Pred vsako novinarsko zgodbo se, ne glede na izkušenost ali zagnanost avtorja, takoj postavita dva nasprotnika – čas in denar. Če želiš poročati, moraš teči vsaj stotinko pred vsemi ostalimi. Če želiš razkrivati, moraš biti pripravljen narediti še tri dodatne kroge, se vmes ustaviti in popraskati s tanko žičko tam, kjer nihče drug ni. Medtem denar s prekrižanimi rokami pred sabo počasi odkimava.

Razmerje med potrebnim časom in finančnim doprinosom je posebno napeto v poglobljenem novinarstvu. Preiskovalnega novinarstva namreč ni brez dolgotrajnega in osredotočenega pridobivanja podatkov, natančnega preverjanja dejstev in počasne predelave vsega zbranega v zgodbo. Ob tem je pomembna potrpežljivost, saj razkritja nikoli ne vodijo v takojšnje spremembe. Zaradi tega tovrstno novinarstvo znotraj velikih medijskih korporacij zlahka pade v predal z oznako »nedonosno«.

Kot ustvarjalec novinarskih vsebin si samo majhna, komaj opazna pika na robu medijske industrije, ki se z govorjenjem o koncu resnega novinarstva že leta sama pokopava. Dejstva o tem dolgotrajnem predsmrtnem krču so znana vsem – nihče več ne bere, nihče več ni pripravljen plačevati za medijske vsebine, še posebej za kvalitetne medijske vsebine ne. Bralci so svojo omejeno pozornost razpršili po neskončnih spletnih kanalih, oglaševalci so jim sledili, mediji pa se hkrati intenzivno digitalizirajo in zategujejo vložke v vsebinsko delo. Nahajamo se torej v precej paradoksni situaciji, kjer ni nobenega produkta ali storitve mogoče prodati brez dobre zgodbe, še posebno ne medijskega, hkrati pa so avtorji vseh tipov vsebin premalo plačani in znotraj medijskih korporacij velikokrat povsem nezaščiteni in celo izkoriščani.

Posledično se zdi, da v novinarstvu vztrajajo samo še tisti bedaki, ki ne znajo početi v življenju nič bolj donosnega, in norci, ki radi z nezaščiteno glavo dirjajo naravnost v zid.

Novinarstvo, ki stremi k družbenih spremembam

Vendar pa prav razpoke v obstoječem medijskem modelu ustvarjajo tako potrebo kot priložnost za nastanek novih, vsebinsko fokusiranih projektov, ki se nišno umeščajo ob splošno-informativne velikane.

»Naše delo se osredotoča izključno na resnično pomembne zgodbe – zgodbe z »moralno močjo«,« je načelo Pro Publice, enega iz vrste ameriških neodvisnih medijev za novinarstvo v javnem interesu. Novinarji Pro Publice so večkratni dobitniki Pulitzerjevih nagrad za novinarstvo, svoje delo pa  financirajo s pomočjo fundacij, ki podpirajo projekte v javnem interesu, in donacij bralcev.

Tega modela neodvisnega novinarstva zaradi neobstoja tovrstnih mehanizmov financiranja ni enostavno prenesti v slovenski prostor. Pro Publica, ki jo je leta 2007 ustanovil nekdanji direktor  Wall Street Journala, je ob zagonu prejela dolgoletno finančno podporo fundacije Sandler, ob tem prejema za svoje delovanje donacije bralcev, kar je pri nas precej nepoznan način podpiranja neodvisnega novinarstva.

Ustvariti v slovenskem prostoru medij za novinarstvo v javnem interesu, ki temelji na podpori bralcev, je s tega stališča skoraj bolno optimistično dejanje. Poskus delovanja na točki, kjer se zdi na prvi pogled karkoli povsem nemogoče.

Vendar smo v prvega pol leta delovanja s Pod črto, neodvisnim medijem za preiskovalno novinarstvo, ki ga soustvarjava z Anžetom Vohom Bošticem, kar nekajkrat prestopili tisto,  kar naj bi bilo »nemogoče«.

Ko je Anže, avtor zamisli za Pod črto in sedanji urednik, pričel lani zbirati finančno podporo za razvoj medija, ki se bo osredotočal na poglobljeno preiskovalno in podatkovno novinarstvo, so bila proti uspehu te zamisli vsa dejstva, ki jih je sploh mogoče našteti. Bil je sam, ni imel ekipe, ni imel registriranega medija, ni imel platforme, še račun, kamor bi lahko takratni bralci sploh nakazali svojo podporo, ni obstajal.

Ob tem iskanje odgovorov na vprašanja, kdo in kako izrablja javne funkcije, kam so izginili milijoni evropskih sredstev, zakaj je sodni sistem počasen ali zakaj je dostop do javne zdravstvene oskrbe pomanjkljiv, večinoma ne vodijo v lahko berljive, optimistične zgodbe za sproščeno branje ob jutranji kavi, s katerim je mogoče nagovoriti široke množice. Namen in družbena funkcija tovrstnega novinarstva je povem drugje – v izpostavljanju problematik, ki najbolj prizadenejo najšibkejše člane družbe, in ustvarjanju pritiska na odgovorne.

Deluj in pristopili bodo tisti, ki mislijo podobno

S finančno podporo, ki so jo bralci in donatorji namenili izhodiščni ideji, sva v pol leta vzpostavila Pod črto kot samostojen medij. Sestavili smo majhno ekipo zunanjih sodelavcev in z zunanjo podporo zgradili platformo. Z osredotočenim in natančnim delom smo skozi obravnavo različnih perečih tem skušali pokazati, česa smo na vsebinski ravni sposobni, gverilskim razmeram dela navkljub.

Število mesečnih bralcev je v nekaj mesecih zraslo z nekaj tisoč na nekaj deset tisoč. Naša razkritja so pričeli povzemati ostali mediji. Ob tem so naše zgodbe, kljub kratkemu roku delovanja, že vodile v spremembe, kar je končni cilj preiskovalnega novinarstva.

Vendar je vse skupaj še vedno samo začetek tega, kar želimo ustvariti. Najboljše preiskovalne zgodbe v svetovnem merilu nastajajo mesece in leta ter z mnogo večjimi sredstvi. Za prikaz resničnih učinkov preiskovalnega dela sta ob tem potrebni vztrajnost in potrpežljivost za sledenje podatkom in dokumentom, vzpostavljanje zaupanja virov in dolgotrajno pritiskanje na odgovorne.

Naša nasprotnika sta, kot pri vseh projektih, ki ciljajo na dolgoročne družbene spremembe, čas in denar. S kampanjo #PodpriPodČrto skušamo tako v kritično omejenem času pridobiti nujno potrebno podporo bralcev, ki je za naše nadaljnje delovanje pomembna tako s finančnega stališča kot moralne podpore našemu delu. Hkrati pa želimo razširiti med slovenske bralce poznavanje novinarstva v javnem interesu in posledičnon razumevanje razlogov, zakaj potrebujemo za ustvarjanje neodvisnih preiskovalnih vsebin podporo donatorjev.

Orjemo nekje, kjer so mnoga dejstva proti nam. A z jasno idejo, kaj počnemo, in optimističnim upanjem, da je tam zunaj dovolj vas, ki vidite naše delo kot vredno podpore.

Teoretična matematika se sliši enostavno: če bi nas bili naši redni bralci pripravljeni podpreti s petimi do desetimi evri mesečno, bi lahko na letni ravni delovali povsem neodvisno od drugih virov financiranja. Če bi nas večina mesečnih bralcev podprla z enim samim evrom donacije mesečno, bi lahko iz Pod črto naredili osrednji medij za preiskovalno novinarstvo z vsem, brez česar delujemo ta trenutek – redakcijo, rednimi sodelavci in potrebno tehnično opremo. Samo predstavljajte si, kakšne zgodbe bi pisali takrat.