/ Arhiv / Tema tedna

 

Osmi marec, dan žensk, si ponavadi zapomnimo po vrtnicah, ki jih prejmemo na ta dan, vse pogosteje tudi po posebnih prodajnih akcijah za ženske, ali pa po tem, da očetje za spremembo malo več poskrbijo za otroke. Morda kakšen “Hvala!’’, ne da bi sploh vedele, na kaj točno se nanaša. Neenakost med spoloma se iz leta v leto ponovno povečuje. Po Evropi se na oblast še vedno vzpenjajo desne, konzervativne stranke, ki so velika grožnja pravicam žensk. Poniževalen in zaničevalen odnos do žensk, migrantov in migrantk, LGBT skupnosti in ostalih ranljivih skupin postaja legitimna politična linija. Zato letos zahtevamo resen pristop do problematik položaja žensk in konkretne rešitve. Skrajni čas je, da ženske stopimo skupaj, zahtevamo in se borimo za to, kar nam pripada: položaj v družbi, ki ni drugoten, poniževalen, spoštovanje in dostojno življenje, ki ga zaslužimo vsi/e.

SKRBSTVENO DELO

Skrbstveno delo, kuhanje, čiščenje, skrb za otroke in ostarele, še vedno v nesorazmerno večjem deležu pade na ramena žensk. Gre za delo, ki je nujno potrebno za ohranitev družbe kot take, a je popolnoma necenjeno in se ga sploh ne razume kot delo, ampak kot neko ‘naravno, prirojeno’ lastnost žensk. Skrbstveno delo je trdo delo in zaradi njegove spolne označenosti in naturalizacije omejuje in zatira vse ženske, saj se od vseh žensk pričakuje, da bomo tiho in zastonj poskrbele za vse okoli nas.

V začetku decembra so se v Venezueli odvile lokalne volitve. To so bile prve volitve po smrti nekdanjega predsednika Huga Cháveza, na katerih so Venezuelci izbirali župane. Prepričljivo je slavil Veliki patriotski pol (Gran Polo Patriótico), koalicija mnogih gibanj, društev in kolektivov, na čelu katere je Chávezov naslednik Nicolas Maduro in socialistična stranka PSUV. Venezuelska demokracija je bila v letih od Chávezovega prevzema oblasti tako silovito blatena, da je propagandi nasedel tudi velik del t.i. progresivnih sil.

Redkokdo je z zgodovino države in politikami, znanimi kot čavizem, seznanjen dovolj široko, da prepozna obseg medijske propagande. Mitov, ki so jih lansirali zahodni mediji, je zraslo kar nekaj.

Pa poglejmo najprej zgodovino. Konec 50. let 20. stoletja so vodilne stranke v Venezueli po padcu diktature generala Péreza Jiméneza sklenile dogovor v vili Puntofijo. Dogovorile so se za spoštovanje izidov volitev, za razdelitev dobičkov naftne industirje in preprečile enopartijski monopol. Dogovor, ki je predvideval postopen razvoj demokracije, se je v praksi izrodil v dvopartijski sistem dveh zelo podobnih strank, ki sta se izmenjevali na oblasti do 90. let. Že ob nastanku sporazuma je bil ta kritiziran, saj so namenoma izločili levičarske, komunistične skupine. Temelji sistema, ki so se močno majali že od 80. let, so bili deležni novega šoka leta 1992, ko je skupina v venezuelski vojski pod vodstvom bodočega predsednika Cháveza neuspešno izvedla državni udar. To sicer še zdaleč ni bil edini poskus državnega udara, je pa Chávez s karizmatičnim nastopom in predstavljanjem interesov velike večine Venezuelcev pridobil njihovo podporo in leta 1998 zmagal na volitvah.

Prvi večji projekt je bila sprememba ustave. Chávez je predlagal ustanovitev ustavodajne skupščine, kar so volivci z veliko večino podprli na referendumu. Vanjo so bili kljub pritiskom opozicije prepričljivo izvoljeni socialistični kandidati. S spremembo ustave, ki je priznala več pravic staroselcem in vključevala tudi ekološki razvoj, si je socialistična revolucija v državi nakopala sovraštvo lokalne oligarhije in starih profiterjev iz obdobja Puntofijo. Oligarhična opozicija je, kljub referendumu, volitvam in razsodbi vrhovnega sodišča, da so bili postopki in spremembe ustave legalni in legitimni, lansirala zgodbe o ‘miniranju demokracije’, ki jih poslušamo še danes. Prav taista opozicija, s popolnoma istimi voditelji, je leta 2002 poskusila izvesti državni udar, v letih 2002-2003 organizirala ekonomsko sabotažo in zavrnila sodelovanje v demokratičnih procesih z nepriznavanjem volitev.

Razredni boj

Opozicijo, v kateri so bili zgolj privilegirani sloji in profiterji, je Chávez z ljudskim mandatom odstranil od korita. Šlo je pravzaprav za zaostren razredni boj. V enačbo je potrebno prišteti še ZDA in sile t. i. Washingtonskega konsenza. Rezultat enačbe je medijska blokada ideološkega sporočila venezuelske bolivarske revolucije in popolna dominacija opozicijske besede v množičnih medijih. Evropska unija je šla celo tako daleč, da je venezuelski opoziciji podelila nagrado Saharova za svobodo mišljenja. Povedno je tudi dejstvo, da se ta nagrada imenuje po sovjetskem disidentu Andreju Saharovu, sumljivo pogosto pa se podeli disidentom v socialističnih državah in državah, neskladnih z ameriškim svetovnim redom (Kuba, Kitajska, arabski ‘pomladniki’). K zaostritvi razmer so pripomogle tudi mednarodne okoliščine, saj je Venezuela izgubila nekaj ključnih zaveznikov v Organizaciji ameriških držav (OAS).

Pomanjkanje demokracije?

Največkrat lahko slišimo, da je Venezuela pod diktaturo. Opozicija je prejela nagrado EU ravno za »miren prehod v demokracijo, ki si ga želi ljudstvo«. O obstoju venezuelske demokracije pričajo sledeča dejstva. Od Chávezove izvolitve leta 1998 do danes so imeli v Venezueli trinajst volitev na nacionalnem nivoju. Povprečna volilna udeležba je znašala 62,87 %, na zadnjih nekaj volitvah pa je bil odsotek še veliko višji. Pojavljali so se dvomi v transparentnost sistema, saj v Venezueli volijo elektronsko (e-volitve). A vsak volivec pravzaprav dobi listek, ki potrjuje njegovo udeležbo in izbiro na volitvah. Še celo nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter je izjavil, da je med 92 volitvami, ki jih je opazoval, sistem daleč najbolje deloval prav v Venezueli. Za diktaturo, ki zatira politične nasprotnike, je PSUV nenavadno velikokrat pripravljena priznati poraz, kar pa bi težko trdili za opozicijo. Izgubili so tako ustavni referendum kot volitve v Narodno skupščino leta 2015, prav tisto skupščino, ki jo je z ustavno reformo 1999 zasnoval in udejanil Chávez. Ob vsakih izgubljenih volitvah je opozicija kot vzrok razglašala diktaturo, zavračala priznavanje rezultatov in na pomoč klicala mednarodno skupnost. Legitimne so bile zanje tako zgolj volitve, na katerih je zmagala opozicija.

Ekonomske težave

Voda na mlin opozicije je tudi gospodarsko stanje Venezuele, ki je vse prej kot rožnato. Venezuela trpi za ‘nizozemsko boleznijo’, saj na račun naftnega sektorja trpijo drugi sektorji ekonomije, sploh pa izvoz. Država 95 % prihodkov od izvoza dobi od nafte. Znižanje cen nafte na svetovnem trgu je zato pomenilo tudi drastično znižanje državnih prihodkov. Velik del venezuelske ekonomije predstavlja zasebni sektor, tudi ključna podjetja, ki skrbijo za zalaganje s hrano in drugimi osnovnimi dobrinami. Uvoz je spodbujan ali subvencioniran s devizami, ki precenjujejo lokalno valuto, bolivar. Zaradi tega se uvoz izplača, izvoz pa trpi, saj se po teh tečajih preprosto ne izplača. Kljub subvencijam poskušajo zasebniki sistem še dodatno izigravati z zadrževanjem dobrin v skladiščih, kar ustvari umetno pomanjkanje in napihuje cene, ali pa kar s preprodajo v sosednjo Kolumbijo, kjer si zaradi previsokih cen nekaterih dobrin (npr. mleka v prahu) ne morejo privoščiti.

Pojavil se je tudi črni trg. Vladni programi za dobavo hrane tako denar spravljajo v zasebne žepe trgovcev, pogosto povezane z oligarhično opozicijo. Zaradi vpeljave vezave deviznega tečaja na dolar in zgoraj naštetih faktorjev se je razcvetel črni trg, tudi ilegalne menjalnice in hiperinflacija. Tudi posledice embarga ZDA se počasi odpravljajo, saj so podpisali nove sporazume z drugimi dobavitelji. Predvsem gre za zdravila, ki jih bodo uvažali s Kitajske. Na profite naftne industrije so prisesane tudi stare strukture, veliko je klientelizma in korupcije. Te težave poskušajo rešiti s programom demokratičnega soupravljanja.

Sodobni čavizem

Venezuela pravzaprav nima druge izbire, kot da preseže t.i. problem nizozemske bolezni in odvisnosti od nafte. Spodbujati bo potrebno predvsem domače proizvajalce, saj je ravno ta kriza pokazala odvisnost od uvoza, sploh hrane. Kot je pisal že klasični ekonomist Ricardo, pa je bistvo problema politične ekonomije delitev ‘nacionalne dividende’, in ne zgolj njena velikost in rast. V Venezueli to v praksi pomeni pomen tega, kdo bo nosilec te diverzifikacije proizvoda in industrijske rasti, kdo bo upravljal z novonastalimi sredstvi in kdo bo žel dobičke vloženega dela. To sta lahko stara oligarhija, bogataši in njihovi zunanji, mednarodni pomočniki, ali pa samoupravno organizirano srce čavistične baze: nižji sloj.

Če situacijo vidimo kot tipičen primer razrednega boja, dileme ni. Druga možnost s seboj prinaša tudi pozitivne eksternalije izgradnje baze politične moči revolucionarnega gibanja, ki bi jo reakcija zelo težko razbila. Prek sistema komun in poskusov soupravljanja (cógestion), ki je lastnino ločeval na zasebno, državno in družbeno, so poskusili oživiti gospodarstvo in se osvoboditi klientelističnih klik, prisesanih na naftne dobičke. Ta sistem na dolgi rok ni bil vzdržen, saj je temeljil na državnih subvencijah in vezanosti ‘družbenih’ kolektivov na velika javna podjetja (sploh v naftni industriji). Zato so preklopili na mnogo naprednejši Chávez-Lebowitzev trikotnik. Trikotnik tvorijo delavsko lastništvo, upravljanje in zadovoljevanje družbenih potreb.

Kaj se lahko naučimo iz venezuelskega primera? Najmanj to, da nas mediji lahko tudi zavajajo in prikrivajo vzroke za globoko politično in ekonomsko krizo. Redko slišimo, da je za zaostrovanje razmer odgovorna opozicija. Taista opozicija temelji na privilegiranih slojih, ki jih je opolnomočen razred venezuelskih revnih odklopil od virov zaslužka, temelječih na nacionalnem naravnem bogastvu. Gre za iste sile, ki so pol stoletja ohranjale politični duopol, po njegovi zrušitvi pa sabotirale demokratične procese.

Oblast na take (mednarodne) pritiske težko reagira, saj se z vsakim odzivom krepi mednarodna propaganda in grožnje z intervencijo. Znan je primer upokojenega generala Angela Vivasa, ki je kot sredstvo za ojačitev protivladnih barikad promoviral napenjanje žic, da bi zaustavili ‘kriminalne horde na motociklih’.. Ko je taka žica obglavila motorista, so generala zaradi pozivanja k nasilju aretirali. Mediji so poročali, da je bil razlog za aretacijo nasprotovanje ‘diktaturi’.

Mednarodni mediji in politika so se večinoma obrnili proti Venezueli. V tem je potrebno predvsem prepoznati vzorce delovanja sil Washingtonskega konsenza in ZDA, ki Latinsko Ameriko pojmujejo kot njihovo polkolonialno dvorišče, ki mu lahko vsiljujejo svoje ekonomske politike in ga izčrpavajo. Ker pa je mednarodna javnost glede državnih udarov postala zelo občutljiva, ti niso več najboljša propaganda. Danes se lobiji raje poslužujejo financiranja raznih ‘opozicij’, analognih z arabskimi ‘pomladniki’, za katere se kasneje izkaže, da so volk v ovčji koži.

Preberite si tudi intervju z Grego Ciglarjem, ki je bil v Venezueli kot mednarodni opazovalec lokalnih volitev. 

 

Tako Slovenija kot Evropa se v zadnjih letih soočata s protislovjem vrednot, ko pride do obrednega zakola živali za halal in košer prehrano. Za večino muslimanov (halal) in judov (košer) je ta način zakola osrednje pomembnosti, ko se dotaknemo spoštovanja njihovih verskih načel. Prav tako pa se veliko muslimanov in večina judov strinja, da se takšen zakol ne more zgoditi, če se žival predhodno omami. Prav tu naletimo na problem, saj se trčita skrb za verske pravice manjšin ter pravice živali do hitre in neboleče smrti.

V Sloveniji je bila na predlog ministrstva za kmetijstvo leta 2013 sprejeta novela zakona, ki prepoveduje vsakršen zakol brez predhodne omame, kljub temu, da je bila pred letom 2013 ta izjema dovoljena za verske manjšine. Kmalu za tem so pričeli o problemu debatirati tako v krogih muslimanske skupnosti, kot tudi ustavni pravniki. In na žalost je bila slovenska širša javnost iz te diskusije izključena.

Konflikt med pravicami živali do omame pred zakolom in verskimi pravicami muslimanskih ter judovskih manjšin po Evropi je poseben v smislu, da sta obe omenjeni vrednoti tradicionalno povezani s progresivno in liberalno politiko. Prav zaradi tega se veliko levičarski komentatorjev namerno problemu izogiba. Kot posledica postanejo najglasnejši glasovi v tej politični diskusiji prav tisti, ki tradicionalno ne prioritizirajo progresivnih sprememb ne na področju verske svobode in ne na področju pravic živali.

Vprašanje, kako pretehtati te dve vrednoti, je popolnoma ideološko, prav zaradi tega pa je pomembno, da se pri njem upošteva kar največ raznolikih mnenj ter argumentov. Žal se zdi, da ti niso vedno popolnoma iskreni in konsistentni, temveč so velikokrat uporabljeni zgolj kot politično orodje. Z drugimi besedami; ko švicarski parlament prepove halal in košer zakol ali ko se Nova24TV zgraža nad konceptom halal zakola, se moramo vprašati, ali njihovo mnenje izhaja iz skrbi za dobrobit živali, ali morda iz nenaklonjenosti verskim manjšinam.

Politika v Evropi nima jasnega stališča o pravicah živali

V preteklem desetletju smo bili v Evropi priča poprej nepredstavljivemu porastu skrbi za pravice živali in okoljevarstvo. Tradicionalno so bili ti politični ter ideološki napredki najbolj asociirani s progresivnimi levičarskimi strankami in nevladnimi organizacijami. Konservativne stranke in organizacije so pogosto prav temu napredku nasprotovale, velikokrat iz obilice različnih razlogov. Treba pa je poudariti, da je takšna razmejitev vse prej kot pravilo.

Prejšnji mesec je vladajoča koalicija v Združenem kraljestvu (ZK), ki jo sestavljajo konservativni torijci in stranka DUP, na primer glasovala proti ohranitvi evropske zakonodaje, ki živali prepoznava kot čuteča bitja in ne zgolj kot agrikulturne dobrine, kot so ureditve to določale pred letom 1999. Kritiki te politične poteze se bojijo, da bo to vladi omogočilo, da zmanjša etične regulacije glede športnega lova in živinoreje. Vlada sicer obljublja, da bodo potrebne amandmaje dodali naknadno.

Tudi v Sloveniji se nekatere politične odločitve zdijo relativno regresivne – novi projekt ministrstva za kmetijstvo »Naša super hrana – Naše super meso« se osredotoča na domnevne zdravstvene razloge za čim večje zaužitje mesa in mesnih izdelkov, medtem ko za protiutež ne ponuja sodobnih ter kritično analiziranih mnenj za zmanjšanje vnosa mesa. Večja poraba lokalo proizvedenih izdelkov je (seveda) dobrodošla, a politično financirana spodbuda porabe mesa brez vsakršne kritike ni v skladu z najboljšo skrbjo za okolje ter živali.

Zdi se torej, da pravice živali in varstvo za okolje nista vedno prioriteta v javnem diskurzu. Prav v Sloveniji smo na 20. mestu na svetu po zaužitju mesa na prebivalca (vir: Food and Agriculture Organisation), vegetarijanska in veganska kultura sta v javni sferi relativno nerazviti in v splošnem ni opaziti javnih znakov, da je skrb politikov za živali večja kot drugod po Evropi. Vse to pa je pomembno opažanje v kontekstu prepovedi halal in košer zakola prav v naši državi.

So razlogi za prepovedjo iskreni?

Na žalost je nemogoče dokazati, da se pravice živali selektivno prioritizirajo zgolj zaradi nenaklonjenosti verskim manjšinam. Vsekakor pa se zdi nedosledno, da slovenska politika ne kaže izrazitega zanimanja za pravice živali ali zmanjšanja porabe mesa, hkrati pa pravice živali izpostavlja kot enega izmed glavnih razlogov za prepoved obrednega zakola. Sedanji minister za kmetijstvo, Dejan Židan, je na primer podprl kontroverzno oglaševalno kampanijo »Naše super meso«, hkrati pa je bil tudi podpornik omenjene novele zakona leta 2013.

Trend politikov, ki se selektivno zanimajo za pravice živali, ko pride do obrednega zakola, se sicer ne pojavlja le pri nas. Britanska nacionalistična stranka UKIP je bila edina, ki je v zadnjih nekaj letih eksplicitno zahtevala prepoved vseh obrednih zakolov – in to v imenu pravic živali. Prav taista stranka pa je poznana po podpori športnega lova in relativnega konservativizma, ko se dotakne(mo) okoljske politike. Ti primeri opozarjajo na potrebo po precizni oceni političnih argumentov, ki v slovenskem prostoru vidno manjkajo.

Bilo bi se nesmiselno pretvarjati, da ta problematika ni kompleksna, ponujati končne odgovore pa bi bilo zavajajoče. Vsekakor bi lahko javna in odprta diskusija problematiko približala ljudem, skupinam in združenjem, ki jih avtorji takšnih zakonskih sprememb predstavljajo v parlamentu. Še bolj pomembno bi bilo prisluhniti skupnosti muslimanov in judov v Sloveniji ter jih v to diskusijo aktivno vključiti.

Skrb za živali JE pomembna in obstajajo prepričljivi argumenti, zakaj bi morala biti v takšnih primerih prioritizirana. A problem leži v tem, da je tem argumentom težje verjeti, če so uporabljeni zgolj za omejitev obrednega zakola, ne pa tudi za promoviranje zmanjšanja porabe mesa, lova, zaprtja živalskih vrtov, itd. Prav zaradi tega je trenutno stanje takšno, da daje vtis, da so verske pravice manjšin tiste, ki jih nismo pripravljeni zaščititi ali jim vsaj prisluhniti z resnostjo, ki si jo (po ustavi) zaslužijo.

Nevladna organizacija, ki deluje na področju enakosti med spoloma, je pred časom organizirala dogodek, namenjen tematiziranju vključevanja žensk v politično delovanje, in kot govorca povabila osebo, ki si je znotraj aktivistične/leve scene skozi angažma v političnih kampanjah pridobila določen status. Ni naključje, da gre obenem za osebo, ki svoj politični status gradi (tudi) preko zatiranja žensk: čustvenega izsiljevanja, utišanja, žaljenja, groženj, diskreditacij in ki aktivno ruši poskuse graditve anti-seksistične skupnosti. Nevladna organizacija je prejela opozorilo o seksističnem nasilju predvidenega govorca s konkretnimi primeri nasilja, ki ga je oseba izvajala. Za opozorilo je organizacija sprva izrazila zanimanje, a ga je nato prezrla in dogodek izpeljala kot si ga je zastavila – brez odziva.

Prekarnost sicer razumeta precej podobno, izrazitejša razlika je le v tem, da Šarec kot prekarne vrste zaposlitev razume tudi delo za določen čas.” Analiza njunega razumevanja prekarnosti je nastala, ko smo pod lupo vzeli njune odgovore v intervjujih za blog Skozi oči prekariata, kjer so bila obema predsedniškima kandidatoma zastavljena enaka vprašanja.

Kako razumete prekarnost?

Borut Pahor prekarnost razume kot tiste “vrste zaposlitev, ki delavca silijo v absolutno podrejenost delodajalcu,” Marjan Šarec pa kot “tiste vrste zaposlitev, ki so po intenzivnosti enake redim zaposlitvam, zaobsegajo pa manj pravic in slabše pogoje dela.”

Pri definiciji sami, prekarnost sicer razumeta precej podobno, izrazitejša razlika je le v tem, da Šarec kot prekarne vrste zaposlitev razume tudi delo za določen čas. “Lastniki podjetij se sprašujejo, čemu bi posameznika na določenem mestu zaposlili za nedoločen čas, če ga, kot prekarca, lahko plačajo manj, odpustijo pa takoj, ko ga več ne potrebujejo.” S tem se pridružuje razumevanju prekarnosti, ki ga zagovarja širša civilna družba in ne tistemu, ki ga zagovarjajo znotraj resornega ministrstva. Državni uradniki so namreč jasno povedali, da delo za določen čas ni prekarno, tudi če je omejeno na manj kot tri mesece.

Ali je prekarnost dejansko problem?

Izhajujoč iz absurdno velikih razlik v oceni obsega prekarnosti, nas je zanimalo, kako kandidata ocenjujeta problematičnost razmer na tem področju. Oba sta stanje ocenila kot problematično. Borut Pahor je dejal, da je družba, v kateri delodajalci ne skrbijo za varnost ljudi, ki jih zaposlujejo, nepravična družba, Marjan Šarec pa, da bi se čas, v katerem živimo, zaradi odnosa zaposlovalcev do zaposlenih, dalo primerjati celo s časi Charlesa Dickinsa, ko so delavci v britanskih rudnikih, bili odvisni zgolj od samih sebe. »S kančkom sarkazma bi lahko rekli, da je (ravnanje z zaposlenimi) približno tako, kot (je ravnanje ob) pridelavi kokoši. Da človeka, ki si zlomi nogo, zamenjajo in izločijo, na enak način, kot to počno rejci perutnine, ko na hitro izločijo kokoš, ki ima zlomljeno nogo, ker za njih pač ni profitabilna.”

Kdo naj posrkrbi za kontinurirano zmanjševanje prekarnosti?

Na vprašanje, ali naj prekarnost regulira država ali trg, sta oba kandidata odgovorila enako. Oba sta opozorila, da ljudje, zaradi lastnih socialnih razmer in omejitev niso v poziciji, da bi prevzeli vlogo razsodnika in sankcionirali podjetja, ki z izrabo prekarnih oblik zaposlovanja in družbene neodgovornosti, večajo svoj dobiček.

“Sijajno bi bilo, ko bi lahko to (nadzor – op.p.) opravila trg in kupci, vendar močno dvomim, da je v sedanjih okoliščinah to mogoče pričakovati,” je na dano vprašanje odgovoril Pahor, Šarec pa: ”Primer tega, kako razmišljamo ljudje, ko smo sočasno postavljeni v vlogo kupcev in moralnih razsodnikov, je tudi Uber. Ko razmišljamo kot kupci, si rečemo: Saj je poceni in praktično. Ne vprašamo pa se, kaj to, da je poceni in praktično, pomeni za voznike, ki od tega živijo”.

Vlogo sindikatov oba vidita kot pomembno in tvorno. “Glede na zdajšnje delovanje bi bilo (njihovo angažiranje v urejanju pravic prekarcev) dobro tudi zato, ker bi morali različne vrste oziroma narave dela obravnavati enakopravno in ne druge proti drugi, kar bi se lahko zgodilo, če bi imeli vsak svoje sindikate,” je dejal Pahor. Šarec pa, da je k temu dodal, da je pomembno, da sindikati aktivno vlogo prevzamejo takoj. “Pomembno (je), da v kratkem naredijo odločen korak naprej. Sicer se bodo prekarci organizirali sami. Po izreku: Samo nase se človek lahko zares zanese.”

Na kakšen način se lahko v zmanjševanje prekarnosti vključi predsednik republike?

Zanimalo nas je, kako bi z mesta Predsednika Republike, k zmanjševanju obsega prekarnosti prispevala kandidata sama. Oba sta poudarila, da bi, v kontekstu pristojnosti sklicala ključne deležnike in vzpodbudila družbeni diskurz.

”V okviru projekta »Slovenija 2030«, torej v pogovorih strokovnjakov o odprtih razvojnih vprašanjih, smo se že nekajkrat srečali s tem vprašanjem in načrtujem, da mu bomo v prihodnje namenili posebno pozornost s tematsko konferenco,” je dejal Borut Pahor. Marjan Šarec pa je, podobno, kot je v pogovoru za našo spletno stran nakazal Boris Popovič, dejal, da bi poleg diskurza izvedel tudi poudarjen pritisk na odločevalce, da bi prišli do jasnih rešitev. “Posvet brez konkretnih zaključkov in akcij, je približno (tako) smiseln, kot akcija brez posveta in razmisleka. Če kot predsednik odpreš določeno temo in se ne zgodi nič, je potrebno poklicati odgovorne na pogovor in v kolikor primernega odziva ni, sklicati medije in to jasno povedati. V tem ni le neka namišljena moč, to je dejanski vzvod, s katerim se da stvari potegniti naprej.”

Kaj bo posvečanje prekarcem in prekarnosti pomeni za predsedniške volitve?

V prvem krogu volitev je prekarno zaposlovanje prišlo redko v diskusijo. Kar je, glede na to, da je več kandidatk in kandidatov pogosto govorilo o prihodnosti mladih, pravzaprav presenetljivo. Je pa dejstvo, da so kandidati dobili usmerjena vprašanja, ki bi jih – resnici na ljubo – pogosto lahko označili tudi kot del rumenih – za življenje državljank in državljanov povsem irelevantnih – tem. Pa tudi, da za poglobljeno vsebino niso dobili dovolj časa.

V preostanku drugega kroga bo časa za vsebinske teme več, kandidata pa, ki sta svoj odnos do prekarnosti že nakazala, bosta imela več priložnosti, da nagovorita volivce, ki so spregledani in eksistenčno ogroženi, zato bo zanimivo opazovati, koliko časa bosta namenila vprašanjem, ki dejansko zadevajo več kot vsakega tretjega slovenskega volivca.

Članek je bil najprej objavljen na blogu Skozi oči prekariata.

Slovensko visokošolsko področje je eno izmed najbolj zanimivih in razgibanih, a hkrati žal tudi zapostavljenih sfer v državi. V preteklih dneh smo lahko spremljali precej razgreto razpravo med Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), Študentsko organizacijo Slovenije (ŠOS), mediji, političnimi strankami in posameznimi študenti. Jedro spora je sprememba Zakona o visokem šolstvu (ZViS), ki predvideva omejitev študentskega statusa na število let, ki jih študentu omogoča program prvega vpisa. Zaradi sprememb je okoli 2100 študentov izgubilo del pravic, ki izhajajo iz študentskega statusa, kar je sprožilo številne obtožbe o poseganju in omejevanju t.i. študentskih pravic.

Menim, da so študentske pravice največji potencial za razvoj našega visokega šolstva. A hkrati v trenutni obliki vodijo v razraščanje sistemskih praks izsiljevanja države, napačnih spodbud za vstop v sam študij in ustvarjanje kopice težko rešljivih oz. nerešljivih socialnih problemov v prihodnosti. Poglejmo nekaj mitov glede fiktivnega vpisa in rešitev znotraj ZViS-a.

I. novela ZViS onemogoča dostop do študija

Že takoj na začetku bi rad poudaril, da novela ZViS v ničemer ne omejuje dostopa do študija. Novela ZViS omejuje dostop do umetnega podaljševanja študija preko koriščenja instrumentov prepisa in pavziranja. Dostop do študija za študente dodiplomskih in visokošolskih (VŠ) programov ostaja nespremenjena. Spreminja se dostopnost do študentskega statusa, ki je po novem (končno) omejena glede na potek prvega vpisanega študijskega programa. Problem je kot kaže enačenje dostopnosti do študija in dostopnosti do študentskega statusa. Ali naj študentom nudimo študij ali študentski status? Po skoraj 20 letih država počasi spoznava, da mora študij in ne študentski status predstavljati glavni fokus izobraževalne politike.

II. fiktivni študentje so zgolj tisti, ki ne opravljajo redno svojih obveznosti

Glavni očitek nekaterih političnih strank in medijev je, da so nekateri prizadeti študentje svoje obveznosti opravljali redno in v roku. Študentje, ki vse obveznosti opravijo pravočasno, preprosto ne morejo biti fiktivni študentje:

“Zato sem se v študijskem letu 2015/2016 prepisala na študij psihologije, kjer sem redno opravila vse obveznosti. Sedaj sem redno vpisana v tretji letnik dodiplomskega študija Psihologije na Filozofsko fakulteto.”

Argument predpostavlja, da redno opravljanje tekočih obveznosti zadosti vsem kriterijem “nefiktivnega študija”. Vendar pri tem zgreši bistvo izobraževalnega procesa. Pomembna ni pot, pač pa cilj. Ali z drugimi besedami, študij kot proces je pot, a ključen je cilj, torej uspešen zaključek študija in pridobitev višje oz. dodatne stopnje izobrazbe. Redno opravljanje obveznosti je nujen, a ne tudi zadosten pogoj za “nefiktiven študij”. Zadosten pogoj za opredelitev študija kot “nefiktivnega”, je šele uspešen zaključek študijskega programa v zastavljenih časovnih okvirih. Vsak študijski proces nosi torej potencial, da postane “fiktivni študij”. Fiktivni študentje so potemtakem tudi tisti, ki redno opravljajo svoje obveznosti, vendar zaradi opravljenega prepisa sedaj močno presegajo prvotno odmerjen čas za opravljanje študija.

III. pravico do prepisa je možno izkoristiti kadarkoli med študijem in ni del fiktivnega študija

Pogosto se tudi pojavlja očitek, da prepis zakon mora dovoljevati prepis kadarkoli med študijskim obdobjem in da prepisi niso del fiktivnega študija. Vendar za nove omejitve obstaja utemeljen razlog. Možnost “neomejenega” prepisa iz programa spodbuja neresen pristop k študiju in precej podaljša sam študijski proces. Zakaj je prepis kadarkoli med študijem neprimerna rešitev in kakšne so njene posledice, si poglejmo na sledečem primeru:

“Pred prepisom sem tri leta od leta 2012 študirala pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, tudi tam sem vse obveznosti opravljala redno, brez ponavljanj, vendar sem v 3. letniku spoznala, da si želim opravljati drug poklic, zato je leta 2015 sledil prepis na študij psihologije.”

Zanimivo se zdi večini javnosti (tudi novinarjev in urednikov) povsem samoumevno, da študent zadnjega letnika triletnega programa “zaradi nezanimanja” zamenja študij, kar zgolj kaže na razširjenost takšnih praks. Tovrstni prepisi so vsaj nenavadni, ob podrobnejši analizi pa tudi vsebujejo elemente fiktivnega vpisa. Zgornji primer bi po starih pravilih igre gospodični omogočil polnih 6 let študentskega statusa. Po teh šestih letih bi zaključila zgolj prvo stopnjo, ki v normalnih okoliščinah traja zgolj tri leta. S preprosto manipulacijo prepisa torej ustvarimo tri dodatna, fiktivna, študijska leta. Ravno iz tega razloga potrebujemo postaviti določene omejitve glede študentskega statusa in prepisov.

Po trenutni zakonodaji možnost prepisa ostaja, vendar v okviru prvotno predvidenih let študijskega programa. V praksi to pomeni, da se npr. študent triletnega programa lahko prepiše zgolj v 1. letniku na drug triletni program in nato brez tveganja izgube statusa ta program tudi dokonča v okviru prvotno predvidenih štirih let študentskega statusa. Zakon študentom ne jemlje možnosti prepisa, ampak jo zgolj omeji. Zaradi tega se v prihodnosti lahko nadejamo precej manj prepisov v višjih oz. zadnjih letnikih študijskih programov…

IV. novela ZViS je krivična do vseh študentov

Zlasti ŠOS izpostavlja, da se študentom v novi ureditvi godijo resne krivice. Novela ZViS naj bi študente postavila v neenakovreden položaj. ŠOS pozablja, da že sedaj poznamo razlike znotraj “istega” študentskega statusa. Študentje po 26. letu denimo ne morejo koristiti nekaterih pravic; plačevati morajo zdravstveno zavarovanje, izgubijo tudi davčno olajšavo pri študentskem delu… Pravičnost arbitrarno določenih pravic študentskega statusa, je dejansko stvar percepcije. Dosedanje pravice 2100 študentov lahko v kontekstu ostale študentske populacije vidimo kot nedopustne privilegije. Za ilustracijo si pomagajmo s ponazoritvijo.

Vzemimo za primer zgodbi dveh namišljenih študentov, ki študirata na triletnem dodiplomskem bolonjskem programu. Študent A študij dokonča v predvidenih treh letih, medtem ko se študent B po dveh letih prepiše na drug trileten program in nato na novem študiju vzame še absolventski staž. Študent B torej za opravljanje enake stopnje izobrazbe izbori tri dodatna leta več, kot študent A. Študent B je bil do nedavnega upravičen do treh dodatnih let subvencioniranega bivališča, štipendij, subvencioniranega prevoza in dostopa do študentskega dela, kar mu je močno olajšalo nastop na trgu dela. Država je s takšnim pristopom torej sistematično nagrajevala študente, ki študija niso opravili, ampak ga sistematično podaljševali. Verjetno ni potrebno pretirano poudariti, da je vzpostavljen sistem zelo nepravičen.

Novela ZViS odpravlja opisano nepravičnost. Študentski status je po novi ureditvi omejen na dolžino enega študijskega programa, zaradi česar bodo postali zgoraj opisani scenariji veliko manj privlačni za večino študentov. Čeprav se zdi kontraintuitivno, novela do neke mere celo odpravlja krivice, ki so se do sedaj dogajale delu študentske populacije, ki je študij dokončala v predpisanih rokih.

Navkljub temu je potrebno omeniti, da rešitve v noveli ZViS predstavljajo težavo za tiste, ki študirajo preko t.i. vzporednega študija in uspejo dokončati dva študijska programa. Po trenutni ureditvi jim država za nekaj let odvzame študentski status. Gre sicer za maloštevilen, a najbolj ambiciozen del študentske populacije, ki bi ga bilo potrebno dodatno spodbujati pri študiju. Za takšne primere bi zakonodaja morala ponuditi možnost uveljavljanja izjem za podaljševanje statusa. Študentje bi se v zameno za dodelitev takšne izjeme morali zavezati k pravočasnemu zaključku obeh vpisanih programov. Za uspešno implementacijo bi bilo potrebno sprejeti tudi sankcije za primer neizpolnjevanja obveznosti. Žal “zagovorniki” študentov (predvsem ŠOS) v zakonodajnem postopku niso predlagal tovrstnih rešitev.

V. ukrepi novele ZViS bodo preprečili fiktivni vpis

Naivno je pričakovati, da bo ukrep MIZŠ odpravil fiktivni vpis, kar trdijo vodilni na ministrstvu. Žal pristojni ne razumejo glavnih razlogov za fiktivni študij. Fiktivni vpisi so posledica obupanih poskusov mladih, da ohranijo status, ki jim nudi dostop do študentskega dela. Glavno gonilo podaljševanja in ohranjanja študentskega statusa je dostop do študentskega dela, ki mnogim mladim žal predstavlja edino možnost za nastop na trgu dela. Zgolj eden izmed 25 študentskih servisov trenutno ponuja skoraj 1000 več prostih delovnih mest, kot Zavod za zaposlovanje RS. Ob takšnih razmerjih je povsem iluzorno pričakovati, da bodo fiktivni študentje preprosto priznali nova pravila igre in prenehali z zlorabo sistema.

Spremenila se bo zgolj narava fiktivnega vpisa. Študentje bodo našli nove oblike izigravanja sistema. Vsekakor bližnjice do statusa ostajajo in študentskega dela. V zavodu Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU) Študentska svetovalnica so študentom podali sledeč nasvet:

“Pogost primer je predvsem vpis na izobraževanje odraslih. V veljavni zakonodaji namreč ni nobenih omejitev, ki bi študentu prepričevale, da bi bil hkrati vpisan na visokošolsko izobraževanje in dodatno še na izobraževanje odraslih”

Poleg podaljševanja študentskega statusa preko fiktivnega izobraževanja v programih odraslih, bo verjetno prva posledica novele ZViS tudi povečan obseg dela na črno ali preko tujih napotnic. Gre žal za razširjene prakse znotraj obstoječega trga študentskega dela. Problem fiktivnega vpisa bo v celoti rešen šele takrat, ko bo razrešeno tudi vprašanje namena in omejitev študentskega dela.

Prispevek je bil prvotno objavljen na blogu Študentska vprašanja.

Poroka ni več, kar je bila, ključna elementa zakonskega zveze več nista potrebna, da bi oseba sklenila razmerje. Dovolj ste samo vi, priče, svatje in oseba, ki vas bo poročila – z vami. Tako je. Vi in vi lahko po novem sklenete zakonsko zvezo. Oseba, ki vam bo v dobrem in zlem stala ob strani, ki vas bo razumela, vas tolažila in vam bo v oporo, ste vi. Hudič je le v tem, da takšna zveza ni uradno priznana. Ampak to ne pomeni, da nima simbolnega pomena. In zdi se, da nič ne more ustaviti trenda porok ljudi, ki se poročajo sami s sabo.

Sprva sem takoj pomislila, da gre za tipičen primer sodobnega individualizma in narcizma, ker so ljudje postali tako samozaverovani in polni sebe, da nam je kakršna koli kritika poroke z osebo v ogledalu odveč. Po premisleku sem podvomila v tako poenostavljeno razlago in pobrskala po drugih razlagah. Naletela sem na raziskavo Iztoka Šorija, ki pravi, da je bila v preteklosti vsaka tretja oseba samska. Izbrskala sem tudi podatek, da se več žensk kot moških poroča s samimi sabo.

Ustavimo se pri pojmu samskosti. Ta je danes še vedno stigmatizirana v primerjavi s partnersko zvezo, kar se kaže v tem, da so poročeni ali zunajzakonski pari manj obdavčeni, da lahko partnerko zdravstveno in pokojninsko zavarujejo po partnerki, da za nekatere storitve plačujejo manj itd., ugotavljata ameriški sociologinji DePaulo in Morris. Samskost se obravnava kot pomanjkljivost, saj samskim ni uspelo udejanjiti družbenega ideala – partnerske zveze, pa izpostavlja škotska sociologinja Roona Simpson. Samskost je zato treba vedno upravičiti: vedno je treba najti razlog, zakaj je oseba samska. Šori poudarja, da je upravičevanje način, kako utemeljiti samski status in obenem utrjuje prepričanje, da je le partnerska zveza zadovoljiva oblika razmerja.

Upravičevanje samskosti z lahkoto najdemo v slovenskih pravljicah, kot sta Mojca Pokrajculja ter Šivilja in škarje. Šivilja Bogdanka je samska, ker se lahko preživlja s svojo obrtjo in zahvaljujoč njej tudi postane ekonomsko neodvisna. Na drugi strani je Mojca samska, ker sobiva z živalmi, ki ji lajšajo vsakodnevne opravke, ki bi jih v konvencionalnih in heteronormativnih pravljicah opravil njen partner ali oče.

Samskost kot odklon od heteronormativne partnerske zveze

Omenjena heteronormativnost je že vselej vpeta v idejo partnerske zveze, pojasnjuje Simpson. Lezbična pisateljica Adrienne Rich je dejala, da je prisilna heteroseksualnost sistem, ki osebe že vselej vpleta v heteroseksualne odnose kot edine možne in ki predvsem ženske seksualne izbire omejuje na moške. Ker je samskost odklon od heteronormativne partnerske zveze, je marginalizirana in stigmatizirana, zapiše britanska sociologinja Shelley Budgeon. Samske ženske so tako obravnavane kot grabežljivke, ki skušajo na vsak način dobiti romantičnega ali seksualnega partnerja, ali kot stare device, ki se jim ni posrečilo dobiti partnerja. Starejši moški so na drugi strani deležni pomilovanja kot neodrasli otroci, ki se nikoli niso mogli odtrgati od maminega krila, ali kot neukrotljivi žrebci.

Samskost je še posebej obremenjujoča za ženske, ki čutijo pritisk, da med tridesetim in štiridesetim letom starosti najdejo partnerja, pojasnjuje Šorli. V tem obdobju pogosto slišijo, da jim tiktaka biološka ura in da je to zadnji čas, da izpolnijo svojo vlogo ženske kot matere. Imperativ materinstva in družine, ki se vsiljuje samskim ženskam, služi kot izgovor za reprodukcijo človeške vrste. V resnici gre za rasizem, ker je v ozadju ideja, da je treba zagotoviti reprodukcijo določene človeške vrste, saj že obstajajo otroci, ki bi jih lahko samske ženske (osebe) posvojile. Po drugi strani je samskim ženskam težje posvojiti otroka kot parom in četudi se odločijo za lastnega biološkega otroka, je to za njih v Sloveniji težje uresničljivo, ker je za njih zakonsko prepovedana biomedicinska oploditev.

Ne glede na stigmatiziranost in marginaliziranost samskosti je ta zaradi izbire partnerja, razveze, civilne poroke, zunajzakonske skupnosti in svobodnega odločanja o rojstvu otrok vse bolj možna, pojasnjuje Šori. Toda ne le zaradi pravic, ampak tudi zaradi ekonomske neodvisnosti, ki je zelo pomemben faktor pri samskim ženskah, da lahko živijo same, kar je zgodovinska novost, razlaga Simpson. V preteklosti so ženske živele s sorodniki ali v samostanih, ampak nikoli ali zelo redko same. Samske ženske, ki si to lahko privoščijo, danes niso več prisiljene vstopati v heteroseksualne odnose, v katerih zasedajo neenake pozicije moči, in to spreobrača ustaljene ženske spolne norme, še zapiše Simpson.

Nepartnerska razmerja kot alternativa

Samskost je danes eden izmed alternativnih življenjskih stilov, saj partnerska zveza ni več eden in edini način organiziranja posameznikovega življenja, kar pomeni, da se samskost vzpostavlja kot pozitivni in samostojni način življenja, pojasnjuje Budgeon. Razmerja, ki jih sklepamo s prijatelji, znanci in družinskimi člani so za samske osebe velikega pomena. Vanje vlagamo več in zato so tudi bolj kvalitetna. Toda to ni pomembno le za samske osebe, ampak nakazuje, da so prijateljstva in nepartnerska razmerja nasploh vse bolj pomembna in cenjena. Tu imam v mislih predvsem bumerang efekt, ko se obnovijo stara prijateljstva, ki so se ohladila, ker so jih naši prijatelji zaradi partnerskega razmerja za nekaj časa zanemarili. Nenazadnje samskost ne pomeni, da si s tem za večno zapremo vrata v svet razmerij: še vedno se lahko videvamo z romantičnimi in/ali seksualnimi partnerkami, lahko eno ali več. Tako razmišljajo tudi nekatere samske ženske.

Poroke samskih žensk zato razumem kot zavezo sebi. Kot nekompromisno zavezo po enakopravnemu in vzajemnemu odnosu, v katerem ne bo vlagala več in dobila manj. Kot zahtevo po odnosu, ki se ne bo končal s padcem po stopnicah, ki se pripeti vsaki peti ženski v partnerskem razmerju. Kot zavezo po odnosih, ki ne vključujejo le moških ali ene same osebe. Kot zahtevo po drugačnih človeških razmerij.

Moja maternica je sveta mašina,
ključnega pomena za družbo in državo.
Moje prsi so vodnjak življenja,
hranijo njo in njega,
mastitisu navkljub.
Sem posoda prvega kakovostnega razreda,
najboljša, naravna, edina,
najčistejša cvetka raja,
krasni sončni svit, čudež razplojevanja,
garancija narodovega blagostanja.

Pridi. Napolni me nežno.
Stopi z mano.
Stopi se z mamo.

Pridi.

(iz predstave Idealna, avtoric Saške Rakef, Pie Brezavšček in Barbare Krajnc Avdić)

Majska analiza pogostosti avtorjev oz. avtoric kolumen, komentarjev in intervjuvanih v analiziranih časopisnih medijih po spolu je pokazala naslednjo sliko: 70 % prostora so zasedali moški, 30 % pa ženske.

Tako kot prejšnje mesece, Metina lista s pomočjo podjetja Kliping d.o.o. še naprej spremljamo naslednjih 11 časnikov: Delo, Delo – Sobotna priloga, Demokracija, Dnevnik, Finance, Mladina, Nedeljski dnevnik, Nedelo, Primorske Novice, Reporter in Večer.

Majska analiza za vse časopisne medije skupaj kaže, da je bilo med intervjuvanimi ter tistimi, ki so pisali kolumne in komentarje, 70 % moških in 30 % žensk.

Če se omejimo samo na intervjuje, potem je bilo med intervjuvanimi 77 % moških in 23 % žensk, podobno tudi med avtorji oz. avtoricami kolumen in komentarjev, 66 % moških in 34 % žensk.

Najvišji delež kolumnistk, komentatork ali intervjuvank so imele Primorske novice (56 %), najnižjega pa Reporter (10 %).

Gospodarstvo je bilo tudi meseca maja v središču zanimanja, ko govorimo o intervjujih s strokovnjaki oz. strokovnjakinjami, večinoma so o njem modrili moški (80 %), kot tudi pri vseh ostalih temah z izjemo turizma (33 %) in zakonodaje (50 %).

Vemo, da številke ne govorijo celotne zgodbe, da je razlogov za podatke, kakršni so, več, brez dvoma pa dajejo podlago za razmislek o prevladujočih medijskih vzorcih in družbenih trendih. Še posebno, kar se tiče zastopanosti žensk v časopisnih medijih. Do naslednjič!

Ženske v medijih je oddelek Metine liste, ki v sodelovanju s podjetjem Kliping d.o.o., družbo za spremljanje in analizo medijev, spremlja slovenske medije in beleži, kako pogosto dobijo priložnost, da v studiu povejo svoje mnenje strokovnjakinje in kako pogosto strokovnjaki.

Med majem 2014 in majem 2016 smo mesečno spremljali najbolj gledane informativno-analitske oddaje na slovenskih televizijah (Odmevi, Studio City, Tarča, 24ur Zvečer, Danes (Planet TV), Svet na Kanalu A) od oktobra 2016 so na vrsti časopisi in revije (Delo, Dnevnik, Večer, Finance, Reporter, Mladina, Delo – Sobotna priloga, Primorske Novice, Demokracija, Nedelo in Nedeljski dnevnik.).

ARHIV ANALIZ je dostopen na TEJ povezavi.

»Če ste vi morali za dosego cilja odpreti nekaj vrat, sem jih jaz za isti cilj moral odpreti petdeset,« je leta 2013 v Delovem intervjuju z Vesno Milek izjavil skladatelj in glasbenik Imer Traja Brizani in v enem stavku opisal, kaj danes pomeni biti Rom v Sloveniji. Navidezna enakopravnost znotraj pravne države, konkretna neenakopravnost znotraj družbe.

V tednu, ko praznujemo svetovni dan Romov, se bodo zvrstili številni dogodki, ki bodo v prvo vrsto postavili romsko kulturo in glasbo. A kot nas vsakič znova s svojevrstnim glasbenim pristopom opominja Brizani, ki bo v nedeljo s svojo zasedbo stopil na glavi oder ljubljanske Drame – orientaliziranje romske kulture je vsaj tako nevarno kot odkriti institucionalni in spontani rasizem, ki ga pri nas vsekakor ne manjka.

Družba strahu, nadzora in sovraštva

Od filmov Emirja Kusturice in navduševanja nad romsko glasbo na eni strani, do ločevanja medicinskih kartonov romskih otrok, prisilnega tuširanja v šolah in pretepanje Romov na policijskih postajah na drugi. Vse to so obrazi sodobne Slovenije in odnosov tako države kot prebivalstva do največje evropske manjšine. Slovenija redno dobiva opozorila s strani Evropske unije (EU), predvsem zaradi neurejenih bivalnih razmer v romskih naseljih. Ukrepov, da bi se to spremenilo, je le malo. Romi, predvsem na Dolenjskem, še naprej živijo v getoiziranih skupnostih brez ustrezne vode, kanalizacije in elektrike. Eden izmed redkih sistematičnih ukrepov, ki jih država na teh območjih izvaja, je policijska represija.

Na drugi strani ostajajo nestrpni izpadi in globoko sovraštvo ter rasizem. Primer Strojan in poskusi preprečevanja pokopa Rominje izpred nekaj let sta le dva izmed številnih primerov eskalacij. Nešteto ostalih dogodkov je nevidnih – ko Romom ne postrežejo v lokalni gostilni, ko medicinsko osebje prezrači ambulanto, ko jo Romi zapustijo, ko se poskušajo preseliti v običajna blokovska naselja, pa jim nihče noče prodati stanovanj.

V zadnjih letih se je sovraštvo proti Romom, ki je bilo prej nekaj let na prvih straneh časopisov umaknilo drugim skupinam, dežurni nestrpneži imajo polne roke dela z migranti in ženskami, ki si nočejo odvzeti pravice do splava. A poleg grafitov o tem, kako je potrebno posiliti levičarke (ki so se pred nekaj dnevi ponovno pojavili v Ljubljani), so stene še vedno prepredene s sporočili o »ciganih«, »socialnih parazitih« in »izkoriščevalcih«.

Politika, ki gradi žico na južnih mejah, uvaja nove represivne ukrepe in daje vse večja pooblastila vojski in policiji v imenu varnosti in reda v družbi sistematično ustvarja vzdušje strahu in sovraštva. V takšni situaciji vsakdo lahko postane sovražnik, nasilje skrajne desnice pa ne nekaj, kar se morda lahko zgodi, temveč nekaj, kar je na ulicah že nekaj časa redno prisotno.

Alternativa niso strožji zakoni

Mnogi se ob pojavih sovražnega govora naslanjajo na medije, kličejo k odgovornosti novinarjem in moledujejo za drugačne zakone. Gotovo drži, da je obstajajo situacije, v kateri je medijski prostor bolj odprt za intervencije tistih, ki kličejo k strpnosti in ne sovraštvu ter družbenim delitvam. A na koncu dneva je alternativa dovoljena zgolj do točke, ko začne resnično navdihovati ljudi, da vzamejo nadzor nad svojimi življenji v svoje roke. Tudi politiki bodo sovražnosti v družbi preganjali zgolj (v najboljšem primeru) na ravni ekscesov. Vse majhne nestrpnosti, ki na koncu tvorijo klavstrofobično družbo za vse, ki vanjo zaradi svoje etničnosti, spolne usmerjenosti, spola, starosti, izobrazbe ali videza ne spadajo, pa noben zakon ne more spremeniti.

Proti tovrstni nestrpnosti se lahko upremo zgolj z družbenimi odnosi, ki ne temeljijo več na slepemu sprejemanju obstoječega sveta kot edinega možnega. Ki namesto hierarhij uvajajo horizontalne mreže, solidarnost, vzajemno pomoč. Kot je v Delovem intervjuju rekel Brizani: »Vprašal sem se, kdo pravi, da je zahodni tip civilizacije edini pravilen. Navsezadnje smo jo prignali do skrajne točke samouničenja. Kdo je rekel, da je dobro, da se tuširaš dvakrat na dan? Kdo je rekel, da je prava pot človeka, da živi za jutri in kopiči materialne dobrine?«

Brizani je glasbenik, ki je svoje življenje posvetil ustvarjanju romske glasbe, a se pri tem ne zadovolji s stereotipno predstavo romskega glasbenika, temveč premika meje in jo potiska v jazz, klasično glasbo, funk in številne druge zvrsti. Znotraj romskega društva Amala izobražuje romske otroke v šolane glasbenice in glasbenike, zapisuje in izdaja romsko poezijo ter skrbi za prenašanje romskega izročila in skozi glasbo plete vezi med romskim in ne romskim prebivalstvom. V nedeljo bo v Drami nastopil na 50. izdaji glasbenih večerov Drama akustika. Z nastopom skupine Amala z gosti bodo tako obeležili svetovni dan Romov.

»Ne vem, zakaj me vsi, ki pišete, že trideset let sprašujete, zakaj me ta beseda moti? Bodite Rom sedem dni in zanima me, kako boste gledali na to besedo. »Cigansko« se zdi eksotično ali simpatično samo vam, ki nikoli niste bili soočeni s predsodki,« je v Delovem intervjuju pred leti zaključil Brizani. Njegovo sporočilo bo potrebno resno misliti tudi ob letošnjem 8. aprilu.