Kozma Ahačič v članku »Janez Novak, študentka slovenščine« v sobotnem Delu (26. 5. 2018) poroča o sklepu Senata Filozofske fakultete o spolno občutljivi rabi jezika v pravnih aktih fakultete. Resna razprava o tem vprašanju bi terjala preverjena dejstva, a avtor tega očitno ni storil, saj že s samim naslovom članka zgreši poanto sklepa Senata FF, hkrati pa ga tudi netočno navaja. Očita mu, da je posegel »v jedro slovničnega ustroja slovenščine« in to celo v »predvolilnem obdobju« in da je delovna skupina, ki je pripravila predlog sklepa, pri tem »prezrla osebe, ki se ne identificirajo (izključno) z moškim ali ženskim spolom«. Naj avtorja potolažimo: njegovi viri informacij so netočni oziroma pomanjkljivi. Delovna skupina je namreč delovala vključujoče in predlagala, da se v internih pravilnikih fakultete uporabljeni ženski ali moški slovnični spol »nanaša na kateri koli spol«. Zgornjo dikcijo je namreč delovna skupina predlagala prav zaradi zavedanja občutka nenagovorjenosti oseb, za katere se avtor članka zavzema oz. boji, da so bile izpuščene.

Prav tako ne drži njegova trditev, da bo sklep postal pravnomočen v naslednjih tednih. Internih aktov fakultete ne objavljamo v uradnih listih in ne čakajo na podpis predsednika države, zato so veljavni takoj, ko jih sprejme senat.

Avtor prav tako napačno sklepa, da sprejeto interno pravilo posega ali spreminja »ujemanje pridevnika ali deležnika v spolu v najrazličnejših pozicijah«. Namigovanja na to, da želimo na Filozofski fakulteti uveljavljati zapise, kot so »Maja in Janez sta študirali«, so očitno zlonamerni in več povedo o avtorjih tovrstnih namigovanj, kot pa o sklepu Senata FF. Poleg tega interni pravilniki fakultete praviloma ne omenjajo specifičnih oseb, pač pa se nanašajo na vse – bodisi študentke in študente, profesorje in profesorice bodisi strokovne sodelavke in sodelavce, zaposlene in tako naprej. Iz avtorjevih zapisov je mogoče napačno sklepati, da bo fakulteta izdajala dokumente, v katerih bo zapisano, da je, na primer, Janez Novak diplomirala na Oddelku za azijske študije, kar ponovno več pove o avtorju zapisa, kot pa vsebini sklepa Senata FF, ki ga avtor označuje kot »radikalni ukrep«. Ahačič opozarja, da še nikoli v zgodovini slovenščine nismo spreminjali slovnice mimo izkazane realne rabe in pomirjujoče je dejstvo, da tega tudi sklep Senata FF ni storil.

Kaj je torej sprejel Senat Filozofske fakultete? Na eni od zadnjih sej senata, ko smo obravnavali nov pravilnik o vrednotenju pedagoškega dela, so nekateri senatorji in senatorke (ponovno) odprli vprašanje člena, ki je v opombi pod črto določal, da »v pravilniku uporabljeni moški slovnični spol velja za oba spola«. Na problematičnost tega določila so večkrat opozarjali tudi posamezni oddelki na fakulteti. Ena od senatork je tako vprašala, zakaj mora biti kot ženska v pravilnikih FF nagovorjena vedno le v eni opombi pod črto. Senat je zato sklenil ustanoviti delovno skupino, ki bo pripravila predlog spolno občutljive rabe jezika v internih pravilnikih FF. Skupina je bila sestavljena točno tako, kot Kozma Ahačič meni, da bi morala biti: omogočala je soočenje socioloških in jezikoslovnih pogledov.

Skupina je Senatu predlagala sklep, da se v enem od uvodnih členov pravnih aktov FF zapiše ena od naslednjih dikcij: »V pravilniku uporabljen ženski slovnični spol (študentka, učiteljica itn.) se nanaša na kateri koli spol« ali »V pravilniku uporabljen moški slovnični spol (študent, učitelj itn.) se nanaša na kateri koli spol«. Skupina je predlagala, da se različici uporabljata izmenično, vendar se v istem pravilniku uporablja le ena od obeh različic. Ker so bili vse od ustanovitve fakultete vsi pravilniki FF pisani izključno v moški slovnični obliki, je skupina predlagala, da se naslednja tri leta nove pravilnike sprejema v ženski slovnični obliki, nato pa izmenično. Senat je sklep z večino glasov sprejel.

Popolnoma jasno je, da tovrsten sklep ne bo odpravil spolne diskriminacije. Vendar so pomembna tudi simbolna sporočila. Jezik je namreč vedno tudi političen. V instituciji, kjer v ospredje postavljamo humanistične vrednote enakosti, svobode in solidarnosti, se tovrstni sklep zdi skladen z našimi temeljnimi vrednotami. Zato tudi ne bomo imeli težav, ki jih predvideva Ahačič, in bomo stavek »Kdor ni opravila vseh obveznosti, ne more napredovati v višji letnik« preprosto zapisali: »Študentka, ki ni opravila vseh obveznosti …« ali »Študent, ki ni opravil vseh obveznosti …«

Z Ahačičem se lahko strinjamo, da k pravičnejši družbi ne bo prispevala prevlada večine nad manjšino ali manjšine nad večino, je pa dolžnost večine, da misli tudi na pravice manjšin. Zato moramo tudi v jeziku najti rešitve, ki bodo izkazovale vključevanje vseh med nami sobivajočih delov družbe tako, da se bodo čutili ustrezno nagovorjeni. Interni akti FF bodo v moški slovnični obliki zadovoljivo nagovarjali tiste osebe, ki moški spol razumejo kot nevtralen, v ženski slovnični obliki pa tiste, ki temu nasprotujejo. Res je, sklep ne omogoča enakega hkratnega zadovoljstva vseh, a vendar odpravlja prejšnje stanje, po katerem so bile ženske v najboljšem primeru le opomba pod črto. Ahačič v svojem pisanju sicer priznava, da je ustrezna spolno občutljiva raba jezika problem, in pravi, da obstajajo boljše rešitve od te, ki jo je sprejel Senat FF. Žal v članku teh boljših rešitev ne omenja. Morda jih bo razkril na okrogli mizi na to temo, ki jo bomo na Filozofski fakulteti pripravili jeseni. Vljudno vabilo velja že zdaj.

red. prof. dr. Roman Kuhar,
dekan Filozofske fakultete