Letnik 1985. Rojen v Novem mestu. Pisatelj, režiser, scenarist. Že kot gimnazijec je napisal zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, ki je bila leta 2004 nominirana za najboljši literarni prvenec. Diplomiral je iz filmske režije na AGRFT. Med njegova literarna dela spadajo Camera obscura (2006), Sanjajo tisti, ki preveč spijo (2007), Fasunga (2007) in V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta (2009). Svoj prvi celovečerni igrani prvenec (Izlet) je posnel leta 2011, dve leti kasneje je kot koscenarist podpisal pri filmu Razredni sovražnik, ki ga je režiral Rok Biček. V gledališču je svojo prvo predstavo na oder postavil v Mini teatru (Divjad, 2013), te dni pa sodeluje z Mestnim gledališčem Ljubljanskim (MGL), kjer si lahko ogledate njegovo uprizoritev Menjava straže. 5. junija bo dopolnil 30 let in kar naenkrat ne bo več med najmlajšimi ustvarjalci v slovenskem umetniškem prostoru. Sicer pravi, da ne ve, kaj se v tridesetih spremeni, saj, tako Gazvoda, las nima že od dvajsetih, vedno je imel špegle in rad je bral knjige: “V bistvu sem šestdeset že od desetega leta. Mogoče bom pri petdesetih šel na Krf na absolventa ter postal didžej, kot nek bizarni Benjamin Button.”

Tudi tvoja zgodba (Menjava straže) se odvija v lokalu, v gostilni. Številne slovenske zgodbe se odvijajo v gostilnah. Pa naj bodo prikazane na televizijo v obliki nadaljevank, na filmskem platnu ali v literaturu. Zakaj meniš, da je temu tako in ali Slovenec res ne more ubežati usodi točilnega pulta?

Saj jih ni tako veliko. Veliko nadaljevank se odvija med veselimi ljudmi na kmetih, v literaturi pa imamo ponavadi junake, ki se ukvarjajo s tem, kako napisati roman, pa so slučajno pristali za šankom. Filme snemamo večinoma poleti v naravi, da imamo dovolj časa sonce. V gledališču je pa scenografija že malo passe. Luštno se imamo.

V opisu predstave Menjava straže je zapisano, da ljudje tam za napitnino puščajo svoje usode, hrepenenja, strahove, ljubezni. Zveni precej dramatično in melanholično za komedijo. Je bil tvoj prvotni namen gledalce nasmejati in si se potem nekje med pisanjem, med razvijanjem zgodbe in likov premislil? Zakaj?

Da uporabim besede prijatelja Luke Cimpriča – če bi to storil, bi bil res na polno pek. Nikakor si ne moreš vmes premislit. Menjava straže je bila že od začetka planirana kot ena taka mehka mačka, ki ti skoraj nevidno porine kremplje nekam globoko pod kožo. Je pa to en tak človeško-slovenski komad, kot je v recenziji napisala Lejla Švabič. Gledalci se nasmejejo sproti, želim si pa, da jim moje delo pusti nekaj za sabo. Da ne obstaja le tisto dobro uro in pol. O tem smo se veliko pogovarjali z igralci, ki so sijajno ujeli to, kar sem hotel. Vedo, kdaj so smešni, ampak so tudi v tem tako zelo človeški. Menjava straže je fenomenalno odigrana predstava in res sem srečen zaradi tega.

Stari lastnik mora lokal zapustiti novemu, nato pa se stari in novi obiskovalci, oboji zvesti, združijo za njegovo ohranitev. Kot sem prebral, si idejo dobil iz resnične situacije, ko si v enem od znanih ljubljanskih lokalov videl dva tabora ljudi (staroselce in tiste, ki jih je tja privlekel novi lastnik) ter poglede med njimi. Kaj te je pravzaprav v vsem tem tako navdihnilo? Se ti zdi, da za dober zaplet zgodbe nujno in vedno potrebujemo dva nasprotna tabora?

Že v vrtcu smo imeli vojne s Pikapolonicami. To so bili vrstniki iz sosednje učilnice. Res so bili pokvarjeni, urinirali so na storže, preden so nas obmetali z njimi. In tako nekako greš skozi življenje. Vsak od nas je v enem taboru, pa če zase še tako misli, da je nad tem. Nekaj ti je v življenju pomembno. Ljubezen, denar, avto, stanovanje, služba, lokal, … in ko nekdo stegne prstke po tem, boš reagiral. Tako ali drugače. Zato so konflikti vedno zanimivi v umetnosti. Razumemo jih, ker je to način, s katerim ohranimo bistveno, ohranimo naše. Si kdaj razmišljal, zakaj gredo ljudem na živce preveč prijazni ljudje? Takšni, ki so do vseh dobri, ki vse sprejmejo? Ne bi nam smeli iti. Pa nam gredo. Zato, ker če so ti vsi ljudje in vse stvari enako pomembne, ti ni pomembno nič. In na takega človeka ne moreš računat. In tu se začne in konča vsa človeška tragedija. Da boš dober človek, boš moral najprej sprejeti odločitev, zaradi katere bo nekdo trpel. Ker, če je ne boš, boš trpel ti, ker boš na koncu ostal sam. In krog gre naprej, kot v Levjem kralju.

Izjavil si tudi, da predstava ne govori proti esteblišmentu in da si se zadnje čase izrazito distanciral tako od komentiranja kot od razmišljanja o stanju v državi, politiki, svetovnem gospodarstvu, svoji izgubljeni generaciji, sanaciji bank in prepisanih diplomskih nalogah. In bolj kot si se odmikal, tišje je bilo, praviš. Se ti ne zdi problematično (še posebej danes, v teh časih) biti apolitičen?

Zakaj bi to bilo problematično in kaj so “ti časi”?  Se ti zdi, da naš prostor res lahko prenese še enega kaj-je-šlo-narobe analitika? Enkrat bo tudi ta vlada šla, ekonomija se bo spremenila, politiki se bodo postarali in govorili še večje bedarije, novi obrazi bodo dobili zatohel zadah, blabla. In na temu pogorišču bomo kar naenkrat našli ljudi, ki so medtem živeli svoje zgodbe, intimne in zanimive in neverjetne in pretresljive, ampak nihče se ni z njimi ukvarjal. Nihče. Danes si pri nas najbolj ekstravaganten, če govoriš o človeku. V bistvu nisem apolitičen, sem samo zelo, zelo alter. Danes ljudi bolj iztiriš, če jim pokažeš čustvenega človeka, kot če na odru seksaš z mrtvo kravo. Je pa ta debata o političnem prišla že čisto v vsako poro našega bivanja. Švicamo dnevno politiko. Če v tekstu, ki ga pišeš, samo namigneš na neko odmevno novico, takoj sprožiš huronski smeh. Ljudje razmišljajo samo še o tem in edino to prepoznajo, ker se ne pogovarjamo več o ničemer drugem. Nobeno dobro napisano ali uprizorjeno delo, ki ne sproži neke mini politične afere, ne pritegne nobene pozornosti, če ni ravno kuharski priročnik.

“Človek je v življenju večkrat ranjena žival kot karkoli drugega,” pravi doktor v predstavi. Se strinjaš s tem citatom enega od tvojih likov?

V kontekstu, ki ga on pove, zagotovo. Kar je tisto, kar šteje. Doktor, ki mu je dal življenje Janez Starina, razdre kar nekaj krepkih. Zanimivo je, kako so nekateri gledalci v njem našli nekakšen “comic relief”, čeprav je daleč od komičnega. Je lik, ki ima najmanj, a hkrati zelo odzvanja. In Janez ga je res naredil natančno, dostojanstveno … kot nasploh vsi igralci vse like. Sprijaznili so se z njihovimi napakami in jih ravno zato naredili tako krvave pod kožo.

Redkokdaj se zgodi, še posebej na gledališki, literarni in filmski sceni pri nas, ki ji vlada “stara garda”, da nekoga, ki še ni dopolnil 30 let, hvalijo, nagrajujejo in mu celo odstopijo prostor za ustvarjanje. Mlad si doživel podporo tako občinstva, kot tudi stroke. Letos 5. junija boš dopolnil teh 30 let. Kaj se bo spremenilo?

Nekateri od stare garde so čisto fajn. Nekateri pa ne. Kot tudi od mlade ne. Saj bomo tudi mi zrasli in med nami bo tudi ravno toliko smrdljivčkov, kot ji je zdaj pri koritu. Mogoče se bom jaz komu od mladih takrat zdel škodljiv. Mogoče se komu zdim že zdaj. Ampak to me ne zanima, ker bi nas moralo dosti bolj zanimati to, kar delamo, kot to, kar delajo drugi. Ker zato sem dobil priložnosti, ki sem jih. Nikogar nisem poznal, ko sem prišel v Ljubljano, nihče iz moje družine ni imel nikakršne veze z umetniško srenjo. Samo rad sem delal to, kar še vedno rad delam. In kar nekaj ljudi je verjelo vame, nazadnje zagotovo Ivica Buljan, Robi Waltl ter Barbara Hieng Samobor, da sem lahko sploh zalaufal tole gledališko kariero. Kaj se pa v tridesetih spremeni, pa ne vem. Las nimam že od dvajsetih, vedno sem imel špegle in rad sem bral knjige. V bistvu sem šestdeset že od desetega leta. Mogoče bom pri petdesetih šel na Krf na absolventa ter postal didžej, kot nek bizarni Benjamin Button.

Kako drugače sam doživljaš pisanje scenarijev za gledališče in na drugi strani za film? Če ne govoriva zgolj o tehničnem vidiku, temveč o zgodbah, razpletih, likih in predvsem tematikah. Jih prvi prvem in drugem izbiraš in formiraš drugače?

Je drugače, seveda. Lokacije, pogledi, medij, vse. Hkrati pa se mi povsod priplazi človek.

Film Razredni sovražnik, kjer si podpisan kot koscenarist, je povzet po resničnih dogodkih. Zgodba je postavljena v eno od slovenskih srednjih šol, kjer dijaki nikakor ne morejo sprejeti zahtev novega učitelja nemščine. Njihov odnos se zaostruje iz dneva v dan in po samomoru dijakinje njeni sošolci krivdo pripišejo učitelju. Je to zgodba s tvoje srednje šole in ali lokalci vedo, kateri učitelj je služil kot navdih? Se vam je kdaj javil, omenil, ste slišali za njegov kakršenkoli odziv?

Samomor se je v moji srednji šoli res zgodil. In najbrž še na kakšni drugi šoli. Vse ostalo je konstrukt. Takega učitelja kot je Robert v Razrednem sovražniku na naši šoli ni bilo in nikoli nisem rekel, da mi oziroma nam je kakršenkoli učitelj služil kot navdih. Bi potreboval precej dobre dokaze, da bi sploh začel razmišljati, da bi človeka obtožil česa takega. To so težke stvari.

Velikokrat slišim, da je na slovenski gledališki in filmski sceni prostor zgolj za določena ena in ista imena. Si tudi sam takšnega mnenja in kako meniš, da bi se morali znotraj kulturniških krogov spopadati s tovrstnimi zaprtimi elitiziranimi krogi, ki skrbijo zgolj za svoje interese, mlajši in drugi nadarjeni ustvarjalci, ki nimajo potrebnega zaledja, pa vedno znova naletijo na zaprta vrata?

Zdaj ti bom malo vrnil žogico – a ni to bolj naloga novinarjev? Da, če je res tako, kot praviš, poiščete problematične osebke in dejanja in jih izpostavite? Ali smo preprosto premajhni zato, ker slej ko prej z vsemi pijemo na nekem takem ali onakem festivalu in po parih glažkih tisti človek niti ni več tako smotan? Jaz imam svojo top listo ljudi, ki me ne v kreativnem ne v človeškem smislu ne zanimajo, ampak jih ne bom nikoli izpostavil. Ker nisem za to poklican, to ni moja naloga, to bi bilo arogantno, nekolegialno in hkrati pa – mogoče pa zanimajo koga drugega. Mogoče zanimajo mnogo drugih in mogoče ima mnogo drugih listo, na kateri sem jaz. Jaz lahko le ponudim to, kar delam in upam, da najdem somišljenike. In sem jih, kar nekaj.

Si v zadnjem času opazil kakšne mlade nadobudne ustvarjalce na področju gledališča, filma in literature?

Kaj bi dal, da bi me to vprašal po poletju. Zdaj bom namreč prebral vse zamujeno, največ ravno knjig mojih vrstnikov. Všeč mi je poezija Katje Perat, recimo. Pogrešam pa scenariste in dramatike.

Katere tematike, zgodbe te še zanimajo in bi jih v prihodnosti rad preoblikoval v romane, filme ali tekste za gledališke uprizoritve?

Rad bi naredil eno poroko. Ali pa fantovščino. Neke te obrede, kjer se zdi, da se bo življenje naslednji dan spremenilo, končalo. Ampak se je za nekatere že dosti, dosti prej. Pa čisto slovensko sceno bi naredil. S tistimi piškoti v obliki breskvic, fantovščino pa s križem in plavanjem v reki.

Načrtuješ v bližnji prihodnosti morda ponovno posneti kak film?

Seveda. Ampak to pa, zelo žal, ni odvisno le od mene.

Si kdaj kakšna sodelovanja že tudi zavrnil?

Sem, zaradi poslovnih in osebnih razlogov. Ampak to je normalen proces. Nekatere stvari te pač ne zanimajo.

Katere režiserje in igralce pri nas najbolj ceniš?

Joj, meni je tako grozno naštevat, ker se potem par dni po intervjuju spomnim še koga. Cenim vse, s katerimi sem delal in s katerimi še bom.

Za konec pa mi povej, o čem sanjaš? So tiste tvoje najbolj nore otroške sanje še žive? Ali pa kasnejše – najstniške, študentske? Saj veš, kam merim … Bi bila zate ultimativna filmska potrditev in potešitev to, da bi nekega dne stal na odru v Hollywoodu in se zahvalil Akademiji, ali se bolj nagibaš k evropskemu filmu, zlatim palmam, Benetkam in Berlinu?

Šel bi nekam. Težko diham tu. V kreativnem smislu. V življenjskem se imam lepo, kot že dolgo ne. Ampak pri meni je to neločljivo prepleteno. Težko najdem ljudi za pogovor o stvareh, ki me zanimajo. Saj mogoče je to moj problem. Ne vem … karkoli bom rekel, bo zvenelo ali kot neko svetoboljsko jamranje ali kot vsem dobro znani kliše “nagrade me res ne zanimajo, jaz bi rad samo rešil svet in vesolje”. Ja, zagotovo sanjam o tem, da bi prebil meje Slovenije. Malo sem jih že, Divjad bodo recimo igrali v italijanščini, kar me neizmerno veseli. Vem samo, da ne bi bil rad star in zagrenjen, čeprav počasi čutim, da sem na dobri poti. Neko nagrado za življenjsko delo mi bodo že dali in takrat bom dajal neke patetične intervjuje in reminisciral o mladosti in kaj vse bi lahko naredil. Mogoče pa ne. Mogoče bom šel pa jutri v London. Samo migat ne smem nehat. Tak morski pes sem, ki se boji jesti druge ribe. In drugih morskih psov. In tistega temnega, skrivnostnega, tako dišečega dela oceana. Ampak enkrat me bo tok zanesel tja. Samo šele takrat bom videl, kaj se tam skriva.