Hvala, država, ker si me oprostila. Hvala, ker bom spet lahko mirno živela. Hvala, ker bo iz državnega proračuna plačan moj odlični zagovornik Emil Zakonjšek pa tudi celoten kvazikazenski postopek. In hvala tožilki Andreji Žvanut, da je pet minut pred dvanajsto strahopetno umaknila hude obtožbe zoper mene. Tako. Da ne bo kdo slučajno mislil, da nisem hvaležna in radostna.

A bodi dovolj hvale. Bralcu želim pojasniti ozadje kazenskega pregona zoper mene, novinarko Dela, ki sem si drznila javno razobesiti umazano perilo stranke SDS. Najprej je treba ponoviti, da je pregon sprožil direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) Damir Črnčec, ki ga lahko danes pogosto vidite v prvih vrstah častilcev lika in dela Janeza Janše. Torej predsednika politične stranke, ki sem ji oprala perilo. Obtožni predlog je vložila tožilka Dragica Kotnik, ki ste jo nedavno lahko videli med govorci na shodu Odbora, ki varuje lik in delo Janeza Janše, kjer je govorila tudi o (tedaj še) odprtem kazenskem postopku zoper mene, ki ga je začela sama. Nadaljevati ga ni mogla, ker je bila (zaradi nepovezanih kazenskih zadev) suspendirana, in tako je primer prevzela tožilka Žvanutova.

Ko se je 15. oktobra lani začel predobravnavni narok in je obramba sodišče obvestila, da v sodnem spisu manjkajo skorajda vsi dokazi, na katere se je tožilstvo oprlo v obtožnemu predlogu, je tožilka Žvanutova vzkliknila nekaj v smislu: “Zakaj mi niste tega prej povedali?!” Ista tožilka, ki je aprila lani vložila popravek obtožnega predloga, je šele čez pol leta ugotovila, da tožilstvo v spis ni predložilo svojih dokazov. Teh je za več kot petsto strani, ki so označene z oznakami tajnosti. So izdaten material za ovadbe zoper uradne osebe pa tudi zoper običajne državljane, ki pridobivajo orožje, protiustavne dejavnosti financirajo iz gotovinskih prihodkov, ki izvirajo iz davčnih oaz, se družijo s pripadniki organov pregona in obrambnih vrst …

Toda kljub številčnosti dokumentov Sove v tem tajnem kupu papirja ni bilo pomembnega dokumenta: poročila o izvedbi notranje preiskave na Sovi kot posledice mojih člankov v Delu. Pridobilo ga je sodišče na zahtevo obrambe. Iz njega je razvidno, da je bilo z dejavnostmi Sove na področju slovenskih neonacističnih skupin seznanjenih več deset ljudi v in zunaj agencije. V notranji preiskavi je bilo ugotovljeno, da članki v Delu niso pustili posledic za delo agencije. Poročilo, ki ima oznako “Poročilo 1”, pri čemer ni jasno, ali obstaja tudi “Poročilo 2”, je podpisal direktor Črnčec. Zraven je pripisal navodilo, da je treba preveriti sum storitve kaznivega dejanja, saj trditvi, da ni bilo posledic, ni verjel. In tako je tožilka Kotnikova v obtožnem predlogu zavzeto razpredala o tem, da so moji članki povzročili skorajda nepovratno destrukcijo Sove.

Temu se lahko reče kriva ovadba, morda pa tudi zloraba uradnega položaja. Tožilka, ki je primer prevzela, pa je imela do pretekle srede, 15. aprila, ko je obtožbe umaknila, čas, da ravna skladno s svojimi zakonskimi dolžnostmi in naznani najmanj sum storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja.

Namesto tega je svoje zaključne besede izkoristila zato, da je zaradi pomanjkanja dokazov – in “ker novinarka skriva vire” – umaknila obtožbe zoper mene, nakar je kot neizpodbitne potrdila vse obtožbe iz obtožnega predloga, me de facto obsodila in razglasila za krivo. Temu se reče sum ravnanja, ki kliče po disciplinski odgovornosti, saj se po Zakonu o državnem tožilstvu za dejanje, ki pomeni kršitev državnotožilske dolžnosti, šteje tudi “neprimerno, nedostojno ali žaljivo obnašanje ali izražanje do posameznikov, državnih organov in pravnih oseb v zvezi z opravljanjem državnotožilske službe ali zunaj nje”. Obtoževati pravkar oproščenega človeka kaznivih dejanj je najmanj žaljenje, če ne tudi teptanje ustavno zapovedane predpostavke nedolžnosti. Toliko huje je, ker je to storila v tožilski opravi, kot predstavnica države, ki temelji tudi na tej ustavni določbi.

Ko je tožilka pozneje poskušala čim hitreje oditi s sodišča, jo je ujela novinarka TVS, ki jo je vprašala, zakaj je obtožni predlog umaknila šele tisti dan. Odvrnila je: “Zato, ker so dokazi v tem postopku pač pokazali drugačno situacijo kot predkazenski postopek.”

Tej trditvi se je treba nekoliko posvetiti. Kot zapisano zgoraj, tožilka do 15. oktobra “ni vedela”, da v spisu ni dokazov tožilstva. Ko je te le vložila v spis, je 19. novembra svoje dokaze predložila tudi obramba. Moj zagovornik je sodišču predal seznam dokumentov s 43. točkami, ki je v skupnem obsegu štel kakšnih osemdeset strani (izpisov iz registrov, fotografij, posnetkov spletnih strani ipd.). To je bil le tisti del mojega novinarskega materiala, ki se je neposredno nanašal na obtožbe tožilstva. Denimo: tožilstvo je trdilo, da je le Sova vedela, kdo so bili družbeniki nekaterih podjetij ali pa zastopniki kulturnih društev, zato sem predložila – pozor, zelo tajno! – izpise iz Ajpesa in baze Gvin.

Med dokazi tožilstva so razna poročila, zaznamki, zahteve sodišču in podobno, vse praviloma v več izvodih. Niti eden od teh dokumentov ni v ničemer potrjeval obtožb tožilstva, kvečjemu nasprotno. Priče tožilstva so bili uslužbenci Sove, ki jih ne smem imenovati, četudi je tožilstvo samo razkrilo njihove identitete, ko je njihova imena navajalo v danes javnem obtožnem predlogu. Le ena priča se je v svoji izpovedi trudila, da bi me obremenila. To je počela na tak otroško užaljen način, kot da mi neizmerno zameri, da sem se ukvarjala s področjem, o katerem priča veliko ve. Priča je dejala, da zelo dobro ve, kaj vse je mogoče izbrskati javno in da je prepričana, da sem informacije lahko dobila le s Sove.

Meni najljubši del sojenja je bila pravica, da pričam zastavljam vprašanja, kar sem s pridom izkoristila. Vsevedni priči sem torej zastavila nekaj vprašanj, ki so se nanašala na določene javno dostopne baze podatkov. Vprašala sem, ali ve, da je seznam prejemnikov manifesta norveškega morilca Andersa Breivika mogoče izbrskati na spletu (tožilstvo je namreč trdilo, da sem informacijo o slovenskih prejemnikih manifesta prejela s Sove). Priča je dejala, da tega ni vedela.

Skratka, ob vseh pristojnostih in zmogljivostih, ki jih imajo, je Sovi, policiji in specializiranemu državnemu tožilstvu v kazenskem postopku uspelo sproducirati eno samoizpričano kvaziobremenilno pričo, ki niti o tako pomembnem primeru, kot je Breivik, ni vedela vsega. Po drugi strani sem 8. aprila vsaj poldrugo uro izčrpno (in za navzoče novinarje gotovo utrujajoče) pojasnjevala dokaze v mojo obrambo, ki so neizpodbitno potrdili, da sem novinarsko delo opravila v skladu s profesionalnimi standardi in z uporabo navadnih novinarskih metod. Tožilko je moje dokazovanje na videz precej dolgočasilo, ko sem končala, pa mi je zastavila tri ali štiri brezvezna vprašanja. Glede na očitke, da sem s svojimi članki škodila državi, in na resnost obtožb, sem pričakovala resno borbo, a zgodilo se ni nič.

Če se vrnem k njeni izjavi za TVS: tožilka je vsaj dokaze obrambe v tem kazenskem postopku poznala več mesecev, dopuščam pa možnost, da je dokaze tožilstva prebrala šele pred dnevi. Vsekakor bi obtožbe že na podlagi obrambinih dokazov lahko umaknila pred meseci. Ves čas je bilo jasno, da država “nima kejsa”, kot se reče. Zakaj obtožb ni umaknila, ve samo ona sama. Kot neobjektivna udeleženka v tem postopku pa lahko zapišem, da se mi je ves čas zdelo, da je postopek zanjo zgolj kozmetika. Da me še danes javno obtožuje istih kaznivih dejanj, kot sem jih bila oproščena prav zato, ker je sama umaknila obtožbe, pa ni le njen osebni problem, temveč tudi problem njenega delodajalca. Upam, da ga bosta sporazumno rešila.

Nekdo nekje, ki naj bi deloval v imenu vseh državljanov, je poskušal za lastno obrambo dokazati, da smo novinarji navadni pisuni, ki so jim informacije servirane na mizo kot mafini ob jutranji kavi. Da ne delamo nič, samo trgujemo z življenji in usodami tistih, ki se ujamejo v lično zapakirane pošiljke, pod katere se itak samo podpišemo. Pa nismo. Hudih obtožb o pripadnosti neonacistični organizaciji in delovanju takšnih posameznikov v neki politični stranki se ne objavlja kar tako, brez preverjanja. Da, novinarji dobivamo informacije, včasih jih najdemo sami, včasih one najdejo nas, toda dolžnost vsakega od nas je, da jih temeljito preveri, da preuči vse okoliščine in motive, pridobi čimveč podatkov in nato karseda racionalno presodi, ali informacije držijo. Presodila sem, da so informacije o delovanju vodje slovenskih neonacistov v politični stranki držale. Zato sem bila marca 2013 zaslišana, oktobra lani pa sem sedla na zatožno klop.

Zdaj zatožna klop grozi še trem kolegom: Meti Roglič, Petru Lovšinu in Eriku Valenčiču. V teku so spremembe Kazenskega zakonika, ki gredo v delu, ki zadeva objavo tajnih informacij, v pravo smer. Toda država potrebuje tudi določbe, ki bodo obtožene ščitile pred neutemeljenim vlačenjem po sodiščih, odgovorne pa ustrezno sankcionirale.

Ta kazenski postopek je bil očitna zloraba državnih organov za zaščito interesov točno določene skupine. Danes, ko sem pravnomočno oproščena in lahko z nekaj distance gledam nanj, sem o tem še bolj prepričana. Pričakujem pa, da se bodo zdaj zganili taisti varuhi države, ki so se na račun davkoplačevalcev igrali na neuspeh obsojen lov na čarovnice.

Dragi varuhi, v kazenskem spisu s številko V K 17945/2013 je kup uporabnih podatkov. Veselo na delo!