Katarina Majerhold, magistrica filozofije, že dolga leta raziskuje najbolj univerzalno temo na svetu – ljubezen. Kdo smo in kako ljubimo je v središču njene filozofije. Malo manj je morda znano, da piše tudi o lezbičnih temah, predvsem o filmih, igralkah in nanizankah. Tako je pred slabim letom ustvarila lastno spletno stran, kjer po dolgem in počez piše o vseh vidikih lezbičnega življenja. Tako je njena publikacija Ljubezen skozi zgodovino, v kateri se je osredotočila na različna pojmovanja ljubezni, predvsem na tista, ki še danes uokvirjajo naše partnerske odnose in vplivajo nanje, dobila tudi spletno nadgradnjo.

Od kod ideja za spletno stran Passion LL?

Ideja je prišla iz tega, ker že zelo dolgo pišem za LGBT+ medije in sem želela imeti ekspliciten medij, ki se bo ukvarjal z lezbijkami. Do sedaj sem v LGBT+ medijih pisala predvsem recenzije filmov in nanizank. Rekla sem si, da bom začela s prikazovanjem, reprezentacijo lezbijk v filmih, (spletnih) nanizankah itd. Hkrati sem opažala, ko sem brskala po spletu, da upadajo mediji z lezbično vsebino. Bila sem redna bralka zelo znane ameriške spletne strani AfterEllen od nastanka leta 2002 in zadnja leta sem opazila, da ta spletna stran več nima strasti, tistega pravega naboja predstavitve in reprezentacije različnih področij. Rekla sem si, zakaj ne bi jaz zapolnila ta manko s svojimi vsebinami.

Hkrati se je leta 2009 pojavila spletna stran Autostraddle, za katero sem ugotovila, da mi ne ustreza, saj mi ni blizu po načinu reprezentacije. V Evropi pa sploh ni take spletne strani. Pravzaprav je za zelo kratek čas, leta 2009 – 2010 obstajala evropska verzija Afterellen, EurOut.com, h pisanju katere sem bila povabljena, a se je življenje takrat drugače obrnilo.

Nekako tako sem se pozicionirala.

Po tretji strani sem ugotovila, da nobena od teh spletnih strani ne vključuje humanistike in znanosti, zato sem se odločila, da bom pokrila tudi to področje. Opažam tudi, da je zadnja leta vedno manj lezbične teorije. Ni več nekega teoretskega naboja. Humanističen je še, ampak teoretski pa ni, in tudi to želim vključiti v svojo spletno stran.

Gre za boj proti izbrisu lezbijk in lezbični reprezentacij v medijih?

Seveda.

Ob tem se mi je zdelo pomembno, da vključim tudi biseksualke. Presodila sem, da moramo lezbijke pokazati neko strpnost do te skupine, ki je bila do sedaj – poleg transspolnih oseb – vedno potisnjena na obrobje, tudi znotraj naše skupnosti. Zato sem se odločila, da bom na spletni strani dodala tudi reprezentacijo biseksualk, čeprav je seveda poudarek na lezbijkah.

Glede na to, da se na tvoji spletni strani pišeš o vsem, kar je povezano z lezbijkami in biseksualkami, kvir ženskami, me zanima, kako pojmuješ besedo lezbijka?

Sem ‘old fashioned’ lezbijka, bi rekla. Sem toliko stara, da sem s tem zrasla in takrat ni bilo teh oznak. Kvir smo slišali v nekih slabšalnih smislih, še preden je nastala kvir teorija. Skratka, pojmujem se kot cisspolna oseba, istospolne narave, ki jo privlačijo ženske, sem lezbijka. A na svoji spletni strani sem odprta do vseh oblik reprezentacij. Ena od mojih gostujočih pisk je prej pisala za AfterEllen in je kvir. Leta 2018 se je na tej spletni strani pojavila debata na temo lezbijk in transspolnih oseb, in sicer se je del lezbične skupnosti tega spletnega medija uprl Pink News, da so izpostavili kot zaslužne LGBT osebe leta 2017 le geje in transspolne osebe in nobene lezbijke ter da predstavljajo večinoma le gejevske in transspolne teme. Takratna odgovorna urednica in sedanja lastnica spletne strani AfterEllen se je postavila na stran lezbijk proti transspolnim osebam in takrat se je moja piska odločila, da ne bo več sodelovala pri mediju, ki ni odprt do transspolnih oseb. Sama se ne želim vključevati v to debato, saj sem zrasla s transspolnimi osebami in menim, da so bile te vedno del naše skupnosti. Vem, da so bile te osebe znotraj naše skupnosti zatirane, zato menim, da moramo ohraniti solidarnost, spoštljivost in dostojanstvo, ne glede na to, kam se sami uvrščamo.

Bi lahko rekla, da je lezbijka kdor koli, ki ima izkušnje z ženskami in se ne identificira kot moški?

Na nek način bi lahko bilo, glede na to kaj sem povedala. Na svoji spletni strani dopuščam točno tako definicijo, saj se mi pravice, spoštljivost in dostojanstvo zdijo pomembni.

Omenila si že, da si na lezbičnih straneh pogrešala humanistiko. Katere so konkretne teme, ki se tičejo lezbičnosti in o katerih bi rada več brala?

Rada bi imela več teoretičnega poudarka: filozofije, sociologije, antropologije, zgodovine. Vsi mediji, ki sem jim do sedaj omenila, se ne spuščajo v te zadeve. Pogrešam poglobljene razprave. Opazila sem, da so piske iz ZDA naučene, da ne smejo pisati predolgih, preveč poglobljenih člankov. Pri tem je verjetno prisoten bolj monetaren, marketinški vidik. Daljši ko so članki, manj so zanimivi, saj ljudje danes pogosto nimajo časa za bolj poglobljeno branje ali pa nimajo tovrstne pozornosti, zanimanja in prave izobrazbe. Pogrešam širši uvid, tudi na simbolni ravni, da lahko razumemo stvari neposredno, ali pa tudi posredno iz različnih vidikov.

Ali bi bila lahko še bolj natančna, katere vidike pogrešaš? Ker se o lezbičnosti še vedno govori predvsem kot o nevidnosti in se ob tem zanemarjajo vsakdanji vidiki, kot so recimo potovanja, družinski odnosi.

Na moji spletni strani imam zapisano ravno to, da upam, da smo prešli fazo socialne izolacije in da želimo govoriti, živeti in prikazovati neko bolj srečno, miroljubno, partnersko, družinsko življenje lezbijk. Recimo nizozemska spletna nanizanka Anne+ oziroma intervju z eno izmed igralk v nanizanki, ki sem jo predstavila ta mesec, je točno take vrste nanizanka, ki poskuša predstaviti študentko, ki je pravkar dokončala študij in se spominja njenih partnerskih razmerij z ženskami skozi čas študija. Gre za običajno študentko tako kot so ostali študentje in študentke le, da so njena razmerja z ženskami njene starosti, malo mlajšimi ali malo starejšimi. Serija se tudi izogiba različnim stereotipom glede lezbijk, kar se tiče stila oblačenja, vedenja, poslušanja glasbe. Tudi jaz si želim, da se presežejo stereotipi, da smo lezbijke osamljene, socialno izolirane, izključene in da smo prikazane, da smo srečne in uspešne na vseh ravneh našega življenja. Glede na to dobro poznam filme in nanizanke, lahko rečem, da danes še vedno ne morem reči: to je bil pa res dober film, ki v zgodbi ni predstavil nekega klišeja ali neke tragike. Seveda lahko trdimo, da ima sama umetnost v osnovi neko zgodbo, zaplet in neko tragiko, a vendar je čas, da se tudi v umetniških zgodbah prikaže srečno lezbično ljubezensko zgodbo.

Veliko se ukvarjaš z raziskovanjem ljubezni. Kako se je razvil tvoj interes za to temo?

Takrat sem bila prvič v življenju zares zaljubljena in zgodilo se je, da je to bila moja prva ljubezen z žensko. To je bilo v letu 1994. Takrat je bilo drugačno družbeno ozračje; takrat je bilo za lezbijštvo implicitno še prisotno pojmovanje, da to ni naravno. Ravno zaradi tega so se mi takrat začela postavljati vprašanja, ki jih razdeljujem v knjigi Ljubezen skozi zgodovino. Ali res obstaja ena prava ljubezen? Ali obstajajo različni koncepti, različne oblike, vrste ljubezni. Hkrati sem kot študentka filozofije vedela, da se filozofija ukvarja z univerzalnim. In vprašala sem se, katera je najbolj univerzalna tema – ljubezen. Skoraj vsi jo izkušamo. Hkrati sem v tistem času poslušala v okviru zgodovine filozofije o erotičnosti, ekstatičnosti in kozmološkosti ljubezni v stari Grčiji. To je bilo nekaj, s čimer sem se že prej malo intuitivno ukvarjala: posameznik, družba, par, kozmos. To se je nekako takrat poklopilo v mojem življenju. Da sem bila v razmerju z žensko, je poglobilo moje razumevanje ljubezni. Če bi bila v heteroseksualnem razmerju, sem prepričana, da se ne bi ukvarjala z ljubeznijo.

Kako je tvoje razmerje z žensko poglobilo razumevanje ljubezni?

Ni bilo nekih vnaprej danih pravil, vlog, ampak sva se morali sproti dogovarjati, spoznavati in si tudi priznati določene stvari. Ljudje si včasih mislimo, da smo bolj progresivni, manj progresivni, potem pa v nekonvencionalnem razmerju pridejo do izraza stvari, ki sicer ne bi. Če bi bila v heteroseksualnem odnosu, bi lahko da pristala na neke konvencionalne odnose. Sedaj tudi vem, da obstajajo različne oblike ljubezni. Pred krščanstvom je bilo antično pojmovanje ljubezni, pred antičnim je bilo še egipčansko in sumersko. Vse oblike ljubezenskih in spolnih identitet so od nekdaj obstajale. Če bi bila v heteroseksualnem razmerju, se tega ne bi tako zavedala.

Druga stvar je ta, da še vedno živimo v kulturnem, civilizacijskem smislu v nekem delu judovsko-krščanstva miljeja, ta pa vemo, kaj pravi, moški, ženska, heteroseksualnost, reprodukcija. In ker sem bila z žensko, sem presegla ta okvir in med drugim spoznala tudi to, da je ženska seksualnost in ljubezen univerzalna in poduhovljena. Ta duhovna dimenzija, ki jo poznamo pri moški homoseksualnosti od samih začetkov, pri ženski homoseksualnosti manjka. Lezbijke so bile opredeljene kot čarovnice, vampirke, nek odklon, namesto da bi bile denimo svečenice. Želela bi si, da to lezbično ljubezen in pojmovanje nadgradimo: če dve ženski živita skupaj in imata otroke, da je to nekaj posvečenega, čeprav se mi zdi, da živimo v družbi, ki nima odnosa do posvečenosti. Recimo o tem pišem v člankih Prihodnost lezbične ljubezni in Prihodnost lezbičnega filma.