Nedavno so se tudi v Sloveniji pojavili prvi plakati z napisom »Rapefugees not welcome«, ki so jih svetu predstavili nemški nacionalisti in fašisti po tem, ko je več sto žensk prijavilo spolno nasilje na praznovanju novega leta na prostem v Kölnu. Zdi se, da so ksenofobija, rasizem in nestrpnost spet dobili krila pod novim sloganom: »Zaščititi moramo naše ženske«. Zato je zdaj bolj kot kdajkoli prej pomembno, da po eni strani ne pristanemo na izsiljevanje tistih, ki želijo za promocijo lastne nestrpnosti uprabiti vsa sredstva, vključno travme posiljenih žensk. Hkrati pa moramo biti dovolj pogumni, da teh izkušenj ne relativiziramo ali zanikamo v strahu še večje nestrpnosti, temveč se vprašamo, kakšna mora biti naša družba, da do tovrstnih primerov nasilja nad ženskami ne bo več prihajalo. S strani kogarkoli.

Postavljeni smo pred zid

Zdi se, da danes nacionalisti stojijo na branikih Evrope zgolj za izbrane kategorije prebivalstva, njihov diskurz pa je neločljivo povezan s konceptom zasebne lastnine. Na začetku so si lastili teritorij (»braniti moramo evropske meje pred migranti«), nato so si lastili vlogo v kapitalistični produkciji (»braniti moramo naše službe, da nam jih ne vzamejo migranti«), kasneje svojo pozicijo v družbi spektakla (»pred migranti moramo braniti naš jezik, kulturo in navade«), zdaj je prišlo na vrsto še lastninjenje ženskih teles (»braniti moramo naše ženske pred migranti«).

Podoba, ki migrante enači s teroristi, jih ločuje na legitimne in dobre (begunci iz Sirije) in nelegitimne, torej slabe (vsi tisti migranti iz Severne Afrike, ki hočejo zgolj boljše življenje) je z enačenjem migrantov s posiljevalci evropskih žensk zaključena do popolnosti. Ustvarjen je vseobsegajoč Drugi; Tujec, zaradi katerega so vsi represivni ukrepi države (od žice, več policijskega nasilja na ulicah, nenehnega nadzora, ostrejše zakonodaje, usmerjene proti družbenim gibanjem, množičnih deportacij, dehumanizacije na meji, do na sploh nečloveškega ravnanja z migranti) kar na enkrat ne le nujne, temveč tudi upravičene.

Tovrstna nestrpna in dvolična retorika vseh tistih, ki so posilstva opazili šele, ko je to prijalo njihovim nacionalističnim ciljem, je dvojno nevarna: po eni strani širi slepo sovraštvo do vseh migrantov (v medijih nikoli ne zasledimo člankov z naslovom »Mladi opiti Slovenec nadlegoval Slovenko«), po drugi pa odvzema glas tistim, ki bi ga morale imeti v prvi vrsti: preživelim ženskam.

Tak diskurz vse tiste, ki imajo vizijo vključujoče Evrope brez meja, tudi postavlja pred zid: če nasprotuješ nacionalizmu, potem opravičuješ posilstva. Kdorkoli se temu diskurzu upre, je v najboljšem primeru označen za naivneža (kaj bi rekli, če bi se to zgodilo tvojim bližnjim) ali pa kar neposredno za podpornika posilstva. A ta dilema je lažna: zgolj zato, ker nasprotujemo sovraštvu, še ne pomeni, da ne moremo hkrati nasprotovati patriarhalnemu nasilju; tako v dejanjih, kot v besedah.

Dolga zgodovina opravičevanja rasizma v imenu žensk … brez žensk

Žalostno je, da moramo v 21. stoletju to posebej poudarjati, pa vendarle za začetek: nikakršna oblika spolnega nasilja (ki ga je v Sloveniji v povprečju deležna ena ženska na teden, pri čemer je v večini primerov storilec moški član družine) ni sprejemljiva. Kakršnokoli relativiziranje teh dejanj s podatki, da se večina posilstev ne zgodi s strani migrantov, ampak klenih Slovencev, prav tako ni sprejemljivo. Seksualno nasilje je seksualno nasilje, ne glede na to kdo (ali nad kom – ne pozabimo da mu niso podvržene zgolj ženske) ga izvaja, in v nobenem primeru ni dobrodošlo ali opravičljivo. A prav tako ni in ne more biti sprejemljivo opravičevanje rasizma v imenu posiljenih žensk.

Tovrsten diskurz sicer ni nič novega. V poznem devetnajstem in na začetku dvajsetega stoletja so v Združenih državah Amerike številni linči temnopoltih potekali v imenu zaščite belih žensk pred temnopoltimi posiljevalci. Čeprav to ni bilo utemeljeno z nikakršnimi statistikami ali dejstvi, je bilo več masakrov proti temnopoltim moškim sproženih zgolj na podlagi govoric.

Teh primerov ne moremo misliti onkraj tega, kdo si (je) v ZDA lasti(l) seksualnost belih žensk. Seksualni dostop do belih žensk je bil vedno viden kot trofeja belih moških – kot simbol njihove lastne moči. Ker so v družbi veljale za moralne in polne pozitivnih vrednot, so predstavljale belski privilegij, zatorej je bil del tega privilegija tudi zamejitev dostopa do njihove seksualnosti za zgolj izbrano skupino belih moških.

Vse sicer ni bilo enoznačno, saj so se številne feministke uprle temu, da bi njihova telesa in travme rasisti zlorabljali za svoje cilje. Pri tem je potrebno poudariti, da nikakor ne gre zgolj za zgodbo preteklosti. Ko je lani belopolti rasist Dylann Roof ustrelil devet temnopoltih ljudi v severnoameriški cerkvi, je med drugim to storil »ker posiljujejo naše ženske.«

A tovrstne primere opravičevanja nacionalističnega in rasističnega nasilja pa ne rabimo iti čez lužo, niti ne daleč v preteklost. V jugoslovanskih vojnah je bilo v devetdesetih posiljenih med deset in šestdeset tisoč (večinoma muslimanskih) žensk. Redki so bili primeri feminističnih skupin, kot so bile denimo Ženske v črnem, ki so to nasilje artikulirale kot nasilje proti ženskam (in ne (zgolj) etnični skupnosti), in hkrati napadale institut vojne, ki ni potekala »v našem imenu«.

Večina (moških) politikov je v tistem času množična posilstva interpretirala kot napad na suverenost nacije. Ženskam so odvzeli moč glasu in ne glede na to, da so bile te iste ženske, v imenu katerih so bojevali vojne, kasneje s strani istih moških množično zavržene in obsojane (ker so denimo zanosile s storilci posilstva), so si lastili pravico, da govorijo v njihovem imenu in jih potisnejo v vlogo žrtev brez glasu in mnenja ter branijo njihovo čast, pa če so to hotele ali ne.

Boj proti patriarhalnemu nasilju ni zgolj stvar žensk

Ko se vprašamo, ali so tisti, ki ženskam v tem trenutku prihajajo naproti, da jih zaščitijo, dejansko iskreni, se moramo vprašati predvsem, kdaj so se začeli zavedati dejstev o travmah posilstva in predvsem s kakšnim namenom. Spomnimo se le nedavne kampanje proti družinskemu zakoniku. Je šlo res za otroke, ali zgolj za nestrpnost?

Seksualno nasilje ni omejeno na specifično kulturo in je kot del vojne proti ženskam sredstvo njihovega podjarmljenja že stoletja. Gre za ultimativen mehanizem podreditve ženske, njene moči in seksualnosti. A dokler se na pozicijo branikov posiljenih žensk postavljajo tisti, ki situacijo razrešujejo z rasističnim hujskaštvom proti imaginarnemu kolektivnemu sovražniku, se zgolj nadaljuje viktimizacija vseh tistih, ki so preživele posilstva. S tem, ko se ženske reducira na »naše« in v njihovem imenu razpravlja o travmi, se ohranja patriarhalen odnos.

Čeprav je opravičevanje nestrpnosti v imenu žensk nesprejemljivo, je naivno misliti, da je mogoče patriarhalno nasilje odpraviti z nadaljnjo družbeno separacijo. Nasprotovanje seksualnemu nasilju vsekakor je stvar vseh spolov, torej tudi moških, a njihova solidarnost in odločenost se ne kaže v količini naključno pretepenih migrantov, temveč v preizpraševanju lastnega seksizma, konkretne solidarnosti s tistimi, ki so v družbi bolj targetirani od njih, opolnomočenega odnosa do vseh ljudi ter gradnje vključujoče skupnosti za vse.

Dokler nam država v imenu varnosti ponuja žičnato ograjo, deportacije, begunska taborišča sredi gozdov in popolno ločitev migrantov od preostalih delov družbe, tovrstnih vključujočih odnosov ne bomo mogli nikoli v resnici graditi. V takšnih pogojih bodo ostali neslišni tudi glasovi vseh tistih migrantskih žensk, ki so prav tako žrtve spolnega nasilja (spomnimo se le vseh afriških žensk, podvrženih seksualnemu nasilju vojakov Združenih narodov), pa o tem ne bodo mogle nikoli spregovoriti.

Kako naprej?

Nestrpnost se je danes iz fašističnih uniform preoblekla v olikane besede in kravate, a zato ni nič manj nevarna ali nestrpna. Varnost, ki jo ponujajo, ni varnost, ki prihaja iz družbenih vezi in solidarnosti, temveč izvira iz izključevanja, zapiranja v ograjene skupnosti za ohranjanje privilegija bogatih, belih, izobraženih. Ta politike iz naših družb izključujejo celotne populacije, kar v končni fazi zgolj oplaja težave te družbe.

Ko mislimo primer Köln, je jasno zgolj, da preprostih rešitev ni. Potrebujemo iskren pristop, kjer travm tarč seksualnega nasilja ne zanikamo, a njihovo dostojanstvo ohranjamo tudi tako, da njihovih travm ne zlorabljamo za propagando sovraštva in nasilja. Patriarhat in seksizem sta prisotna povsod, na nas pa je, ali ga bomo znali artikulirati v resnično odprti družbi radikalno enakih ljudi.