V treh leti ustvarjanja in snemanja podkastov Torpedo smo gostili več kot sto gostov. Seveda nas je po vsem tem času zanimalo, katera oddaj je bila najbolj poslušana oziroma kateri gost vas je najbolj zanimal. Med gosti, kot so bili Laibach, ki so institucija sama zase, pa predsednik državnega zbora, številni igralci in kulturniki, politični komentatorji, politiki, predstavniki družbenih gibanj in iniciativ … je bil na vrhu prostor zgolj za enega. Oziroma v tem primeru za eno. Najbolj poslušana oddaja je bila tista z zunajserijsko pisateljico Terezo Vuk ob koncu 2. sezone, ki smo jo naslovili Torpediatrija (referenca na njeno prvo in drugo knjigo, Creepyatria in Kolumniatrija).

Dogovarjati se za intervju s Terezo Vuk je težko. Gre za kompliciran postopek, ki vsebuje številna vprašanja, podvprašanja, klice, sporočila in intervencije. Zanima jo tako rekoč vse. Nič ni prepuščeno naključju, čeprav bi si marsikdo mislil, da je ravno nasprotno. Ne, tisto nasprotno, tisto pristno in spontano, kar sem sam poimenoval razpad sistema, se zgodi potem, ko pride do dejanskega intervjuja – ko vklopimo mikrofon. Med pogovorom izmenjava tri odprte piksne piva, ki so različno polne oziroma različno prazne. Je hkrati tudi edina gostja, ki ima pač v “zahtevah” zapisano, da bo med pogovorom, če se ji bo zahotelo (in že vnaprej dobro vemo, da se ji bo), prižgala džojnt. Ali dva.

In že vnaprej moraš hjrati vedeti, da do objave intervjuja morda sploh ne bo prišlo, saj te bo izsiljevala in spraševala, kaj je govorila, da se ne spomni vsega in da ji moram nujno posnetek prej poslati v predposlušanje, ker ni več prepričana, da je bila to dobra ideja in da se je spet “snela s ketne”. In – ja – očitno sva tudi midva s Tomažem (Pezdircem, urednikom Radia Terminal, op.p.) dovolj nora, da sva šla (kljub prvi izkušnji) še enkrat skozi to celotno proceduro.

“In čeprov se mene res težko dobi za intervjuje, ma Izak doživotni dostop do mojih intervjujev. Ker je prvi napisal recenzijo prve knjige. In jaz svoje poti ne bom nikol pozabila. Točno za vsazga vem, kdo mi je pomagal, kdo se mi je posmehoval, vse,” je zapisala v svoji nedavni kolumni. Ja, včasih, če želi, pokaže tudi svojo ranljivejšo plat. Zato pa piše. Zato pa mora pisati. To jo žene. Ko sname sončna očala in spusti zid.

Tereza je poseben človek. Če nimaš pravih živcev ali če nisi iz pravega testa, bi jo kaj hitro kdo označil za težko, za komplikatorko, za drama queen. Da je kaj od tega res, tudi njej ni težko priznati. Dejstvo pa je, da je bolj rokenrol od večine ljudi, ki naj bi predstavljali oziroma poosebljali rokenrol pri nas. Tereza ga dejansko živi. Rokenrol ni glasba, rokenrol ni imidž – rokenrol je način življenja, rokenrol je odnos do življenja, rokenrol je svoboda izražanja, rokenrol je, da si to, kar si, ne glede na to, kaj si, in da se za to nikomur ne opravičuješ.

Tereza Vuk se na intervji odpravi le enkrat na leto. Pa da ne boste mislili, da ni povpraševanj, daleč od tega, vendar ona se mora za sproščen pogovor počutiti domače, da se ji zdi vredno zapustiti svoj dom, kjer te dni preživlja večji del časa. Mi imamo to srečo, bomo rekli. Zadnji intervju je imela lani prav pri nas v Torpedu in leto dni kasneje smo spet tu.

Izgubljanje rdeče niti je s Terezo nekaj povsem običajnega. Njeno obnašanje je lahko tako nalezljivo, da tudi njena okolica začne izgubljati nadzor nad situacijo. Vendar nekako nam je vseeno uspelo posneti tudi ta – sequal oziroma Part 2. Nekako.

Pred vami ni političen podkast, tokrat ne bomo reševali pomembnih družbenih tem, temveč se bomo pogovarjali s povratnico, z ikono alter scene, z odpadniško pisateljico, ki se poščije na vsa pravila. Za finiš si to pač lahko privoščimo. Nič ne bom izdal, o čem vse sva govorila, le pripnite se in slušalke v ušesa (ali pa zvočnike bolj naglas), kajti pred vami je Razpad sistema.

Na svidenje v 4. sezoni!