Odbor državnega zbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide je podprl predlog novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki registrirano istospolno partnersko skupnost v vseh elementih izenačuje z zakonsko zvezo. Ta je zdaj definirana kot življenjska skupnost dveh oseb, ne glede na spol in ne več zgolj skupnost moškega in ženske. Z vsemi plusi in minusi oziroma odgovornostmi. S tem se odpravlja protiustavna in sistemska diskriminacija, ki jo prepoveduje 14. člen ustave Republike Slovenije.

Premik v Sloveniji, ki tako počasi caplja za na tem področju naprednejšimi državami, se je zgodil ravno, ko mineva 60 let od pogumnega dejanja temnopolte Rose Parks, ki se je leta 1955 samostojno uprla segregaciji, ko se ni želela presesti v zadnji del avtobusa. Voznik avtobusa je namreč zahteval, naj odstopi sedež belemu potniku, ali pa bo poklical policijo. Rosin odločen “Ne!” je postal simbol boja za človekove pravice in je sprožil gibanje, ki je na koncu tudi temnopoltim Američanom prineslo volilno pravico. Ameriško vrhovno sodišče je namreč le leto dni po uporu Rose Parks vsako rasno razlikovanje razglasilo za nezakonito.

Tudi volilno pravico si je bilo treba izbojevati – ženske so jo v Sloveniji (v sklopu nekdanje Jugoslavije) dobile šele leta 1945. Ženske na Finskem so jo dobile kot prve na svetu (leta 1906) – sedem let pred Norvežankami, 38 let pred Francozinjami in 65 let pred Švicarkami, ki so jim te pravice dodeli komaj leta 1971. Danes se nam to sliši smešno in nazadnjaško, a takrat so se (med nasprotniki in zagovorniki oziroma med nazadnjaki in naprednimi) bili podobni boji, kot smo jim priča danes vsakokrat, ko so na tapeti človekove pravice. Država je od vseh nas. Davke plačujemo vsi in vsak ima pravico, da si življenje uredi po svoje. Dvojna merila so diskriminatorna in določene skupine ljudi prisilijo, da živijo vzporedna življenja, ki brez izenačenih pravic delujejo kot virtualna resničnost v primerjavi s tistimi, ki jih uživa privilegirana večina. In tudi v Sloveniji smo ustvarili prvo – in drugorazredne državljane. Med gledanjem seje odbora DZ na 3. programu nacionalne televizije sem se ob komentarjih nekaterih sodelujočih zgrozil. Predvsem zato, ker tako pomembna vprašanja dajemo v resno presojo tako neresnim ljudem, ki nivo diskusije držijo na ravni gostilniške debate. Da se v njihovo (ne)strokovnost raje sploh ne spuščam. Tem “voznikom avtobusa”, ki jih niti ne bom imenoval, saj jih nima smisla izpostavljati in jim namenjati dodatne pozornosti, so uhajale modrosti s senika, kot so “narod, ki ne spoštuje naravnih zakonov, nima prihodnosti” in pa “tistega, kar da oče, otroku ne more dati nobena mati – in obratno”.

Staršev si ne izbiramo

Otroci v istospolnih družinah obstajajo. To je dejstvo. In bodo obstajali tudi v prihodnosti. Geji in lezbijke imajo otroke že tako dolgo kot heteroseksualci. Predsednik največje opozicijske stranke je izustil, da otrok in njegova posvojitev nista človekova pravica, temveč je otrok nekdo, ki ima “sam človekove pravice”. Gospodu je treba pojasniti, da ima taisti otrok tudi pravico do družine. In pravico do ENAKIH pravic, kot jih imajo drugi otroci. Pravico do okolja, v katerem se bo počutil varno in se bo lahko normalno razvijal. Otrokova človekova pravica je, da postane del družine – torej, da je posvojen. Staršev si ne izbiramo. Tudi vi si jih niste in tudi jaz ne. Po nekaterih ocenah v Sloveniji skoraj 30 odstotkov otrok živi v reorganiziranih družinah. Torej – drugačnih, netradicionalnih.

Konservativnejši nasprotniki novele zakona se sklicujejo, da se radikalno spreminja nekatere temeljne pojme človeške družbe, kot so pojmovanje človeka, moškega, ženske, spola, očeta, matere, otroka. Tem za začetek priporočam članek Kdo je danes pravi moški (in zakaj to ni pomembno). Nekega dne se bodo ljudje lahko v partnerska in delovna razmerja vklapljali po svobodni volji, te pa ne bo določal zakon. Takrat se bomo spraševali, ali je v boju za enakopravnost ultimativna pravica res poroka med dvema človekoma? Poroka, ki pravzaprav na celotni populaciji utrjuje heteronormativne koncepte. A ne prehitevajmo – do tja je pot še dolga in nekje je treba začeti.

Samo za belce

Novela zakona bo tako romala v nadaljnjo obravnavo in bo predvidoma na dnevnem redu marčevske seje državnega zbora. Če bodo poslanci glasovali podobno kot v odboru, bo zakon v parlamentu dobil večino in bo sprejet. Če ne pa se lahko vrnemo na avtobus leta 1955 in samo prvorazrednim državljanom dovolimo, da se posedejo na sedeže v sprednjem delu, drugorazredne pa stlačimo v zadnji del, jim zapremo okna, ugasnemo luči in se pretvarjamo, da jih ni. Vozovnico pa jim, seveda, še vedno zaračunamo – brez popusta. Iniciative, kot je Civilna iniciativa za družino in pravice otrok ter portali, kot je 24kul.si imajo vidne vzporednice z napisi, kot je “SAMO ZA BELCE”, na katerih bi se leta 2015 moral nabirati zgolj in izključno samo prah. Naj končam s stavkom, ki bolj nagovarja tiste, ki bi radi ta prah spet dvignili: Pred Bogom smo vsi enaki, zakaj ne bi bili tudi pred zakonom?