Teče četrto leto odkar smo v klubu Tiffany pričeli podeljevati nagrade zlate tifanije, ki so namenjene dosežkom na LGBT sceni ali morda bolje skupnosti. Gejem, lezbijkam, biseksualcem, transspolnim osebam in ostalim identitetam katerim je skupno … skupno kaj? Skupna nam je (sub)kultura, seksualna usmerjenost, boj za priznanje enakih pravic, toda druži nas še več kot le boj proti odrekanju teh pravic. Organizatorji podelitve, točneje Akademija Tiffany, je mnenja, da našo skupnost druži kultura, ki se je razvijala skozi dolga stoletja, odkar smo se začele LGBT osebe pojavljati na tem svetu. Ta kultura pušča sledi v dolgi vrsti literarnih del, umetnostnih del in mitov.

Ne pušča pa le artefaktov, pušča tudi zgodbe posameznikov in posameznic, ki to skupnost ustvarjajo. Ne brez razloga. Ne brez razloga našo skupnost simbolizira mavrična zastava, saj vsebuje toliko različnih ljudi in skupin, ki vzpostavljajo prav posebne in nam lastne odnose. Imamo kraljice, ambasadorke, medvede, vile, angele, bogove, bajkerice, butche, femme, zastavonoše, volkove, trans-plemena, tete, sestre in še naprej brezmejno morje vlog in identitet. Njim so namenjene Zlate Tifanije.

Kako se je vse skupaj začelo?

V zgodnjih jutranjih urah je ekipa kluba po pospravljanju razdejanja klubskega večera slonela ob šanku in razglabljala o spregledanosti kulturnih izrazov, ki se zgodijo ponoči v temnih luknjah metelkovskih klubov. In ne le spregledanosti kulturnih produktov, temveč tudi vsakdanjega življenja. Kot ekipa smo priče bogati in tesni povezanosti posameznikov v nočnem življenju, naša življenja pa se z njimi vozlajo tudi v vsakdanjem “dnevnem” življenju. Priče smo njihovemu pogumu, s katerim pletejo odnose s svojimi partnerji in prijatelji. Kot organizatorji različnih prireditev, še posebej tistih “nočnih”, ki večini pomeni sprostitev po napornem delovnem tednu, vpetem v strejt svet, kjer boj za preživetje terja tudi vsakodnevno prilagajanje strejt pravilom obnašanja, imamo priložnost na lastne oči spremljati veličino odnosov LGBT na sceni. Med nami se sprehajajo vzvišene kraljice, ki jih spremlja drama na vsakem koraku. Tračarice skrbijo za dobro obveščenost o skrivnostih in trenutnemu dogajanju, to svoje delo pa opravljajo z ravno pravšnjo mero pretiravanja. Kraljice preobleke in drugi artisti krasijo noči s svojo gracioznostjo. Pogovarjamo se o vsakodnevnih dogodkih, o posameznikih in posameznicah, ki so z izpostavljanjem svojega telesa izborili pravice, ki jih uživamo danes. Vse to poteka tam nekje na obrobju, na samem robu družbe, na majhnem svobodnem robu nekega osvobojenega urbanega ozemlja, ki mu lokalci pravimo Tiffany.

V tistem zgodnjem jutru smo se počutili še posebej uporno in svobodno. Jezni smo bili na to prezrtost odnosov, bližine, umetnosti in kulture, ki gradijo našo skupnost. Zakaj nihče ne nagradi tega za odličen nastop, smo se spraševali, “oni si pa res zasluži nagrado za tračarico” so bili nezadovoljni in tudi hudomušni komentarji. “Kaj pa, če bi iz tega naredili šov in podelili nagrade? Za katere kategorije pa bi jih podeljevali? Definitivno mora biti drama queen. No, pa tudi peder in lezba leta. Pa prodor leta. Ja, prodor leta je nujen. In škandal! Pa ne smemo pozabiti niti na Dj-a in žur leta, saj smo le klub!” smo preigravali ideje. Zlate Tifanije so se razvile podobno kot ostali programski sklopi. Iz neresne obravnave dejanske realnosti, samoironije in percepcije potreb lastne skupnosti.

Kemp brez meja

Zlate tifanije se umeščajo v produkcijsko politiko kluba Tiffany, ki skuša vzpostaviti povezovalne kulturne artefakte na področjih, kjer opažamo njihov manko. Dopolnjujejo mrežo kulturnih elementov, na katere se lahko člani skupnosti oprejo pri izražanju svoje identitete. Predvsem pa na področju subkulturnega izraza, ki ga lahko povzamemo s pojmom kemp.

KEMP (angl. camp) – celoten niz vedenj, oblačenja, diskurza idr., specifičen za gejevsko, lezbično in trans subkulturo, za katerega so značilni subverzivnost, parodija, teatralnost, humor, samoironija idr.

Scenski odnosi LGBT skupnosti so v večini primerov, če uporabim blag izraz: nerazumljeni. Še več: v širši javnosti so zaničevani, označeni kot pačenje, pretiravanje, pretvarjanje in nič kaj „naravni“. Nič hudega, tudi nam se zdijo določeni strejt odnosi “nenaravni in pretirani”.

Kemp razumemo tudi kot sredstvo emancipacije naših odnosov, kulturno kodo, v kateri se sporazumevamo, reflektiramo našo skupnost in njeno vpetost v širšo družbo. Tifanije so nastale z namenom emancipacije kempa in emancipacije naših medosebnih odnosov, za katere se je zdelo, da so postali pod pritiskom medosebnih trenj in družbene klime nekoliko preresni.

Nesramno pretenciozne

Tifanije so v svojem bistvu pretenciozne in si želijo biti še pretencioznejše, kolikor so že tako in tako napihnjene druge podelitve nagrad. Te po navadi temeljijo na nekih izmišljenih normah in nagrajujejo odličnost posameznikov na nekem področju. So eden izmed vrst ritualov, s katerimi se ustvarja elita na poklicnem, političnem, kulturnem in marsikaterem drugem področju. In ne nagrajujejo samo članov teh elit, nagrajujejo tudi pravila obnašanja. Viktorji so na primer nagrade tistim, ki so pridobili največ gledalcev. Prešernove nagrade skušajo pohvaliti trud in ustvarjalnost slovenskih umetnikov in utemeljenost države v slovenskem jeziku ali slovenskem izrazu. Tifanije pa so sprevrgle te odnose, jih postavile na glavo. Nagrade so prejeli tisti na drugi strani: pedri, lezbe, drama queeni, ambasadorke, kelnarice, tračarice, škandali itd.

Nenamenoma pa se je zgodil majhen premik v dojemanju podelitve. Tifanije so kljub svojim željam po neresnosti in ironičnosti naletele na precej resno zadevo. Začele so namreč odkrivati heroje skupnosti. Heroje, ki jo ustvarjajo skozi celo leto, vsakodnevne heroje, ki so bili z nagrado ali nominacijo povzdignjeni v prostor javnega zavedanja. Primerov je več; Barbara Jezeršek za odkrit nastop na Olimpijskih igrah v Sočiju, Salome za življenjsko delo, Miha Kavčič s svojim javnim udejstvovanjem za pedra leta, ŠKUC Magnus za trideset let delovanja, Alenka Spacal in Kabaret Tiffany za umetniško delovanje in še mnogo drugih. Vsi ti dogodki bi zbledeli v zgodovino ali pa ostali v spominu le partikularnim skupinam. S podelitvijo nagrade oziroma že s samo nominacijo so bili afirmirani v skupnostni spomin. Težo nagrade daje tudi način izbiranja nominirancev in dobitnikov nagrad. Za večino kategorij namreč svoje izbrance in izbranke predlagajo člani in članice skupnosti.

Zgodilo se je v 2015!

Kaj nas čaka na prihajajoči podelitvi? Lansko leto je zaznamovalo kar nekaj dogodkov, ki so bolj ko ne obremenjevali življenje LGBT skupnosti. Ponovno se je razpravljalo o naši “naravnosti”, sprejemljivosti. Ponovno se je glasovalo o naših pravicah. Ponovno smo bili potrjeni kot drugorazredni državljani. Bo dobitnica za škandal leta ponovno Republika Slovenija, ki dovoljuje diskriminacijo svojih državljanov in državljank? Zdi se popolnoma verjetno. A bolj kot ta prezira vreden pravniški manever na Tifanijah ponovno pričakujemo nove heroje. Heroje in heroine, ki so s svojo prisotnostjo, zagnanostjo in nenazadnje kempovskim darom prinesli naši skupnosti nove barvite dneve in razburljive noči.