Letnik 1970. Režiser in dramaturg. Rojen v Mariboru. Po končani srednji šoli se je leta 1991 vpisal na AGRFT, kjer ima dve diplomi. Od leta 2000 je umetniški vodja ŠKUC gledališča, zaposlen pa je kot režiser v uredništvu igranega programa Radia Slovenija. Na noge je postavil številne gledališke predstave in radijske igre, zadnja od njih je bila uprizoritev Brez solz za pedre v Cankarjevem domu lani decembra, ki si jo boste lahko ogledali v prihodnjih tednih še 27. januarja in 15. februarja. Za predstavo, ki temelji na resničnih dogodkih, sicer obžaluje, da je ne bodo ponovili 120-krat, kot na Švedskem. To pa zato, ker je tudi zadnji referendum pokazal, da Slovenija “solz za pedre” ne bo točila.

Brez solz za pedre (No tears for queers, 2008) avtorja Mattiasa Brunna je predelava istoimenskega romana Johana Hiltona, zapisanega po resničnih dogodkih. Je dokumentaristični zapis treh umorov, zagrešenih na različnih krajih, v treh različnih časih. Skupno jim je zgolj eno – da so bile žrtve geji. Zakaj si si odločil izbrati ravno to predstavo? Se ti zdi, da se danes v Sloveniji, torej leta 2016, spet ustvarja podobna klima?

Besedilo švedskega igralca, režiserja in dramatika Mattiasa Brunna sem dobil v branje že vsaj dve leti, ali morda še kakšen mesec več, pred našo premiero. Na besedilo me je opozoril pesnik Brane Mozetič, njega pa igralka Suzana Grau. In ko sem ga prebral, sem bil pretresen. Redko dobiš v branje dramsko besedilo, ki na tako ekspliciten način govori o zločinih iz nebrzdanega, globokega, nerazumljivega in neupravičenega sovraštva. Drama Brez solz za pedre odpira temo homofobnega nasilja, njena prednost pa je v tem, da se avtor besedila ne opredeljuje, ne moralizira in ne dela zaključkov. Po drugi strani pa Mattias Brun, ki je raziskal številna policijska poročila, intervjuje, obdukcijske zapisnike in zapisnike zaslišanj, na subtilen način poleg razkrivanja zločinov, poda tudi kritiko medijev in medijske eksploatacije vsebin, ki bi si zaslužile reflektivno in  kritično obravnavo, a so se spremenile v produkt za masovno potrošništvo, v spektakel. Takšne oddaje, tv resničnostne šove ali dokumentarce poznano tudi pri nas. V takšnih »kriminalističnih« oddajah o nepojasnjenih zločinih, je žrtev velikokrat le »kolateralna škoda« in je za gledalčeve dražljaje in pozornost bolj pomembno kako se je zločin zgodil, kako zgleda, če komu prerežeš vrat. Če je žrtev gej, lezbijka, prostitutka in še »kakšna nebodigatreba spaka«, no,potem pa si je itak sama kriva. Drama govori tudi o tem, kakšne so lahko posledice sovražnega govora. Kaj se lahko zgodi, če besede nestrpnih duhovnikov, politikov kdo vzame preveč zares. Umori v drami so se zgodili med leti 1997 in 2002. Res, da v Sloveniji ni bilo, na srečo, tako krutega nasilja oz. umorov zaradi homofobije. A kljub temu je nasilja iz sovraštva še zelo veliko in nasilneži so bolj previdni in njihova nasilna dejanja bolj premišljena. Če se upreš sovražnemu govoru, če jasno opozoriš na nestrpnost – kaj hitro tebe ali žrtev razglasijo za nasilneža, netolerantneža do drugače mislečih ipd. Pri nas je ustvarjeno gojišče za nestrpnost! In še vedno imamo s homofobijo prepojene politike, sodstvo, tudi nekatere člane kulturnih komisij in nenazadnje imamo tudi diskriminatorne, mestoma tudi homofobne zakone. Drama je še kako aktualna in je prišla na oder v pravem času, ko je ozračje okrog nas močno zatohlo. Prav zaradi aktualnosti in kako avtor odslika tragedijo, ki se ne bi smela nikomur v sodobnem času zgoditi, sem se odločil leto in pol nazaj, da dramo uvrstim v program gledališča in da jo režiram. Takrat se o referendumu še nič ni vedelo.

Je rezultat nedavnega referenduma pokazal, da Slovenija ne bo točila “solz za pedre”?

Ja. Na žalost. Še vedno lahko doni iz TV zaslonov, časopisnih člankov in zborovanj po Sloveniji: “Brez solz za pedre!” Na enak krut način donijo ti “uglašeni zvonovi”, kot je ob pogrebu nedolžnega mladega fanta, ki sta ga zverinsko in na brutalen način umorila dva mladostnika, kričal pastor: “Mi iz baptistične cerkve se zavzemamo za smrt homoseksualcev, za pedre ni usmiljenja, njihova spolna orientacija globoko žali Boga. Bog kaznuje tiste, ki ne poslušajo njegove besede. In zato imamo aids!”. Novinar in aktivist Mitja Blažič nam je povedal, ko smo delali predstavo, da raziskave kažejo, da sta pri nas vsak drugi gej ali lezbijka izpostavljena nasilju, ki je homofobno ali lezbofobno. Zastrušojoče je tudi dejstvo, da je še več nasilja nad transpolnimi osebami. Avtor Mattias pa, da je npr. število zločinov na Švedskem v porastu. Pazi na Švedskem, ki bi naj veljala za strpno in civilizirano državo! Povedal je tudi, da so med produkcijo ves čas spremljali poročila o različnih zločinih iz sovraštva, skoraj vsak dan je bilo kaj novega. Na Švedskem so predstavo ponovili 120-krat. Mi je zagotovo ne bomo toliko krat. Žal.

Predstava je scensko zelo minimalistična, besedilno zelo neposredna, dejanja na odru pa se zdijo nekaterim še danes zelo drzna, čeprav gre za povsem človeške dotike, poljube. Zakaj danes tovrstno predstavo, v kateri bi, če bi v njej nastopali raznospolni pari, javnost še vedno označuje za “provokativno”?

Ker so za nekatere ljudi dotiki, poljubi, nežni pogledi še vedno tabu. In če kakšno marginalizirano skupino ali tabuizirano temo pokažeš, o njej smelo govoriš ali opozoriš skozi gledališče, je pač to za koga provokativno. Sicer pa so po večini uprizoritve, z ostro politično kritiko, z radikalnim režiserskim branjem – označene kot provokativne. Vsi poljubi, dotiki v napi uprizoritvi so na mestu in premišljeni. In potrebno se je vprašati zakaj nas minuto in pol dolg poljub štirih moški na odru lahko tako moti. In kaj je narobe z nami, da nam to povzroči nelagodje, morda željo, da bi koga udarili…Iskali smo priložnost, da bi pokazali tisto, kar besedilo razkriva posredno. Sicer pa na naši »provokativni« predstavi ljudje tudi jočejo.

V predstavi Brez solz za pedre nastopajo zelo mladi igralci, ki pa so bili vlogam kos … Kakšna je nova generacija igralcev, v čem se razlikujejo od starejših, glede na to, da prihajajo iz iste institucije (AGRFT), ki v vseh teh letih svojega načina poučevanja pravzaprav ni kaj dosti spremenila?

Današnji mladi igralci, ki jih srečujem in občasno ustvarjam z njimi, so talentirani in zelo pogumni. Ti mladi, ki danes prihajajo iz Akademije se zavedajo, da je svet v katerega stopajo veliko bolj neizprosen, kot je bil še pred leti, ko sem sam končal Akademijo. In vedo kaj hočejo, bolj kot smo to vedeli mi. Ti majmlajši igralci tudi veliko znajo. Pozna se jim, da so že kot otroci imeli veliko prostočasnih dejavnosti (so dobri pevci, igrajo več instrumentov, so plesalci), govorijo tekoče več jezikov, obvladajo elektronske medije, veliko njih se ukvarja še s kakšno umetniško stvarjo. In tudi v tem so noro dobri. Če omenim le igralce, ki nastopajo v naši predstavi: Matic Lukšič je odličen pevec, ima svoj bend, super reše in zdaj se pripravlja na magistrski študij z lutkarstva; Vid Klemenc je poleg igre aktiven tudi kot pedagog in režiser, Žan Koprivnik se ukvarja s fotografijo na steklo in izvrstno igra klavir, Vito Weis je dober igralec, skrben oče in tudi izvrsten performer, gibalec itd. Ja, prihajajmo iz istega akademijskega gnezda, a oni imajo zdaj mlajše in profesorje, ki premikajo meje tudi v slovenskem gledališču. Akademija se je spremenila. Zagotovo še kje potrebujejo kakšno spremembo, pri kakšnem predmetu. Težko argumentirano komentiram študij na AGRFT, ker mi ni povsem jasen bolonjski sistem študija in je od mojega zadnjega študija minilo že skoraj 10 let. A vseeno, se ni bat za slovensko gledališče in imamo dobre igralke in igralce. V zadnjem času sem videl tudi res nekaj odličnih, kaj odličnih, vrhunskih gledaliških predstav, ki so nastale v koprodukcijah z Akademijo in s študenti. Naj samo omenim mlado režiserko Nino Rajić Kranjc in predstavo Zborovanje ptic! V teh novih predstavah nastopajo mladi, ki bi jih z veseljem vzel vsak teater v ansambel, če bi to dovoljevala naša kulturna politika in bi imeli dovolj denarja.

V kriznih časih, pa tudi sicer, se rezi najprej začnejo v kulturi, položaj umetnikov v Sloveniji je že nekaj let nezavidljiv. Kdaj je država do svojih kulturnikov dobila tako mačehovski odnos?

V času še pred pravo krizo. Krizo so pozneje tudi dobro izkoristili. Jo imeli za izgovor. Nato pa se je vse do dan današnjih dni to samo še stopnjevalo. Če se prav spomnim, se je v drugi polovici leta 2011 začel stopnjevati velik pritisk na kulturo in kulturnike, naslednja leta pa so bila še težja. Vsaj za manjša, zunajinstitucionalna gledališča. V času ministrovanja dr. Grilca, ko je bil čas, da za triletni program dela, smo bili, vsaj v ŠKUC gledališču potisnjeni povsem na rob in tik pred tem, da prenehamo z delovanjem. Še danes nas nihče od njih ne pride pogledat kaj delamo, o nas pa odločajo z birokratsko logiko. Hudo. Sicer pa kaj bi gledali neke pederske predstave. V tistem času, ko se je rezalo v kulturo z velikim nožem, se je spet obudila zamisel nekaterih neoliberalnih menedžerjev v kulturi, ki so bili ali so še prisesani na državne denarce; da bi se npr. ukinjali ali vsaj transformirali gledališki ansambli, da ne potrebujemo toliko umetnikov in še in še. Zaostrili so kriterije za statuse, no že nekoliko prej, in postavili takšne pogoje, da je jih največji prvaki igralci ne dosežejo – vsaj ne vsako leto. Kaj še le ubogi podhranjeni samozaposleni igralci, ki nimajo priložnosti igrati, delati. Mačehovsko je bilo tudi to, da ni bilo pravega dialoga. Da so politiki zavračali naše strokovne predloge in da so se ogroženo branili pred konstruktivno kritiko. Poniževalno je tudi to, da so morala nekatera stanovska in strokovna združenja s področja kulture in gledališča iz lastnih članarin plačati pravnike, da so lahko predstavile svoje argumente proti spremembam oz. predlogu novega zakona o kulturi. Na srečo, je bil čas bolj na naši strani kot na strani politikov in ministrov, ki pridejo in tudi kmalu grejo. Kako bo v prihodnje? Ne vem. Slabo kaže.

ŠKUC gledališče vodite že od leta 2000, pred kratkim je praznovalo 15. obletnico delovanja. Katere uprizoritve so se ti najbolj vtisnile v spomin, katere zgodbe se ti zdi, da so res dosegle svoj namen in sporočilnost?

Uprizorili smo do danes sedemintrideset uprizoritev in imeli več sto ponovitev, gostovanj doma in v tujini. Celo preko morja. Bili smo v Peruju, Čilu, Venezueli, Nikaragvi… Meni kot umetniškimi vodji so drage vse uprizoritve. In ponosen sem na vse sodelavce, ki so ustvarjali z nami. Prelomne ali zame pomembne pa so bile te: Ime mi je Damjan, monodrama, ki je nastala po romanu Suzane Tratnik; potem monodrama Eva Braun, Hitlerjeva ljubica; pa zagotovo Vincent River z Zvezdano Mlakar in Juretom Henigmanom; Amado mio v režiji Ivana Peternelja; tragikomedija Družba na poti, Gola z Natašo Barbaro Gračner… Uf, vsake uprizoritve se spominjam kot, da bi bilo včeraj. Zagotovo je Vincent River pustil globoko sled v mojem delu in v ŠKUC gledališču. To je grozljiva zgodba ko se soočita mati umorjenega geja in njegov mlad skrit ljubimec. Ali pa Amado mi o mladem Pieru Paolo Pasoliniju. Gola je razkrivala posesivni odnos starejše ženske in mladega moškega in anomalije v naših družinskih odnosih. Mislim, da so naše povedane zgodbe dosegle namen in se dotaknile gledalcev. A kaj ko v gledališču velikokrat prepričujemo prepričane… Primca in Ljudmile nikoli ne bo na našo predstavo… Enkrat mi je blagajničarka, ko sem jo vprašal, kako je z obiskom naše predstave in kaj pravijo gledalci, rekla, da eni celo rečejo, da takšnega sveta ne želijo spoznat. Hudo. A tudi to je Slovenija.

Ste zadovoljni z delom in programom osrednjih slovenskih gledališč, če ga primerjamo z bolj alternativnimi in bolj političnimi? Je ta meja med neodvisnim in t.i. mainstreamovskim tanka ali debela?

Bolj ali manj ja. Nekaterim to bolj uspeva, nekatera so bolj drzna in si upajo več, kot samo zadovoljiti željo gledalcev po zabavi. V zadnjem obdobju je odlično Prešernovo gledališče Kranj. Tudi MGL ima zame premišljen, osmišljen repertoar in veliko novitet. Ljubljanska Drama je z nekaterimi predstavi neprekosljiva. Zdaj sodelujem z novogoriškim gledališčem in čuti se, da se gledališče prebija v ospredje. Vsa gledališča imajo kakšno odlično stvar. V vseh gledališčih najdeš vrhunske ustvarjalce. V zadnjih letih se je razmahnilo tudi koprodukcijsko sodelovanje med neodvisnimi gledališči in institucijami. ŠKUC gledališče sodeluje z MGL, PG Kranj, pa Mladinskim in Cankarjevim domom. S tovrstnimi sodelovanji je v institucije prišla tudi neka druga poetika, dramatika, drugi ustvarjalci, predstavljamo se teme, ki so bile v preteklosti redek gost ali celo nezaželene. Najverjetneje zaradi kakšnega strahu. Prav je, da je to sodelovanje in da bi bilo še boljše. Tudi neodvisno gledališče ima lahko veliko od tega, saj imamo zato več ponovitev, vidijo in slišijo nas tudi gledalci, ki npr. ne bi prišli na Metelkovo ali v kakšno še bolj zakotno klet. Lažje se finančno speljejo stvari … Meja se zagotovo tanjša in v nekaterih gledališčih je že skoraj več ni. Nekatera, kot slišim, pa izkoristijo tudi mlade ustvarjalce.

V kakšnem stanju je trenutno slovensko gledališče in kaj meniš, da ga čaka v prihodnosti? Se bo še bolj skomercializiralo ali bo postalo bolj politično?

Mislim, da slovensko profesionalno gledališče ni skomercializirano. So pa razmere na trgu takšne, da je potrebno zaslužiti tudi nekaj lastnih sredstev in preživeti. In to je res težko, saj tudi ljudje nimajo denarja za kulturo. Če se kje naredi kakšna dobra komedija,melodrama ali muzikal, je to samo prav. In prav je, da se takšne predstave igrajo, da imamo sto ponovitev in več. In da profesionalne gledališče gostuje po slovenskih kulturnih domovih. Hudo pa je, da v nekaterih kulturnih domovih, ki se sofinancirajo z občinskim denarjem – to pa je denar davkoplačevalcev – se lahko vidi le cenen gledališke izdelke, v abonmaju so zvezde stand-upa, kupuje se le predstave amaterjev, ker so baje cenejše… Slabo pa je s gostovanji neodvisnih profesionalnih gledališč po Sloveniji in igranjem za šole in to sploh npr. s takšno predstavo kot je Brez solz za pedre. Tovrstne predstave so obsojene na večja mesta…Teh pa v Sloveniji ni veliko. Zato pa je posledično tudi malo ponovitev.