V zadnjem času so socialna podjetja postala izjemno priljubljena oblika blaženja negativnih učinkov kapitalističnega izkoriščanja, tudi v Sloveniji. A vse pogosteje ugotavljamo, da podjetja, ki še vedno vztrajajo zgolj ob pomoči države in obstoju trga, niso dovolj za resnično prenehanje izkoriščanja. V Braziliji so skupnosti storile pomemben korak dlje in gradijo sistem solidarnostne ekonomije, ki zajema odgovoren odnos do narave, soljudi ter političnih projektov antikapitalizma. Pogovarjali smo se z dvema strokovnjakinjama za solidarnostno ekonomijo iz Brazilije, ki sta na nedavnem obisku Slovenije v organizaciji Mirovnega inštituta poskušali primerjati situacijo na obeh koncih sveta ter izmenjati primere dobre prakse gradnje solidarnostnega gibanja izven okvirov države in izkoriščanja. Elisabeth Grimberg iz Sao Paula dela v Institutu Polis, dejavna pa je tudi znotraj iniciative Coopamare (Cooperativa dos Catadores Autônomos de Papel, Aparas e Materiais Reaproveitáveis), ki se ukvarja z zbiranjem odpadkov za voljo njihove ponovne uporabe. Edlisa Barbosa Peixoto iz Fortaleze dela v Institutu Banco Palmas in je avtorica filma “Palmas”, ki govori o samoorganiziranem vzpostavljanju paralelne solidarnostne ekonomije v majhnem mestu v Braziliji.

Ljudje v različnih delih sveta različno razumejo koncept solidarnostne ekonomije. Kaj to pomeni za vas?

Elizabeth: To gotovo niso primeri, ko profitno naravnana podjetja odprejo projekt, s katerim si skušajo izboljšati svojo podobo v javnosti in delajo z ranljivimi skupinami. To ni solidarna ekonomija. Oni naslavljajo le delček problema, površinsko opravljajo del vloge države. Mi se za to ne zavzemamo. Smo del mreže nevladnih organizacij z naprednega političnega polja. Mi ne govorimo o manjšem zlu s strani kapitalizma, temveč o pravicah, ki bi jih vsi morali imeti. Solidarna ekonomija pomeni, da skupaj oblikuješ pravila, si deliš prihodke, se spoštuješ. To je velika razlika. Solidarnostna ekonomija pomeni demokracijo znotraj organizacije. To širiš tudi navzven na vsa polja življenja. Delaš mreže in se povezuješ, deliš produkcijske vire itn. Tako tudi lažje dosegaš svoje cilje.

Je solidarnostna ekonomija lahko alternativa kapitalistični produkciji?

Elisabeth: Ko si v okolju solidarnostne ekonomije, si sam oblikuješ delavnik, vizijo aktivnosti, razvoja obsega dela. Če to počneš zgolj v enem sektorju, lahko ta model predlagaš tudi v drugih sektorjih. Skupaj lahko potem nasprotuješ multinacionalkam.

Kakšne oblike solidarnostne ekonomije obstajajo v Braziliji?

Elisabeth: Solidarnostna ekonomija je denimo prisotna na področju kmetijstva, kjer družinske kmetije na sejmih prinašajo pridelke v mesto, kjer se številčne male kmetije skupaj združujejo in pridelujejo hrano. Vlada, ki je imela veliko socialnih politik, je izdala zakon, po katerem morajo javne šole hrano za otroke kupovati od takšnih zadrug. Vlada si torej kot posledico tega združevanja prizadeva, da preprečuje vdor multinacionalk in spodbuja lokalno samooskrbo. Drug primer je partnerstvo med obrtniki, ki producirajo artikle za promocijsko gradivo za večja podjetja. Namesto, da se podjetja poslužujejo velikih korporacij za poslovna darila, sklenejo pogodbe z zadrugami, ki izdelujejo manjše kose. Na tak način podjetja kažejo svojo socialno odgovornost. Ribiči se povezujejo na način, da denimo skupaj kupujejo hladilnike, s čimer si omogočijo, da ne prodajajo le iz čolnov, ampak s skupnimi resursi omogočajo daljšo dobo prodajanja ulova. S takšnim povezovanjem se odpirajo nove možnosti za rast, ki še vedno gredo mimo pravil trga in multinacionalk in ohranjajo možnost avtonomije.

Znotraj raziskovanja solidarnostne ekonomije se veliko ukvarjate tudi s konceptom ničelnih odpadkov. V Braziliji je nivo recikliranja nizek. Za kaj se zavzemate v okviru svoje kampanje?

Elisabeth: Poskušamo se povezovati s podobnimi gibanji po vsem svetu saj poskušamo izničiti smeti. Ta koncept ne pomeni zgolj več recikliranja, saj to predpostavlja velik pritisk na uporabo naravnih virov, denimo vode, temveč v ospredje postavlja vprašanje kaj in koliko produciramo, kaj v resnici potrebujemo. Prav tako se upiramo tujim multinacionalkam, ki skušajo zaradi velike količine smeti v Braziliji uvoziti nevarne sežigalnice odpadkov, ki močno onesnažujejo okolje.

Kje je tu prostor za konflikt? Res je, da na eni strani lahko kot posameznik marsikaj narediš, ampak tovarne še vedno onesnažujejo več.

Elisabeth: Gibanja smo vedno v konfliktu interesov. Solidarnostne ekonomije in vsa gibanja se borijo proti prevladi profita, proti bankam, podjetjem, prav konflikt okoli profita je ključen. Kako delati brez njega? Kapitalizma ne bomo uničili v desetletju, trajalo bo veliko časa, in solidarnostna ekonomija je del tega procesa. Manj kot en odstotek ljudi ima v svoji posesti več kot 80 odstotkov virov. Zato moramo ustvarjati mreže, se povezovati. Bogati to počnejo, in delajo proti nam. Tudi mi se moramo v svojih iniciativah povezovati in skupaj razmisliti, kako se upreti. Sami smo ranljivi, skupaj nas je nekaj milijonov, in lahko se upremo izkoriščanju. S solidarno ekonomijo gradimo bazo upora, najti pa moramo strategijo povezovanja. Tako kažemo, da je mogoče imeti javni sistem, ki ga ne nadzira država, čeprav seveda pritiskamo tudi nanjo.

Edlisa, v brazilskem predmestju Palmas ste preživeli ogromno časa, in med drugim posneli tudi film o skupnosti, ki živi skozi solidarnostno ekonomijo. Kakšne so bile vaše izkušnje z njimi?

Edlisa: Lahko bi rekla, da me je do njih vodila usoda. Študirala sem o javni upravi, upala da lahko spremenim sistem od znotraj. A ugotovila sem, da to ni mogoče. Sošolka je v tej skupnosti opravljala socialno delo in mi svetovala, da si jo moram ogledati, izvedeti za njihovo zgodbo. Na začetku sem bila šokirana. Imajo preproste rešitve, ki opolnomočijo ljudi. Tako dolgo sem si želela drugačnega sveta, a sem vedo mislila, da nimam dovolj moči za spremembo. Ko sem spoznala ljudi iz Palmasa sem ugotovila, da nisem nora in da je drugačen svet mogoč. Ko sem jih vprašala, če lahko posnamem njihovo zgodbo in ko so privolili, sem se odločila, da se izučim za režiserko, ker mi je bilo jasno, da moram njihovo zgodbo prenesti svetu. Prepričana sem bila, da če ljudje izvedo zanje, bodo ta navdih prenesli po drugih mestih v Braziliji in svetu.

Ta skupnost je bila v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja opustošena s strani kapitala, izgubili so naravne vire. Je to vplivalo na oblikovanje solidarnostne ekonomije v mestu?

Edlisa: Tudi, a obstajajo še drugi razlogi. Denimo odpornost. V fiziki ta beseda označuje trdnost materialov. Ta skupnost se je vedno morala boriti, da je dobila sredstva za preživetje. Ključno je bilo, da so imeli podporo revolucionarne cerkve, duhovnikov, ki so jih imenovali rdeči duhovniki. Njihova ideologija je bila, da moraš biti radodaren in toleranten ter vzeti nadzor nad življenjem v svoje roke. Skupnost se je začela spraševati, kdo je. Drugi so jim govorili, da so smrdljivi, umazani, revni. Trajalo je, da so ugotovili, da to ni nujno res. S preizpraševanjem lastne skupnosti so začeli na novo definirati sami sebe. Vse njihovo trpljenje bi jih lahko onemogočilo. A oni to delajo drugače, soočajo se s težavami skupaj. Na novo se vrednotijo z idejami, kako rešiti svoj položaj. Vse delajo prek igre, teatra. Ko se na primer učijo o ekonomiji, to delajo na igriv način, skozi smeh, brez stresa.

Skupnost ima svojo banko, svojo valuto, podeljujejo mikro kredite za projekte, s katerimi skupnost okoli 30.000 ljudi premaguje revščino in izključenost ter spodbujajo lokalno samooskrbo, imajo svoje ljudske šole in mala podjetja obrtnikov. Kako tak sistem solidarnostne ekonomije deluje v praksi?

Edlisa: Vsak mesec imajo skupščino prebivalcev. Vsak mesec tako rešujejo izzive in debatirajo rešitve. Od tam dalje ustvarjajo projekte in vključujejo ljudi vanje. Vsak, ki lahko kaj prispeva in se bori za skupnost, spoštujejo. Celo fundacija nogometaša Ronalda jih je prepoznala kot inovativne heroje proti revščini. Vse temelji na dolgotrajni diskusiji vseh možnih posledic, tako da skupnost lahko na koncu stoji za projektom. Gre za izčrpavajoč proces, saj lahko stvari začneš reševati le na način, ki ustreza vsem, tak konsenz pa je težko doseči. Ta navada skupne diskusije in odločanja je izginil iz naših življenj, v Palmasu pa so ga obudili. Solidarnostna ekonomija je filozofija, ki preizprašuje tudi vprašanje prioritet in narekuje, da zmoremo živeti drugače; brez izkoriščanja, če se le povežeš z drugimi ljudmi in deluješ odgovorno. To ni enostavno, vsebuje veliko nesporazumov, tudi egotripi in konflikti obstajajo. A vse skupaj prinaša rezultate, ki so pomembni.

Je bil Palmas velik navdih za druge podobne projekte v Braziliji?

Edlisa: V zadnjih letih smo imeli prvo ljudsko vlado v Braziliji, ki je prinesla veliko napredka v družbeno življenje. Začel se je oblikovati srednji razred, ljudje so napredovali iz revščine. A to ni dovolj. Ljudje se morajo zavesti lastne moči. Predsednik Lula je poznal Palmas pred svojo izvolitvijo. Zato je ustvaril vladni oddelek, ki se ukvarja s solidarnostno ekonomijo. Včasih me ljudje vprašajo, če so ljudje v solidarnostni ekonomiji srečni. Če sreča pomeni, da lahko vedno računaš na druge in nisi sam in poznaš lastno moč, potem si srečen. Podobni projekti solidarnostne ekonomije obstajajo v veliko različnih mestih. V Palmasu si želimo postati neodvisni od vladne podpore. Želimo širiti idejo, ki nas je navdihnila, da še drugi postanejo močni. Ne bojimo se prihodnosti.