Grega Ciglar je odšel v Venezuelo kot mednarodni opazovalec lokalnih volitev preteklega decembra 2017. Študira politologijo na Fakulteti za družbene vede (FDV), je sodelavec Državne volilne komisije (DVK) in član njenega okrajnega volilnega odbora.

V Venezuelo ste odšli kot mednarodni opazovalec na povabilo volilne komisije CNE, ki je tam ločena veja oblasti. Kakšna je bila naloga opazovalcev na volitvah?

Res je. V Venezuelo sem odšel kot predstavnik stranke Levica, hkrati pa sem s tem predstavljal tudi Republiko Slovenijo. Tam sem bil del t.i. ekipe mednarodnih spremljevalcev volitev. Ekipa je bila sestavljena iz različnih ljudi iz celega sveta, med njimi so bili akademiki, predstavniki političnih strank, novinarji itd. Prav tako je bila prisotna organizacija CEELA, ekipa strokovnjakov za volitve iz Latinske Amerike. Vsi skupaj smo imeli eno samo nalogo: spremljanje celotnega procesa volitev, ki so potekale 10. decembra. Ves teden pred volitvami smo aktivno sodelovali pri procesu (ogled volišč, preverjanje naprav, pogovori s kandidati…). Na koncu smo na daljšem sestanku po volitvah zapisali svoja opažanja in podali končno oceno, ki je bila zelo pozitivna. Moram reči, da sem se kot član državne volilne komisije v Sloveniji na trenutke počutil kar neprijetno, ko sem videl, kako zelo zaostajamo za naprednim sistemom, ki ga imajo v Venezueli.

O Venezueli smo lahko prebrali veliko negativnih novic, še posebej glede slabih življenjskih pogojev v državi. Ne glede na to, da ste tja prišli kot gost vlade, kakšni so bili prvi vtisi ob prihodu v državo?

Vsekakor država ima težave, definitivno pa lahko rečem, da niti slučajno niso tako velike, kakor nam poizkušajo prikazati »mainstream« mediji. Realna slika je popolnoma drugačna. Res občasno primanjkuje določenih živil, zdravil ipd., toda niti v eni trgovini nisem videl popolnoma praznih polic. Videl sem borbene in odločne ljudi, ki kljub tem težavam nadaljujejo s svojim vsakdanjim življenjem. Predvsem so zelo iznajdljivi, npr. če za nekaj dni zmanjka jajc, namesto tega pač jedo kaj drugega. Lačnih ljudi nisem videl. Težave so, niso pa tako tragične, kot bi človek pričakoval.

Glavno vprašanje pa je, kdo je odgovoren zanje? V Venezueli sta se izoblikovali dve glavni argumentacijski liniji. Ena je opozicijska, ki pravzaprav za vse težave krivi socialistično vlado, druga pa je provladna, ki za težko situacijo krivi ekonomsko vojno, ki so jo zoper socialistično Venezuelo sprožile ZDA skupaj s svojimi zavezniki. Sam sem dobil jasen vtis, kaj o tem menijo navadni ljudje že iz mnogih pogovorov, ki sem jih opravil na ulicah Caracasa. Očitno večina ljudi bolj verjame vladi, kar se je izkazalo z veliko zmago na volitvah.

V medijih pogosto lahko slišimo, da velika (tiha) večina del Venezuelcev nasprotuje vladi. Kako so vas kot opazovalce sprejeti domačini?

To je bil zame najbolj zanimiv del. Sprejeti smo bili izjemno lepo. Domačini so bili zelo prijazni in veseli obiska. Neverjetni ljudje, resnično. Moram reči, da pri tem nisem opazil razlike med pripadniki vlade in opozicije, prav vsi so bili do nas izjemno prijazni. Vsak s svojo resnico, seveda. Se pa nikakor ne bi strinjal, da je velika večina proti vladi. Daleč od tega, prej bi rekel, da je manjša elitna skupina prebivalstva proti njej, medtem ko jo revnejši deli populacije, ki so sicer v veliki večini, zagotovo podpirajo. Ko sem se mudil v bogatejšem delu glavnega mesta, sem se pogovarjal predvsem s podporniki opozicije, ki so sicer bolje izobraženi, dokaj premožni in živijo kar razkošno življenje. Ko pa sem obiskal »barriose«, je bilo izjemno težko srečati koga, ki ni goreče podpiral Madurove vlade. Na vsakem zidu je bilo moč opaziti grafite Huga Chaveza, Madura, Fidela Castra in Bolivarja, seveda ob nujni spremljavi gesel o solidarnosti, internacionalizmu, socializmu, svobodi in ljubezni do revolucije. V teh barakah živijo revni ljudje, ki pa so neverjetno ponosni in borbeni. Revolucija jim je prinesla veliko sprememb na bolje, zato ji ostajajo zvesti tudi sedaj, ko država ni v rožnatem stanju.

Ali je bilo delo opazovalcev kakorkoli omejeno, ste imeli na primer možnost sestanka z opozicijo?

Ne. Delo ni bilo omejeno, nasprotno. Dejansko smo imeli možnost pogovora, kljub temu da je bil program pripravljen vnaprej. Tako sem recimo zaprosil za dovoljenje za izhod iz hotela, da sem se lahko sam sprehodil med ljudmi, kar mi je zelo koristilo. Takrat dobiš pravi vtis, pravo izkušnjo.

Da, tudi z opozicijo smo se dobili oz. imeli možnost pogovora s predstavniki opozicijskih strank, in sicer tako pred volitvami kot na dan volitev, ko so opozicijske stranke poslale svoje opazovalce na volišča. Slednje sem vselej vprašal isto: »Ali priznavate legitimnost volitev? Ali vse poteka tako, kot je treba?«, in moram reči, da sem bil nad njihovimi odzivi presenečen. Nihče ni imel nikakršnih pripomb nad procesom, izvedbo in legitimnostjo volitev. Zanimivo, glede na to, da smo takoj po volitvah spet prebirali obtožbe na račun CNE…

Kakšnega odziva ste bili deležni ob vrnitvi v Slovenijo?

Ob vrnitvi me je kontaktiralo nekaj medijev in posameznikov, ki so jih zanimale realna slika Venezuele in volitve, ki sem jih spremljal. Med mladimi je kar nekaj skeptičnih, razmišljujočih ljudi, ki mainstreamovski medijski logiki ne nasedajo. Vesel sem, da sem imel priložnost v živo spoznati Venezuelo in da lahko ljudem povem tudi svojo verzijo zgodbe, kot sem ji bil priča. Prav v ta namen bomo verjetno kmalu organizirali okroglo mizo, kjer bomo govorili o Venezueli in kamor so vabljeni vsi, ki kritično nastopajo do medijskega poročanja,.

Kaj so po vašem mnenju največji izzivi za Venezuelo, Venezuelce in Venezuelke?

Vsekakor stabilizacija vrednosti denarja. Hiperinflacija je daleč največji problem. To bo po moji oceni najbolj ključno za prihodnost te bogate dežele. Situacijo s hrano in osnovnimi potrebščinami so za zdaj kar stabilizirali, kar je bilo res ključnega pomena za stabilnost oblasti in mir. Mir, ki so ga dolgo čakali. Upam, da bo tako mirno še naprej, kajti divjanja opozicije, ki je na vrhuncu protestov celo zažigala žive ljudi, resnično ne bi želel videti.

Za zaključek, kaj je po vašem največji ‘fake news’, ki so ga lansirali mednarodni mediji o razmerah v Venezueli?

Vse skupaj je zelo zlagano, je pa dejansko največji »nateg«, ko pišejo o Nicolasu Maduru kot diktatorju, ki ga nihče ne podpira. Maduro je bil demokratično izvoljen na volitvah, ki jih opozicija sicer ne priznava, a treba je povedati, da ni do sedaj predložila nikakršnega (!) dokaza, ki bi izpodbijal legitimnost le-teh. Maduro je med revnejšimi prebivalci, ki tvorijo kakšnih 60–70% države zelo priljubljen. Predvsem zaradi nadaljevanja chavističnih politik (Program vseljevanja (Mision viviendas), v katerem so zgradili več kot 1,9 milijona socialnih stanovanj, CLAP prehranjevalni program, ki omogoča subvencijonirano prehrano prebivalcem ipd.), ki so neprimerno izboljšale življenje mnogim. Tako, da bi kot »fake news« vsekakor izpostavil tovrstno »poročanje«, ki je skrajno neokusno in neprimerno, da ne uporabim kakšne druge besede.

Preberite si tudi temo tedna Svet proti Venezueli.