Odre si delijo s punk bendi, pojejo o feminizmu in uporu, intervenirajo v gentrificirana mesta z neprijavljenimi nastopi in pojejo na vstajah, protestih ter aktivističnih akcijah. Čeprav se zborovsko petje morda še vedno ni otreslo prizvoka konservativnosti, to sceno zadnja leta stresata dve prodorni sestavi; Feministični pevski zbor Z’borke in Ženski pevski zbor Kombinat, ki skozi zborovsko petje vsak na svoj način bijeta bitko proti vsem vrstam hierarhij in zatiranja.

O štrikih za vratom

Z’borke so se zbrale pred dobrim letom. »Nekatere zdajšnje članice smo pele v konservativnih pevskih zborih in se vrsto let srečevale z dejstvom, da je v zborovski glasbi ogromno seksističnih vsebin. Že v prvem pozivu smo zapisale, da bomo delovale na principih nehierarhičnosti in antikapitalizma. In da bomo zbor, ki bo kritiziral seksistične in vse druge problematične teme,« pravijo Z’borke. In to so tudi storile.

V iskanju nove feministične himne je na delavnici trash pisanja v organizaciji Lezbično-feministične univerze tako nastalo več verzij partizanske pesmi Mlada partizanka, ki jo Z’borke pojejo pod imenom Hrabra feministka. »Nima smisla, da bi iskali pesmi, ki bi bile v najboljšem primeru manj seksistične. Čeprav so v ljudski glasbi akterji nasilja tako moški kot ženske, skladatelji za zbore pogosteje prirejajo pesmi o nasilju nad ženskami, saj se marsikomu zdijo šaljive,« opozarjajo Z’borke.

S svojim repertoarjem želijo izzvati tradicionalno vlogo žensk, ki v ljudski glasbi praviloma čaka, kuha in nabira rože, ter jih spremeniti v aktivne akterke svojih usod. »Besedila smo obrnile in jih usmerile ne proti moškim, temveč proti vsem hierarhijam in oblikam zatiranja. Tako v naših pesmih namesto ‘stari babi štrik za vrat’ slišite ‘mizoginam štrik za vrat’.«

O sovraštvu do moških

Pesem Hrabra feministka so Z’borke prvič zapele v podporo Shoda proti seksizmu maja 2014, nastopale so tudi na shodu proti nasilju nad ženskami, lezbijkami in trans osebami, vadijo na Metelkovi in z nastopi podpirajo anarhistične kolektive. »Funkcija zbora je intervencija v javni prostor;, da preko petja prenaša sporočila, zato se nam zdi podpora in izvajanje javnih akcij ključna. Petje je specifičen način političnega angažiranja, ki privlači veliko ljudi, me se med sabo denimo večinoma pred ustanovitvijo zbora nismo poznale. Ne želimo pa podpirati zgolj kolektive in pobude, ki so eksplicitno feministični, temveč se s sorodno mislečimi povezovati čim širše,« pravijo Z’borke. V svoje vrste sprejemajo vse, ki jih petje veseli, saj želijo biti prostor opolnomočenja in grajenja moči vsake posameznice ter skupine kot celote. »Peti se lahko nauči vsak, to kar nas druži, je ideja,« še poudarjajo.

Kljub temu, da jih širša avtonomna skupnost pri nas pozitivno sprejema, pa opozarjajo, da se še vedno srečujejo z ogromno stereotipi in predsodki, tudi tam, kjer bi morda pričakovale več razumevanja za svoje ideje. »Ko smo pele na festivalu angažirane umetnosti, so tam večinoma nastopali angažirani kantavtorji, a se je čutila napetost v zraku in nekakšno nelagodje ob naših besedilih. Nastopati na Rdečih zorah je enostavno, tam se s tabo vsi strinjajo. Izziv je vstopati na druge prostore, kjer med nekaterimi, ki te sprejmejo z navdušenjem, vseeno slišiš komentarje, da se moramo imeti rade in ne sovražiti moških. Pa pri našem delovanju sploh ne gre za to, temveč gre za opozarjanje na hierarhije.«

Danes se zbori večinoma že po imenu delijo spolno binarno na moške, ženske in mešane, in zborovski repertoar je večinoma pisan s predpostavko, da vsakemu od teh dveh spolov ustreza določen obseg glasu. To je problematično, saj izključuje transseksualce/ke, transspolne osebe, osebe, ki se ne definirajo z nobenim spolom, interseksualce/ke, kontratenoriste, kontraaltistke in ljudi z določenimi hormonskimi stanji, zaradi katerih se je njihov glas drugače razvil. Tudi kadar bi npr. transseksualka lahko pela v moškem zboru ali kontratenorist v ženskem, se za to ne bosta odločila, ker je že v imenu zbora definirano, da ne gre za glas, ampak za spol. »Če bi želele to spremeniti, bi morale spremeniti vse na zborovski sceni. Na vsak način pa bi nam bil izziv, da bi preizprašale tudi ta element glasbe in jo poskušale delati povsem drugače. Za zdaj poskušamo spolno binarnost prečiti tako, da zagovarjamo tezo, da obstaja več spolov ter z nasprotovanjem heteronormativnosti in vsemu, kar iz nje izhaja, denimo konceptu nuklearne družine. Želimo preseči identiteto moških in žensk. Ravno zato poudarjamo, da sprejemamo nove osebe, ki želijo peti. Smo feministični, in ne ženski pevski zbor.«

Zbor za upor

Tudi Ženski pevski zbor Kombinat je na nek način izšel iz avtonomnih prostorov, saj se je v začetku leta 2008 ideja zanj porodila v galeriji Kljub vsemu v ljubljanskem Rogu. Na družabnem srečanju so se znanke začele pogovarjati kako in v kakšni družbi živijo. »Strinjale smo se, da družba ni takšna, kot si je želimo, in potem je v noč prišel preblisk, da moramo nekaj storiti. Nekaj, da bo slišati naš glas. In se je – (nav)kljub vsemu, posvetila misel, da bi naredile pevski zbor,« pojasnjujejo Kombinatke.

Na začetku so nameravale peti predvsem partizanske pesmi, za katere so čutile, da so v tistem času potisnjene na rob družbenega spomina, a so idejo hitro nadgradile v petje pesmi upora iz različnih koncev sveta. »Tako smo spregovorile o ključnih vrednotah, ki jih takrat po naši oceni tukajšnja družba ni prepoznavala in jih ni vgrajevala v sistem. To so solidarnost, tovarištvo, socialna pravičnost, pogum in srčnost.« Temeljni element njihovega delovanja je nehierarhično samoorganiziranje, odločitve preko široko zasnovanega programskega odbora sprejemajo soglasno.

Kombinatke poudarjajo, da je dejstvo, da se ljudje samoorganizirajo, znak, da se v sistemu, v katerem živimo, ne prepoznajo in gre pri tem za izbiro svobodnega življenja. »Tovrstni zbori se od drugih večinoma razlikujejo po tem, da so družbeno aktivni in angažirani, da želijo z izbiro repertoarja in svojim delovanjem reagirati na razmere v družbi.« Na prostoru nekdanje Jugoslavije jih deluje precej: Prroba in Horkestar v Beogradu, Lezbor v Zagrebu, Raspeani Skopjani v Skopju, Praksa v Puli itn. »Menimo, da imajo tovrstni sestavi, ne glede na to, da je njihova vloga morda na prvi pogled marginalna, precej večji pomen. Opozarjajo namreč na družbene anomalije, odpirajo prostor razprave in navsezadnje dajejo glas tistim, ki ga nimajo,« še dodajajo Kombinatke.

Fašizmi se rojevajo tudi danes

Antifašizem, ki ne temelji zgolj na prepoznavanju fašizma v času druge svetovne vojne, je ključen način delovanja Kombinatk. »Živimo v družbi, ki relativizira zgodovinska dejstva. Morda se prav zaradi nabiranja političnih točk marsikaj zgodovina prireja. Ampak o tem naj sodijo in razpravljajo zgodovinarji. Me opažamo, da živimo v družbi, ki porajajočega se fašizma ne prepozna in ga ne obsodi. Navsezadnje – država nima prav nobenih zadržkov, da sodno preganja novinarje, ki razkrivajo delovanja in organiziranja neofašističnih, neonacističnih in skrajnodesničarskih skupin! Prepričane smo, da družba, v kateri živimo, na fašizem ni imuna, saj se znotraj nje tudi poraja. Vidimo ga v odrekanju pravic šibkejšim, istospolnim, vsem, ki so potisnjeni na rob,« pojasnjujejo Kombinatke.

Svoje prepevanje antifašističnih pesmi razumejo v kontekstu širše kritike sistema, »ki z zornega kota večine tlači vse, ki se mu ne prilegajo, ki ga presegajo in ga senčijo. Pesmi postavljamo v kontekst sodobnega antifašističnega boja zato, ker so to pesmi vseh tistih, ki so bili voljni in zmožni zakričati in iztegniti pest pred vse, kar si je prizadevalo uničiti človečnost v ljudeh in svet spreminjalo v kraj sovraštva in neenakosti.«

Proti gentrificiranim mestom

Ena izmed posebnosti ŽPZ Kombinat je tudi t.i. gverilsko poseganje na trge, ulice in pozabljene prostore gentrificiranih mest, kamor sicer pesmi upora ne bi nikoli prišle. Gre za nastope, ki so neprijavljeni, pogosto tudi nenajavljeni, na prostem in izven klasičnih mest nastopov pevskih zborov. »Zanje se odločamo zaradi različnih nagibov – kdaj gre za aktivno vlogo pri protestih, drugič za izraz podpore različnim gibanjem in iniciativam, itn. Za takšne nastope se odločimo, ko menimo, da je pomembno, da sodelujemo in na svoj način – s pesmijo in sporočilom – gradimo del mozaika, ki ga morda ta hip ni videti, a po naši oceni vodi k sestavljanju socialno pravične, solidarne družbe, ki na prvo mesto postavlja humanost in človeka, ne pa dobiček ali kakršne koli druge interese, ki prej ali slej začnejo jemati pravice in krniti dostojanstvo ljudi.«

Pri gradnji svojega repertoarja Kombinatke pazijo, da ne izbirajo režimskih pesmi. »Na našem repertoarju so takšne, ki so se rodile v trenutkih, ko je bila družbena stiska tako velika, da se je prelila v pesem. So iskrene pričevalke svojega časa, hotenja po svobodi, socialni pravičnosti, solidarnosti. In prav zato so po našem mnenju tako zelo močne in današnje in zmorejo nagovoriti in povezati ljudi tudi sto ali več let po svojem nastanku. In ta njihova moč se kaže tudi danes – ustvarjajo skupnost. In to se nam zdi najbolj pomembno, kjerkoli nastopamo. Tudi zato se nam zdi vrhunec nastopa trenutek, ko se občinstvo opogumi in začne prepevati. Ker te pesmi so Glas. Vseh nas.«