nestrpna do drugačnih, promovira stališča, ki so neprijazna do različnih manjšin in podobno?

Če gre za kriminalno organizacijo, bi jo morali zavrniti. Tudi glede naštetega, še nismo imeli prošenj, da bi hoteli naše prostore najeti za tovrstne dogodke. Načeloma smo pri najemu prostorov zelo odprti, ne bi pa sprejeli nečesa, kar je sporno.

Glede na to, da ste med ustanoviteljicami Mesta žensk, se je na vas zvrnilo precej kritik zaradi gostovanja festivala Femme Feminite, ki je promoviral vrnitev “ženstvenosti”. Zdaj je festival odpovedan. Boste razmislili o tem, da v bodoče Cankarjev dom – kot napredna kulturna institucija – sprejme določene smernice glede vsebin dogodkov, ki jih gosti? Kaj pomeni odpoved festivala Femme Feminite?

Festival ni odpovedal Cankarjev dom, temveč prireditelj festivala, ki je bil najemnik dvoran. V predprodaji je bilo prodanih (po mnenju prirediteljev festivala) premalo vstopnic, zato je bilo poslovno tveganje za festival preveliko. Festival je bil načrtovan kot del komercialno-kongresnega programa Cankarjevega doma (zgolj oddaja prostora), kar je dejavnost na trgu, ki ni podvržena vsebinski selekciji na način, kot je javna služba, v katero med drugim že 20 let sodi tudi Mesto žensk. Cankarjev dom mora na leto pridobiti najmanj štiri milijone lastnega prihodka, v to vsoto je vštet tudi prihodek kongresno-komercialne dejavnosti. In če bi bil tudi ta del programa podvržen strogi vsebinski selekciji, se račun preprosto ne bi izšel in Cankarjev dom sploh ne bi mogel poslovati, saj je za razliko od ostalih kulturnih zavodov javno subvencioniran med 50 in 60 odstotki glede na celoten proračun zavoda. Če pa bi se slovenska država odločila, da javne subvencije tudi pri nas znašajo 80 odstotkov in več (kot je to v primeru ostalih kulturnih zavodov), potem zagotavljamo, da bi bil naš program v celoti vsebinsko izjemno pikolovsko izbran.

Kako pa Cankarjev dom potem (u)brani oznako, da je “hram kulture”, če je možnost, da denimo Gallusovo dvorano najamejo tudi za snemanje narodno-zabavnih televizijskih oddaj v slogu Na zdravje! ali Raketa pod kozolcem, ali pa Linhartovo dvorano za izvedbo resničnostnih šovov talentov, kot je recimo X-Factor ali Slovenija ima talent?

To se nam ne zdi sporno. Če pogledamo kulturne centre po svetu, lahko opazimo, da si programsko niso sorodni z na primer gledališči. Država gledališča subvencionira 80-odstotno in več. Ravno to jim daje neko garancijo, da lahko uprizarjajo umetnost z velikim U. Pri kulturnih centrih pa je treba ustvarjati lasten program, ki je mešanica umetnosti in komercialnega programa. Narava kulturnih centrov je, da so v večji meri na trgu. Za tiste, ki si želijo tudi pri nas videti zgolj umetnost v najožjem smislu, zna biti to zelo frustrirajoče. Po drugi strani pa morate razumeti, da imamo pri nas 36 tisoč kvadratnih metrov, ki jih je treba zapolniti in kadar so dvorane prazne, to za nas pomeni minus. Komercialni program je tudi del Cankarjevega doma.

Vas morda zanimajo tudi kakšne druge funkcije v kulturi – si želite morda v prihodnosti postati ministrica za kulturo? Imate te ambicije?

Ne, tega si ne želim. Zrasla se na Radiu Študent in Mestu žensk … Najraje sem producent.

Politika vas torej ne zanima?

Ne.

Če pogledava malo širše – kakšno je danes stanje kulture v Sloveniji?

Veliko boljše, kot je razvidno iz medijev. Za dvomilijonski trg je to, kar se pri nas v kulturi dogaja, čisti čudež. Veliko sem namreč sodelovala z drugimi državami – denimo z Avstrijo. Slovenci za veliko manj denarja naredimo veliko več. Na Dunaju imajo festivali recimo tudi po 120-krat večji proračun od programsko primerljivih festivalov v Ljubljani. Poglejte recimo rezultate slovenskih športnikov, ki so na svetovnem nivoju med najboljšimi, kar je za tako malo državo s tako majhnim številom ljudi neverjetno. Slovenija je ravno za en München. V tujini so bili vedno vsi zelo presenečeni, kaj vse lahko s tako malo denarja in s toliko manjšo ekipi naredimo pri nas. Je pa res, da veliko ljudi, ki se ukvarja s kulturo, v Sloveniji komaj preživi.

Ravno na to sem hotel navezati, ker se mi zdi, da imamo Slovenci, še posebej v kulturi, tendenco k temu, da radi delamo brezplačno, na kar so se navadili tudi organizatorji, ki kulturne delavce ponavadi podplačajo, ali pa jih sploh ne.

Ja, to pa je pri nas katastrofalno. Ponekod v tujini imajo samozaposlen v kulturi zelo močan sindikat, ki jih varuje pred tem, da gre delodajalec pod določen minimum. Pri nas v Sloveniji je tako – tudi sama sem tričetrt življenja v kulturi delala zastonj, če pa bila frizerka ali kuharica ali učiteljica ali karkoli drugega, od mene tega nihče ne bi pričakoval. Specializiran sindikat bi bil v kulturi pri nas dobrodošel. Asociacija neodvisnih sicer obstaja, a sindikat po vzoru skandinavskih držav bi bil za samozaposlene v kulturi zelo dobrodošel.

Ste tudi avtorica monodrame o Almi Karlin.

Ja, nato pa sem jo tudi režirala, skupaj s Polono Vetrih. Napisala sem tudi kar veliko drugih tekstov in tudi prevajala iz nemščine, tako strokovno literaturo, kot tudi leposlovje. Kar pa je manj znano, je to, da sem pred dobrim letom odigrala tudi vlogo v predstavi Portreti v SMG, ker je Desa Mück zbolela in sem jo bila »primorana« nadomestiti, da razprodana predstava ni odpadla.

Res? Tega pa nisem nikjer zasledil. Kakšna pa je bila ta izkušnja?

Režiser Vito Taufer je bil zelo zadovoljen, publika je tudi ploskala in nihče ni zahteval denarja nazaj (smeh).

In v vsej svoji dolgoletni karieri v kulturi, ste takrat prvič stali na odru?

Prvič, prvič. Naj vam malo obrazložim – naredili smo predstavo Portreti, ki je bila nekakšen pogovrni šov. Jaz sem naredila kup intervjujev z različnimi ljudmi, potem je režiser to postavil na oder, kjer Desa Mück pravzaprav igra mene. In ko je zbolela so, ker je bila dvorana razprodana, predlagali, naj kar jaz zapolnim njene čevlje, saj bi bilo škoda vse skupaj odpovedati. Imela sem štiri dni in menili so, da se bom dobro znašla, saj so tako ali tako v predstavi uporabljena moja vprašanja. Bilo je malo bolj za hec, vendar imam prisrčen spomin.

Se vidite morda tudi na odru Cankarjevega doma?

Ne, bognedaj! (smeh)