Foto: Ken Grille
“Vsak odgovoren umetnik bi moral biti pozoren na nepravičnosti”
Ameriški glasbenik in kantavtor Michael Weiskopf bo v Ljubljani nastopil v intimnem klubskem vzdušju v slogu formata “storytellers”, sam z akustično kitaro. Obenem se bo poklonil tudi Bobu Dylanu in predstavil svoj novi (četrti studijski) album, ki ga je posnel v floridskem studiu, kjer je Clapton posnel Laylo in kjer so Eaglesi posneli Hotel California. Michael Weiskopf ima za sabo pestro življenjsko zgodbo, ki jo je opisal tudi v avtobiografiji Sharp Turns. V življenju je počel marsikaj, začel je tako rekoč na dnu, kasneje pa se je prebil med vplivne medijske založnike. Šele na starejša leta se je tudi profesionalno povsem posvetil svoji prvi ljubezni – glasbi. Poleg svojih avtorskih pesmi (najdete jih lahko tudi na Spotify, iTunes, YouTube, itd), ima Weiskopf v ZDA priljubljen tribute bend The Complete Unknowns, ki je posvečen Bobu Dylanu.
Weiskopfov pohod po Ljubljani se bo pričel v ponedeljek, 7. maja, v intimnem vzdušju bara Prulček, nato pa se bo nadaljeval v sredo, 9. maja, v objemu kluba Daktari.
Michael Weiskopf bo nastopil tudi v živo v radijski oddaji Sobotni glasbeni večer z Janetom Webrom (Studio 13) na Prvem programu Radia Slovenija, in sicer v soboto, 12. maja, ob 20. uri, kjer bo odigral nekaj svojih in nekaj Dylanovih skladb, prisluhnili pa boste lahko tudi pogovoru oziroma intervjuju.
Kdaj ste prvič slišali glasbo Boba Dylana in zakaj vas je tako pritegnila? Zakaj menite, da je Dylan tako zelo vplival na razvoj sodobne ameriške glasbe?
Bilo je okoli leta 1963, ko je Dylan izdal svoj drugi album Freewheeling.
Bob si je že ustvaril ime s skladbo Blowing in the Wind, saj je
postala pop hit v rokah drugih izvajalcev, denimo skupine Peter, Paul and
Mary, sam pa še ni izdal svoje izvedbe te pesmi. Dylanov glas je imel zelo
specifičen zven, bil je popolnoma drugačen kot vse ostalo, kar sem slišal do
tedaj in kar so snemali recimo pri Motownu ali kar koli je
prišlo z newyorške in kalifornijske scene. Dylanova plošča
Freewheeling je bila zame tako hipnotična, da sem se lotil odkrivanja
tudi njegovega prvenca, na katerem so večinoma priredbe in tradicionalne
pesmi. Zaradi njega sem tako našel glasbene korenine folk glasbe, ki je nato
tudi oblikovala moj zvok. Dylan sicer ni bil prvi kantavtor, ki je kritično
opozarjal na družbene probleme, je pa to počel v v času po 2. svetovni vojni,
ki je rodil vedno bolj ozaveščeno generacijo. V njegovih pesmih se čuti utrip
in hipokrizija fantazije ameriških sanj iz petdesetih let. V Dylanovem času se
je pričel močan boj za človekove pravice in odvijati se je začela era, ki nas
je nato le nekaj let kasneje pahnila v vietnamsko vojno. Rezultat vsega tega
so bila plodna tla, na katerih je lahko Dylan ustvarjal svojo glasbo. Njegova
genialnost pa je bila v tem, da je poznal svoje omejitve in je iznašel povsem
nov žanr.
Tribute skupine so v zadnjem desetletju postale zelo priljubljene, tudi v Sloveniji. Glasbeniki umirajo ali prenehajo nastopati, povpraševanje med publiko pa ostaja. Nekatere originalnim izvajalcem pridejo zelo blizu, druge pa izpadejo bolj kot parodije. Glede na to, da imate tudi sami tribute skupino posvečeno Bobu Dylanu (The Complete Unknowns), me zanima, koliko sebe mora v takšen projekt vložiti dober tribute glasbenik, ne da bi pri tem izgubil samega sebe, saj nenazanje na odru prevzame vlogo nekoga drugega?
Izraza “tribute” sicer ne maram, čeprav gre res za enega od
načinov, kako opisati to, kar počnemo z The Complete Uknowns.
Po drugi strani pa nihče ne označi The Royal Shakespeare Co.
za tribute posevečen Shakespearu. Naš vidik je, da je Bob
Dylan unikaten sodobni glasbenik. Že njegovo delo samo je vredno
poustvarjanja oziroma izvajanja v živo. A ne delamo si utvar, Bob Dylan je en
sam. V svoji karieri je v razponu šestih desetletij igral več kot 600 pesmi v
najrazličnejših slogih in aranžmajih. Zato je igrati njegove skladbe vedno
izziv. Pred kratkim sem bil na koncertu tributa posevečenega Johnnyju
Cashu in bil sem zelo razočaran. Nastopajoči je poskušal biti
Johnny. Nihče ne more biti Johnny Cash, le on sam. Rezultat tega pa je bila
nekakšna klovnovska poza slabe interpretacije in nenaravnih odrskih gibov. Nič
kaj zanimivo. Tega ne omenjam zato, da bi koga kritiziral ali se mu
posmehoval, temveč zgolj kot primer, česa NE početi kot tribute skupina. Mi
igramo Dylanove pesmi tako kot jih slišimo. In skladbe po mili volji
spreminjamo v nove interpretacije, aranžmaje. Imamo šest ali sedem zelo dobrih
glasbenikov, ki jih nenehno izzivamo, naj si za inspiracijo vzamejo koga od
glasbenikov, ki so sodelovali z Dylanom, denimo Mika
Bloomfielda, Marka Knopflerja, Charlieja
Sextona, Duka Robillarda, Jima
Keltnerja, Ala Kooperja in tako dalje. Vendar
nikoli jih ne želimo posnemati noto za noto. Mislim, da bi bilo to za
občinstvo dolgočasno. Pa tudi za nas. Kar se pa tiče mene kot frontmana benda
… že zelo dolgo nazaj sem nehal imitirati Dylana, čeprav je zelo vplival
na razvoj mojega glasbenega izraza. Nismo šov Elvisa
Presleyja.
Kaj pa vas pri vaši lastni glasbi najbolj navdihuje? Od kod ponavadi priletijo besedila, kako oblikujete zgodbe? Gre za resnične dogodke, izmišljene osebe, bližnjo okolico, opažanja političnih in družbenih dogodkov, … ?
Trenutno končujem svoj četrti studijski album z večinoma orginalnimi
pesmimi. Veliko piscev pesmi se strinja, da nikoli ne smete dvomiti v dobro
idejo ali inspiracijo, ko jo dobite. Pravzaprav smo hvaležni, da smo v
poziciji, ko lahko zgodbo ujamemo, jo zapišemo in ji dodamo melodijo, ki ji
pristoji. Zame so pesmi način izražanja – če je pesem prepričljiva,
lahko poslušalcu zgodbo tudi vizualno nazorno naslika. Slednjih je najmanj, so
pa obenem za ustvarjalca najbolj izpolnjujoče. Včasih bom videl nekoga na
cesti ali za volanom avtomobila in ga bom v pesmi umestil v namišljeno zgodbo.
Včasih pa pišem iz resničnih osebnih izkušenj. Zdi se mi pomembno, da pišemo
tudi o stvareh, ki so za človeštvo pomembno širše, torej ne le o ljubezni,
prevari. Kar koli pa napišem se pretaka skozi moj filter … in glede na
trenutno stanje v svetu, bi moral biti vsak odgovoren in resen umetnik pozoren
na nepravičnosti in težave okoli nas. Jaz to včasih počnem tako, da spojim
humor in jezo, tako sem denimo storil pri pesmih Thank You Canada, ki
sem jo napisal o ameriškemu politiku Tedu Cruzu, in No
Reason, devetminutni skladbi, ki je pravzaprav nerganje o vsem, kar me
je v tistem trenutku motilo. Obe najdete na mojem albumu Suffering
Fools.
Kako bo vaš novi album drugačen od prejšnjih? Snemali ste ga v zgodovinsko zelo bogatem studiu …
Novi album bo, upam, reflektiral mojo glasbeno rast. Imam srečo, da sem
lahko snemal z najboljšimi glasbeniki v okolici Miamija. Veliko stvari smo
posneli v studiih Criteria, kjer je Eric Clapton
posnel skladbo Layla, Bob Dylan posnel album
Time Out of Mind, The Eagles pa Hotel
California. Lahko si mislite, da je bilo zato v studiu veliko navdiha.
In ko smo enkrat začeli ustvarjati, so se stvari odvijale kar same od sebe.
Seveda smo bili še vedno osredotočeni na pesmi, smo pa dosti več
eksperimentirali s pomočjo nekaterih odličnih jazzovskih glasbenikov in
koproducenta Stevena Baileyja, ki nas je spodbujal in nas
gnal do roba. Eden od ključnih instrumentov na plošči je saksafon, ki je
skladbam dal novo širino. Glede tekstov pa sem naslovil veliko stvari, tudi
razpoloženje, ki trenutno vlada v Ameriki in svetu. Skladbe smo nato zmiksali
v londonskih Abbey Road studiih.
Do ameriškega predsednika ste, kot mnogi v ZDA in po svetu, zelo kritični. Kako se je življenje v ZDA oziroma v New Yorku spremenilo odkar je prišel na oblast? Ste opazili porast sovražnega govora, za katerega se zdi, da se danes veliko bolj tolerira kot pred leti? Bi rekli, da ga je Trump legitimiziral? New York je vedno veljal za zelo odprto in multi-kulturno mesto, ki se je zgodovinsko nagibalo bolj k levi politični usmeritvi …
Odraščal sem v New Yorku in o Trumpu sem vedel veliko, še preden je postal
televizijska zvezda. In prav zaradi teh razlogov je na Manhattnu dobil zgolj
18 odstotkov glasov. Na novem albumu sem napisal pesmi It Don’t
Bother Me in Wrong Trail Blues, ki govorita o mojih skrbeh in
občutkih glede stanja, v katerem se je znašla Amerika in kakšne nevarnosti to
predstavlja za institucije, ki naj bi branile naša državljanske pravice in
svoboščine. Živimo v času velikih skrbi, ki se sicer niso začele s Trumpom, so
pa zdaj eskalirale. Evropejci ste že izkusili, kako krhke so lahko vlade,
Američani pa še ne … zadnje čase se zdi, da je neizbežno, da bomo morali
to tudi sami izkusiti.
To bo vaš prvi obisk Slovenije, dom prve dame ZDA Melanije Trump. Kako vidite njeno vlogo v ameriški politiki in kako menite, da vpliva na javno mnenje? Sodeč po rezultatih javnomnenjskih anket je te dni od celotne družine Trump med Američani še najbolj priljubljena …
O njej pravzaprav ne razmišljam. Ko jo vidim na posnetkih, se mi zdi, da je
nesrečna. A to je zgolj moje opažanje, tega v resnici ne morem vedeti. A
Melania Trump ni na poziciji moči, zato me to tudi ne bi
smelo brigati.
