Sem Lea. Ta stavek deluje precej preprost. Sem sicer potrebovala 37 let trpljenja in truda, da sem prišla do točke, ko sem ga lahko izgovorila. Vmes sem se izgubila, borila, jokala, poškodovala in že skoraj umrla na poti. Stojim, vendar tu in imam sporočilo.

Moja zgodba se začne takoj po rojstvu, ko so zdravnice_ki, moji starši in cel svet za njimi buljile_i moje genitalije kot bi bile kristalna krogla in evforično deklarirale_i: »Fant je!« Niste presenečene_i? Jaz tudi ne. Ta dogodek se morda zdi povsem vsakdanji, saj vendarle vemo kako se spol določi: na osnovi prisotnosti oz. odsotnosti penisa. »Pokaži mi, kar imaš med nogami in ti bom povedala_l, kdo si«.

Kdo sem? Kaj imam rada ali s kom se bom se družila. Kako se bodo ljudje obnašali z menoj. Koliko spoštovanja in zaupanja bom vredna. Katera izobrazba bo zame. Kateri poklic in za kolikšno plačo. Katero barvo bom imela rada ali katero glasbo bom poslušala. Kakšen karakter bom imela. Katere cilje ali kakšen smisel bom našla v življenju. V trenutku, ko se je zdravnik_ca odločil_a kateri spol mi prepisati, mi je določil_a kdo sem v najbolj intimnem smislu: z mojim spolom se potrdi ali zanika en centralen osebnosti: to notranjo sliko, ki jo imamo o sebi. Skoraj vsak trenutek v življenju vključuje zavestne ali nezavedne misli, ki so vezane na lastno podobo sebe. In ta podoba je delno sestavljena iz intimnega občutka za spol in spolno identiteto.

Dokler ne pride do napake, sicer ne izgleda kot problem, ampak treba se je zavedati, da transspolne osebe nismo zanemarljiv odstotek populacije. Nas je vsaj toliko kot oseb z rdečimi lasmi. Ali bi vam prišlo na pamet zgraditi sistem, ki izloča vse ljudi, ki imajo rdeče lase, ker so drugačne_i in predstavljajo samo izjeme, ki potrdijo, da so temne ali blond lasje bolj naravni kot ostali?

V meni je zdravnik_ca ubil_a center osebnosti in zavesti s to preprosto in naivno akcijo, da je obkrožila_il moški spol v rojstnem listu. Do 36. leta nisem točno vedela, kdo sem, ampak se mi je vedno zdelo, da nisem, kar ljudje vidijo v meni. Moški spol mi je bil pripisan na podlagi mojega telesa, ki je drugačen od večine ženskih teles in od takrat naprej sem postala tujka sama sebi.

Zaradi te preproste in povsem »razumljive« odločitev zdravnice_ka sem polovico svojega življenja doživljala pekel in še sedaj me ljudje obtožujejo zaradi tega kar sem: ženska z penisom. Koncept spola se nam zdi najbolj jasna stvar na svetu ampak celo strokovnjaki_nje s področja spolov imajo težave oblikovati natančne definicije spola. Ali govorimo o kromosomih, genih, hormonih, reproduktivnih organih, gonadah in drugih spolnih karakteristikah? Če je dolgo časa vejala ideja, da so vsi ti parametri dovolj jasni in, da se vedno ujemajo, je danes jasno znano, da ni tako. Primeri oseb, pri katerih se kromosomi, gonade in spolni organi sploh ne ujemajo s spolno identiteta so izjemno številčni.

Več milijonov nas je, ki smo živi dokaz, da je spol sestavljen iz večih parametrov in da se ti parametri v resnici redko medsebojno ujemajo.

Več milijonov nas je, ki smo živi dokaz, da je spol sestavljen iz večih parametrov in da se ti parametri v resnici redko medsebojno ujemajo. Več milijonov nas je, ki zgolj z lastnim obstojem izzivamo družbeno prepričanje: genezo spola in njegovo situiranost v binarnem sistemu.

Pozabile_i smo, da nezahodne kulture povsod na svetu poznajo in sprejemajo osebe z raznolikimi spoli že tisočletja, ne glede na oblike njihovih teles. Pozabljamo, da so vedno obstajale_i ženske z penisi, moški z vaginami in pozabljamo na osebe raznih spolov izven binarnega sistema. Naša kultura je zgradila kulturni spol, ki se naj bi vezal na genitalije in na podlagi katerega se je lahko zgradil sistem vrednosti in razmerij moči med spoli.

Zaradi sistema zakonov, ki regulirajo način spremembe spolnega identifikatorja v osebnih dokumentih še vedno, dve leti po začetku tranzicije, čakam na svoje dokumente. Zakoni, ki regulirajo pravno priznanje spola zelo otežujejo procese za transspolne osebe. Zaradi tega prihaja do globokega nerazumevanja, ko sem v interakciji z vami: vi na pošti, vi na banki, vi na meji, vi v trgovini, ko dobim kartico zvestobe, vi v službi, ko podpišem pogodbe in vse uradne dokumente, vi ob cesti, ko me policaj ustavi, vi v šoli, vi pri zdravniku, vi na letalu, vi novinarji, vi moja družina, vi moji prijatelji, vi uradniki, vi vratarji, ve_i vse_i, ki veste za mojo preteklost ali vi, ki jim morem kazati svoje stare dokumente. Takrat vam moram razlagati, da sem trans ženska – ženska z penisom. V trenutku, ko to slišite, me umetno in zelo nasilno avtomatsko prevajate v lastnem jeziku: »moški, ki hoče biti ženska« in me predalčkate iz kategorije ženske v kategorijo moški.

Če me predstavite kot moškega, ki je spremenil spol, se postavi nekaj konkretnih vprašanj na katera vam ne morem odgovarjati: kateri razlog bi bil dovolj močen, da nekdo spremeni spol? Kdaj nekdo neha biti moški in »postane« ženska? Pod vsemi vidiki zgleda nemogoče, da bi nekdo spremenil spol.
Na ta vprašanja vam ne morem odgovarjati ampak resnica je veliko bolj enostavna: nisem se spremenila saj sem ženska od rojstva. Ljudje mislijo, da sem začela se travestirati, ko sem se začela oblačiti v ženska oblačila. V resnici je prav obratno: vseh teh 36 let sem se bila presiljena travestirati v moškega, zato, da bi svet bolj sladko spal. Nisem trpela zaradi tega, ker sem trans, ampak zaradi družbene predstave o spolu, ki ne vključuje raznolikih teles in spolnih identitet, zaradi globoke ignorance, nerazumevanja, netolerance in persekucij do transspolnih oseb.

Veliko lažje je odmisliti manjšino kot jo poslušati in spremeniti svoj pogled na svet. Na nek, sicer zelo zamegljen način, se vam zdi, da veste, kaj je transspolnost, celo bolj, kot vemo transspolne osebe same, kar opravičuje, da nas ne poslušate. Mešate transspolne osebe, travestite, kralje_ice preobleke in transseksualke_ci, ki v vaših predstavah formiramo eno samo bizarno skupino čudakov, ki uživajo živeti izven norm. V najboljšem primeru smo bizarne_i in smešne_i, v najhujšem perverzne_i, bolne_i in nevarne_i. Nihče noče poslušati kdo dejansko smo, saj bi v primeru, da bi nas zares poslušale_i kot transspolne osebe, morale_i spremeniti lastna družbena prepričanja in norme o spolih.

Nisem trpela zaradi tega, ker sem trans, ampak zaradi družbene predstave o spolu, ki ne vključuje raznolikih teles in spolnih identitet, zaradi globoke ignorance, nerazumevanja, netolerance in persekucij do transspolnih oseb.

Debatiramo o tem, kako nekdo izgleda, kot bi gledale_i kostum in debatirale_i o tem ali je ta nastop prepričljiv ali ne. Kljub temu, da si nihče ne more predstavljati občutka živeti v koži spola različnega od lastnega, si predstavljate, da točno to počnemo transspolne osebe. Torej ne glede fizičnega izgled ali samoidentifikacijo transspolnih oseb, globoko v sebi transspolnim osebam ne priznavate pravico do lastnega spola.

Transspolne osebe se vidi kot ljudi, ki imajo možnost izbrati, kdo so in za nalašč odvračajo dar narave za doživeti iluzijo, kljub vsem »fizičnim dokazov«, da so nekaj drugačnega. Zdi se, da s tem samo potrdimo, kar se je narava odločila, ko jemljemo telesa transspolnih ljudi kot večji dokaz o tem, kar smo, kot to, kar same_i povejo o sebi.

S tem v istem času zanikate raznolikost in bogastvo narave, ki oblikuje bitja in spole vseh možnih oblik in vrst, ter posameznicam_kom odvzamete človekovo pravico do samoidentifikacije, hkrati pa se potrjuje družbeno kulturni sistem vrednot, ki kot edini legitimen standard vidi cisspolnost in heteroseksualnost.

Zame in za veliko ljudi so vaši standardi strupeni saj ne puščajo prostora za obstoj vseh spolov in identitet. Se vam zdi nemogoče to spremeniti? V resnici je to zelo enostavno. Prav zato, ker so norme last vsake_ga posameznice_ka in jih lahko vsakdo potrdi ali zanika, imamo vse_i družbeno odgovornost, da smo do vseh norm kritične_i. Vsak_a ima svojo življenjsko vlogo, ki sooblikuje družbeno realnost na temelju nestrpnosti ali sprejemanja.

Lea,
avtorica prispevka