Nevladna organizacija, ki deluje na področju enakosti med spoloma, je pred časom organizirala dogodek, namenjen tematiziranju vključevanja žensk v politično delovanje, in kot govorca povabila osebo, ki si je znotraj aktivistične/leve scene skozi angažma v političnih kampanjah pridobila določen status. Ni naključje, da gre obenem za osebo, ki svoj politični status gradi (tudi) preko zatiranja žensk: čustvenega izsiljevanja, utišanja, žaljenja, groženj, diskreditacij in ki aktivno ruši poskuse graditve anti-seksistične skupnosti. Nevladna organizacija je prejela opozorilo o seksističnem nasilju predvidenega govorca s konkretnimi primeri nasilja, ki ga je oseba izvajala. Za opozorilo je organizacija sprva izrazila zanimanje, a ga je nato prezrla in dogodek izpeljala kot si ga je zastavila – brez odziva.

Ni pomembno, kaj nekdo počne v zasebnem življenju, na dogodek je povabljen zaradi svojega znanja in aktivističnih izkušenj. Če bi šlo zgolj za izoliran dogodek ali nasilje ene osebe, bi morda avtorica besedila lahko odšla domov, počakala, da jo mineta glavobol in tesnoba in se posvetila drugim stvarem. Vendar sta moška dominacija in seksistično nasilje vpeta v temelje delovanja aktivistične/leve scene: hierarhično razlikovanje po pomembnosti med reproduktivnim (čiščenje, kuhanje, emocionalno in skrbstveno delo) in političnim delom (organizacija demonstracij, javnih dogodkov) preslikava dihotomijo med zasebnim in javnim. Hierarhizacija političnih bojev (delavski boj ali boj za svobodo gibanja nasproti feminizmu) in političnega izražanja (artikulirano, racionalno nasproti jecljajočemu, tihemu, zmedenemu) konstruirata figuro MačoLevičarja. Slednji zavzame veliko prostora na skupščinah, se postavi v središče pozornosti, nagnjen je k dolgim neformalnim predavanjem, v katerih citira prebrano literaturo, na političnih dogodkih je v prvi vrsti, znajde se v političnih kampanjah, znotraj katerih so ljudje zgolj sredstvo za doseganje ciljev. Njegovo seksistično nasilje je umeščeno v zasebno, nevidno, spregledano sfero (skupščine, zasebna sporočila, zaprte mailing liste, temni koti na dvorišču ali hodniku, partnerski odnosi), a je kontinuirano in neločljivo od same strukture kolektiva.

Seksizem je problem Drugih

MačoLevičar* se giblje na kontinuumu med popolnim zanikanjem obstoja seksizma znotraj libertarnega/anarhističnega/progresivnega/levičarskega kolektiva, katerega del je (»feminizem je obratni šovinizem«, »če vidiš mačizem, še ne pomeni da obstaja«, »a nismo že presegli te razlike med spoloma«), preko pozunanjenja seksizma kot problema Drugih (šovinistični so predstavniki cerkve, desničarskih strank/gibanj/skupin, šovinisti so liberalci in malomeščani, šovinistične so feministke, ki težijo), do skrajne točke, kjer prepozna seksizem kot problem znotraj kolektiva (ne pa tudi kot problem lastnega delovanja), a je neumoren v opravičevanju odsotnosti politične volje, da se ga naslovi (»to je tako kompleksno, da se sploh ne moremo lotit«, »zdaj ni čas za to«, »to so identitetne politike / white feminism«, »saj jaz to štekam, problem so tisti, ki ne hodijo na skupščine«).

MačoLevičar se najprej konstituira kot nekdo, ki mu zaradi pripadnosti progresivnim kolektivom avtomatično pripade status anti-šovinista, nekoga, ki ne reproducira hierarhičnih razmerij moči (saj se to neposredno izključuje z idejami, na katerih temelji njegovo politično delovanje) in čigar angažma v prvih vrstah političnih kampanj ga obsije z avro nedotakljivosti. Tudi če cela scena bolj ali manj glasno šepeta o njegovem psihičnem in fizičnem nasilju nad ženskami, grožnjah, žaljivkah, ustrahovanju in pritiskih nad tovarišicami, tudi če se ga ogromno žensk izogiba in ne zmore več sodelovati v kolektivih, je še vedno pomemben del taistih kolektivov, okroglih miz, demonstracij in intervjujev, ker on ful dobro dela z begunci (ali kakšno drugo marginalizirano skupino). Spolno nadlegovanje podrejenih in kraja denarja; zaničujoč odnos do tovarišic (»ob tvojih tamponih mi gre na bruhanje«), reproduktivnega dela (»glejte me, pomivam posodo!«), emocij (»pol boste mel psihoterapijo«), feminizma (»js bom pa ustanovil skupino za ogrožene moške!«) – teoretski članki, vpetost v različne mednarodne mreže družbenih gibanj in aktivistično delovanje odtehtajo seksistično nasilje in ga prestavijo v polje interakcijskih prekrškov (seksizem MačoLevičarja je sprejet kot hiba, neprijetna osebnostna lastnost, ki pa jih imamo vsi in moramo z njimi shajati), s tem pa mu odvzamejo politično dimenzijo in ga odcepijo od razumevanja, da gre za sistemski problem. Seksistično nasilje MačoLevičarja ostane nenaslovljeno in tako (p)ostane problem Drugih: je individualizirano, zreducirano na ekscese anonimnih posameznikov (nasilje v družini, nadlegovanje na ulici, »to mate sam par punc problem z njim«) ali pa je zavezano kolektivom, od katerih se je mogoče ograditi, ker jih njihova politična drža že a priori diskreditira (konzervativizem, neoliberalizem, nacionalizem itn.)

Hegemona maskulinost MačoLevičarja se ohranja prav preko te ograditve od seksizma kot problema Drugih; izločitve samega sebe iz patriarhalnega sistema in s tem definiranje patriarhata kot nečesa, iz česar je možno izstopiti, ne da bi prevpraševal seksizem in privilegije, ki iz njega izhajajo. Deklarativna podpora feminizmu (kakšen prazen tekst/nagovor/intervju ob 8. marcu, moralistično zgražanje nad seksizmom javnih figur na pozicijah moči, vključitev feministične delavnice v program aktivistične konference) izzveni v prazno, ker ni podprta s konkretnimi intervencijami v obstoječe hierarhije in seksistično nasilje. Tako je povsem brezpredmetno, če MačoLevičar obišče feministično razstavo, ker ves večer tovarišicam neformalno predava o telesu brez organov; če se udeleži feministične delavnice, ker potem odkloni sodelovanje v javni akciji ozaveščanja, ko mu ni dovoljeno, da prevzame glavno vlogo, ki je je navajen; če vzame v roko kakšno feministično knjigo, ker jo uporabi za to, da tovarišicam razlaga, da njihov feminizem ni tapravi (»to kar vi delate nima veze s feminizmom«). MačoLevičar je v fiksaciji na relevantne družbene boje (nasprotovanje rasizmu, kapitalističnemu izkoriščanju, policijski represiji, vzponu desnice ali neofašizma) naslavljanje seksizma zavezal Drugosti, s tem pa mu odvzel predznak političnosti in relevantnosti. Udobna pozicija MačoLevičarju omogoča kritiko zunanjih sovražnikov, a varovanje hegemonije zahteva tudi eksplicitno zavezništvo in sistematično opravičevanje seksizma, kadar kritike pridejo preblizu (lahko kritiziramo seksizem Trumpa, Weinsteina, Štuheca, Pahorja in Likovič, kritika seksizma Mladine, Radia Študent, (Združene) Levice, Iskre, Roga, Metelkove pa je offlimits – »ne peri umazanega perila!«).

Feministke vs. Feminazis

V nenehnem iskanju novega revolucionarnega subjekta poskuša MačoLevičar feminizem oblikovati po svoji meri**, na način, da njegovi privilegiji niso ogroženi. Feminizem je tako sprejemljiv dokler ga lahko instrumentalizira za graditev lastne politične moči (odbor za feminizem znotraj splošnega delovanja, »žensko vprašanje« v paketu z drugimi »manjšinskimi vprašanji«), za afirmacijo lastne politične korektnosti in liberalnosti (»jaz vas ful podpiram«, pri čemer se jasno vzpostavi ločnica Drugosti , med tistimi, ki s pozicije moči podpirajo, podelijo legitimnost in Drugimi***, ki jih je potrebno artikulirati, interpretirati, redefinirati) ali za afirmacijo lastne aktivistične progresivnosti (ob eskalaciji nasilja znotraj kolektiva/skupnosti bo na deklarativni ravni prepoznana nuja po odzivu, a bo vsak poskus naslavljanja nasilja in seksizma aktivno rušen; odkorakal bo stran, potrgal plakat s stene, prebarval grafit, izrazil »dvom v feministično metodologijo delovanja«, čustveno izsiljeval tovarišice). MačoLevičar tako razlikuje med pravim in nepravim feminizmom, povsem arbitrarno določa kaj feminizem je in kaj feminizem ni.

Feministke so tiste, ki se zavzemajo za prave stvari, naslavljajo objektivne strukturne neenakosti (plačna nesorazmerja, pomanjkanje vidnosti žensk v javnem prostoru, pravica do splava), njihov boj je legitimen, mestoma celo smiseln, četudi sekundaren in ne dovolj revolucionaren. Tovarišice, ki začnejo dosledno naslavljati seksizem MačoLevičarja, kadar ga zaznajo, so tiste, ki začnejo pretiravati (»za vsako stvar se oglašaš, pol vse postane nepomembno«, »iz sebe delaš žrtev«, »no, pa a se je kej resnega že zgodil«), fragmentirati politično gibanje (»zakisljuješ skupnost«, »posvetit se moramo političnemu delu, nimamo časa za to«, »prej nikoli nismo imeli problemov«). So tiste, ki so reakcionarne (»cenzuriraš svobodo izražanja«, »moralna policija«, »iz skupnosti delaš geto«) in ekstremne (»agresivne ste, ker ste agresirane«, »če boš tko ostra, te ne bo noben jemal resno«), če že ne histerične in s tem nerelevantne (»če boš jecljala, te ne bo noben poslušal«, »ne moreš se za vsako stvar sekirat, tko ne boš mogla čez življenje«, pokroviteljsko mi položi roko na ramo in reče »ni se treba sekirat«, »sej se nam nikamor ne mudi, treba je hodit in se spraševat«) ali tiste, ki instrumentalizirajo druge za svoje cilje (»sam čakaš, da te bom udaril, da lahk rečeš, da so vsi tipi isti«).

Tovarišicam ni dovoljeno, da feminizem definirajo, mislijo in prakticirajo po svoji meri, niso slišane niti upoštevane (»morate si zgraditi moč«) in na vse možne načine jim je dano vedeti, da so one tiste, ki so vnesle problem, kjer ga ni bilo. Obenem pa je tudi vsiljeno, da se feministke ukvarjajo s težavami, ki nastanejo v skupnosti in so povezane z nasiljem, čustvenimi stiskami, skrbstvenim ali reproduktivnim delom, ker je to »itak njihovo področje«. Seveda nobeden od načinov, ki bi ga lahko predlagale, ne zadosti merilom feminizma po meri MačoLevičarja (to tudi ne bi bilo možno, saj je njegova figura utemeljena na seksističnem nasilju in bi naslavljanje le-tega zahtevalo predrugačenje celotne skupnosti). S tem se zaključi krog (re)afirmacije figure MačoLevičarja, ki si nazadnje vzame še to moč, da ustvari umetno razliko med feministkami in feminazis.

In kaj zdaj?

Osebno je politično in nevidno (spregledano) nasilje MačoLevičarja konstituira aktivistično/levo sceno kot polje boja, v katerega je nujno posegati s feminističnimi intervencijami, ki jemljejo legitimnost pozicijam samoumevnosti in odpirajo prostor za drugačno (samo)organizacijo. Vprašanje, ki ga je nevladna organizacija, omenjena v začetku tega besedila, zastavila ob opozorilu na seksistično nasilje, je bilo, ali se proti osebi vodijo kakšni konkretni (formalni) postopki. Seksistično nasilje mora torej, da bi bilo resno vzeto, imeti potrdilo s strani države, mora biti prijavljeno, zapisano, evidentirano, klasificirano v katero od zakonsko določenih kategorij nasilja, sicer ostane zunaj, se ni zgodilo, je zreducirano na osebne razmere ali relativizirano na težave v medosebnih odnosih, nesporazume. In kot tako skupnost odveže odgovornosti za posredovanje. Zavračanje naslavljanja države ob izkušnji seksističnega nasilja je zato za nekatere med nami lahko strateška, politična odločitev: nasprotovanje državi kot patriarhalnemu organizmu, ki mobilizira telesa MačoLevičarja (pa tudi drugih!), da se nasilje kapilarno širi v zasebne sfere, s čimer se na najbolj neposreden in totalen/totalizirajoč način izvaja nadzor nad ženskami. S tem ko odvzamemo odgovornost državi, jo vrnemo k skupnosti, sebi pa povrnemo moč, da se (samo)definiramo kot tiste, ki se lahko zoperstavijo seksističnemu nasilju, se od njega obranijo in ustvarijo okolje, v katerem figure MačoLevičarja ne bodo mogle izvajati svoje hegemonije.

* MačoLevičar je konstruirana figura, ki ne temelji na biološkem spolu, MačoLevičar je lahko kateregakoli spola.
** Iskanje feminizma po lastni meri MačoLevičarja včasih pripelje do te mere, da išče zunanje zaveznike, ki bi lahko legitimirali njegovo pozicijo: pripeljati avtoritete od zunaj, ki bodo tovarišicam pokazale, da njihov feminizem ni tapravi (etablirane profesorice, ki se ukvarjajo z neenakostjo.
*** Mimogrede, avtorica je bila ob svojem prvem poskusu kritike s strani MačoLevičarja direktno naslovljena kot Druga.