IGOR SAMOBOR

Eden od najprepoznavnejših slovenskih gledaliških in filmskih igralcev, je lani, leto dni po prejetju Borštnikovega prstana za življenjsko delo, postal direktor ljubljanske Drame. Programsko in ustvarjalno bogata kulturna institucija, katere stavba pa dobesedno razpada in je kot prostor za igralsko in tehnično ekipo že mnogo let premajhna. Neodgovorni lastnik je država. “Takšno stanje pove veliko o odnosu politike do kulture, umetnosti, jezika – do tistega, kar je esenca naše nacionalnosti,” meni Samobor.

Na katerem področju so vam vaši predhodniki v Drami pustili največ dela? Kaj je bilo tisto, kar si želite najbolj spremeniti oziroma ali to že spreminjate?

Iskati napake, storjene v preteklosti in kazati s prstom nanje, bi bilo zelo nespametno, predvsem pa neproduktivno. Dejstvo je, da je ansambel zmanjšan za precejšnje število članov. Razlog so različni varčevalni ukrepi. Zaposlovanja pa so ta hip praktično nemogoča. Trenutek v katerem živimo je izrazito nenaklonjem mladim in njihovo vpenjanje v ansambel je naša glavna naloga. Igralska družina mora imeti naraščaj, tako pač zahteva narava našega dela. Drama Laboratorij, ki smo ga uvedli in je nadvse uspešno startal s trilogijo Čakajoč Supermana, je ena od postaj, na kateri mladi igralci lahko postanejo del naše družine.

Kako ste na novo vzpostavili odnose s svojimi kolegi igralci, ko ste naenkrat iz igralskega kolega postali tudi njihov nadrejeni, ki se mora namesto zgolj z igralskim poklicem in umetniškim izražanjem ukvarjati še z birokracijo, številkami in vodenjem institucije? Ste se kdaj v preteklosti že videli v tej vlogi?

Odnosov nismo vzpostavljali na novo, vsaj jaz si jih ne bi želel in nove razdelitve vlog ne občutim kot oviro. Edina stvar, ki nanjo nisem bil pripravljen, je število ur, ki jih prebijem v pisarni in na ta način izgubljam stik z veselji in skrbmi, ki jih prinese študij posamezne predstave. So trenutki, ko obžalujem vsako sekundo, ki jo preživim v pisarni, spet drugič pa, ko sedim na kakšni premieri, uživam, kot da sem sam na odru. Mešani občutki.

Vaša življenjska sopotnica je prav tako direktorica gledališča (MGL). Se doma pogovarjata tudi o tem, ste črpali tudi kaj iz njenih izkušenj?

Seveda se pogovarjava tudi o tem, logično. Ona ima več kot deset let izkušenj z vodenjem gledališča in neumen bi bil, če ne bi poskušal črpati iz tega vira.

Vaša družina je nasploh obarvana zelo igralsko – tudi sin Filip je vzpenjajoči se igralec. Ste ga pri njegovi poti vzpodbujali ali mu morda v neki točki to celo odsvetovali? Se vam zdi, da se je zavedal, da bo nanj hotel ali nehote na začetku padla očetova senca?

Poznam veliko igralcev, ki so zrasli v podobnem okolju – kot Filip. Ne vem od kod je pri nas točno na tem področju takšna zaskrbljenost. Znano je, da se talenti v veliki meri podedujejo. Zdravniki, odvetniki in drugi mnogokrat prihajajo iz družin, kjer se že generacije ukvarjajo z istim poklicem. Moj stric je bil električar in njegov sin je bil električar. A ni čudno, da se okoli tega ni nihče razburjal? Nasprotno – vedelo se je, da je zanimanje za to stroko v hiši in da je to lahko samo dobro. Filipa ni nihče vzpodbujal in nihče mu ni ničesar odsvetoval. Vse lepote in groze igralskega poklica je lahko videl v živo. Odločil se je, kot se je. Trenutno končuje akademijo, se posveča delu z največjo vnemo in srčno upam, da moje “sence” kmalu ne bo več občutil.

Se vam zdi, da ministrstvo za kulturo oziroma država dovolj podpira, subvencionira gledališča oz. se vam zdi, da bi jih morala bolj? Koliko se Drama financira iz svojega lastnega žepa (prodane vstopnice) in koliko iz davkoplačevalskega denarja?

Sredstev za celotno poslovanje je absolutno premalo. Drama je sicer subvencionirana v takšni višini kot večina primerljivih gledališč v Evropi. S to razliko, da moramo lastno pridobljena sredstva uporabljati tudi za plače – za katere ne dobivamo dovolj sredstev, za vzdrževanje opreme, ki je popolnoma zastarela in za vzdrževanje hiše, ki polagoma razpada. Vsega tega primerljivim gledališčem v Evropi ni treba, ker za to poskrbi lastnik – država.

Že nekaj časa se znotraj gledaliških krogov govori, da je Drama kot prizorišče postala absolutno premajhna. Kako rešujete/boste reševali prostorsko problematiko?

To, da je stavba Drame v popolnoma iztrošenem stanju, je verjetno jasno že vsem. Da ob nalivih teče na oder, da je vlaga, ki se razširja po stenah že več kot dva metra visoko, da odpada omet, da v prostorih kjer vadimo ni zračenja, da je vsa lučna in tonska oprema za odpis, da ni prostorov za vaje in normalno delovanje, da so garderobe za igralce v obupnem stanju, za večino tehnike pa jih sploh ni … Skratka – v obupnih razmerah delamo predstave, ki dobivajo nagrade in jih vabijo na festivale. V takšni hiši dela, kot se radi hvalimo, najboljši ansambel pri nas. In kar je najbolj zaskrbljujoče, je to, da je vse skupaj postalo samoumevno. Takšno stanje pove veliko o odnosu politike do kulture, umetnosti, jezika – do tistega, kar je esenca naše nacionalnosti. V trenutnih podivjano kapitalističnih razmerah to očitno ne pomeni kaj dosti. Mogoče ob volitvah, v zadnjem času pa še to ne več. Za zgradbo Drame bi morala poskrbeti država, ki je lastnik nacionalnega gledališča. Tako je urejeno v vseh državah tega sveta. Pri nas pa, zaradi pomanjkanja vizije v vseh letih od osamosvojitve naprej, z izjemo “nasedlega” projekta obnove Drame, ni bilo storjeno nič.

Kakšen odnos imajo – po vaših opažanjih – do gledališča danes mladi? Se jim zdi v dobi posploševanja, poenostavljanja uprizoritvenih umetnosti in poplave novih tehnologij morda abstraktno, tuje, iz nekega drugega časa?

Ne verjamem, da je tako preprosto. Če navedem samo nekaj statistik: v Drami imamo porast pri študentskem abonmaju za 7 odstotkov, pri Najst abonmaju za 160 odtsotkov, pri abonmaju Ciciban pa za 6 odstotkov. Dijaški abonma tudi narašča. To govorim predvsem zato, ker bi rad pojasnil, da zanimanje za gledališče pri mladih kljub vsem stvarem, ki jih naštevate, narašča. Kljub lažje dostopnim, cenenim vsebinam, kljub enostavnejšemu pridobivaju informacij – kljub vsemu ostaja magija srečevanja z zgodbo, z živim pripovedovalcem, s skupino ljudi, ki pred nami v živo ustvari domišljijski svet. Potreba po takem doživetju je bila nepremagljiva skozi tisočletja in verjamem, da bo tudi poslej.

Kdo danes hodi v gledališče, ki je bilo v različnih časovnih odbobjih rezervirano za različne skupine ljudi – nekoč za elito, spet drugič za rajo?

Zmeraj so hodili ljudje, ki jih je iz tega ali onega razloga teater privlačil. V Antiki so se praznikov gledališča udeleževali vsi, Commedia dell’arte je na trge pritegnila preproste ljudi, Shakespearov Globe prav tako. Moliere je najprej odigral predstavo za kralja in spremstvo, potem še za ostale. V 18. in 19. stoletju je bila gledališka škatla namenjena povečini za meščane, teater v socializmu je bil namenjen delavskemu razredu in tako dalje. Danes je situacija zelo demokratična in v gledališče prihajajo ljudje različnih skupin, pač glede na pričakovanja in interes.

Kakšno je danes sporočilo gledališča, kakšen jezik govori – čigav – in koga nagovarja?

Gledališče je zmeraj aktualno, ker ga ustvarjajo sodobniki za sodobnike. Vsako vsebino, pa naj bo še tako stara, presejemo skozi sito današnje občutljivosti in jo predstavimo na čitljiv, sodoben način. Gledališče nagovarja vse, z jezikom, ki ga govorimo vsi.

Katere predstave bomo lahko videli v tej sezoni in kako ste izbirali dela, ki bodo uprizorjena?

Letošnja sezona poskuša odgovoriti na to kaj smo, kdo smo, kje se nahajamo – identiteta je “rdeča nit” sezone. Od Čarobne gore, ki postavlja idejno platformo za razmišljanje o 20. stoletju, Tugomerja, ki na novo preverja naš konstitutivni mit, Iliade, ki je mit o nastanku naše z vojnami preluknjane civilizacije do Vojnovičeve Jugoslavije, moje dežele, ki sestavlja delčke slike nekoč skupne dežele. Besedila so prihajala zelo različno. Nekatera po dolgih pogovorih in razmislekih, nekatera pa hipno, kot plod čiste inspiracije. Verjetno je zmeraj tako, ampak zame, ki prvič to delam, je to popolnoma novo in fascinantno.

Za konec pa, če pogledava malo v prihodnost. Direktorski stolček je že neka funkcija, ki terja tudi politično držo in jasno stališče. Obstaja možnost, da bi vas morda nekoč zamikala tudi politika – morda ministrstvo za kulturo?

Uf, na kaj takega pa nisem še nikoli pomislil.