Velika Britanija (VB) je na referendumu izglasovala izstop iz Evropske unije (EU). O tako imenovanem Brexitu ne razpredajo zgolj mediji, temveč tudi tisti, ki jih “odcep” Britancev ne bo niti oplazil. Veliko je govora o politiki in gospodarstvu, a manj oziroma skoraj nič o kulturi oziroma o umetnikih in kakšne posledice bodo občutili oni. Tako tisti slovenski državljani, ki ustvarjajo v Veliki Britaniji (VB), kot Britanci, ki ustvarjajo v Sloveniji in EU. Nekateri od slednjih že grozijo s selitvijo iz VB, drugi opozarjajo na težave, ki jih bo za večino prinesla nova birokracija. Bo Brexit res dosegel, da se bo denimo britanska glasbena scena, ki je desetletja narekovala tudi evropske trende, občutno zaprla? Bo na evropskih radijskih postajah posledično manj britanske glasbe? Bomo na evropskih odrih videli manj britanskih bendov? Kaj Brexit pomeni za kulturnike in kulturne navdušence, nam je pomagalo pojasniti nekaj sogovorcev.

Eden od prvih britanskih glasbenikov, ki se je javno obregnil ob Brexit, saj veliko koncertira po svetu, predvsem po državah EU, je bil Chris Jagger. Mlajši brat velikega Micka, vokalista zasedbe The Rolling Stones. Chris nastopa sicer na manjših odrih, pobira manjše denarje, a na stari celini ohranja svoj zvesti krog poslušalcev. Na svojem Facebook profilu je po izidu referenduma zapisal, da ga rezultat žalosti, zanj pa je okrivil tiste, ki so širili negativno propagando obstanka VB v EU. “Nekateri se ne zavedajo, da nimamo več kraljestva. Vedno sem menil, da je biti del EU nekaj dobrega, kar sem spoznal tudi s tem, ko sem potoval po Evropi, igral glasbo in spoznal veliko novih prijateljev. Ne gre zgolj za posel. Če bi šlo le za to, bi morali ostati, kjer smo. Če pa ljudje resnično želijo, da bodo našo državo vodili Michael Gove, Boris Johnson in Nigel Farage, potem se zagotovo selim v Berlin,” je zapisal Chris Jagger.

Ker je v zadnjih letih kar nekajkrat nastopal tudi v Sloveniji, smo ga poklicali za dodatna pojasnila, kaj bo Brexit za britanske glasbenike, ki bodo želeli igrati v EU, pomenil v praksi. “V starih časih smo morali pri prestopu meja na carini pokazati dokument CARNET, kjer je bila popisana vsa oprema. To seveda ni bilo poceni, pregledali pa so nas vsakič, ko smo prestopili mejo – torej na poti tja in nazaj. Če je karkoli na seznamu manjkalo, je moral glasbenik sam kriti stroške nadomestila v vrednosti manjkajočega instrumenta. Bilo je drago in zamudno. Zdaj nam bodo lahko zaračunali tudi cedeje, ki jih tovorimo na koncerte, kar bo še dodatno zakompliciralo celotno izkušnjo. Prav tako pa se bodo dvignile cene vsega ostale, kot so tarife za kolektivne organizacije za avtorske pravice. Kar je oderuško že samo po sebi, saj že zdaj ne dobiš skoraj nič denarja nazaj, čeprav vsakič plačaš 100 evrov samo zato, da igraš svoje lastne skladbe. Več birokracije pomeni, da se bomo morali znajti po svoje, goljufati ali pa pač ne bomo več hodili na turneje po EU, temveč bomo raje igrali v klubu za ovinkom. Naj citiram Georgea Harrisona, ki je prepeval I’m the taxman and you’re working for no one but me (Sem dacar in delaš zame in za nikogar drugega),” poudarja mlajši od bratov Jagger in dodaja, da je imel v svoji karieri veliko več podpore s strani nemške glasbene industrije kot britanske, in je hvaležen, da je založba BMG v Berlinu kupila pravice za njegov celoten glasbeni katalog.

Slaba novica za koncertno sceno

V neljubi situaciji se je znašel tudi Chris Eckman, v Ljubljani živeči ameriški glasbenik in frontman skupine The Walkabouts, ki veliko nastopa tudi v Evropi in Veliki Britaniji. Eckman pravi, da je o posledicah Brexita na glasbeniki in kulturnike nasplošno zaenkrat še prezgodaj govoriti. Dodaja pa, da zagotovo prihajajo spremembe: “Kot ameriški glasbenik lahko povem, da je bila Velika Britanija že od nekdaj prostor, kjer je bilo s koncerti največ težav, saj je bilo vedno toliko dodatnih stroškov za denimo delovne vize. Brexit bodo tam konkretno občutili predvsem manjši koncerti, za te bodo lahko posledice, kar se tiče njihove kariere, tudi usodne. Ker predvidevam, da bo EU Britancem vrnila z enako mero, pomeni, da bomo po Evropi videvali vedno manj britanskih bendov, saj jim bo otežen obisk. To je zelo slaba novica, ki bo močno udarilo celotno koncertno sceno. V času, ko nas svetovni problemi pozivajo k združevanju in razumevanju, je gradnja novih ograj napačen pristop. Dobra glasba ne pozna meja in tako bi jo morali tudi tretirati.”

Strokovnjak za medijsko pravo Jurij Žurej je manj pesimističen, saj meni, da bo Brexit težaven predvsem za izvajalce in ne toliko za avtorje, saj imajo po njegovem glavni med slednjimi žeprenešene pravice na družbe v EU, ostali pa bodo to lahko storili zdaj. “Pri izvajalcih pa je stvar malce drugačna, ker bo nekaj več ovir za opravljanje dela za osebe, ki niso državljani EU, vendar veljajo tu ista pravila kot za umetnike iz ZDA, Rusije in v praksi ne bi smelo predstavljati prevelikih težav. Bi pa problem nastal v primeru uveljavljanja reciprocitete, kar bi odprlo popolnoma novo dimenzijo, tako z ZDA kot VB.”

Bolj na škodo britanskih kot slovenskih glasbenikov

Glasbenika Nikolo Sekulovića širša javnost pozna kot člana zasedbe Dan D, sicer pa kot publisher velja za enega od najvplivnejših ljudi v slovenski glasbeni industriji. Iskreno pove, da mu izid britanskega refernduma ni všeč, še manj pa mu dišijo maščevalne besede nekaterih evropskih politikov. “Oboje odraža dejansko fragmentacijo EU, v kateri je pričakovati obnovitve omejitev ter podražitve pretoka ljudi, blaga in storitev v povezavi z mejo. Gre za vize, prevozno-zavarovalne dokumente (npr. ATA Carnet), obdavčitve in uzance na področju pravic. Na področju glasbe bo to sicer pretreslo EU, vendar bolj na škodo britanskih kot slovenskih glasbenikov. V Veliki Brtaniji namreč, kljub članstvu v EU, na stežaj odprtih vrat za slovenskega umetnika nisem zaznal nikoli. Naš trg pa je bil – kljub nekaterim birokratskim omejitvam – za britanske glasbenike dosegljiv tako pred kot v času članstva v EU,” izpostavlja Sekulovič in upa, da bi bil ob morebitnem zmanjšanju kulturne izmenjave stranski učinek porast interesa slovenskega glasbenika za nove, nezahodne trge, predvsem japonske in kitajske.

Posledice Brexita bodo vidne, ko bo postavljen sistem, v britanskemu parlamentu je bila predložena vizija kar petih možnih scenarijev. Ti sistemi segajo od bolj liberalnih, ki bodo še naprej dovoljevali veliko proste izmenjave, pa vse do tistih, ki jih zagovarjajo ortodoksnejši zagovorniki Brexita – torej takšnih z več omejitvami. “Glede intelektualne lastnine je možno, da bodo umetniki poslej bolj na udaru, saj zanjo ne bo več veljalo varstvo znotraj EU, vendar je tudi to odvisno od dogovorov in sistema, pod katerim bo to potekalo. Podobno velja tudi glede davčnega sistema – zaenkrat je še preveč neznank, da bi lahko napovedali, kako bo to vplivalo na pretok umetniških del, obstaja pa resna nevarnost, da bi se razpoloženje, ki je nastalo ob Brexitu materializiralo tudi v bolj restriktivnem in protekcionističnem sistemu do britanske kulture, kar bo seveda resno in negativno vplivalo na vse prej navedeno: avtorske pravice, predvajanja, nastope in davke,” komentira Andrej Srakar z Inštituta za ekonomska raziskovanja, ki se že leta ukvarja predvsem s kulturno ekonomiko.

Porušeno kulturno ravnovesje

Srakar je prepričan, da se bo na tem področju zagotovo porušilo nekakšno ravnovesje, ki je vladalo do sedaj, kjer je bila Velika Britanija zastopnica »hegemonske« anglosaške popularne kulture in ena največjih izvoznic kulturnih dobrin. Zato je razumljivo, da tisti v Veliki Britaniji, ki so bili doslej navajeni velikega pretoka svojih umetniških del v druge države Evrope, razmišljajo o selitvi. “Sam menim, da je kulturna industrija preprosto prevelik sektor v VB, da bi ta država dovolila, da se ogrozijo njeni temelji. Zato verjamem, da bodo nadaljnji dogovori zagotovo šli v smeri, ko bo vsaj na področju glasbenih in drugih kulturnih in kreativnih industrij še naprej možen precej močan prost pretok tudi v druge države Evrope, kar verjetno ne bo šlo brez bilateralnega dogovora – torej tudi relativno prostega pretoka iz EU v VB. Kulturni dialog zato v temelju ni ogrožen, bo pa verjetno prišlo do nekaterih krčenj in omejitev, ki jih doslej ni bilo,” pojasnjuje Andrej Srakar in izpostavi tezo angleškega sociologa Nicka Crossleyja. Ta je pokazal, da je bil odločilni dejavnik za razvoj punk scene v VB »omreženost«, torej povezanost z drugimi glasbenimi akterji, kjer je prihajalo do velikih razlik denimo med Londonom in Manchestrom. Ob tem se gre vprašati, ali ne bo prav manj povezav, ki bodo logična posledica Brexita, povzročilo veliko izgubo za britansko kulturno sceno. Strokovnjak za kulturno ekonomiko tu ne vidi nikakršnih kulturnih “koristi”.

Inovacije vedno nastajajo ob stiku z drugačnim, z razlikami, in nikakor ne v zaprtih okoljih, kjer se »vsi poznajo«. Brexit bo tako na področju kulture (vsaj kratkoročno) terjal predvsem izgube. A o kulturni krizi v Veliki Britaniji je morda zaenkrat res govoriti prehitro, saj bi jo lahko povzročila zgolj radikalnejša oblika Brexita. Kar pa ne pomeni, da na dolgi rok s tem ne bo povzročena kulturna škoda.

Na škodi bomo predvsem poslušalci, gledalci, ki bomo imeli manj izbire. Kar pa bo na voljo, bo dosegljivo pod težjimi pogoji in višjimi cenami. Brexit je zapora prostora, tudi kulturnega. Kakršnakoli zapora pa še nikoli ni prinesla nič dobrega.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Vklop.