Jugoslavija, moja dežela, gledališka predstava

Država, letnica: Slovenija, 2015
Režija: Ivica Buljan
Avtor dramatizacije: Goran Vojnović
Nastopajo: Matjaž Tribušon, Nataša Barbara Gračner, Zvone Hribar, Maja Končar, Saša Tabaković, Jernej Šugman, Bojan Emeršič, Filip Ekart Babić, Aljaž Jovanović, Marko Mandić, Nina Ivanišin, Zvezdana Mlakar, Uroš Fürst, Gregor Baković, Nina Valič, Iva Babić, Linda Ekart Babić, Gaja Pöschl, Aleksander Cavazza/Črt Veselko, Valter Dragan, Benjamin Krnetić, Uroš Jezdić/Dejan Panić

Ljubljanska Drama je na oder postavila uprizoritev romana Jugoslavija, moja dežela Gorana Vojnovića. Predstava je v javnosti vzbudila bolj ali manj običajne polemike, ki se pojavijo v našem (kulturnem) prostoru ob vsakokratni omembi države, ki je pred četrt stoletja izginila z zemljevida v primežu vojn. Kljub temu pa ne govori toliko o Jugoslaviji, kot o ljudeh, ki so neločljivo povezani z njeno usodo.

Pred ogledom predstave sem vedela le, da poteka v več jezikih in da v Drami med predstavo smrdi po cigaretah. Ideoloških tem o Jugoslaviji se sicer otepam, ker sem jih naveličana. Že odkar pomnim, se okoli mene prepirajo, ali je bila dobra ali slaba, kdo je bil za in kdo proti. Prav zaradi tega jo slabo poznam, saj so vsi tako zaposleni z dokazovanjem svojega prav, da pozabijo povedati kaj o ljudeh, ki so v njej živeli. Povod za ogled predstave je bil slišati nekaj, kar mi drugi nočejo oziroma ne želijo povedati.

Uprizoritev se začne bučno in glasno, nadaljuje pa s hitrimi časovno-prostorskimi preskoki, ki jim gledalec (včasih) težko sledi, saj je scena na odru ves čas enaka, zato me je ves čas preveval občutek, da bi pripoved bistveno bolje zaživela na filmu. Večjezičnost dobro deluje, ne vpliva le na pripovednost zgodbe, ampak osvetli tudi privilegij življenja v večkulturnem okolju, kjer je bila večjezičnost norma. Znanje jezikov namreč omogoča boljše razumevanje kultur, ki jih govorijo. Prav multikulturnost je v prvem delu predstave tudi poligon za nekatere satirične vložke na račun stereotipiziranih predstav o različnih narodnostih, ki pri občinstvu vedno vzbudijo glasen smeh. Ta pa utihne v drugem delu predstave, ko stereotipe zamenjajo resna izpraševanja o vojni, izgubi ljubezni, begu in (lastni) identiteti.

Zgodba je zgoščena okoli Vladana, otroka narodnostno mešanega zakona, ki išče svojega očeta − vojnega zločinca, za katerega je mama Duša (Nataša Barbara Gračner) trdila, da je mrtev. Vladana, tako kot ostale like, spoznamo v različnih življenjskih obdobjih, njegovo otroško uprizoritev igra Filip Ekart Babić, odraslo pa Marko Mandić. Odrasli Vladan v predstavi ni najbolj prepričljiv, deluje nezainteresirano, zato me je veliko bolj pritegnila Duša. Njeno življenje trajno zaznamuje beg pred spomini in z njimi povezana čustva − najprej pred starši, nato pa pred Nedeljkom, Vladanovim očetom (Matjaž Tribušon). Dušo mori tudi (čustvena) tišina, saj večina moških, ki so del njenega življenja, v ključnih trenutkih ne izraža osebnih čustev. Ta izrazijo le, ko gre za državo ali za narodnost, ki jim daje identiteto.

In na tej točki je osvetljen pomen Jugoslavije – zdi se, da predstava gradi na teoriji, da dokler je skupna država obstajala, je brzdala narodnostne identitete, ki so na dan privrele le s pomočjo šal in velikanskih količin rakije. Njena vloga pa je začela plahneti s Titovo smrtjo, saj je avtoriteta ugasnila. Začela so se pojavljati notranja trenja v vojski, kjer so službovali moški protagonisti zgodbe, začel se je (nov) boj za oblast, ki se končal s strahoto balkanskih vojn. Razpad države po petdesetih letih je na površje potisnilo sovraštvo, ki se je na tem območju bohotilo že med 2. svetovno vojno. To je očitno zaznamovalo zahodni Balkan tako močno, da so njegove posledice Vladanovega očeta spremenile v vojnega zločinca, vsaj tako zatrjuje on sam. Vladan zato posredno nosi breme dveh vojn, ki ga v resnici ne zanimata, želi si le spoznati očeta, njegovo osebnost in ne (družinske) zgodovine.

Predstava ne vzbuja panslavističnih čustev, temveč odpira vprašanja osebnega odnosa do narodnosti, raznoterega dojemanja istih družbenih dogodkov ter občutka tujosti v okolju, kjer živiš. Je izhodišče za razmislek o lastnem odnosu do tem, ki se jih sicer izogibam zaradi prenasičenosti s površinskim interpretiranjem zgodb in zgodovine, katere del je tudi Jugoslavija. Dejstvo pa je, da se ta vprašanja navezujejo na zgodbo in ne na uprizoritev, ki bo morda s ponovitvami dozorela, postala manj kaotična in bolj dramska.