Že dlje časa si zastavljam vprašanje, kaj tako zelo moti Vesno Vuk Godina oziroma kaj se z njo dogaja. Ko bi si človek mislil, da je njena mizoginija dosegla višek oktobra lansko leto, ko je pisala o aferi Weinstein, je ženska presegla samo sebe. Uporaba besede ženska je več kot na mestu in se bo v nadaljevanju pokazala kot ključnega pomena.

V zadnji kolumni za Delovo prilogo Ona nam je postregla z novo dozo feministične mizoginije in neumnosti, skratka z novo dozo vuk-godinajstva. Tokrat je stopila v bran nasprotnicam gibanja MeToo, ki se bori proti seksualnim zlorabam, s francosko igralko Catherine Deneuve na čelu.

Prosto po Vuk Godina je problem v tem, da je feminizem dosegel svoj zgodovinski vrhunec in tako pohabil moške, da ti več ne morejo udejanjati svojega spola in predvsem zapeljevati žensk. Kaj storiti? Ženske se morajo boriti za pravice moških, da jih bodo ti brez težav zapeljevali in kar je najpomembnejše, da bodo lahko brez težav seksali. Besede, ki se je sicer pogumna Vesna Vuk Godina nikakor noče poslužiti. Dovolj povedno in psihoanalitično zanimivo.

Ne vem na katerem planetu in v kateri časovni dimenziji živi Vuk Godina, vendar zagotovo ne v letu 2018 na Zemlji, galaksiji Mlečna cesta. Njena logika je logika postfeminizma, ideologije, da so ženske dosegle vse pravice in so politično enake moškim. Ampak ta čas še ni tu. Mogoče na obzorju. Moški kot moški imajo še vedno vse pravice in privilegije in nihče jim jih ni ukradel. Na tem mestu bi ji priporočil kateri koli uvod v feminizem, da osvoji osnove.

Izogibanje besede seks in užitek v njenem besedilu priča o tem, da sama pristaja na patriarhalno logiko, ki užitek ženske potiska pod predpražnik. Ženska mora svoj užitek podrediti moškemu, šele nato lahko uživa sama. Zakaj je užitek ženske tako grozen patriarhalnemu redu? Zato ker uhaja nadzoru, patriarhat pa je po besedah Svetlane Slapšak nadzorovanje ženske seksualnosti. Feminizem se torej zavzema za ženski užitek. To pomeni, da se morajo tudi moški spremeniti, da morajo vzeti v obzir, kar si želi ženska, ne le oni sami, če že govorimo o heteroseksualnih odnosi. Ni mi jasno, od kod Vuk Godina izpeljuje, da gre za zatiranje moških in totalno cenzuro njihovih dejanj. Problem je v tem, da je zapeljevanje družbeno oblikovano kot domena moških in biti zapeljan_a kot domena žensk. Če ženska prevzame pobudo, avtonomno izrazi lastno seksualno željo in zapeljuje moškega, je to razumljeno kot boj proti patriarhalnemu sistemu.

Izogibanje besede seks in užitek v njenem besedilu priča o tem, da sama pristaja na patriarhalno logiko, ki užitek ženske potiska pod predpražnik. Ženska mora svoj užitek podrediti moškemu, šele nato lahko uživa sama.

Skozi celoten tekst se vleče argument, da so moški brezmočni v spolnem sistemu, kar je daleč od resnice. Kar je res, je to, da moški trpijo, ker jih tlači sam sistem, ki ga vzdržujejo z udejanjanem idealov moškosti. Enostavno rečeno – moški trpijo, ker niso dovolj moški, ker so ideali, norme in pričakovanja, ki bi jih morali uresničiti nedosegljivi in v sodobni družbi preživeti.

Težko razumljivo in neprebavljivo je za avtorico Onine kolumne bistvo same kampanje MeToo, ki skuša opozoriti na vsesplošno razširjenost seksualnih napadov in posilstev na ženske. Gibanje skuša opozorit na sistemskost problema seksualnega nasilja, na katerega niso odporne tudi najbolj privilegirane in močne ženske. Kar ji ni bilo jasno že ob začetku afere Weinstein, ko je obdolžila vseh petdeset žensk, ki so javnosti povedali, da jih je Weinstein seksualno napadal, da so si same krive, ker so trpele tako dolgo. In zakaj so tako dolgo trpele? Ker so imele od tega koristi. Da je ženska v pajdaštvu z moškim, ker bo imela od tega kaj koristi, je pisala že Simone de Beavoir, vendar gre v tem primeru za to, da žrtve seksualnega nasilja dolgo ne spregovorijo, ker jih je sram. Sramota je strukturno del ženske pozicije v patriarhalnem redu, kar ženskam preprečuje, da bi prej ali sploh kdaj spregovorile, saj ko spregovorijo in napadejo sramoto, s tem napadejo sam družbeni red.

Nekje na koncu, če sem dobro razumel njeno kolumno (Vesna rada zvali krivdo na nepoučene in neumne bralke_ce, ki niso dobro razumeli njene kolumne), Vuk Godina najde rešitev za premostitev težav s spolom v pameti, racionalnosti. Kako intelektualno preprosto povedano. Kot antroploginja in nekdo, ki mu je psihoanaliza blizu, bi lahko vedela, da se družbeni in simbolni red reproducirata v nezavednem. Sicer bi bili že svetlobna leta onkraj patriarhata.

Da bi bilo vse skupaj še bolj nagnusno, je Vuk Godina francosko igralko Catherine Deneuve izkoristila sebi v prid kot borko za pravice moških, kar ne drži, ker je Deneuve kasneje povedala, da so mediji njeno izjavo napihnili. Podobno tehniko je ubrala, ko je krivila ženske, ki so javno obdolžile Weinsteina za seksualno nasilje, in navedla Meryl Streep kot igralko, ki je stopila v bran filmskemu mogotcu. Kar seveda ne drži, ker je igralka dejala, da se njej to ni zgodilo, sama pa tudi ni vedela, kdo vse je vpleten. Manipuliranje z novicami na nivoju Donalda Trumpa.

Kako lahko Vesna Vuk Godina pljuva po feminizmu in ženskah na pozicijah moči, ko sama uživa vse izbojevane pravice feministične zgodovine in ima sama kar nekaj moči.

Za konec le to, da mi dolgo časa ni bilo jasno, kako lahko Vesna Vuk Godina pljuva po feminizmu in ženskah na pozicijah moči, ko sama uživa vse izbojevane pravice feministične zgodovine in ima sama kar nekaj moči. Odgovor mi je v zadnji kolumni ponudila kar sama:

»Moč je nekaj, kar ljudi spremeni. Glede tega, koliko in kako si dovolijo lastne libidinalne fantazije in fantazme udejanjati. Tisti, ki moči nimajo, si to dovolijo redko. In prikrito. Tisti, ki moč imajo, to delajo odkrito. In pogosteje. Očitno prepričani, da si to lahko dovolijo. Weinstein sodi med slednje. Ni edini. Težko je najti koga, ki ima moč, pa tega ne počne. Morda ne v seksualni sferi. A počne. Za primere ni treba daleč. Ni treba iz Slovenije.«

(Vesna Vuk Godina, Ona, 18. 10. 2017)