Izvolitev nove urednice Tribune, ki je dosedanji sodelavci in uredništvo časopisa ne podpirajo, je svojevrsten dogodek, ki ga lahko zlahka spregledamo, če ne detektiramo natančno, kaj se je pravzaprav zgodilo. Dogodka ne smemo prehitro uvrstiti v eno izmed lažnih, samoumevnih alternativ, s katerimi po navadi skušamo misliti vlogo in status neodvisnih medijev. Ne gre namreč za bitko med populistično in alternativno kulturo oziroma za nasprotje med kritično in obstoječemu sistemu naklonjeno držo. Kot tudi ne gre za nasprotje med prilagajanjem zahtevam trga in neodvisnim oblikovanjem medijskih vsebin. Glavni razlog za problematičnost in nelegitimnost imenovanja nove urednice Tribune moramo iskati nekje drugje.

Programski svet prvič v zgodovini samovoljen

Uredništvo Tribune je bilo po številnih poskusih oviranja delovanja s strani ŠOU (zmanjševanje sredstev, birokratski zapleti) ob koncu leta 2014 soočeno z dejstvom, da je zaradi poteka mandata odgovorne urednice zamrznjeno tudi financiranje Tribune. Zaradi tovrstnih finančnih pritiskov je bilo uredništvo tako prisiljeno v hitro izvedbo volitev in potrditev programskega sveta, ki ima pravno-formalno zadnjo besedo pri predlaganju kandidata, četudi so bili najmanj trije člani (točno tisti trije, ki so potrdili kandidatko) v njem problematični in bi jim lahko očitali (vsaj) konflikt interesov (glej drugo izjavo sodelavcev).

Toda pustimo tokrat ob strani morebitne osebne povezave in okoriščanja. Hitro se lahko namreč znajdemo na spolzkem terenu površnega osebnega obtoževanja, obenem pa gre očitno za povsem ustaljeno prakso vsake aktualne študentske politike, ki skuša vedno bolj vplivati na domnevno neodvisne zavode znotraj ŠOU (spomnimo se le tragikomične sestave programskega sveta ob spremembi vodstva kluba K4 pred dvema letoma).

Tudi nasploh že pri površnem opazovanju študentske politike preseneti, kako očitno se dogajajo nepravilnosti, kako neuspešni so akterji pri skrbi za videz legitimnosti. Morda tudi zato velja, da je ŠOU odlična šola za profesionalno politiko: očitno se dogaja tisto, za kar zgolj sumimo in fantaziramo, da se dogaja tudi v nacionalnih parlamentih, tisto, kar denimo prikazuje serija House of Cards.

Problem, ki omogoča tovrstno delovanje, je specifična izoliranost študentske politike. Ne obstaja namreč kritična javnost, ki bi spremljala dogajanje in bi bila obenem sposobna tudi vršiti pritisk na odločevalce. V tem kontekstu velja poleg študentske skupine Iskra, ki je v zadnjih letih edina instanca notranje kritike, omeniti še prizadevanje redkih novinarjev (Martin Kovač, Arne Zupančič idr.), ki se poglobljeno ukvarjajo s študentsko politiko.

ReŠolucija

Ena izmed specifik Radia Študent, Tribune in nemara tudi drugih avtonomnih medijev je možnost soodločanja in soupravljanja s strani sodelavcev. To ni omejeno zgolj na vsebinsko svobodo izbiranja obravnavanih tem, temveč tudi na možnost sooblikovanja vizije delovanja in celostnega načina procesa produkcije medijskih vsebin, kar vključuje tudi moč pri skupnem določanju glede vodilnih kadrov. Tako na RŠ-u, kot tudi na Tribuni je bila do sedaj ustaljena praksa, da so bile uredniške funkcije dejansko določene s strani sodelavcev in da je bila vloga programskih svetov vselej zgolj formalna: potrditev volje sodelavcev. Predstavljal sem si, da bi določen programski svet lahko potencialno odigral bolj odločilno vlogo le v primerih, ko bi bila udeležba na internih procesih odločanja premajhna ali takrat, ko bi bila volja sodelavcev deljena. Kar pa zbode v oči v tokratnem primeru, je radikalno neskladje med odločitvijo sodelavcev, ki so enoglasno in v velikem številu zavrnili kandidatko, in odločitvijo programskega sveta, ki jo je potrdil.

Sam se strinjam z mnenjem večine sodelavcev, ki Tribune nočejo zapustiti in obenem ne priznavajo mandata nove urednice, kar je pripeljalo do svojevrstnega »pat« položaja. Vztrajanje v tem boju se mi ne zdi nujno zato, ker bi bil prepričan, da je nova urednica povsem neprimerna ali nesposobna za svoje mesto. Nasprotno, če bi prišla do svojega položaja po drugačni poti, bi se sprijaznil z razpletom in povsem postavil v oklepaj svoje vsebinske preference in pričakovanja. Ne gre mi torej za boj za določeno vsebino ali podobo Tribune.

Trajna nemožnost soodločanja

Tudi iz izjav vodstva ŠOU in nove urednice, v katerih skušajo situacijo miriti s sklicevanjem na domnevno vztrajanje pri kontinuiteti vsebinske podobe Tribune (ter s poudarjanjem pojmov »kritičnosti«, »politične angažiranosti« in »konceptualne tradicije«), je razvidno, da se akterji ne zavedajo, ali da skušajo prikriti pravo naravo problematike. Glavni problem, ki ga taktično zamolčijo, se namreč skriva v sami gesti imenovanja: urednica je določena avtokratsko, od zgoraj, s strani instance, ki ni vpletena in nima vpogleda v notranje delovanje medija, s strani predstavniške elite, ki je po spletu ne povsem razumnih okoliščin postavljena na mesto odločanja.

Priznanje nove urednice bi tako posredno impliciralo tudi legitimacijo prakse tovrstnega določanja uredniškega položaja od zgoraj v prihodnje. Četudi ne moremo biti gotovi glede kratkoročnih, bi dolgoročni učinki tovrstnega postopanja iz Tribune gotovo napravili vsebinsko manj kvalitetno, do svojega ustanovitelja nekritično in brezidentitetno trobilo predsedstva ŠOU.

Poudariti želim, da jedro tega, čemur po navadi rečemo alternativnost, kritičnost, neodvisnost in avtonomnost, v prvi vrsti niso določene vsebinske značilnosti medija. Ne gre za določeno alternativno estetiko ali določeno kritično držo. Ne gre za preprosto vprašanje svobodne usmeritve uredniške politike. Menim, da je Radio Študent to, kar je, pretežno zaradi notranjih vrenj, sporov, trenj in konstantnega preizpraševanja delovanja s strani vseh sodelavcev. Vsaka vsebina je zgolj produkt na površini, pogojena je s produkcijskim načinom in notranjo organizacijo medija.

Možnost soupravljanja in soodločanja s strani sodelavcev predstavlja temelj za kontinuirano delovanje neodvisnega medija, saj je predpogoj vsake vsebinske kritičnosti in neodvisnosti. Rušenje tega temelja predstavlja veliko bolj radikalen rez v delovanju medija, kot bi ga predstavljala vsakršna vsebinska preusmeritev in simptomatično je, da skušajo programski svet, predsedstvo ŠOU in tudi sama izvoljena kandidatka na vsak način ignorirati to dejstvo.

ReŠolucija

Zakaj je ta dogodek pomemben?

Dogodek lahko s tem, da vztrajamo na razlikovanju med soupravljanjem in avtokratskim odločanjem, umestimo tudi v širši politični kontekst. Simptomatična je ignoranca do zapletenega prepleta med ekonomijo in politiko, ki ni značilen samo za sfero visoke predstavniške politike. Neoliberalni produkcijski način ter ostra hierarhija znotraj institucij, ki pogojuje nemožnost soodločanja (ki se kaže v  skrbi, da so v odločevalskih organih vselej le predstavniki »pravih« interesov) sta dve plati enega in istega kovanca.

Cenzura se ne dogaja več preko direktnih vsebinskih posegov, temveč bolj subtilno, preko nastavljanja pravih ljudi na prava mesta ter preko finančnih pogojevanj in pritiskov od zgoraj. V tem kontekstu je precedenčni primer odnos, ki ga ima do neodvisnih zavodov zdajšnji direktor ŠOU Andrej Klasinc, ki striktno poudarja svobodo na ravni vsebine ter obenem »naravno« nujnost sledenja finančnim zakonitostim.

Simptomatično je tudi, da je nov politični diskurz na levici sovražnika prepoznal v zunanjih elitah, ki nadzorujejo finančne in politične institucije, pri tem pa deloma spregledal, da je neoliberalizem tako uspešen ravno zato, ker je njegova logika ponotranjena v vseh sferah družbene realnosti. To se zažira tudi v mikro nivo delovanja vseh institucij in celo v samodojemanje posameznikov.

Kritika neoliberalizma, ki v zadnjih letih vse bolj vstopa v sam center političnega diskurza, povsem razvodeni, če se usmerja zgolj na domnevno »zlo« zunanjost (»finančne institucije«, »Janša«, »managerji«, »vrh univerze«). »Kvazi-kritična« drža lahko postane celo manipulacijsko taktično orožje v povsem oportunističnem političnem boju in zdi se mi, da na tovrstno strategijo stavi tudi del skupine Modro za študente, ki ima trenutno na ŠOU skoraj absolutno oblast. Kar v njihovem primeru zbode v oči, je diskrepanca med površino diskurza (v katerem je marketinško zlorabljena protestniška estetika, politično angažiranje študentov, poudarjanje občutka za socialno problematiko in iskanje zunanjih sovražnikov) na eni strani ter konkretnostjo povsem oportunističnega, karierističnega in nepotističnega političnega delovanja na drugi strani. Zaradi te diskrepance se tovrstna politika zdi veliko bolj nevarna in nepoštena od dosledno neoliberalnega delovanja skupine Povezani, ki so bili glavni akterji političnega kadrovanja po zavodih ŠOU v prejšnjem mandatu.

Od kvazikritičnosti do radikalne kritike

V nasprotju s »kvazikritično« držo, ki smo jo opisali, je potrebno vzpostaviti radikalno kritično držo, ki se ne zadovolji z detektiranjem slamnatega zunanjega sovražnika, ki preusmerja pozornost od notranjih problemov. Evidentno je potrebno pokazati na številna mikro protislovja, izkoriščanja in napetosti, ki prečijo celotno sfero družbenega dogajanja. Ne obstaja ena bojna linija, temveč celotna mreža izkoriščanj, ki se medsebojno pogojujejo in perpetuirajo. Tovrstna kritika neoliberalizma je pravi izziv: težko je zaobjeti vse njegove vidike, vsaka konkretnost pa predstavlja tudi določeno tveganje, saj se spušča v analizo odnosov, v katere smo vsakodnevno umeščeni in v katere je umeščenih tudi mnogo akterjev, ki načeloma nimajo slabih namenov.

Če pogledamo na dogodek imenovanja nove urednice Tribune s tovrstne perspektive, lahko uvidimo, da je del širšega konteksta in povezan z množico podobnih dogodkov: finančno šikaniranje in poskusi vplivanja na programski svet Zavoda Radio Študent, nedemokratična privatizacija Študentske založbe (predstavnik le-te, Aleš Šteger je del programskega sveta Tribune), megalomanski gradbeni in hotelirski projekti ŠOU, itn. Tudi znotraj širšega področja kulture, umetnosti in akademije, lahko opazimo pospešeno notranje razslojevanje med ozko odločevalsko elito in podplačano ter nemočno množico vseh ostalih. Jasno je, da je v tovrstnih okoliščinah »svoboda govora« le načelna, konča pa se takoj, ko nekdo jasno pokaže, da je cesar gol, ko nekdo kritizira nekoga na višjem položaju znotraj prehrambene verige, kot so pokazali primeri šikaniranj s strani uveljavljenih »kvazi-kritičnih« levičarskih režiserjev, predavateljev in direktorjev nad veliko slabše situacioniranimi kritičarkami, ki so si drznile ost kritike usmeriti v napačno smer. Morda pa je še bolj od teh posamičnih in redkih škandalov zgovorna tišina, ki preveva večino tistih področij, kjer vladajo isti (ali morda še bolj) hierarhični odnosi.

Zdi se mi, da je nekaj podobnega želel poudariti tudi Primož Krašovec v nedavnem intervjuju v Mladini, ko je posredno zavrnil imperativ enotnosti emancipatorne politike. Smo res lahko enotni, če na vsakem koraku opažamo mahinacije znotraj »naše« lastne notranjosti? Moramo res požreti vse, da ne bi užalili tistih, ki imajo moč nad nami? Narava konflikta ni vsebinska, niti redukcionistično ekonomska, še manj generacijska, prav tako bi bilo napak trditi, da ima šibkejši in tisti na podrejenem položaju vselej prav. Gre za kompleksne odnose moči, ki jih ni mogoče misliti drugače kot posamično in v njihovi konkretnosti, kar pa je, četudi načeloma povsem enostavno, tudi tvegano. Redkih pogumnih gest, ki odpirajo to polje, ne smemo psihologizirati in reducirati na osebne lastnosti vpletenih, prav tako ne gre za »javno pranja perila«, temveč je potrebno v njih uvideti političnost v pravem pomenu besede. Začenši z dogajanjem na Tribuni.