/ Arhiv /

Ameriški glasbenik in kantavtor Michael Weiskopf bo v Ljubljani nastopil v intimnem klubskem vzdušju v slogu formata “storytellers”, sam z akustično kitaro. Obenem se bo poklonil tudi Bobu Dylanu in predstavil svoj novi (četrti studijski) album, ki ga je posnel v floridskem studiu, kjer je Clapton posnel Laylo in kjer so Eaglesi posneli Hotel California. Michael Weiskopf ima za sabo pestro življenjsko zgodbo, ki jo je opisal tudi v avtobiografiji Sharp Turns. V življenju je počel marsikaj, začel je tako rekoč na dnu, kasneje pa se je prebil med vplivne medijske založnike. Šele na starejša leta se je tudi profesionalno povsem posvetil svoji prvi ljubezni – glasbi. Poleg svojih avtorskih pesmi (najdete jih lahko tudi na Spotify, iTunes, YouTube, itd), ima Weiskopf v ZDA priljubljen tribute bend The Complete Unknowns, ki je posvečen Bobu Dylanu.

Weiskopfov pohod po Ljubljani se bo pričel v ponedeljek, 7. maja, v intimnem vzdušju bara Prulček, nato pa se bo nadaljeval v sredo, 9. maja, v objemu kluba Daktari.

Michael Weiskopf bo nastopil tudi v živo v radijski oddaji Sobotni glasbeni večer z Janetom Webrom (Studio 13) na Prvem programu Radia Slovenija, in sicer v soboto, 12. maja, ob 20. uri, kjer bo odigral nekaj svojih in nekaj Dylanovih skladb, prisluhnili pa boste lahko tudi pogovoru oziroma intervjuju.

Kdaj ste prvič slišali glasbo Boba Dylana in zakaj vas je tako pritegnila? Zakaj menite, da je Dylan tako zelo vplival na razvoj sodobne ameriške glasbe?

Tribute skupine so v zadnjem desetletju postale zelo priljubljene, tudi v Sloveniji. Glasbeniki umirajo ali prenehajo nastopati, povpraševanje med publiko pa ostaja. Nekatere originalnim izvajalcem pridejo zelo blizu, druge pa izpadejo bolj kot parodije. Glede na to, da imate tudi sami tribute skupino posvečeno Bobu Dylanu (The Complete Unknowns), me zanima, koliko sebe mora v takšen projekt vložiti dober tribute glasbenik, ne da bi pri tem izgubil samega sebe, saj nenazanje na odru prevzame vlogo nekoga drugega?

Kaj pa vas pri vaši lastni glasbi najbolj navdihuje? Od kod ponavadi priletijo besedila, kako oblikujete zgodbe? Gre za resnične dogodke, izmišljene osebe, bližnjo okolico, opažanja političnih in družbenih dogodkov, … ?

Kako bo vaš novi album drugačen od prejšnjih? Snemali ste ga v zgodovinsko zelo bogatem studiu …

Do ameriškega predsednika ste, kot mnogi v ZDA in po svetu, zelo kritični. Kako se je življenje v ZDA oziroma v New Yorku spremenilo odkar je prišel na oblast? Ste opazili porast sovražnega govora, za katerega se zdi, da se danes veliko bolj tolerira kot pred leti? Bi rekli, da ga je Trump legitimiziral? New York je vedno veljal za zelo odprto in multi-kulturno mesto, ki se je zgodovinsko nagibalo bolj k levi politični usmeritvi …

To bo vaš prvi obisk Slovenije, dom prve dame ZDA Melanije Trump. Kako vidite njeno vlogo v ameriški politiki in kako menite, da vpliva na javno mnenje? Sodeč po rezultatih javnomnenjskih anket je te dni od celotne družine Trump med Američani še najbolj priljubljena …

Pred vami je vsakoletni sklepni komentar, ko se tik pred poletnimi počitnicami ozremo nazaj in pogledamo, kaj vse smo ustvarili od septembra do julija. Mobilni tednik in spletni časopis Torek ob petih namreč zaključuje že tretjo sezono. Berete že 119. številko Tor5. Slednja je zadnja predpočitniška izdaja, v polni, obsežnejši obliki se ponovno vrnemo septembra, ko bomo z nekaj novostmi začeli že 4. sezono. Papir prenese vse, mi pa ne.

Med poletnimi počitnicami vam bomo vsak teden prek naše rubrike KNJIŽNICA ponudili v branje knjige v sodelovanju z založbo Sanje – naprej je na vrsti roman, ki ga lahko že berete. Elif Shafak je turška književnica, ki v romanu Čast prižiga ogenj trgajočih vprašanj izdajstva, trka kultur in ljubezenskega netiva. Avtorica pripoveduje parajočo zgodbo o emigraciji, neznosni tišini med spoloma in tonski teži preteklosti, ki kolonizira sedanjost. Pred tem je bil na vrsti prvenec nigerijsko-ameriškega avtorja Uzodinme Iweale, ki v prvoosebni pripovedi razgrne in razgali življenje otroka vojaka v neimenovani zahodnoafriški državi, pahnjeni v državljansko vojno. Ko protagonista Aguja zajamejo gverilski borci, njegov brezskrbni otroški vsakdan, ki ga sestavljajo družina, prijatelji, šola in cerkev, brutalno izrinejo iz spomina nepredstavljivo nasilje, strah, lakota in postopno izgubljanje identitete.

Kakovostne literature v naši digitalni knjižnici ne manjka, do zdaj se je nabralo že lepo število knjig – po arhivu lahko brezplačno brskate na tej povezavi.

Na svojih telefonih in tablicah zato ohranite našo mobilno aplikacijo, ki vas bo (kot vedno do zdaj) z novo vsebino pričakala vsak torek ob 17. uri. Kot prvi slovenski “telefonski časopis” še naprej ostajamo brezplačni. Kot družbeno-odgovorni medij si bomo tudi vnaprej prizadevali, da bomo odpirali pereča vprašanja, povezana s človekovimi pravicami, politiko in kulturo. Še posebej v tako imenovani postfaktični dobi lažnih novic in času, ko je za medije ključno, da si pridobijo zaupanje zvestih bralcev in ohranjajo kredibilnost, upoštevajo novinarske standarde in ponujajo kritičen ter poglobljen, premišljen pogled na svet.

Tor5 za seboj še vedno nima interesa kapitala in za ovratnik nam ne dihajo kakršnikoli strici iz ozadja ali interesna združenja. Edino, kar nam diha za ovratnik, je rok oddaje, saj smo vezani, da vam vsak torek ob 17. uri dostavimo novo številko mobilnega tednika.

Sicer pa tudi letos, ob koncu 3. sezone, vztrajamo pa pri tem, da je kvaliteta pomembnejša od kvantitete in trdno verjamemo, da je to pomembno tudi pri bralcih, saj si želimo predvsem kakovostnih bralcev. Struktura bralcev se nam zdi pomembnejša kot njihovo število. Vsekakor pa je najboljša potrditev oziroma feedback, ko nam uspe združiti oboje.

Več kot sto gostov in 66 podkastov

Skoraj povsem neodvisno je v teh treh letih zaživel tudi naš podkast oziroma spletna radijska oddaja Torpedo, ki ga ustvarjamo v koprodukciji z Radiem Terminal. Do zdaj smo posneli 66 Torpedov in gostili več kot sto gostov. Letos so bili med njimi tudi predsednik Državnega zbora Milan Brglez, varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Ilinko Todorovski, igralca Marušo Majer in Marka Mandića, vodjo Levice Luko Mesca, odvetnico Natašo Pirc Musar, predsednico Društva novinarjev Slovenije Petro Lesjak Tušek in številne druge.

Pred kratkim smo naredili presek najbolj poslušanih podkastov v vseh treh letih ustvarjanja, lestvico top 10 lahko najdete spodaj. Pisateljico Terezo Vuk smo zato v goste povabili še enkrat, tudi za sklepno oddajo 3. sezone.

TOP 10 NAJBOLJ POSLUŠANIH TORPEDOV (2014-2017)

1. Tereza Vuk 
2. Novi mediji (Podčrto.si) 
3. Biti ženska je tudi politična drža 
4. Svoboda na sodišču (Erik Valenčič / Anuška Delić) 
5. Kako razvedriti razvedrilni (Miša Molk, Ula Furlan)
6. Cela drama (Klemen Janežič / Aljaž Jovanovič) 
7. Laibach (Ivan Novak) 
8. Kakšna je odgovornost medijev? (Domen Savič, Jernej Verbič) 
9. Boj za pravice delavcev se nikoli ne konča (Goran Lukić) 
10. Potrošnik ima vedno prav (Boštjan Okorn) 

Preteklim podkastom lahko prisluhnete v našem spletnem arhivu. Od avdiovsebin, ki jih ponujamo, še naprej objavljamo tudi PLEJLISTO, ki je izbor najbolj sveže in najbolj aktualne glasbe. V tej sezoni jih je Tomaž Pezdirc za vas izbral 35, vse jih lahko ponovno preposlušate v našem arhivu.

Aplikacija Torek ob petih je na voljo za mobilne naprave (pametni telefoni, tablični računalniki, ki jih poganjata operacijska sistema iOS (Apple: iPhone, iPad) in Android, brezplačno pa si jo lahko naložite prek spletnih trgovin App Store in Google Play. Podkast Torpedo pa je na voljo za poslušanje tudi prek iTunes. Na Twitterju smo prisotni tu (iskalnik: @torekobpetih), na Facebooku na tej povezavi, obenem nas najdete tudi na Instagramu.

V polnem obsegu se vrnemo ponovno septembra.

Hvala za pozornost.

Ljubljano je pred kratkim obiskal raper Cakes Da Killa, odkriti gej v sicer večinsko mačističnemu svetu hip hopa. Svojo kariero je začel tako, da je pisal posmehovalna besedila o svojih sošolcih heteronormativnega obnašanja, zaradi katerih je na svoj račun slišal marsikatero krepko. Cakes Da Killa ni edini predstavnik LGBT populacije v hip hopu, je pa eden redkih, ki skuša meje in širi obzorja v povprečju konzervativnem žanru, ki poleg homofobije slovi tudi po šovinizmu, seksizmu in poniževanju žensk.

Seveda obstajajo svetle izjeme in zdi se, da tudi hip hop subkultura počasi, a res zelo počasi, prebuja iz okov in stereotipov, ki so jo zaznamovale skozi vsa leta snemanja in promoviranja nasilja in misoginizma prek videospotov na nekoč relevantni glasbeni postaji MTV. Da se je stvar tako globoko zakoreninila so krivi tudi kritiki, novinarji in uredniki, ki so na očitno problematiko premalo(krat) opozarjali in se večinoma navduševali nad fenomenom hip hopa kot celoto, njegove negativne aspekte pa (pre)pogosto zamolčali zavoljo prav istih razlogov kot so tisti, zakaj znotraj žanra ne moreš biti “kul” raper, če nisi strejt, seksist in gangster.

Kjer si moški lastijo ženske

Hip hop subkultura je veliko pripomogla k temu, da so ženske še vedno prevečkrat obravnavane kot lastnina moškega ter svetu predstavila besedi “ho” in “bitch”, ki sta pravzaprav drugi oznaki za kurbo in vlačugo. Poleg tega je glorificirala zvodništvo, kjer je nemalokateri od raperjev živel v prepričanju, da je “pimp” svojega malega sveta. Ali pa vsaj to prodajal na zunaj – zgledi pa (kot vemo) vlečejo. In tako smo dobili generacije mladostnikov, ki so bili prepričani, da s tem pravzaprav ni nič narobe. Nekatere ženske pa so bile nato celo prisiljene sprejeti to svojo novo vsiljeno vlogo, da bi ustrezale scenariju hiphoperske subkulture.

Naj navedemo zgolj enega od zadnjih javno problematiziranih primerov. Zanj je v svojem besedilu poskrbel nič kaj skromni Kanye West, ki se je na albumu The Life of Pablo (2016) obregnil ob pop pevko Taylor Swift. “Zdi se mi, da bi lahko jaz Taylor še vedno seksala. Zakaj? Zaradi mene je ta psica postala slavna,” pravi del teksta, ki se nanaša na zloglasni incident, ko je Kanye prekinil njen govor na MTV videonagradah leta 2009.

Ženska je v svetu hip hopa tako postala sinonim za psovko, okrasek, spolno igračo, nič bolje, ali morda še slabše, pa se je godilo LGBT-populaciji. Geji so v raperskih besedilih nastopali večinoma zgolj kot kletvica, ko so hoteli katerega od svojih kolegov “dissati” oziroma javno ponižati. In že, ko se je zdelo, da je hip hop morda celo bolj zacementiran v konzervativizmu in nazadnjaštvu kot country glasba, so začeli na površje prihajati znanilci in znanilke sprememb, ki so se od vsega prej omenjenega konkretno distancirali oziroma še več – to obsodili in dokazali, da rap ni omejen hip hip ni nujno omejen na seksistična besedila.

Medtem ko sta Missy Elliott in Queen Latifah podirali stereotipe o tem, kako mora izgledati, se oblačiti in se obnašati ženska znotraj hip hopa, in b ju lahko označili za začetnici hiphoperskega feminizma, so druge začele svojo seksualnost še bolj poudarjati ter se skozi njo tudi osvobajati. A tokrat tako, da so s svojim telesom upravljale same – ne moški. Ženske so si svojo vidnost v hip hopu morale izboriti.

Preboj odkrito gejevskih raperjev

V zadnjih letih smo poleg prej omenjenega Cakesa Da Killa dobili tudi številne nove predstavnike LGBT skupnosti v mainstreamovskem hip hopu – tu so denimo imena Frank Ocean, Mykki Blanco, Big Freedia, Le1f, Zebra Katz, Deadlee, Solomon, in ILoveMakonnen, zvezdniki in zvezdnice, ki so svoji seksualnosti v intervjujih govorijo odkrito in o njej (kot pomembnem delu sebe) tudi rapajo.

V Sloveniji, kjer ponavadi malo počasneje capljamo za svetovnimi trendi in premiki, še nismo dočakali dneva, da bi kateri od raperjev ali raperk javno razkril svojo homoseksualnost. Kar seveda ne pomeni, da ne obstaja. A tu nismo zato, da bi razkrivali, temveč zato, da analiziramo in osvetlimo problematiko. Smo pa pred kratkim prvič v zgodovini slovenskega rapa dobili videospot, v katerem se strastno poljubljata tudi moška. Ne z drugimi dekleti, temveč drug z drugim. Gre za video Tipi so pičke v zadnjem času še posebej med mladimi zelo priljubljene trap zasedbe Smrt boga in otrok. V tem kontekstu je morda zanimivo omeniti še eno vzpenjajočo se trap zasedbo Matter, katere član Dario Nožič Serini (Dacho) je zaigral v LGBT filmu Blaža Slane z naslovom Po gladini, kjer igra (da, zgolj igra) geja, njegov lik pa se znajde tudi v kar nekaj seksualno drznih prizorih.

Prikrivanje spolne usmerjenosti

Vredno je omeniiti tudi knjigo Terrancea Deana, ki je imel nekoč visoko pozicijo na postaji MTV. V svoji avtobiografiji je namreč opisal, kako je bilo biti gej v hip hip industriji. V njej pa ni govoril zgolj o sebi, temveč opisoval tudi zgodbe drugih raperjev, ki pa so svojo heteroseksualnost zgolj hlinili za javnost. Ker njegov namen ni bilo razkrivati pravih imen, jim je nadel vzdevke – tako lahko spoznamo denimo “Gusa”, znanega gansta raperja, ki je živel skrivno homoseksualno življenje.

Da takšne zgodbe niso tako daleč od resnice, je potrdila tudi odkrito biseksualna ameriška raperka Brooke Candy, ko je za časnik The Guardian kritizirala dejstvo, da zdaj obstaja ločena zvrst queer hip hop. Menila je namreč, da za to ni nobene potrebe, saj gre za isti žanr, poleg tega pa je “polovica ljudi, ki rapajo, tako ali tako homoseksualnih, pa poslušalci tega sploh ne vedo”.

Pri vsem mačizmu v hip hopu, ki očitno sicer počasi le izginja oziroma se vsaj ne glorificira več tako kot se je nekoč, lahko spomnimo na nekaj znanstvenih raziskav, ki so dokazale povezavo med homofobijo in latentno homoseksualnostjo. A ne gre zgolj za slednjo, temveč za širšo problematiko negotovosti pri uprizaranju t.i. “prave moškosti”.

Takrat pa se je najlažje skriti za pištolami, pimpanjem in hitrimi avtomobili, si medtem podrediti ženske in poniževati geje. Gangsta raperji pa takšni!

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Vklop. 

Iniciativa Ne da(vi)mo Beograd združuje organizacije in posameznike, ki jih zanimajo urbane in kulturne politike, pravično koriščenje skupnih javnih virov, razvoj mesta (Beograda) in vključevanje meščanov v razvoj okolja, v katerem živijo. Povod za iniciativo je bil megalomanski projekt Beograd na vodi, zdaj pa se iniciativa zavzema za konec degradacije in ropanja mesta s strani različnih političnih interesov. Luka Knežević Strika je eden vidnejših in dejavnejših članov iniciative in bo jutri na nacionalni nevladniški konferenci, ki jo organizira Center za nevladne organizacije, v Poligonu predstavil delovanje iniciative, še posebej pa to, kako na ulice za boljši jutri spraviti na tisoče in deset tisoče ljudi.

Spremljate slovensko aktivistično sceno? Zdi se, da je bila aktivistična scena v bivši Jugoslaviji močna in združena … seveda, zdaj vsakdo bije bitke v svoji državi, v svojem kraju …

Delno spremljam kulturno sceno pri vas in zdi se mi, da je tako kot pri vas kot na Hrvaškem vzpostavljena neka neodvisna scena, ki pa si je na volitvah izborila vpliv, tako da ji je omogočeno delo, napredek in … tudi kritika. V Srbiji temu ni tako, zdi se, da smo vseskozi na začetku, ampak gremo, se borimo, od lokalnega proti nacionalnemu. Veliko smo se naučili od aktivističnih skupin iz Hrvaške, Španije, Italije.

Poznate primer ljubljanske Tovarne Rog, ki je postal fenomen in simbol neodvisnega boja proti mestnim in državnim oblastem?

Iniciativa Ne da(vi)mo Beograd je podprla boj Rogovcev, to so takrat naredili tudi mnogi drugi akterji neodvisne aktivistične, kulturne scene iz Srbije. Proces osvobajanja prostora, recimo Metelkova, se je pri vas začel precej prej kot se to dogaja pri nas, po drugi strani pa je to proces, ki se nikoli zares ne konča in je odvisen od energije scene kot tudi splošne mentalitete ljudi, družbe.

Kje trenutno je na tem področju Beograd?

Pri nas so se te stvari začele dogajati šele pred nekaj leti. Zgodili so se Inex film, Kasarna v Novem Sadu. Trenutno se veliko dogaja v Kulturnem centru Magacin in v Kvaki 22. Ti osvobojeni prostoru postajajo vse bolj aktivni in pomembni za razvoj (kulturne) scene. Drugače pa mislim, da v Beogradu ti prostori, čeprav imajo pomembno vlogo, niso katalizatorji boja proti oblastem, ker se šele vzpostavljajo. Verjamem pa, da se bo v bližnji prihodnosti tudi s temi prostori zgodilo, kot se je zgodilo z vašim Rogom.

Bi lahko rekli, da je vaša iniciativa dobro organizirana iniciativa?

Sicer je težko na to odgovoriti, ampak vseeno smo kot iniciativa uspeli izvesti kar nekaj organizacijsko zahtevnih projektov, recimo serijo množičnih protestov. Trenutno delamo na postavljanju strukture, ki nam bo omogočila, da lahko vključimo še več ljudi, hkrati pa tudi to, da bo logistika tekla bolje in lažje in se bomo lahko tako ukvarjali z več stvarmi hkrati.

Kaj se dogaja z novimi srbskimi generacijami, so tudi tam v povprečju precej apatični, jih zanimajo zgolj družabna omrežja ali so željni sprememb na bolje in za to pripravljeni tudi kaj ukreniti?

Ne vem, če je vzrok v družabnih omrežjih, navsezadnje so ta morda celo bolj vplivna kot tradicionalni mediji. Apatija je po mojem mnenju bolj posledica tega, da je politika iz vsega skupaj naredila neko politično blato. Posebej večji tradicionalni mediji so govorijo to, kar trenutni politiki ustreza, zato se avtentičen in kritičen javni govor odvija na družbenih omrežjih ter na ulicah in tam … je dejansko precej mladih, ki si želijo sprememb, kot se je pokazalo na nedavnih predsedniških volitvah.

To je bilo sicer moje naslednje vprašanje. Kako so vam pri vašem organiziranju pomagala družabna omrežja? Danes je namreč zaradi njih obveščanje dosti lažje in hitrejše kot nekoč …

Kot sem že rekel, ljudje so družbena omrežja prepoznali kot priložnost, da povedo, kaj mislijo in da se seznanijo s tem, kaj se sploh dogaja. Ko smo organizirali proteste, informacije o protestih niti niso (ali niso hotele) do medijev, tudi ko je bilo na ulicah tisoče ljudi, ampak je informacija do ljudi prišla preko Facebooka, Twitterja … sicer smo delno prebili tudi medijsko blokado, ampak družabna omrežja ti vseeno omogočajo, da se pogovarjaš z ljudmi neposredno.

Kako na ulice spraviti 100 tisoč ljudi? V Ljubljani se zdi to nemogoče, res, je manjše mesto, ampak vseeno …

Ni jih bilo ravno 100 tisoč, jih je pa bilo nekaj deset tisoč … Po mojem mnenju je povod v tem, da meščani določene problem prepoznajo kot … tako več ne gre naprej. In takrat se mora pojaviti nekdo, ki mu ljudje zaupajo, da lahko stojijo za njegovim mnenjem in da se čutijo, da ne stojijo za njim, ampak ob njem. Mi v resnici nismo spravili na ulice vseh teh ljudi, mi smo jih povabili, če gremo na ulice skupaj.

Kako je biti aktivist v Vučićevi Srbiji in v Malijevem Beogradu?

Že od samega začetka delovanja naše iniciative so se dogajali politični pritiski. In bolj je rasla moč naše iniciative, večji so bili pritiski. Z pojavljanjem na družbenih omrežjih pa so se pritiski še povečali, obstajajo politične skupine, ki z nami obračunavajo on-line, vzpostavljajo svoje Facebook strani, na katerih širijo laži … podobno je tudi s tradicionalnimi mediji, ki si izmišljujejo zgodbice, nas zmerjajo s tujimi plačanci, da rušimo državo, da želimo tega in tega ubiti … In kar je najhuje, podobne retorike se poslužujejo tudi politiki. Naša edina rešitev je, da delamo stvari javne, odprte, transparentne, da jih ljudje vidijo, takšne kot so. In … ravno zaradi vseh teh groženj in zgodbic, ki se nam dogajajo, smo še bolj prepričani v to, kar delamo in v to, da ne smemo nehati.

Za konec … kakšni so po vašem mnenju svetovni voditelji prihodnosti? Zaenkrat prihodnost glede tega ne izgleda dobro. V Ameriki populist Trump, v Kanadi Trudeau, ki stavi na dober imidž, v Sloveniji nekdanji maneken Pahor. Zdi se, da voditelji bežijo od aktivizma, ker se pri masah ne prodaja dobro.

Počakajmo volitve v Velki Britaniji …. Mislim, da je Corbyn voditelj, ki bi lahko pokazal, kako se tudi levica lahko znajde v novem sistemu komunikacije. Njegova glavna prednost je v tem, da ne menja svojih načel glede na trenutno klimo v družbi.

Samozaposleni v kulturi so te dni na tapeti predvsem zaradi statusov kulturnikov in pravice do plačevanja prispevkov s strani države. Pod vsem tem pa tli tudi težava, ki še nekako ni prišla v javnost, pa četudi se z njo sooča marsikateri kulturnik. Zgodb o terjatvi neplačanih prispevkov in rubežu sredstev na bančnem računu je vedno več. Po eni strani bi lahko krivili slabo obveščene kulturnike, po drugi strani pa so slabo obveščeni, ker za to ne poskrbi ministrstvo za kulturo.

Tisti, ki debelo zrete v naslov članka, ki je pred vami, naj pojasnim že takoj na začetku. “Paul je mrtev” je ime zagotovo največje teorije zarote v zgodovini pop glasbe. In ta je, da je Paul McCartney v šestdesetih umrl in so ga nato Beatli, takrat na višku svoje slave, zamenjali z dvojnikom, ki nastopa in ustvarja še danes. Stavek, da je Paul mrtev pa se pravzaprav sliši, če zavrtimo nazaj posnetek pesmi I’m So Tired, ki jo je leta 1968 napisal njegov sobendaš John Lennon. No, če smo iskreni, gre za nazaj prevrteno momljanje, ki bi si ga lahko vsakdo razlagal po svoje, a ko vam nekdo pove, da se pravzaprav slišijo besede: “Stari, Paul je mrtev, pogrešam ga, pogrešam ga … “ … je težko ne slišati karkoli drugega. A to še ni vse – namigov, ki so jih skovali teoretiki zarote, je več. Veliko več. Nekateri vas bodo morda osupnili. In ko povežete točke med sabo … boste morda začeli verjeti. Ali pa tudi ne. Naj vas preizkusimo.

Paul McCartney naj bi po prepričanju nekaterih tako umrl že davnega leta 1966. Z avtomobilom naj bi se zaletel v tovornjak, prometna nesreča pa naj bi bila tako huda, da naj bi mu odsekalo celo glavo. Da skušamo bolje razumeti, zakaj je sploh prišlo do tovrstnih teorij, moramo najprej razumeti čas, v katerem se je vse skupaj dogajalo. Takrat je divjal višek beatlomanije, svet jim je dobesedno ležal pod nogami, rokenrol je za vedno osvojil svet, obračali so se milijoni, država je pobirala mastne davke od prodaj plošč in koncertov, mladina pa je bila od te norije povsem hipnotizirana. To so, seveda, opazile tudi oblasti in njihove obveščevalne službe.

Te naj bi domnevna novica o Paulovi smrti prestašila predvsem zato, ker so menili, da bo, če bo obelodanjena, sprožila val histerije in samomorov, ki jih ne bodo mogli nadzorovati. McCartney je namreč veljal za najprivlačnejšega in najpopularnejšega Beatla. Beatli pa so bili brez dvoma najbolj priljubljena glasbena senzacija na svetu. Zavoljo vsega tega, tako teoretiki zarote, so oblasti s preostalimi člani skupine sklenili pakt, da bodo njegovo smrt zamolčali in ga karseda hitro zamenjali z dvojnikom, ki bo vlogo “Paula McCartneyja” prisiljen igrati do konca življenja. Sanjska služba, ni kaj.

Ali so Beatli dejansko puščali sledove poslušalcem, da bi ti lahko razkrinkali skrivnost, ali pa so zgolj izkoristili teorijo zarote, prepuščamo vaši presoji. Kot tudi to, da gre morda le za niz številnih naklučij. Če je verjeti teoriji zarote, da je Paul res mrtev, je moral nekdo torej podpisati pogodbo s hudičem. Vsi ostali trije pa so morali o tem molčati. In še kdo, saj je bilo nemogoče, da bi pri tako pomembnem prikritju sodelovalo zgolj toliko oseb, ki jih preštejemo na prste dveh rok.

Vsega je kriv telefonski klic

In kdaj se je vse skupaj začelo? Natančno 12. oktobra leta 1969, ko naj bi eden od tistih, ki so vedeli, a o tem niso mogli več molčati, poklical v radijsko oddajo Russa Gibba. Predstavil se je kot Alfred in brez zadržkov povedal, da je Paul McCartney mrtev in da eden od dokazov leži na plošči White Album. Odgovor naj bi se skrival v posnetkih, a le, če jih zavrtimo nazaj. Gibb je to storil in dejansko slišal to, kar je slišal Alfred.

Olje na ogenj je prililo tudi dejstvo, da Beatli že nekaj časa niso več koncertirali in da se je McCartney v zadnjem času zelo redko pojavljal v javnosti. Gibbova oddaja se je tako spreobrnila v pravo obsesijo raziskovanja domnevne smrti Paula McCartneyja. Poslušalci so klicarili tako pogosto, da so telefonske linije pregorele in da je Gibba na zagovor poklical celo lastnik radijske postaje, ki ni imel pojma, kaj se dogaja. Zdelo se je, da je Amerika ponorela. Sledili so članki v časopisih, intervju s Paulom McCartneyjem pa je na osnovi te govorice objavila celo revija Life. Nobenega dvoma ni bilo, da je bil to daleč največji trač o Beatlih, o katerem se govori še danes. Ali je šlo zgolj za spreten marketinški trik in je radijski klic naročila sama ekipa Beatlov, najbrž ne bomo izvedeli nikoli. Je pa govorica sprožila pravi plaz informacij in dezinformacij, ki so nato v naslednjih letih in desetletjih sestavljale in podirale o mit o Paulovi smrti. S prihodom interneta in popularizacijo družabnih omrežij pa je ta teorija zarote (in tud številne druge) ponovno dobila krila. Ja, novice danes potujejo hitro, trači pa še hitreje.

In kdo naj bi bil Paulova zamenjava? William Shears Campbell, ki je zmagoval na tekmovanju McCartneyjevih dvojnikov, še preden se je v javnosti pojavila omenjena teorija zarote. Ljudje, ki so raziskovali ta primer, trdijo, da po letu 1966 ni nikakršnih podatkov o Campbellu, ki si je z McCartneyjem sicer res neverjetno podoben. Kljub glasnim govoricam, se res nikoli ni (po)javil. Današnji Paul McCartney, če si dovolimo tako izraziti, je tako s strani teoretikov zarote dobil nadimek Faul, torej fejk Paul.

Legenda o skrivnostnem dvojniku

Campbell je slišal tudi na umetniško ime Billy Shears, pravzaprav je imel svoj bend Billy Pepper and the Pepperpots, ki je celo izdal nekaj plošč. Campbell je bil sicer tako imenovani session glasbenik oziroma plačanec, ki je za druge igral instrumente in prepeval v studiu. Če pa vam je od nekod bolj znano ime Billy Shears, je to po vsej verjetnosti zaradi albuma Beatlov iz leta 1967 Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band, katerega naslovna pesem govori prav o Billyju Shearsu. Naslovnica plošče pa je po mnenju teoretikov zarot polna namigov in dokazov, da je Paul v resnici mrtev.

Namigov o Paulovi smrti je v glasbi skupine The Beatles preveč, da bi vse predstavili in razčlenili. Če vas fenomen ne bo dal miru, vam predlagam, da v Google vtipkate Paul is dead in verjemite mi, da zgodbam in teorijam ne bo ne kraja ne konca. Zato se bomo v tekstu lotili zgolj enega, ki smo ga omenili že prej, in ki predstavlja pravo malo “enciklopedijo” namigov. Kar pomeni, da tudi, če vseh ostalih namigov sploh ne bi bilo in bi obstajal zgolj ta, bi bila teorija zarote še vedno živa in prisotna. Gre za naslovvico albuma Sgt. Pepper’s. Saj veste, to je tista, kjer so Beatli oblečeni v barvita vojaško-paradna oblačila, od vseh predmetov na fotografiji pa nas kar zaboli glava. Glasbeno oziroma produkcijsko je šlo za prelomni album, ki je močno vplival na njihove sodobnike. Tudi njihovi večni rivali Rolling Stonesi so skušali istega leta odgovoriti s svojo psihedelično naslovnico z Their Satanic Majesty’s Request.

Namigi in domnevni dokazi

A vrnimi se k znameniti fotografiji in pojdimo po vrsti. Iz rož sestavljena baskitara (Paul je bil pri Beatlih namreč basist, op.p.) ima zgolj tri strune in ne štirih, kot je to običajno, kar naj bi simboliziralo, da so ostali le še trije originalni Beatli. Za Paulovo glavo je odprta dlan, kar v nekaterih kulturah predstavlja simbol smrti, poleg tega je tam tudi majhen avto znamke Aston Martin, v katerim naj bi McCartney umrl. Na fotografiji je tudi slika mladih Beatlov, ki naj bi gledali v grob, Paul pa nosi narokavnik, na katerem piše OPD, ki naj bi bile kratice za “officially pronounced dead” (uradno razglašen za mrtvega). Poleg tega znotraj ovitka palec Georgea Harrisona kaže na del besedila, ki naj bi se nanašal na točen čas Paulove prometne nesreče (sreda zjutraj ob petih). Najbolj bizaren del vsega pa je ta (in tu je moral nekdo imeti res veliko časa na razpolago) … če na dejanski plošček točno na sredino položite ogledalo (na sredino bas bobna), se pojavi sporočilo: I ONE IX HE DIE. To naj bi razkrilo čas Paulove smrti, ki se je zgodila 11. novembra.

Če je Paul McCartney kot ga poznamo danes res neki William Shears Campbell, mu je treba priznati, da je odličen glasbenik, pravzaprav veliko boljši kot je bil originalni Paul McCartney. Pred domnevno Paulovo smrtjo so namreč Beatli skladali bolj kot ne lahkotne popevke, šele kasneje pa so v svoji glasbi začeli eksperimentirati in postavili številne standarde, po katerih se pop glasbeniki zgledujejo še danes.

Čeprav je “Paul je mrtev” mama vseh teorij zarot v zgodovini pop glasbe, pa ni edina. Najbolj znana je “Elvis je živ”, čeprav je danes že malodane smešna, saj bi bil Presley danes star 81 let. Teoretično bi bil sicer vseeno lahko še živ. Prav tako naj bi svojo smrt uprizoril raper Tupak Shakur. V današnjih dneh pa je najbolj priljubljena teorija zarote ta, da sta Jay-Z in Beyonce ena od vodilnih članov sekte The Illuminati, ki naj bi prek pop kulture nadzirala množice, njen cilj pa naj bi bil zavladati svetu tako, da se bo svet kar sam predal. Kot v kakšnem ZF-filmu. Ja, človeška domišljija ne pozna meja, oči pa vidijo tisto kar želijo.In tudi ušesa slišijo tisto, kar želijo slišati.

V Sloveniji le gostilniški trači

Zanimivo pa je, da v Sloveniji, kjer kup teorij zarot že leta živi na politični sceni, pa teh ni v glasbi. Odšlo je že kar nekaj velikih zvezd, tudi na ne prav miren način, a se okoli njihovih smrti ni stkal noben mračnjaški mit. Nihče ni “še vedno živ” in nihče ni bil zamenjan. Prav tako nihče skrivoma ne hipnotizira množic. Obstajajo zgolj majhni urbani miti, ki so nekako na ravno gostilniških debat – večinoma so to zgodbice, kdo je koga kdaj “na gobec” v zaodrju, kdo vleče največ denarja od Sazasa, kdo popije največ piv in kdo posnifa največ črtic. Živ dolgčas.

Zato končajmo raje tam, kjer smo začeli – v tujini. Po vsej verjetnosti je originalni Paul živ in zdrav, vendar pa morate priznate, da so se teoretiki zarote hudičevo potrudili, da so nas spravili do točke, ko smo vsaj za hip podvomili in se potihem vprašali: “Kaj pa, če je vse res?”. V postfaktični dobi alternativnih dejstev je to sicer še posebej nevarno.

Za konec naj dodam še to, da je zloglasno teorijo zarote (vede ali nevede) podžgala celo Paulova nekdanja soproga Heather Mills, ko je med ločitvenim postopkom McCratneyja javno opozorila, naj ne igra umazanih igric, ker pozna njegovo skrivnost in jo je pripravljena razkriti svetu.

Sam Paul McCartney pa se je iz teorije zarote Paul je mrtev leta 1993 pošalil tako, da je koncertnemu albumu dal naslov Paul Is Live (fotografijo si lahko ogledate na vrhu članka), na naslovnici pa se je čez zloglasni prehod za pešče pred studiem Abbey Road sprehodil v čevljih. In to s psom. Originalna naslovnica plošče Abbey Road iz leta 1969 naj bi namreč predstavljala pogrebni obred – John Lennon v belem predstavlja duhovnika, Ringo Starr v črnem pogrebnika, Paul McCartney, ki edini miži in je edini bos, predstavlja truplo, Geoorge Harrison pa v preprostih oblačilih predstavlja kopalca groba.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Vklop. 

O delih risarja, ilustratorja in umetnika z veliko začetnico njegovi sodobniki in poznavalci govorijo o superlativih, o njem kot osebi pa prijatelji kot o skromnem in nadvse prijaznem človeku. Koliko je resnice v tej skromnosti in prijaznosti, si boste lahko prebrali spodaj. Če prevrtimo čas nazaj, ga je širša javnost pred leti spoznala po domiselnih in provokativnih stripih v Mladini. Že zelo zgodaj pa si je pri risanju začel pomagati z računalnikom, saj je svojo zadnji original narisal pred četrt stoletja. Kasneje je sicer ugotovil, da to ni bila najboljša finančna odločitev. O tem in še čem je spregovoril v enem od redkih intervjujev.

V prvi polovici preteklega leta smo končno dočakali vašo prvo samostojno razstavo. Za umetnika, ki je dopolnil 50 let in ima za sabo tako obsežno kariero je to dokaj nenavadno. Ste se tega v preteklosti branili ali je čas dejansko tako hitro tekel mimo vas, da ste kar naenkrat ujeli pol stoletja?

Razstavam nisem posvečal pozornosti. Šele pri petdesetih se mi je zazdelo, da bi se spodobilo imeti eno. Poleg tega sem si zelo zgodaj začel pri risanju pomagati z računalnikom. Če rišeš z računalnikom, pa žal ni originalov in ni kaj razstavljati. Da je to slabo, sem se začel zavedati šele mnogo let kasneje, ko sem izvedel, da kolegi striparji originale prodajajo zbiralcem za precej višjo ceno, kot jim za objavo iste strani plačajo založniki. Jaz pa skoraj nisem imel originalov. Zato je tudi na tej razstavi zelo malo originalov. Zadnjega sem narisal pred 25 leti.

Svet glasbe vas pozna po animaciji Čikorja an’ kafe, ki ste jo ustvarili za skladbo Iztoka Mlakarja. Bojda ste pri zgodbi iskali takšno, ki bi iz gledalca izvabila najprej smeh in takoj v naslednjem trenutku solze. Iztok Mlakar je znan po tem, da so njegove pesmi sicer po ritmu vesele, po vsebini pa žalostne.

Že dolga leta se pripravljam, da bi naredil celovečerec. Ker nimam formalne filmske izobrazbe, se učim sproti, ko delam kratke filme. Pri “Čikorji” me je zanimalo ravno to – kako “manipulirati” s čustvi gledalca. Nasmejati gledalca je relativno enostavno. Spraviti ga v jok pa bistveno teže. Gledalec namreč potrebuje kar nekaj časa, da vzljubi junaka do te mere, da mu je žal, če se mu kaj hudega zgodi. Zato v filmih in knjigah junaki umirajo na koncu zgodbe. Če bi umirali takoj na začetku, se zaradi tega ne bi nihče sekiral. Pri kratkem filmu je še težje – tam imaš nekaj kratkih minut časa, da junake tako priljubiš gledalcu, da z njimi sočustvuje. Se mi je zdelo, da če mi bo to uspelo v kratkem filmu, bi mi moralo tudi v celovečercu. Seveda je že literarna predloga morala biti nabita s čustvi, zato je bil Mlakar idealen.

Zoran Smiljanić vas je v Mladini opisal kot skromnega, dobrodušnega, toplega, prijaznega, prisrčnega, nevsiljivega, nasmejanega, vitkega in lepi vzgojenega svetovljana. Vam to laska? Človek dobi vtis, da ste umetnik brez napak. Kako sprejemate tovrstne komplimente, ki niso povezani z vašim delom?

No, to kar je napisal Smiljanić, morate vzeti z rezervo. Zadaj je hecna zgodba. Midva z Zoranom se poznava že zelo dolgo. Pred četrt stoletja sva bila v ekipi Mladininih risarjev. Ker smo kar uspešni, nas je pokojni Ivo Štandeker (ki je bil obenem tudi likovni urednik in velik ljubitelj stripov) nekoč za nagrado peljal v Pariz. V Parizu smo se par dni zelo fajn imeli, po koncu pa smo morali narisati skupinski strip o naših doživetjih. Vsak je imel na voljo eno stran. V stripu smo se seveda fino zezali in tekmovali, kdo bo koga bolj potunkal in narisal bolj grdega. Smiljanić je vzel na piko mene. Povsem v njegovem stilu je narisal domišlijski strip v katerem sva midva, kao, šla skupaj v nek bordel in precej nazorno narisal, kaj naj bi tam počela. Ko je bil strip objavljen, je bila situacija precej nerodna, ker sem takrat že imel ženo in otroka, sem seveda moral doma marsikaj pojasnjevati. Ko so me pred meseci poklicali iz Mladine, da bi radi nekaj napisali o moji razstavi, se mi je takoj prižgala rdeča luč! Vprašal sem, kdo bo pisal članek in rekli so, da Smiljanič. Pa kje ste ravno njega našli, sem zajavkal in jim povedal zgornjo zgodbo. No, ampak je Smiljanič obljubil, da bo tokrat priden. In potem je v svojem stilu začel pretiravati v drugo skrajnost…

Vsak ustvarjalec ima svoje vzornike, še posebej na začetku, ko šele razvija svoj umetniški izraz. Kdo pa je na vas najbolj vplival, koga ste najbolj občudovali, koga ste na začetku največkrat posnemali?

Vzornikov sem imel seveda veliko, ampak ravno posnemal nisem nikogar. Rad eksperimentiram z različnimi stili. Mislim, da je dobro, če človek obvlada več stilov, saj se v majhni Sloveniji ilustrator težko specializira na določeno področje. Risati mora praktično vse, kar mu ponudijo: od otroških slikanic, preko političnih karikatur do underground stripov. In seveda ne moreš za vse uporabiti istega stila risbe. Kot pri vseh umetnikih, bodo seveda poznavalci tudi v moji risbi opazili raznorazne vplive, ampak upam si trditi, da je vsak od stilov katerega sem razvil dovolj “moj”, da nimam slabe vesti, da sem koga kopiral. V tistih najbolj občutljivih najstniških letih, ko si najbolj dovzeten za razne vplive, sem prvič prišel v stik s stripi skupine Zagrebški kvadrat. Za mulca pri petnajstih je bil to kulturni šok. Njihovi stripi so bili popolnoma drugačni od Zagorja in Flasha Gordona, katere smo brali takrat. Odločil sem se, da bom nekoč tudi sam član Zagrebškega kvadrata. Takrat sicer še nisem vedel, da so že par let prej razpadli. Verjetno imajo še zdaj name določen vpliv. Imel sem srečo, da sem skoraj vse člane kvadrata spoznal osebno: Ilića, Zimonjića, Kordeja, Marušića, …

Bi zase rekli, da ste politični umetnik?

Sploh ne! Ampak po nekem naključju vedno padem v središče dogajanja. Slučajno sem se znašel v Mladini v tistih najbolj burnih letih. Pred leti sem slučajno pristal pri zasavskem Eko krogu ravno sredi največjih bitk. Sem precej občutljiv na dogajanja okoli sebe in to se seveda kaže tudi v mojih delih. Tudi film, na katerem delam zadnjih par let, je na nek način družbeno kritičen.

Animacija se je v zadnjih nekaj desetletjih drastično spremenila. Kdaj vas je začel zanimati 3D?

Ko sem videl prve 3D-filme, sem vedel, da nekoč filmov ne bodo več delali s kamerami in igralci, ampak z računalnikom. In da je to prilika zame, ki ne znam najbolje delati niti s kamero niti z ljudmi. Komaj 20 let nazaj smo videli prvi “Toy Story”, danes je pa 3D-grafika že vsepovsod. Lani je bil gost Animateke legendarni pionir računalniške animacije Chris Landreth, ki je bil eden mojih vzornikov. Zanimivo je, da so že takoj na začetku, ko je bil medij še v povojih in so šele odkrivali njegove možnosti, že nastajali avtorsko zelo močni 3D-filmi. Tudi v drugih medijih je podobno: Chaplin je delal vrhunsko umetnost že v časih, ko so kamere vrteli še na roko. Prvi animirani film, ki se je javno predvajal, je naredil Winsor McCay pred 100 leti. In že v tistem čisto prvem filmu je tako dobro dojel zmožnosti novega medija, da se tistega prvega filma še danes ne bi sramoval noben multimedijski ali eksperimentalni umetnik.

Vam je kdaj žal, da ste pustili učiteljevanje geografije in likovnega pouka? Ali pa, če nekoliko preuredim vprašanje, ali kdaj razmišljate, kako bi bilo, če ga ne bi?

To je pa ena redkih stvari za katero mi ni čisto nič žal! Kot učitelj sem zelo trpel. Že takrat je bilo tako, da smo bili bolj krotitelji kot učitelji. Danes pa mi bivši kolegi pravijo, da je še precej huje. Da to ni zame, sem se zavedal že prvo leto, ko sem ob polletju ocenjeval risbe. Neka deklica mi je prinesla čudovite risbice in ko sem deklico pogledal, sem ugotovil, da jo prvič vidim! Sploh nisem vedel, da je v mojem razredu. Sedela je nekje v kotu in tiho, pridno risala, medtem ko sem jaz krotil par bizgecov, od katerih itak nikoli ni nič padlo. Resno mislim – poklic učitelja bi moral biti enako spoštovan in plačan kot poklic zdravnika, kajti ljudje znamo ceniti stvari samo po tem, koliko zanje plačamo. Če bi učiteljem plačevali več, bi tudi starši otrokom zabičali, da jih morajo bolj spoštovati. Sicer pa imam še vedno stik s pedagoškim delom. Vodim razne delavnice, predaval sem animacijo na VŠU v Novi Gorici. Ampak to je drugače, tu predavaš zrelim ljudem, ki jih ta tema zanima in jim dejansko lahko nekaj daš.

Intervju je bil prvotno objavljen v reviji Vklop.

Splošno znano je, da je tiskanim medijem v zadnjih letih zaradi spleta in brezplačnih informacij občutno padla prodana naklada. Še posebej dnevnim časopisom. Kar pomeni, da bralci tiskane edicije kupujejo manj kot denimo pred desetimi, petnajstimi ali dvajsetimi leti. Manj je tudi naročnikov. Očitno pa ni malo tistih, ki si tiskane medije izposojajo v knjižnicah, kar kaže tudi Cobissova lestvica. Morda še bolj zanimivo kot to, da si bralci časopise in revije izposojajo kot knjige, je dejstvo, kateri mediji na tej lestvici prevladujejo. Pa poglejmo.

Absolutna zmagovalka je revija Zarja, ki je lani preživela kar 34.212 izposoj. Za tiste, ki vam njeno ime ne pove nič, naj spomnimo, da gre za nekdanjo revijo Jana, ki se je nato zaradi tožb okoli tega, kdo ima v lasti blagovno znamko, preimenovala. Medtem je začela ponovno izhajati tudi revija z originalnim imenom, torej Jana, ki pa je na lestvici šele na 44. mestu (3.257 izposoj). Zarja se etiketira kot “družinska revija”. Gre pa za eno od treh (poleg Lady in Stopa) najbolj branih nekdanjih tiskovin nekoč močne medijske hiše Delo revije.

Zanimivo je, da so nato od 2. do 5. mesta na lestvici dnevni časopisi. Na drugem mestu je osrednje-informativni časnik Delo (20.733 izposoj, kar je skoraj 15.000 manj od zmagovalne Zarje), ne daleč za njim na tretjem mariborski Večer z 18.358 izposojami, na četrtem so Finance (15.747), šele na petem mestu pa je sicer najbolj brani slovenski dnevni tiskani časopis – tabloid Slovenske novice (15.170). Ne daleč za njim pa je s 14.898 izposojami lani družbeno-politični tednik Mladina.

Šele nato pride na vrsto prva priloga – Ona. Slednjo prejmete ob nakupu Dela in Slovenskih novic, lani pa je imela v slovenskih knjižnicah 11.854 izposoj. Sledi nekdanja Lady, ki se je zaradi iste težave z lastništvom blagovne znamke kot Zarja, preimenovala v Zvezde. Slednje so lani dosegle 9.990 izposoj. Konkurenčna Lady, ki je lani ponovno začela izhajati pod originalnim imenom, pa je šele na 136. mestu (789 izposoj). Tu gre omeniti, da sta se tako “nova-stara” Lady kot tudi “nova-stara” Jana na trg vrnili nekje v sredini lanskega leta, torej bosta lahko postali enakovredni konkurentki šele letos, ko bosta (če bosta) izhajali skozi vse leto. Na 9. mestu je še ena lifestyle revija z družabno kroniko – Avenija (8.612). Tudi slednja je nastala iz nekdanje revije Obrazi (teh v originalni reizdaji pa na lestvici 200 lani največkrat izposojenih revij in časopisov ni).

Na 10. mestu je še en družbeno-politični tednik – Reporter (8.317 izposoj), šele na 11. je ponovno eden od dnevnih časopisov (Dnevnik, 8.310 izposoj). Zanimivo je, da je njegova “nedeljska” izdaja Nedeljski dnevnik, še vedno najbolj bran časnik v državi, po lanskih podatkih izposoj v knjižnicah šele na 41. mestu (3.356 izposoj).

Od dnevnih časopisov so na lestvici tudi Primorske novice, ki so pristale na 57. mestu, Primorski dnevnik pa na 61. Oba sta imela lani okoli 2.500 izposoj.

Delova Sobotna priloga, ki (poleg Objektiva, ki ga ni na lestvici) velja za osrednjo poglobljeno komentatorsko časopisno prilogo, je na 62. mestu z 2.222 izposojami. Njena konkurenčna V soboto (Večerova različica Sobotne priloge) pa je na 84. mestu z dobrimi 1.500 izposojami.

Če pod lestvico potegnemo črto, pridemo do ugotovitve, da se navade bralcev, ki so medijsko čtivo izposojajo v knjižnicah, razlikujejo od tistih, ki ga kupujejo v trafikah ali so nanj naročeni. Pri fizični prodaji (vir: SOZ, Preglednica revidiranih prodanih naklad, julij – september, 2016) še vedno kraljuje Nedeljski dnevnik, sledijo mu Slovenske novice, nato Delo, Dnevnik, Večer in Mladina.

Navade lastnikov izkaznic za knjižnico pa se razlikujejo tudi od bralcev, ki klikajo po spletnih portalih teh istih revij in časopisov. Če je verjeti analizam MOSS-a, seveda. Tam imajo Slovenske novice med tiskanimi mediji (vir: MOSS, december 2016) najbolj klikano spletno stran, sledijo Delo, Svet24, Dnevnik, Finance, Večer, Primorske novice, Mladina in Reporter.