Letnik 1985. Dramatičarka. Leta 2010 je na AGRFT z odliko zaključila študij dramaturgije. Živi in dela med Londonom in Ljubljano. Od leta 2014 je samozaposlena v kulturi. V svoji igri Inventura, za katero je na Tednu slovenske drame prejela nagrado za mladega dramatika in ki si jo lahko te dni ogledate v ljubljanski Drami, odpira teme, ki se tičejo njene generacije – mladih. In te “mladi” so danes starejši kot so bili mladi nekaj desetletij nazaj. Vesna Hauschild je ena od glasnic generacije prekercev in raziskuje to že skoraj sužnjelastniško razmerje, ki ga imajo mladi s svojimi delodajalci. Med drugim pravi, da sta imeli generaciji naših staršev in starih staršev precej drugačne probleme: “Za nas še zdaleč ni samoumevno, da bomo po koncu šolanja dobili redno zaposlitev, kaj šele, da bomo sposobni kupiti stanovanje ali si celo zgraditi hišo.” Poleg tega se intenzivno ukvarja s superženskami in piše pesmi alfa samcem … a o tem več v pogovoru spodaj.

V vašem dramskem pisanju se intenzivno ponavlja tema “ženska izbira”. V zadnjem času je ponovno aktualna liberalizacija splava, feministične skupine so v porastu, v Sloveniji se s strani desnice pojavljajo pobude za prepoved nošenja burk in drugo. Ali menite, da živimo v času, ko se mora ženska ponovno osvoboditi in izboriti pravico do izbire?

Mislim, da imamo ženske v 21. stoletju več pravic kot kdajkoli poprej, še vedno pa se vsaka posameznica srečuje z dilemami in izzivi v sebi in v okolju, kjer se nahaja. Kar se tiče splavov, menim, da mora biti odločitev zanj ali proti v rokah posameznice, ki zanosi, saj je telo njena last in se posledično lahko le ona odloči, ali hoče donositi otroka, ali ne. Seveda pri tem tudi partner, če obstaja, igra pomembno vlogo. Vendarle pa nosečnost, rojstvo otroka in vzgoja drastično vplivajo na kvaliteto življenja in če neka oseba meni, da ni primerna ali pripravljena na to, da postane mama, je to njena legitimna pravica. Če pogledamo širše, je populacija že tako ali tako visoka in ni zelo usodno, če nima vsaka ženska naraščaja.
Po mojem mnenju je sodobna ženska – v zahodnjaškem svetu – na splošno dovolj emancipirana in opremljena z informacijami, da ima pravico izbirati, kakšen življenjski stil hoče živeti in kako se bo samouresničila, vseeno pa so dnevno prisotne preizkušnje, ki testirajo naše izbire in našo tako imenovano svobodo, ne glede na posamezničino religijo, seksualno usmerjenost, izobrazbo, status itd. Bolj, kot to, da ne bi bile osvobojene, me skrbi dejstvo, da je izbir enostavno preveč, in to lahko človeka zmede.

V svojem zapisu se sprašujete, kdo so superženske in kje so pravimoški? Človek naprej pomisli, da gre za stereotipino dojemanje družbenih vlog. Kako pravzaprav gledate na družbeni spol, na moškega, na žensko?

Če bi znala odgovoriti na to, kdo je arhetipen sodobni moški, in kdo sodobna ženska, ne bi napisala tistega članka, obenem tudi upam, da smo vsi dovolj unikatni, da arhetip ni mogoč. Menim, da so naše vloge dandanes zabrisane in se prelivajo, ženske postajamo v določenih situacijah vedno bolj moške, usmerjene v akcijo in včasih zavoljo tega tudi agresivne, na primer na delovnih mestih, moški pa bolj poženščeni, bolj previdni. Marsikdaj me preseneti, ko vidim mlade moške, ki skrbijo za otroke, medtem ko njihove partnerice služijo za skupno preživetje in dobrobit; mislim, da je to super, vkolikor se s takšnim načinom življenja oba partnerja strinjata. Kadar takšna opcija ne obstaja, pa so ženske pogosto prisiljene potegniti nase vse naloge in vloge, kar nekaj takšnih poznam, in vselej sem začudena in obenem vesela, da jim uspeva krmariti skozi dan ob vseh obveznostih. Moški in ženske, pravzaprav vsi ljudje, smo drug drugemu zrcalo in edino prav je, da med nami obstajajo razlike, obenem pa tudi, da se dnevno sprašujemo o našem doživljanju sveta, glede na našo v osnovi raznoliko naravo.

Pravite, da je naš največji skupni sovražnik čas. In da večino tega posvečamo delu, kar nam onemogoča, da bi se pozorneje posvečali drug drugemu.

Četudi ne gre za visoko plačano delo oziroma kariero, si znamo dandanes nakopati milijon opravkov, za katere mislimo, da so pomembni, v resnici pa nas le oddaljijo od tistega, kar je res pomembno: da bi se ustavili in posvetili čas sebi ter najbližjim. S tem ne mislim na vehementne poteze kot so obdarovanje, dragi zmenki ali eksotični izleti, pač pa zgolj, da bi si znali razporediti čas tako, da bi se kljub obveznostim lahko vseeno vsaj za kratek čas popolnoma posvetili drug drugemu in se naučili zares poslušati. Dobra komunikacija je po mojem mnenju in izkušnjah ključ do uspešnega odnosa, karkšnegakoli. Da ljubezen v kakršnemkoli odnosu preživi, potrebuje predvsem naklonjenost in prisotnost. Desetminutni objem lahko dela čudeže (smeh).

V pesnitvi Dragi Alfasamec nagovarjate subjekt, da mu ni treba stati pod vašim balkonom in govoriti, da bi za vas umrl. Sprašujete se tudi o smislu sanjarjenja o “hepi femili”. Kljub progresivnim mislim, pa moškega še vedno želite videti kot viteza, kot vašega moškega. Se vam kdaj zdi, da se znotraj vas bije boj med tradicionalnimi in netradicionalnimi pogledi?

Mislim, da vsaka ženska, ne glede na izkušnje, vsaj enkrat v življenju zapade v vlogo princeske, ki si želi rešitelja, a nato kaj kmalu ugotovi, da tega ni in se potem sama odloči, kako bo kreirala svojo pot. Moški v mojem vesolju je kralj, ženska pa njegova kraljica, gre za enakovredni vlogi, za dva človeka, ki se medsebojno spoštujeta, se sprejemata, si dovolita biti, kar sta, skupaj pa pač bolj kvalitetno živita, kot če bi bila sama.

Kot eno od dilem sodobne družbe ste izpostavili sledeče vprašanje: Ljubiti iz potrebe po tem, da si nekomu potreben, ali iz svobode? Kako bi vi sami odgovorili na to vaše vprašanje?

Psihološki motivi za to, da se v nekoga zaljubimo, ga vzljubimo in nato (če pridemo tako daleč in tako globoko) ljubimo so lahko zelo različni. Pomembno je, da zveza med dvema, ki se ljubita, temelji na odprtem dialogu in preprosti želji deliti svoje življenje, tako lepe kot grde momente, podpirati drugega, ko to potrebuje, ker tako hočemo, ker smo tega sposobni, ne ker bi imeli od tega kakšno posebno korist, in obratno, se veseliti, ko mu gre dobro, in dobivati v enaki meri nazaj. Če nekoga res ljubiš, mu boš dovolil biti kar je, torej ga ne boš kreiral po svojih pravilih in vzorcih, to je zame tista prava ljubezen: biti sposoben sprejeti človeka takšnega, kot je, in se obenem medsebojno stimulirati za doseganje ciljev, ki si jih vsak želi. Je pa res, da je potrebno za takšno ljubezen najprej dobro spoznati sebe in se ljubiti. Kliše, da ne moreš ljubiti drugih, če sebe ne, po mojem kar drži.

V vaši gledališki igri Inventura odpirate teme, s katerimi se lahko poistovetijo predvsem mlajše generacije oziroma vaši vrstniki. V igra slikate svet, v katerem so zavoženo gospodarstvo in nespametne politične odločitve povzročili pomanjkanje delovnih mest za izobražene, nadarjene in prizadevne mlade ljudi, zaprli vrata mladini nasploh. Kot avtorico vas zanima, kaj se v razmerah prekarnega dela in sužnjelastniškega razmerja v korporacijah zgodi s človekom. Urša Menart je v gledališkem listu denimo zapisala, da ima vsaka generacija svojo vojno. Katera je po vašem “naša vojna” in ali jo izgubljamo?

Če pogledamo generacijo naših staršev in starih staršev, so imeli precej drugačne probleme. Za nas še zdaleč ni samoumevno, da bomo po koncu šolanja dobili redno zaposlitev, kaj šele, da bomo sposobni kupiti stanovanje ali si celo zgraditi hišo. Obenem so se naše potrebe spremenile, smo bolj mobilni po naravi in nekatere dejstvo, da bi obtičali na istem kraju samo zato, ker imamo tam dom, odbija. Zunaj tega vsesplošno znanega problema se mi zdi, da smo zdaj vsi tako individualistično nastrojeni, da vsak bije svojo vojno, generacija kot taka po mojem mnenju ne obstaja, smo pač posamezniki, ki imamo podobno število let in podobne bivanjske in finančne probleme, povrhu tega pa še tisoč in eno težavo s samimi seboj, saj je čas takšen, da lahko v vsakem trenutno tehtamo svoje vrednote, spremenimo poklicne cilje, interese … mislim, da je bilo včasih tega manj, ali pa vsaj ni bilo tako očitno. Zdaj se hitro vsega naveličamo, najbrž tudi zato, ker so naše možnosti neomejene, informacije se izmenjujejo krvoločno hitreje, kot so se včasih in to nam daje vsesplošni občutek, da lahko vsak dan obrnemo smer, zaživimo drugače, drugje, na novo. Po naravi sem pacifistka in se ne poglabljam v to, kdo mi dela škodo ter kako se proti temu bojevati; v vsaki situacije pač poskušam najti nekaj pozitivnega, in se, tudi, če je zame slaba, nekaj naučiti. Če pogledam na razmere, v katerih moramo ustvarjati samozaposleni umetniki, me spreleti srh, ampak nima smisla udrihati po birokraciji oziroma se dan na dan spraševati, kdo je kriv za kaj, treba je pač poiskati motivacijo in iz priložnosti, ki so na voljo potegniti največ. Ali pa zbrati podobno misleče in ustvariti nove. Včasih je res težko, saj so honorarji za naše delo podcenjeni, ampak zato še ne bomo odnehali – ne zato, ker bi se vdali, ker bi se slepo strinjali s sistemom, pač pa zato, ker je to naša strast, ne moremo obstajati ne da bi ustvarjali!

Ko vidite svojo igro na gledališkem odru, v rokah režiserjev in režiserk, vloge, ki ste jih napisali, končno dobijo upodobitev iz krvi in mesa … in ko gledate svojo uprizoritev, se vam zdi še vedno “vaša”, ali jo, ko je enkrat na odru v rokah drugih, lahko gledate z distanco?

Uprizoritev dramskega teksta je za dramatika vedno zelo zanimiva izkušnja in vesela sem za vsako! Radostna sem, ker je moj prvenec našel pot v osrednje slovensko gledališče in navdušena, da je produkcija tako dobro uspela, po mojem mnenju je celotna ekipa je odlično opravila svoje delo! Po eni strani lahko na predstavo gledam kot na izdelek, s katerim nimam nič, uživam v slehernem momentu; se puščam presenetiti igralskim kreacijam in režijskim rešitvam, po drugi strani pa je tekst, kljub temu, da je bil napisan dolgo nazaj, v moji glavi še vedno živ, replike znam na pamet … Nehote se mi po poklicni deformaciji ob vsaki predstavi med poslušanjem dialogov stavki izrisujejo pred očmi – če gre za tekst, ki ga še nisem brala, komaj čakam, da ga dobim v roke in naredim primerjavo, če gre za moj lastni tekst, pa tako zelo hitro ugotovim, kje so razlike med originalnim avtorskim besedilo in uprizoritvenim tekstom. Konkretna produkcija v mali drami je po mojem mnenju odlično prenesla tekst na oder in publika se je, ko sem bila v dvorani, odlično odzivala, kar me je zelo razveselilo. Nekaj najtežjega se mi zdi nasmejati raznoliko občinstvo, in tako ekipi v drami kot sebi štejem v ponos, da nam je to uspelo. Sploh, ker humor v dotičnem tekstu ni ravno klišejski oziroma zahteva malce premisleka. Vedno je super, kadar predstava omogoči publiki, da uživa in se smeji, obenem pa še malo prevetri svoje vrednote.

Živite in ustvarjate med Londonom in Ljubljano. Kako drugačna sta si slovensko in britansko gledališče, kje so njune stične točke, podobnosti, in kje največje razlike?

Vsak del Londona je svet zase, ta raznolikost me navdušuje, saj človeka prisili v to, da postane odprt do drugačnosti in barvitosti v vseh pogledih. Tako gledam tudi na gledališče v Londonu. Deli se na tistega, ki je strogo komercialen (west end) in tistega, ki je z različnih strani sofinanciran. Produkcija je v Londonu ogromna, poleg gledališč na West endu in drugih večjih hiš, so tu še manjše gledališke firme (theatre companies), ki nimajo stalnega odra, pač pa prostore za uprizoritve najemajo, pa new writing gledališča in ”fringe venues”, torej razni manjši teatri v sklopu pubov itd… nekakšna oblika gledališča se torej najde praktično na vsakih nekaj ulic. Osebno me zelo veseli, da obstajajo new writing gledališča, ki so namenjena izrecno odkrivanju novih dramatikov, česar v Sloveniji ni, kar pa je na nek način razumljivo, saj je število gledališč pri nas toliko manjše. Glede na to me veseli, da je produkcija letos kar dobro podprta s slovenskimi dramskimi teksti. Slovenski teater se mi zdi na splošno zelo razgiban in raznolik, všeč so mi eksperimentalne predstave in žanrska raznolikost v sklopu posameznih institucij. V Londonu lahko v katerem izmed priznanih teatrov gledaš najbolj dolgočasno klasično postavitev Pinterja, po drugi strani pa v fringe teatru v neki zakotni ulici naletiš na odlično komorno dramo polno angleškega črnega humorja … V Londonu živijo najrazličnejše zvrsti teatra, zelo priljubljena je recimo pantomima (sploh v prazničnem času), ki je pri nas ne poznamo. Storytelling in spoken word, na primer, sta zvrsti, za kateri se lahko igralci tukaj sprecializirajo, pa seveda cabaret, stand up – le-ta je mnogo bolj kvaliteten in razvejan, kot pri nas. Mjuzikli so na mnogo višjem nivoju, kar pa je razumljivo, saj poleg tega, da imajo zanje gromozanske budgete in so posledično tehnično izredno dovršeni, v njih nastopajo igralci, ki so tudi šolani plesalci in pevci, medtem ko v Sloveniji te možnosti ni in za mjuzikle pač porabijo najbolj muzikalne in gibalno sposobne člane ansambla. Še ena velika razlika je, da produkcija v fringe gledališču v Londonu še zdaleč ne pomeni neke tretjerazredne amaterske predstave; na večini uprizoritev delajo šolani igralci in drug profesionalni kader, ki je pač zaradi poplave ponudbe in povpraševanja pripravljen delati na zelo majhnem ali celo ničnem budgetu. Veliko igralcev privoli v delo, ki pokrije samo potne stroške, ker pač potrebujejo določeno število projektov za CV, šele potem se lahko podajo v boj za dobro plačane vloge oziroma si najdejo agenta itd. Ta sistem avdicij, ki sili igralce, da so ves čas v pogonu, da mrežijo in se non stop dodatno izobražujejo, je v Sloveniji nekaj nepojmljivega, medtem ko je v Londonu odstotek gledališč z lastnim ansamblom zanemarljiv in se ekipe za vsako predstavo najema sproti.

Stereotip Britancev in Slovencev je ta, da smo v osnovi oboji zadržani. Gledališče sicer terja ekspresivnost in ekstrovertiranost, ne glede na vse pa veljajo slovenski gledališki igralci za ene od boljših v Evropi. Kako si to razlagate? Na misel mi pride denimo citat Oscarja Wildea, ki je rekel “človeku daj masko in povedal ti bo resnico”.

Umetniki so vselej kasta zase, četudi je igralec introvertiran v socialnem smislu, mora biti na odru odprt, saj sicer ne bo rezultatov ne za publiko ne za soigralce … v naravi igralcev je, da se razživijo in zaživijo, ko se lotevajo vloge, saj je to njihova strast in stavit grem, da jih večina vsaj malo uživa v ekshibicionizmu, ne glede na to, kakšni so privat. O tem, kaj je v gledališču resnica, pa bi se dalo zelo dolgo razpravljati (smeh). Težko je posploševati, da smo Slovenci zaprti in zadržani. Če vprašate turiste, vedno rečejo, da smo prijazni in odprti … te družbeni klišeji me nikoli niso prav posebej zanimali; bolj me zanima posameznik in to, kaj je posebnega na njem, pa naj bo Slovenec ali Britanec ali Gvatemalec. Če se igralec in vloga poklopita, pa tudi, če je prisoten sposoben režiser, ki zna iz igralca potegniti najboljše, sploh ni važno, kaj je zadaj; prepričljivi igri bomo v vsakem primeru verjeli.