Tako Slovenija kot Evropa se v zadnjih letih soočata s protislovjem vrednot, ko pride do obrednega zakola živali za halal in košer prehrano. Za večino muslimanov (halal) in judov (košer) je ta način zakola osrednje pomembnosti, ko se dotaknemo spoštovanja njihovih verskih načel. Prav tako pa se veliko muslimanov in večina judov strinja, da se takšen zakol ne more zgoditi, če se žival predhodno omami. Prav tu naletimo na problem, saj se trčita skrb za verske pravice manjšin ter pravice živali do hitre in neboleče smrti.

V Sloveniji je bila na predlog ministrstva za kmetijstvo leta 2013 sprejeta novela zakona, ki prepoveduje vsakršen zakol brez predhodne omame, kljub temu, da je bila pred letom 2013 ta izjema dovoljena za verske manjšine. Kmalu za tem so pričeli o problemu debatirati tako v krogih muslimanske skupnosti, kot tudi ustavni pravniki. In na žalost je bila slovenska širša javnost iz te diskusije izključena.

Konflikt med pravicami živali do omame pred zakolom in verskimi pravicami muslimanskih ter judovskih manjšin po Evropi je poseben v smislu, da sta obe omenjeni vrednoti tradicionalno povezani s progresivno in liberalno politiko. Prav zaradi tega se veliko levičarski komentatorjev namerno problemu izogiba. Kot posledica postanejo najglasnejši glasovi v tej politični diskusiji prav tisti, ki tradicionalno ne prioritizirajo progresivnih sprememb ne na področju verske svobode in ne na področju pravic živali.

Vprašanje, kako pretehtati te dve vrednoti, je popolnoma ideološko, prav zaradi tega pa je pomembno, da se pri njem upošteva kar največ raznolikih mnenj ter argumentov. Žal se zdi, da ti niso vedno popolnoma iskreni in konsistentni, temveč so velikokrat uporabljeni zgolj kot politično orodje. Z drugimi besedami; ko švicarski parlament prepove halal in košer zakol ali ko se Nova24TV zgraža nad konceptom halal zakola, se moramo vprašati, ali njihovo mnenje izhaja iz skrbi za dobrobit živali, ali morda iz nenaklonjenosti verskim manjšinam.

Politika v Evropi nima jasnega stališča o pravicah živali

V preteklem desetletju smo bili v Evropi priča poprej nepredstavljivemu porastu skrbi za pravice živali in okoljevarstvo. Tradicionalno so bili ti politični ter ideološki napredki najbolj asociirani s progresivnimi levičarskimi strankami in nevladnimi organizacijami. Konservativne stranke in organizacije so pogosto prav temu napredku nasprotovale, velikokrat iz obilice različnih razlogov. Treba pa je poudariti, da je takšna razmejitev vse prej kot pravilo.

Prejšnji mesec je vladajoča koalicija v Združenem kraljestvu (ZK), ki jo sestavljajo konservativni torijci in stranka DUP, na primer glasovala proti ohranitvi evropske zakonodaje, ki živali prepoznava kot čuteča bitja in ne zgolj kot agrikulturne dobrine, kot so ureditve to določale pred letom 1999. Kritiki te politične poteze se bojijo, da bo to vladi omogočilo, da zmanjša etične regulacije glede športnega lova in živinoreje. Vlada sicer obljublja, da bodo potrebne amandmaje dodali naknadno.

Tudi v Sloveniji se nekatere politične odločitve zdijo relativno regresivne – novi projekt ministrstva za kmetijstvo »Naša super hrana – Naše super meso« se osredotoča na domnevne zdravstvene razloge za čim večje zaužitje mesa in mesnih izdelkov, medtem ko za protiutež ne ponuja sodobnih ter kritično analiziranih mnenj za zmanjšanje vnosa mesa. Večja poraba lokalo proizvedenih izdelkov je (seveda) dobrodošla, a politično financirana spodbuda porabe mesa brez vsakršne kritike ni v skladu z najboljšo skrbjo za okolje ter živali.

Zdi se torej, da pravice živali in varstvo za okolje nista vedno prioriteta v javnem diskurzu. Prav v Sloveniji smo na 20. mestu na svetu po zaužitju mesa na prebivalca (vir: Food and Agriculture Organisation), vegetarijanska in veganska kultura sta v javni sferi relativno nerazviti in v splošnem ni opaziti javnih znakov, da je skrb politikov za živali večja kot drugod po Evropi. Vse to pa je pomembno opažanje v kontekstu prepovedi halal in košer zakola prav v naši državi.

So razlogi za prepovedjo iskreni?

Na žalost je nemogoče dokazati, da se pravice živali selektivno prioritizirajo zgolj zaradi nenaklonjenosti verskim manjšinam. Vsekakor pa se zdi nedosledno, da slovenska politika ne kaže izrazitega zanimanja za pravice živali ali zmanjšanja porabe mesa, hkrati pa pravice živali izpostavlja kot enega izmed glavnih razlogov za prepoved obrednega zakola. Sedanji minister za kmetijstvo, Dejan Židan, je na primer podprl kontroverzno oglaševalno kampanijo »Naše super meso«, hkrati pa je bil tudi podpornik omenjene novele zakona leta 2013.

Trend politikov, ki se selektivno zanimajo za pravice živali, ko pride do obrednega zakola, se sicer ne pojavlja le pri nas. Britanska nacionalistična stranka UKIP je bila edina, ki je v zadnjih nekaj letih eksplicitno zahtevala prepoved vseh obrednih zakolov – in to v imenu pravic živali. Prav taista stranka pa je poznana po podpori športnega lova in relativnega konservativizma, ko se dotakne(mo) okoljske politike. Ti primeri opozarjajo na potrebo po precizni oceni političnih argumentov, ki v slovenskem prostoru vidno manjkajo.

Bilo bi se nesmiselno pretvarjati, da ta problematika ni kompleksna, ponujati končne odgovore pa bi bilo zavajajoče. Vsekakor bi lahko javna in odprta diskusija problematiko približala ljudem, skupinam in združenjem, ki jih avtorji takšnih zakonskih sprememb predstavljajo v parlamentu. Še bolj pomembno bi bilo prisluhniti skupnosti muslimanov in judov v Sloveniji ter jih v to diskusijo aktivno vključiti.

Skrb za živali JE pomembna in obstajajo prepričljivi argumenti, zakaj bi morala biti v takšnih primerih prioritizirana. A problem leži v tem, da je tem argumentom težje verjeti, če so uporabljeni zgolj za omejitev obrednega zakola, ne pa tudi za promoviranje zmanjšanja porabe mesa, lova, zaprtja živalskih vrtov, itd. Prav zaradi tega je trenutno stanje takšno, da daje vtis, da so verske pravice manjšin tiste, ki jih nismo pripravljeni zaščititi ali jim vsaj prisluhniti z resnostjo, ki si jo (po ustavi) zaslužijo.