Pretekli teden je v Ljubljani potekal 18. mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore. Gre za festival, ki je že od vseh začetkov prepleten z alternativno kulturo, avtonomnimi prostori in nudi prostor neuveljavljenim ustvarjalkam_cem, predvsem tistim iz femninistične in kvir scene. Tudi 18. edicija je kljub relativno kratkemu trajanju festivala (od 9. do 11. marca) nudila vpogled v raznoliko kulturno in intelektualno produkcijo.

Da so Rdeče zore zopet zavzele Metelkovo, je bilo videti že v torek 7. marca, ko so se prižgale luči v galeriji Nočna izložba Pešak in razkrile festivalsko podobo – letošnjo je oblikovala Jana Kumberger. Plakati v črno-rdeče-belih barvah, ki že skoraj tradicionalno spremljajo festival, so razkrili eklektične spolno mešane in nedoločljive podobe. Rdeče zore se festivala ne lotevamo s celostno in enotno zgodbo, kot je to pogosto v navadi. Program je, podobno kot festivalska podoba, raznolik, načrtno neenoten, brez zgodbe in predala, v katerega bi se ga dalo umestiti. Izraža načela, ki jim pri organizaciji festivala sledimo že dolgo – principu naredi sam_a in nehierarhični ureditvi kolektiva.

V času, ko je za kulturo izjemno pomembno, da poda jasno zgodbo, po možnosti tako, ki sovpada s programskimi smernicami financerjev, festival Rdeče zore predstavlja alternativo. Ta alternativa je sicer odrinjena na margino, vznika na plano v avtonomnih prostorih, a se povezuje tudi preko njih in plete različne, tudi na videz nekompatibilne zgodbe. Financerjem (oziroma organom evropske, državne in občinske oblasti, ki zastavljajo programske smernice in pogoje za delitev drobiža namenjenega kulturni in intelektualni produkciji) bi zagotovo bila všečna zgodba medgeneracijskega povezovanja – festival so namreč otvorile_i dijaki_nje Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana, predstavnice generacije, ki letos dopolnjuje 18 let, prav tako kot festival. Na drugi strani pa se je v okviru petkovega večera v Klubu Gromka predstavila legendarna DJ Marcelle, ki se lahko pohvali z že več kot 30-letno kariero, z zbirko več kot 20.000 plošč in obsežno lastno produkcijo. Nenazadnje je vprašanje medgeneracijske solidarnosti v feminizmu burilo duhove že mnogo preden ga je izvohala evrobirokracija.

Prostovoljno in samoorganizirano delo je naporno in izčrpljujoče

Kolektiv Rdečih zor se že zaradi načel, na katerih temelji organizacija festivala (prostovoljstvo, DIY, …), toliko bolj zaveda, da ekipa konstantno potrebuje nove, sveže moči. Prostovoljno in samoorganizirano delo je naporno in izčrpljujoče, nehierarhičen proces odločanja pa poteka počasi. Organizacija festivala v takem okviru in s kroničnim pomanjkanjem sredstev tudi zahteva svoj davek in tudi iz tega naslova ni nenavadno, da člani_ce prvotne ekipe Rdečih zor niso več med najbolj aktivnimi v kolektivu. Kljub neidealnim pogojem dela obstaja močna zavest o tem, zakaj je pomembno držati fronte na presečišču avtonomnih prostorov, samoorganiziranosti in prostovoljnega dela, a svojimi lovkami posegati tudi v mainstream, malo zato, da ga zmotimo in mu premešamo štrene, malo pa tudi zato, da se povežemo s pozitivnimi praksami in jih podpremo. Kolektiv Rdečih zor ne posega v javni prostor z enotnim in usklajenim glasom, z začrtano in jasno zgodbo, ampak ustvarja in podpira šume tam, kjer nastajajo, kliče šovinizem na odgovornost in podpira disruptivne prakse na področju intelektualne produkcije in umetnosti. Istočasno pa ustvarja tudi točke povezovanja, možnost spoznavanja različnosti in raznolikosti, prostor sprostitve in zabave.

V medijih najbolj odmeva predfestivalski dogodek, ki ga kolektiv Rdečih zor organizira v sodelovanju s portalom spol.si – razglasitev bodeče neže – »nagrade« za najbolj seksistično izjavo zadnjega leta. Ta je letos pripadla Angelci Likovič za kar dve izjavi, ki izražata vse od prepričanja, da je dolžnost žensk rojevanje, da ima posilstvo pozitivne posledice, saj skrbi za rodnost, pa do drugih nacionalistično-seksističnih sentimentov. Nagrada je namenjena opozarjanju na seksističen diskurz javnih oseb in medijev na splošno, vendar pa pogosto v širšo javnost pricurljajo le popačeni odmevi najbolj abotnih izjav, mediji pa izjavljalce_ke senzacionalistično označujejo za šoviniste_ke leta. Samorefleksije medijskega aparata o svoji lastni vlogi pri reprodukciji šovinističnega diskurza pa je kvečjemu za odtenek in nikoli s strani osrednjih medijev. Bodeča neža je le krik v prostor, ki se mora zgoditi, saj ne moremo ostati imune_i na javni prostor, ki nas obdaja. Preprosto zaviti z očmi in se hipno zgroziti nad izrečenim in zapisanim ne zadošča, potrebno je zbosti nazaj. Ne moremo samo prenehati spremljati (mainstream) medijev, ali pa se umakniti v svoj mali varni svet – ker za marsikoga_atero tega sveta preprosto ni. Odsev različnih svetov javnega in zasebnega življenja smo lahko spoznale_i preko nabora različnih predavanj, ki so se odvila v okviru festivala. Jasna Podreka nas je opomnila kakšna je slika partnerskega nasilja in predstavila spolno determinirane zločine v okviru predavanja o femicidu, Miha Fugina je predstavil izjemno zanimiv kvir in anarhistični vidik intimnega življenja 20. in 21. stoletja na Kitajskem, Asja Hrvatin pa je predavala o feminizmih margine in feministični kritiki oblasti. Feminističnih kritik in pogledov je več in v okviru Rdečih zor je moč slišati različne glasove.

Borba za pravice pozablja na begunke in migrantke

Vstajniške socialne delavke so nas z razstavo in performansom Pljunem na revolucijo! opozorile kako pomembno je, da je vsak upor proti oblasti tudi feminističen in kako praksa kaže, da je le redko tako. Vedno znova se morajo pojavljati feministične iniciative in sekcije družbenih gibanj, nikoli ni feminizem že v osnovi intergralni del samega upora. V Galeriji Alkatraz steno krasi napis: »Revolucija bo feministična, ali pa je ne bo.« Razstava opozarja na preslišane glasove, na prezrte teme, ki ostajajo prezrte tudi, ko pride do odpora. Opozarjajo, kako borba za pravice pozablja na begunke in migrantke, na delavke na robu suženjstva, na telesa žensk in kvir oseb, na tiste, ki so del vsake revolucije, a skozi zgodovino vedno znova tonejo v pozabo. Pri Vstajniških socialnih delavkah ni cenzure niti leporečenja – če se ukvarjamo s prepovedjo splava, ne bodo o njej razglabljale lepo oblečene in urejene za mizo skupaj s sogovorniki, ki splavu nasprotujejo, ampak bodo z »in your face« metodo pripravile performans, ki nazorno prikazuje kako izgleda splav, ki je v stiski opravljen doma – z obešalnikom. Naj se družba sooči s svojim početjem. Naj bo nevidno videno, izpostavljeno, razkrito. Če Vstajniške socialne delavke zaznamuje agresiven poseg v javno sfero, pa je druga festivalska razstava – Roke avtorice Eve Jakopič, bolj subtilen, a prav tako jasen poskus redefiniranja kodificiranih spolnih vlog in preseganja družbenih norm. Razstava, na ogled v Jalli Jalli, postavlja v ospredje vprašanje rok in ročnega dela, tekstila in mode in ga preko različnih tehnik spreobrača in prevprašuje.

Vidljivosti prezrtih tem se je na svojstven, a tudi bolj sproščen in humoren način lotil večer filma in animacije, kjer smo si lahko ogledali_e film o menstruaciji – The Moon Inside You ter animirana filma Pička in Klitoris. Za zabavo in sprostitev so tudi poskrbele GRRRLS Kulturverein iz Gradca, ki so v petek zvečer priredile GRRRLS Night Out večer z Black Heart, avtorskim projektom Corine Cinkl, polnim temačne melanholije in hrepenenja, za pravi dvig vzdušja pa so poskrbele Me & Jane Doe, karizmatični in humorni trio z Dunaja. Večer plesa in norenja se je nadaljeval ob eklektičnih plesnih zvokih izpod rok DJ Marcelle, ki obvladuje kar tri gramofone hkrati.

Odziv na seksizem, šovinizem, nacionalizem in homofobijo v javnem prostoru

Za zabavo v okviru festivala je poskrbel tudi kolektiv Improške, ki se ukvarja z gledališko improvizacijio, nastal pa je v okviru delavnice na temo spola v impru. Prav tako se z improvizacijo ukvarja skupina noise performerk Kikimore, ki nas je očarala s koncertom na zadnji večer festivala. Gre za relativno nove kolektive ustvarjalk, ki razvijajo specifičen izraz na svojih področjih. Rdeče zore predstavljajo tudi platformo, kjer imajo ustvarjalke_ci iz najrazličnejših področji možnost predstaviti svoje delo, še posebej ko gre za ženske ali kvir osebe, ki na svoji sceni predstavljajo posebnost ali pa so marginalizirani_e. Festival ostaja raznovrsten in razdrobljen kolaž različnosti v času, ki stremi k enoznačnim, totalnim in hitrim rešitvam. Prostor za kritiko in tudi samokritiko feministične in kvir scene, krik jeze in besa, ki sta odziv na seksizem, šovinizem, nacionalizem in homofobijo, ki jih doživljamo, vidimo in občutimo v javnem prostoru, zasebnosti in v vsakdanjem življenju. Razlogov za prehud optimizem in upanje na nenadno izboljšanje stanja niti nimamo na razpolago. Festival se krči, poplava dogodkov okoli osmega marca se pozna tudi na številu obiskovalcev_k, ki so pripravljeni_e ali pa sploh zmožni_e podpreti festival.

Vendar kolektiv Rdečih zor vztraja, saj je še kako pomembno držati fronto in poskušati prispevati k ustvarjanju odprtih prostorov za varno in brezskrbno zabavo, sproščenost v osebnem izrazu, prostorov strpnosti in odpora, šumov in povezovanja.