Newyorčanka iz New Jerseyja. Ena od prodornejših svetovnih fotografinj in priložnostna filmarka, ki je izdala tudi sve slikovni knjigi: Bicycle Gangs of New York in Some Kinda Vocation. Čeprav jo v prvi vrsti zanima umetniška in realistična fotografija, se rada poda tudi v komercialne vode, saj ji snemanje oglasov za zahtevne stranke predstavlja poseben izziv. Pred kratkim je odkrila Slovenijo in 25. septembra se vrača v Ljubljano, kjer bo odprla razstavo v okviru projekta Pij drugače. V Galeriji Fotografija bodo razstavljena dela njenih učencev, ki so dobili nalogo, naj skozi fotografski objektiv prikažejo odnos mlade generacije do alkohola. Nič kaj glamurozno, hkrati pa brez moraloziranja, skoz nastavljanje ogledala. Razstavljene fotografije bodo dela destih izbrancev, starih med 15 in 25 let, na ogled pa bodo do 5. decembra.

Začeli ste s fotografiranjem boksarjev, ki so se borili v newyorških ringih. Kdaj ste se odločili, da boste preznojene telovadnice zamenjali za mestne ulice?

Pravzaprav sem že tudi prej fotografirala na ulicah. Ko sem bila stara nekaj čez 20 let sem približno dve leti sem živela v Evropi, čeprav nisem govorila lokalnega jezika. Sem se pa vseskozi sprehajala po ulicah in fotografirala. Bila sem povsem sama, stran od prijateljev in družine, brez vsakršne distrakcije. Vse, kar sem počela, je bil to, da sem brala, pisala, si ogledovala umetnost in fotografirala. Navdušenje nad boksarji se je pričelo šele, ko sem se vrnila nazaj v New York. Imela sem dostop do zelo nedostopnega sveta in takrat sem to izkoristila, da sem se naučila fotografirati hitro in povedati vizualno zgodno. Veliko znanja od takrat koristim še danes, ko fotografiram ulice.

Cheryl Dunn

O naslednjem vprašanju poteka tudi projekt v Sloveniji. In ker je ulica vaš drugi dom, kje bi postavili mejo (če sploh) grafitiranjem kot umetnostjo in grafitiranjem kot vandalizmom?

Meja je jasna, se pa tudi premika, odvisno od tega, v katerem mestu si. Gre za bitko za prostor v našem urbanem okolju. Če sem v velikem mestu in moj pogled uničujejo korporativni jumbo plakati, kot denimo v New Yorku, San Franciscu in Los Angelesu, potem se mi zdi, da je povsem pravično, da vse to uravnotežimo z grafiti, ki služijo kot komentar prostora. Zakaj je sprejemljivo, da prostor zavzemajo plačani jumbo plakati? Ko pa grafitarski umetnik nekaj nariše, to tretiramo kot kaznivo dejanje? Kot meščani sploh nimamo izbire pri tem, da ne bi bili soočeni z oglaševanjem, zato grafiti malo uravnotežijo vse skupaj. Veliko grafitov izhaja iz političnih stališč, svobode izražanja in tega, da ima vsak lahko svoj glas.

Torej bi lahko rekli, da so grafiti esencialni del New Yorka?

Pomembno je, da odražajo realnost ulic in ohranjajo neko kulturno noto. In da podpirajo družinske trgovine in restavracije, glasbena prizorišča, umetniške institucije … vse, kar se je začelo iz navdiha, ne govorim o verigah. New Yorku je danes mar le za tiste, ki stavijo najvišje. Raje bodo nekaj dali nekemu borznemu posredniku, ki bo za določeno stvar plačal trikrat več, kot umetniku, ki bo prostor spremenil v nekaj zanimivega. Ljudje z denarjem prihajajo v soseske, ki so postale slavne zaradi umetnikov in njihove ustvarjalnosti. Grafitiranje je del te ustvarjalnosti.

Kateri fotograf vas je najbolj navdihnili?

Bruce Davidson, The Book Subway.

Ali obstaja fotografija, ki vam ne gre iz glave že odkar ste jo prvikrat videli?

Zelo me pritegnejo fotografije newyorške podzemne železnice iz sedemdesetih in osemdesetih let. V mislih imam določeno sliko Johna Conna.

Fotografirali ste tudi legendarne Ramonese. Kako je sploh prišlo do sodelovanja?

To je bilo v zgodnjih devetdesetih, bili so celo malo sramežljivi, vendar zelo pametni in zainteresirani. Joey Ramone je bil zelo visok in neroden, po snemanju sem se do ušes zaljubila vanj.

Cheryl Dunn

Eno od vaših pomembnejših del je bil dokumentarni film o ulični fotografiji, ki ste ga naslovili Everybody Street, predstavlja pa osrednje fotografe tega žanra. Zakaj so se vam zdeli nekateri od njih tako pomembni in na kakšen način, se vam zdi, da so vplivali na razvoj fotografije?

Vsi, ki sem jih izpostavila, so zelo pomembni za zgodovino fotografije. Nekateri od njih so bili tudi med prvimi fotografi, katerih dela so razstavili v sodobnem muzeju umetnosti v New Yorku. Tak je recimo Joel Meyerowitz. Potem je tu Martha Cooper, ki je zaslužna, da svet pozna grafite na vlakih. Bruce Davidson je mejnike postavil, ko nas je popeljal v notranjost mest in kako so ljudje takrat živeli, čeprav si je družba pred tem zatiskala oči.

Če bi morali izbrati zgolj enega fotografa, da ustvari vaš portret, kdo bi to bil?

Elliott Erwitt. On je tisti, ki je fotografiral Marilyn Monroe.

Službovali ste tudi kot komercialna in modna fotografinja, kar se precej razlikuje od vašega siceršnjega dela. Manj svobode, več denarja, več pravil in več žeja, ki jih morate upoštevati. Ste to vzeli kot breme ali kot izziv?

Všeč mi je početi tudi to. Rada imam reševanje problemov, ki jih to prinese. Recimo želite doseči cilj, vendar na poti do cilja ne smete izgubiti svojega osebnega sloga. To je kar zabaven izziv. In dlje časa, kot to počneš, več moči pridobivaš, da počneš, kar sam hočeš.

Pa imate v mislih kakšno posebno oglaševalsko kampanjo, ki bi jo lahko izpostavili? Delali ste za Addidas, Quicksilver, Nike, Ray Ban …

Všeč mi je bila zadnja kampanja za Nike, ker so mi dovolili posneti film o resničnih ljudeh na ulicah. Tudi oglas za Ray Ban mi je bil ljub, ker je bil zelo težko izvedljiv – imela sem ogromno ekipo, veliko klientov in kup agencijskih ljudi, ki so me testirali, ali bom zdržala pod tolikšnim pritiskom. Sicer pa rada vodim ekipo.

Videli in fotografirali ste že ogromno mest. Pred kratkim ste tudi prvič obiskali Ljubljano. Kakšen vtis je naredila na vas?

Mesto je vizualno res lepo. Žal ga zaradi svojih obveznosti nisem še imela priložnosti raziskovati. Upam, da bom to uspela, ko se vrnem.

Vrnili pa se boste te dni, saj boste na noge postavili razstavo, ki ste jo pripravili s svojimi učenci.

Ja, učenci na delavnici so imeli nalogo, da posnamejo deset fotografij, ki morajo skozi njihove oči prikazovati, kako se zabava njihova generacija in kakšen odnos ima do alkohola. Zmagovalne fotografije bom izbrala jaz, fotograf pa bo za nagrado dobil razstavo v galeriji.