Davor Hafnar

Letnik 1983. Avtor Milenijske deklaracije 2015. Politolog, ki je več let delal kot novinar. Nekaj let pred Luko Mesecem je vodil študentsko politološko društvo. IT zanesenjak, ki so ga zaradi postavitve piratske strani že davnega leta 1998 vrgli z Arnesa. V prostem času je spisal nekaj aplikacij in vedno je do vratu zakopan v izmišljanje start-up projektov. Gostilniški pridigar, kot se je označil sam, sicer pa Ribničan, ki v zadnjem desetletju še ni našel izhoda iz Ljubljane.

Tvoj članek Odj**ite že s temi mladimi je prek družbenih omrežji delilo ogromno število ljudi – predvsem mladih, katere nagovarja in katerih situacijo opisuje. Kdaj si začel razmišljati, da bi v javnost lansiral svoje stališče, kako je nastajal ta zapis, kaj je bila zadnja pika na i, ki te je posedla pred tipkovnico?

Ko od službe, ki si si jo sam našel, plačuješ pokojnino (ki je verjetno ne boš nikoli videl), davke državi (ki ti nudi izključno skrajni kapitalizem), hkrati pa še najemnino za stanovanje (ki seveda ne bo nikoli tvoje), se vprašaš, kdo je tu nor in kakšen smisel ima vse skupaj. Pameten človek zaključi, da je edina dolgoročna možnost za normalnost tujina. Razmišljanje, da moraš biti kadarkoli pripravljen spakirati kovčke in zagrabiti priložnost na drugem koncu sveta, pa je res pika na i negotovosti. Čigava hudiča pa je ta država, če ne naša? Zakaj hudiča bi se pustili izgnati? Zakaj bi tiho sprejeli, da eni živimo v skrajni negotovosti kapitalizma, najbolj glasno pa se pritožujejo tisti, ki tudi na naš račun zahtevajo podaljšanje privilegijev socializma?

Torej trdiš, da danes ne gre več toliko za razredni boj, temveč za medgeneracijski boj.

Ne bi uporabil besede boj, ker je opolnomočenje mlajših generacij v interesu vseh. Smo srce, ki poganjamo in bomo vse bolj poganjali kri po gospodarstvu. Hkrati smo ekonomsko povsem odvisna generacija, ki ima od socializma samo razvlečen in razrednoten študij ter drago državo, katera nam zaradi visokih cen dela onemogoča zaposlovanje ali pa nam iz žepa pobira še tisto razliko, iz katere bi lahko vsaj sami kaj ustvarili.

Generacijska razdeljenost je očitna: pred 25 leti je bilo jasno, da se nepremičnine skuša razdeliti med čimveč ljudi, danes so cene kot v svetovnih prestolnicah, stanovanja in hiše pa marikje prazne. Kdor ima službo za nedoločen čas, ga je pogosto nemogoče odpustiti; služb, pri katerih delodajalec ne bi poskušal (bil prisiljen?) tako ali drugače zaobiti sistema, pa praktično ni. 20, 30 let nazaj nihče ne bi plačeval pokojnine, če ne bi vedel, da jo bo nekoč dobil, od nas pa se iz nekega izkrivljenega razumevanja solidarnosti pričakuje točno to. Država tako, kakor je urejena, najbolj perspektiven in konkurenčen kader izganja iz Slovenije. Temu se je treba zoperstaviti; ne samo zaradi prihodnosti naše generacije, ampak zaradi prihodnosti vseh generacij.

Koliko imaš priznane delovne dobe? Je realno pričakovati, da bomo imeli rojeni po letu 1980 pokojnine, kot jih poznajo danes naši starši in stari starši?

Težava je v tem, da vsi vemo, da bodo potrebne dodatne korekcije in da so kakršni koli izračuni lahko zgolj začasni. Nihče od nas realno ne pričakuje pokojnine, kar hitro potegne zaključek, da jo je neodgovorno plačevati. Boš raje financiral pokojninski sistem ali za ta denar raje kaj privoščil svojemu otroku, sebi, punci, nenazadnje svojim staršem? Od generacije, ki ji je vsak dan znova povedano, da “pač” živimo v kapitalizmu in ki se je s tem naučila živeti, neke pavšalne solidarnosti ni razumno pričakovati. Še več, bila bi neodgovorna. Delavne dobe pa imam za recimo kakšno tretjino časa, kar redno delam, torej dobra tri leta.

Nas bodo naši starši, otroci rojeni po 2 svetovni vojni, sploh lahko kdaj razumeli oz. razumeli našo socialno pozicijo? Si baby boom generacija zatiska oči?

Verjamem, da si generacija naših staršev ravno tako kot mi želi, da bi mi že stopili naprej in prevzeli odgovornost zase, za svoja življenja, za svojo odraslost. Da se to lahko zgodi na sistemski ravni, pa bodo potrebne precej korenite spremembe, ki bodo šle pogosto na račun ravno teh starejših generacij. Ampak proces se mi zdi nujen in treba ga bo predstaviti kot takega. Zagotovo je bilo veliko že izgubljenega, ker se nismo organizirali že prej. Izhodišče je sila preprosto: enakopravnost in neodvisnost; vsi odrasli državljani smo v enaki meri upravičeni do možnosti za spodobno življenje; privilegiji tistih, ki imajo, ne morejo biti financirani iz žepov tistih, ki nimajo, in tudi zaradi teh dodatnih stroškov morda ne bodo nikoli imeli.

Pred kratkim si napisal Milenijsko deklaracijo 2015. Kako se ta razlikuje od Majniške deklaracije 1989 in v čem, če sploh, sta si sorodni?

Idejo za dokument sem dobil po enem od mnogih pogovorov s kolegi na to temo, ko mi je postalo jasno, da je naša generacija krivdo za negotova življenja sprejela nase in da ni nikoli izoblikovala izhodišč upora, izhodišč in zahtev za svoje pravice. Deklaracija je poizkus na to temo. Oblika Majniške deklaracije 1989 se mi je zdela popolna, ker ji je težko očitati formo in učinkovitost, po drugi strani pa starejše generacije opominja, da smo pripravljeni zahtevati in prevzeti odgovornost zase, za svoje otroke in za državo. Znova gre za boj za neodvisnost; tokrat ne ozemeljsko, ampak socialno, ekonomsko in generacijsko. Sedaj se privilegiji socialne države, ki naj bi jih plačevali vsi, kopičijo pri starejših generacijah, naše premoženjsko stanje pa je odvisno od njihovih zmožnosti in dobre volje. To ni prava odraslost in zagotovo ni neodvisnost, težava pa je sistemske narave.

Je možno enakopravnost in ekonomsko neodvisnost danes izvesti brez revolucije?

Govoriti o revoluciji proti staršem in starim staršem seveda nima smisla. Kar se mora zgoditi je, da se depriviligirana skupina prepozna, izpostavi težave, in prevzame odgovornost za njihovo rešitev. V Sloveniji se ukrepi, ki gredo ali pa bi morali iti v smeri reorganizacije, pogosto označujejo kot varčevanje. Potrebujemo vzdržen, razumen in konkurenčen sistem, da pa do njega pridemo, bo moral vsak narediti par korakov nazaj. To, kar imamo sedaj, ne ustreza nikomur, ampak nihče nima poguma ali zaupanja, da bi kaj spremenil. Torej, po eni strani, ja – potrebna bo manjša revolucija, vsaj kar se tiče razmišljanja.

V pogovoru pred kratkim si mi dejal, da levica v Sloveniji, ki naj bi bila sinonim za socialno državo, še trdneje vzdržuje status quo v državi, kot desnica. Lahko pojasniš?

Imamo tragikomično situacijo, ko se levica v prvi vrsti bori za privilegije tistih, ki privilegije že imajo. Nastopa torej konservativno. Mlajše generacije se lahko temu samo čudimo. Interes mladih naj bi bil isti kot je bil leta 1968, ko si po končanem faksu dobil stanovanje in dosmrtno službo. To je norost. Mnogi lahko le zaključimo, da nam ne gre tako dobro, da bi lahko bili levičarji. Optika pa je: ljudstvo proti tajkunom, ljudstvo proti državi, ljudstvo proti neoliberalcem. Treba si je priznati, da boj za obstoječe pravice ni boj za pravice vseh. Boj za drugi januar, za regrese upokojencev ali boj proti znižanju plač v javni upravi (kateri traja že vsaj pet let, v katerih smo bili mnogi prisiljeni zamenjati po nekaj služb), je pljunek v obraz vsem, ki so predvsem zaradi napačnega emša ostali ujeti izven sistema. Če si bo levica res želela zastopati vse, bo morala presekati s politiko poskusov vzdrževanja stanja izpred 25 let in najti oporo pri tistih, ki zahtevajo in nudijo potencial za realne, sodobne in na enakopravnosti temelječe spremembe, ki edine lahko nudijo vzdržno socialno politiko.

Če pogledava razmere v Grčiji, ki naj bi napovedovale prihajajoči trend v Evropi. Zmaga levičarske Sirize, ki se upira Evropski uniji, javnomnenjska podpora programsko sorodni Združeni levici raste tudi v Sloveniji. Je odmik od neoliberalnih tirnic rešitev za evropsko mladino, za prekerce, za brezposelne?

Podobno smo se spraševali ob zmagi Hollanda v Franciji, pa smo hitro dobili odgovor. Bojim se, da je vprašanje Grčije bolj kompleksno, kot bi radi verjeli in da EU težavo bolj kot v dolgu vidi v moralnem hazardu. Če popusti Grčiji, bo jutri morda morala Italiji. Zato čudežev ne pričakujem, predvsem me skrbi, kdo bo prišel na oblast, če postane jasno, da levica ni rešitev. Je pa trend jasen: dlje kot konvencionalne politike ne bodo sposobne predlagati rešitev, večja je verjetnost, da na oblast pridejo prej marginalne ali skrajne opcije. Na dolgi rok bi si morda želel nekega skandinavskega modela, ampak danes pa bodimo realni in pristanimo na zahtevo, da vsi Slovenci živimo v sistemu, ki je enako ali liberalen ali socialen za vse.

Kakšno reformo potrebuje slovensko šolstvo?

Vprašanje zahteva širše preučevanje in bolj poglobljen odgovor, kot ga jaz trenutno lahko ponudim, lahko pa poskusim.

Zato sem vprašal, ker me zanima tvoje mnenje.

Brezplačen študij od začetka do konca ne bi smel trajati več kot tri leta – torej da si pri kakšnih 22ih letih z njim v osnovi zaključil, potem pa si priznaj, da si odrasel, in se neodvisno odloči, kako si boš naprej oblikoval življenje. Da se študira za to, da se lahko dela je v nebo vpijoča norost, razvlečenost študija pa zagotovo nekaj, pri čemer bi morali (dolgoročno predvsem v svojo korist) korak nazaj narediti mladi. Po drugi strani se danes svet prehitro spreminja, da bi stremeli zgolj k poklicni izobrazbi mladih, ker v tem primeru zgolj odlagamo težavo. Vsak ozko definiran poklic lahko namreč jutri postane nepotreben.

Imaš večletne izkušnje na področju novinarstva, kjer si bil med drugim eden od dnevnih urednikov takrat najbolj obiskanega časopisnega portala, pisal si politične kolumne, pokrival zunanjo in notranjo politiko … Medijski svet se je v digitalni dobi dodobra spremenil in številne medijske hiše so bile primorane sprejeti mnoge boleče kompromise, ki so posledično prinesli tudi padec kakovosti, več rumenih vsebin, manj raziskovalnega novinarstva, manj poglobljenih tekstov. To vse je odsev trga, današnjih kriznih razmer in drugačnih navad bralcev – digitalna doba je veliko prinesla, veliko pa je tudi odnesla. Kakšno bo novinarstvo v prihodnosti in kakšna bo vloga medijev?

Mediji imajo danes še vedno veliko vlogo na področju oblikovanja realnosti, kot jo dojemamo okoli sebe. Vsaj v kapitalizmu je verjetno večna težava novinarstva iskanje kompromisa med branostjo in relevantnostjo. Uspeh nekega članka lahko na internetu lahko sproti meriš s številom klikov; relevantnost seveda težje. Plačevanje dobrih člankov ni več ekonomsko smotrno, hkrati pa se je pismenost in sposobnost javnega objavljanja posameznikov v zadnjem času bistveno povečala. V prihodnosti zato pričakujem najboljše vsebine s strani množice tistih, ki sploh ne delajo v medijih, ampak bodo v življenju morda napisali samo en ali dva dobra članka. Ampak tista bosta res neprisiljena, iskrena, osebna in prelomna.

Ko si bil gost v našem podcastu Torpedo, si med debato o vsiljenem zadnjem albumu skupine U2, ki se je pojavil na vseh Applovih napravah znotraj iTunes, izustil zanimivo misel, ki je bila, da so Bono in druščina s tem kršili našo pravico do “ne imeti”. Digitalni plošček je, tako hitro kot je postal največkrat razmnožen, postal tudi največkrat izbrisan.

Še ena generacijska. Trenutno pač živimo s svetu potrošniškega preobilja, sploh digitalizacija je prinesla možnost neksončnega in brezplačnega deljenja. Če navežem nazaj na generacijsko problematiko; generacije pred nami imajo občutek, da nam s tem, ko nam sem pa tja kaj odstopijo, pomagajo. To pa hkrati vzpostavlja odnos odvisnosti in postane izgovor za prelaganje odgovornosti za svoje življenje na druge. Mnogi so v odsotnosti alternative prisiljeni živeti tako, kot zahtevajo starši. Morali bi imeti možnost, da pomoč staršev ali sprejmemo ali zavrnemo. Tako bi se mnogi rešili vnaprej začrtanega življenja, zavrnili take kompromise in imeli možnost ostvariti svoje življenje. Z drugačnimi politikami bi morali zahtevati, da sistem, ki ga plačujemo, vrača nam, ne pa staršem in starim staršem, do katerih smo potem v večnem razmerju odvisnosti, ki v resnici ne ustreza nikomur.