/ Arhiv /

Nekoč smo imeli v moški družbi superjunakov osamljeno Wonder Woman, danes pa superjunakinje prevzemajo tudi vloge svojih že etabliranih moških različic – med vidnejše primere spadajo Batgirl, Spider-Girl in Gwenpool. Gre zgolj za prilagajanje trgu ali smo res priča preobratu in izenačenju?

Spider-Mana, Supermana in Batmana poznamo vsi. Kot tudi njihove neštete vloge v stripih, filmih, TV serijah in videoigrah. Skozi leta so bile manj izpostavljene njihove ženske različice. Tudi zaradi tega, ker jih je bilo manj, ali pa jih sploh ni bilo. Časi se spreminjajo in tudi mlada dekleta dobivajo vedno več izbire superjunakinj, po katerih se lahko zgledujejo. A pojdimo po vrsti.

Prve superjunakinje so se sicer pojavile že v zgodnji, t.i. zlati dobi stripa v ZDA. To je bilo v poznih tridesetih in zgodnjih štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila denimo priljubljena Sheena, kraljica džungle. Slednja je takrat prehitela celo Supermana. V tistem času je namreč po dostopnih statistikah stripe bralo več deklet kot fantov, kljub temu, da so se v stripih pojavljali večinoma moški superjunaki. Ženske so bile nemalokrat potisnjene ob rob in portretirane kot šolarke, dijakinje in študentke (dober primer je stripovska serija Archie).

Seksualizacija superjunakinj

Urednik Stripburgerja in stripoznalec Bojan Albahari pravi, da so se superjunakinje pojavljale predvsem v pustolovskih in akcijskih stripih, namenjenih moškemu bralstvu. “Prva superjunakinja, ki je imela poleg lastne stripovske serije tudi pomemben vpliv na popularno kulturo, je bila Diana Prince oziroma princesa Diana od Themyscire, bolj znana kot Wonder Woman. Slednja je bila ena od tistih superjunakinj, ki je imela tudi supermoč. Teh ni bilo veliko. Wonder Woman je bila amazonska polboginja, ki jo je v borilnih veščinah uril sam Ares, hkrati pa lastnica čarobnih predmetov: lasa resnice in neuničljivih zapestnic. Nadčloveške moči je imela recimo tudi Sheena, ki se je znala sporazumevati z živalmi. A vse junakinje niso imele te sreče, da bi bile obdarjene z nadčloveškimi sposobnostmi: Black Canary je bila (zgolj) prvovrstna pretepačica, Lois Lane, sodelavko Clarka Kenta (Supermana), pa so odlikovale izredna inteligenca, ambicioznost, vztrajnost in – nezanemarljivo – kot novinarka je lahko vplivala na javno mnenje,” pojasnjuje Bojan Albahari in dodaja, da je bilo za vse klasične superjunakinje značilno tudi to, da so bile privlačne ženske, kar je po njegovem za 20. stoletje tudi svojevrstna supermoč.

Prav to pa problematizira novinarka in sociologinja Deja Crnović, ki je mnenja, da je skrajna seksualiziranost superjunakinj zagotovo povedna: “Kot da bi ves čas morale puščati odprto možnost, da obstaja sfera, v kateri bodo moškemu pustile, da jih nadvlada, torej da sicer lahko rešujejo svet, a v svojem bistvu so le lepa telesa v ozkih kostumih.”

Vpliv na otroke in mladino

Deja Crnović komentira, da odstotnost in prisotnost junakinj oziroma način, kako so predstavljene, vpliva na predstave, ki jih imajo otroci in mladina o možnostih, ki jih ponuja svet. “Če skozi celo otroštvo v literaturi ne spoznajo nobene punce, ki bi reševala svet, si bodo, če karikiram, deklice lažje predstavljale, da bodo, ko odrastejo, Batmanove žene, kot pa sam Batman. Raziskave o tem, kako superjunakinje vplivajo na samopodobo deklic niso najbolj spodbudne, saj so tudi tiste superjunakinje, ki jih poznamo, praviloma skrajno seksualizirane, zato imajo večinoma negativen vpliv na samopodobo deklet, ki lahko celo zasenči pozitivne posledice tega, da berejo in gledajo sposobne ženske, ki rešujejo svet. Superjunakinje so tako dobrodošle, če bi svet lahko reševale v kakšni drugi opravi kot so kopalke in petke, pa bi bilo še toliko bolje,” opozarja novinarka in sociologinja.

Če se vrnemo v zgodovino, je povečano število superjunakinj v desetletju pred 2. svetovno vojno do neke mere odražalo vedno večjo emancipacijo ženskega gibanja, med samo vojno pa so se uredniki stripov na ženske junakinje osredotočili predvsem iz tržnih razlogov, saj je bila večina moškega bralstva v vojski, zato so morali začeti uvajati več ženskih glavnih likov, ker je priljubljenost moških naglo padala.

Fenomen Wonder Woman

Bojan Albahari se strinja, da Wonder Woman vse do danes ostaja fenomen in najvplivnejša superjunakinja v zgodovini popularne kulture. “Ta izurjena Amazonka, ki se po moči in spretnosti zlahka meri s preostankom DC-jeve svete trojice (Supermanom in Batmanom), je zaslužna za to, da sta njena kolega posvojila strogo politiko ne-ubijanja zlikovcev, kar je bila za svet superjunaškega stripa revolucionarna inovacija, danes pa se nam to za omenjeno dvojico zdi samoumevno. Poleg tega je bila imenovana celo za častno veleposlanico za opolnomočanje žensk in deklet pri Združenih narodih (ZN), ves ta čas pa je bila tudi feministična in LGBT ikona, saj prihaja iz izključno ženske družbe, ki ji je heteronormativnost tuja, matriarhat pa dejstvo,” pojasnjuje Bojan Albahari in dodaja, da so superjunaški strip zaznamovale tudi druge protagonistke, kot je Elektra, ki sicer nima posebnih moči, je pa izurjena v borilnih veščinah in ena od prvih moralno večplastnih antijunakinje, za razliko od večine ostalih, ki so prikazane bodisi kot »pridne« bodisi kot »poredne« punce.

Mlajše bralke in bralci bodo prepoznali tudi Buffy Summers, iztrebljevalko vampirjev, ki je kasneje dobila lastno TV serijo ter vplivala na generacije tako gledalcev kot scenaristov. Zanimiva je tudi Kamala Khan oziroma Ms. Marvel, novi obraz superjunaške rasne raznolikosti, v zadnjem času pa je nadvse popularna tudi Doreen Green (Squirrel Girl), »buckasta« superjunakinja, ki je premagala tako mogočnega Thanosa kot kozmičnega Galactusa. Med novejše pridobitve spada Harley Quinn, ki je svojo pot začela kot stranska junakinja iz animirane serije o Batmanu, a je bila tako dobro sprejeta, da je dobila lastno stripovsko serijo in ekranizacijo v filmu Suicide Squad.

Da so superjunakinje več kot zaželene, priča tudi nenehno “feminizarnje” klasičnih različic prvotno moških likov – danes tako poznamo Batwoman in Batgirl, pa Spider-Woman in Spider-Girl. Celo Deadpool je dobil svojo žensko podobo v Gwenpool.

Hollywoodski predsodki

Deja Crnović pravi, da superjunakinj v stripih sicer res ni (več) tako zelo malo, jih pa zelo malo pride na filmska platna: “Režiser Maščevalcev, Joss Whedon, na primer pravi, da je v Hollywoodu še vedno prisotna tiha mizoginija in prepričanje, da film z žensko junakinjo ne bo finančno uspešen. Kar je seveda neumnost, najbolj dobičkonosen film leta 2013 in 2014 je imel v glavni vlogi Katniss Everdeen, najstnico, ki vodi revolucijo in zruši oblast, kar je v bistvu še bolje, kot če bi imela supermoči in reševala posamezne primere krivic v svojem delu mesta. Izboljšanje sicer ni nenadno, gre za postopno, čeprav še vedno prepočasno izboljševanje položaja žensk v filmski industriji, precej so k temu pripomogli prav filmi za otroke in mladino, kjer je vedno več junakinj, če ob Katniss Everdeen omenimo samo najnovejšo junakinjo Vaiano.”

Sicer se ne moremo znebiti občutka, da do izboljšanja prihaja predvsem zato, ker gre za dobičkonosne filme in dokler bo tovrstni feminizem prinašal dobiček, si lahko obetamo vsaj nekaj “izenačevanja”. Čim pa bo kateri od tovrstnih filmov finančni polom, lahko računamo, da bo, tako kot pri Elektri in Catwoman, za to kriva ženska v glavni vlogi in ne nesposobni filmski ustvarjalci okoli nje.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Vklop. 

Televizijska serija Mladi papež pripoveduje zgodbo o začetkih papeževanja kontroverznega Pija XIII, prvega ameriškega papeža v zgodovini. Slednji, ki se je rodil kot Lenny Belardo, v resnici sicer nikoli ni papeževal, saj gre za izmišljeni lik, kar pa ne pomeni, da se Vatikanu dejansko nikoli ne bo zgodil. Živimo namreč prav v takšnih časih, ko je tudi novoizvoljeni predsednik ZDA pravzaprav zvezdnik resničnostnega šova. Serija papeža Pija XIII prikazuje kot razklano in problematično osebnost, torej bolj človeško in manj idealizirano.

Velika Britanija (VB) je na referendumu izglasovala izstop iz Evropske unije (EU). O tako imenovanem Brexitu ne razpredajo zgolj mediji, temveč tudi tisti, ki jih “odcep” Britancev ne bo niti oplazil. Veliko je govora o politiki in gospodarstvu, a manj oziroma skoraj nič o kulturi oziroma o umetnikih in kakšne posledice bodo občutili oni. Tako tisti slovenski državljani, ki ustvarjajo v Veliki Britaniji (VB), kot Britanci, ki ustvarjajo v Sloveniji in EU. Nekateri od slednjih že grozijo s selitvijo iz VB, drugi opozarjajo na težave, ki jih bo za večino prinesla nova birokracija. Bo Brexit res dosegel, da se bo denimo britanska glasbena scena, ki je desetletja narekovala tudi evropske trende, občutno zaprla? Bo na evropskih radijskih postajah posledično manj britanske glasbe? Bomo na evropskih odrih videli manj britanskih bendov? Kaj Brexit pomeni za kulturnike in kulturne navdušence, nam je pomagalo pojasniti nekaj sogovorcev.

Eden od prvih britanskih glasbenikov, ki se je javno obregnil ob Brexit, saj veliko koncertira po svetu, predvsem po državah EU, je bil Chris Jagger. Mlajši brat velikega Micka, vokalista zasedbe The Rolling Stones. Chris nastopa sicer na manjših odrih, pobira manjše denarje, a na stari celini ohranja svoj zvesti krog poslušalcev. Na svojem Facebook profilu je po izidu referenduma zapisal, da ga rezultat žalosti, zanj pa je okrivil tiste, ki so širili negativno propagando obstanka VB v EU. “Nekateri se ne zavedajo, da nimamo več kraljestva. Vedno sem menil, da je biti del EU nekaj dobrega, kar sem spoznal tudi s tem, ko sem potoval po Evropi, igral glasbo in spoznal veliko novih prijateljev. Ne gre zgolj za posel. Če bi šlo le za to, bi morali ostati, kjer smo. Če pa ljudje resnično želijo, da bodo našo državo vodili Michael Gove, Boris Johnson in Nigel Farage, potem se zagotovo selim v Berlin,” je zapisal Chris Jagger.

Ker je v zadnjih letih kar nekajkrat nastopal tudi v Sloveniji, smo ga poklicali za dodatna pojasnila, kaj bo Brexit za britanske glasbenike, ki bodo želeli igrati v EU, pomenil v praksi. “V starih časih smo morali pri prestopu meja na carini pokazati dokument CARNET, kjer je bila popisana vsa oprema. To seveda ni bilo poceni, pregledali pa so nas vsakič, ko smo prestopili mejo – torej na poti tja in nazaj. Če je karkoli na seznamu manjkalo, je moral glasbenik sam kriti stroške nadomestila v vrednosti manjkajočega instrumenta. Bilo je drago in zamudno. Zdaj nam bodo lahko zaračunali tudi cedeje, ki jih tovorimo na koncerte, kar bo še dodatno zakompliciralo celotno izkušnjo. Prav tako pa se bodo dvignile cene vsega ostale, kot so tarife za kolektivne organizacije za avtorske pravice. Kar je oderuško že samo po sebi, saj že zdaj ne dobiš skoraj nič denarja nazaj, čeprav vsakič plačaš 100 evrov samo zato, da igraš svoje lastne skladbe. Več birokracije pomeni, da se bomo morali znajti po svoje, goljufati ali pa pač ne bomo več hodili na turneje po EU, temveč bomo raje igrali v klubu za ovinkom. Naj citiram Georgea Harrisona, ki je prepeval I’m the taxman and you’re working for no one but me (Sem dacar in delaš zame in za nikogar drugega),” poudarja mlajši od bratov Jagger in dodaja, da je imel v svoji karieri veliko več podpore s strani nemške glasbene industrije kot britanske, in je hvaležen, da je založba BMG v Berlinu kupila pravice za njegov celoten glasbeni katalog.

Slaba novica za koncertno sceno

V neljubi situaciji se je znašel tudi Chris Eckman, v Ljubljani živeči ameriški glasbenik in frontman skupine The Walkabouts, ki veliko nastopa tudi v Evropi in Veliki Britaniji. Eckman pravi, da je o posledicah Brexita na glasbeniki in kulturnike nasplošno zaenkrat še prezgodaj govoriti. Dodaja pa, da zagotovo prihajajo spremembe: “Kot ameriški glasbenik lahko povem, da je bila Velika Britanija že od nekdaj prostor, kjer je bilo s koncerti največ težav, saj je bilo vedno toliko dodatnih stroškov za denimo delovne vize. Brexit bodo tam konkretno občutili predvsem manjši koncerti, za te bodo lahko posledice, kar se tiče njihove kariere, tudi usodne. Ker predvidevam, da bo EU Britancem vrnila z enako mero, pomeni, da bomo po Evropi videvali vedno manj britanskih bendov, saj jim bo otežen obisk. To je zelo slaba novica, ki bo močno udarilo celotno koncertno sceno. V času, ko nas svetovni problemi pozivajo k združevanju in razumevanju, je gradnja novih ograj napačen pristop. Dobra glasba ne pozna meja in tako bi jo morali tudi tretirati.”

Strokovnjak za medijsko pravo Jurij Žurej je manj pesimističen, saj meni, da bo Brexit težaven predvsem za izvajalce in ne toliko za avtorje, saj imajo po njegovem glavni med slednjimi žeprenešene pravice na družbe v EU, ostali pa bodo to lahko storili zdaj. “Pri izvajalcih pa je stvar malce drugačna, ker bo nekaj več ovir za opravljanje dela za osebe, ki niso državljani EU, vendar veljajo tu ista pravila kot za umetnike iz ZDA, Rusije in v praksi ne bi smelo predstavljati prevelikih težav. Bi pa problem nastal v primeru uveljavljanja reciprocitete, kar bi odprlo popolnoma novo dimenzijo, tako z ZDA kot VB.”

Bolj na škodo britanskih kot slovenskih glasbenikov

Glasbenika Nikolo Sekulovića širša javnost pozna kot člana zasedbe Dan D, sicer pa kot publisher velja za enega od najvplivnejših ljudi v slovenski glasbeni industriji. Iskreno pove, da mu izid britanskega refernduma ni všeč, še manj pa mu dišijo maščevalne besede nekaterih evropskih politikov. “Oboje odraža dejansko fragmentacijo EU, v kateri je pričakovati obnovitve omejitev ter podražitve pretoka ljudi, blaga in storitev v povezavi z mejo. Gre za vize, prevozno-zavarovalne dokumente (npr. ATA Carnet), obdavčitve in uzance na področju pravic. Na področju glasbe bo to sicer pretreslo EU, vendar bolj na škodo britanskih kot slovenskih glasbenikov. V Veliki Brtaniji namreč, kljub članstvu v EU, na stežaj odprtih vrat za slovenskega umetnika nisem zaznal nikoli. Naš trg pa je bil – kljub nekaterim birokratskim omejitvam – za britanske glasbenike dosegljiv tako pred kot v času članstva v EU,” izpostavlja Sekulovič in upa, da bi bil ob morebitnem zmanjšanju kulturne izmenjave stranski učinek porast interesa slovenskega glasbenika za nove, nezahodne trge, predvsem japonske in kitajske.

Posledice Brexita bodo vidne, ko bo postavljen sistem, v britanskemu parlamentu je bila predložena vizija kar petih možnih scenarijev. Ti sistemi segajo od bolj liberalnih, ki bodo še naprej dovoljevali veliko proste izmenjave, pa vse do tistih, ki jih zagovarjajo ortodoksnejši zagovorniki Brexita – torej takšnih z več omejitvami. “Glede intelektualne lastnine je možno, da bodo umetniki poslej bolj na udaru, saj zanjo ne bo več veljalo varstvo znotraj EU, vendar je tudi to odvisno od dogovorov in sistema, pod katerim bo to potekalo. Podobno velja tudi glede davčnega sistema – zaenkrat je še preveč neznank, da bi lahko napovedali, kako bo to vplivalo na pretok umetniških del, obstaja pa resna nevarnost, da bi se razpoloženje, ki je nastalo ob Brexitu materializiralo tudi v bolj restriktivnem in protekcionističnem sistemu do britanske kulture, kar bo seveda resno in negativno vplivalo na vse prej navedeno: avtorske pravice, predvajanja, nastope in davke,” komentira Andrej Srakar z Inštituta za ekonomska raziskovanja, ki se že leta ukvarja predvsem s kulturno ekonomiko.

Porušeno kulturno ravnovesje

Srakar je prepričan, da se bo na tem področju zagotovo porušilo nekakšno ravnovesje, ki je vladalo do sedaj, kjer je bila Velika Britanija zastopnica »hegemonske« anglosaške popularne kulture in ena največjih izvoznic kulturnih dobrin. Zato je razumljivo, da tisti v Veliki Britaniji, ki so bili doslej navajeni velikega pretoka svojih umetniških del v druge države Evrope, razmišljajo o selitvi. “Sam menim, da je kulturna industrija preprosto prevelik sektor v VB, da bi ta država dovolila, da se ogrozijo njeni temelji. Zato verjamem, da bodo nadaljnji dogovori zagotovo šli v smeri, ko bo vsaj na področju glasbenih in drugih kulturnih in kreativnih industrij še naprej možen precej močan prost pretok tudi v druge države Evrope, kar verjetno ne bo šlo brez bilateralnega dogovora – torej tudi relativno prostega pretoka iz EU v VB. Kulturni dialog zato v temelju ni ogrožen, bo pa verjetno prišlo do nekaterih krčenj in omejitev, ki jih doslej ni bilo,” pojasnjuje Andrej Srakar in izpostavi tezo angleškega sociologa Nicka Crossleyja. Ta je pokazal, da je bil odločilni dejavnik za razvoj punk scene v VB »omreženost«, torej povezanost z drugimi glasbenimi akterji, kjer je prihajalo do velikih razlik denimo med Londonom in Manchestrom. Ob tem se gre vprašati, ali ne bo prav manj povezav, ki bodo logična posledica Brexita, povzročilo veliko izgubo za britansko kulturno sceno. Strokovnjak za kulturno ekonomiko tu ne vidi nikakršnih kulturnih “koristi”.

Inovacije vedno nastajajo ob stiku z drugačnim, z razlikami, in nikakor ne v zaprtih okoljih, kjer se »vsi poznajo«. Brexit bo tako na področju kulture (vsaj kratkoročno) terjal predvsem izgube. A o kulturni krizi v Veliki Britaniji je morda zaenkrat res govoriti prehitro, saj bi jo lahko povzročila zgolj radikalnejša oblika Brexita. Kar pa ne pomeni, da na dolgi rok s tem ne bo povzročena kulturna škoda.

Na škodi bomo predvsem poslušalci, gledalci, ki bomo imeli manj izbire. Kar pa bo na voljo, bo dosegljivo pod težjimi pogoji in višjimi cenami. Brexit je zapora prostora, tudi kulturnega. Kakršnakoli zapora pa še nikoli ni prinesla nič dobrega.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Vklop. 

Lucas Ballestín se je rodil in odraščal v Buenos Airesu v Argentini. V času finančne krize leta 2001 se je preselil v Miami na Floridi, kjer je preživel kar deset let preden se je odločil preseliti v New York. Danes živi in ustvarja v Brooklynu, tako imenovani hipsterski prestolnici sveta, ter končuje doktorski študij filozofije na New School for Social Research. Med njegove interese za analize ga zanimajo predvsem politika, politična ekonomija in psihoanaliza. Pred kratkim se je mudil v Ljubljani na mednarodnem seminarju filozofov Repetition/s. Ta pogovor ne bo namenjen zgolj ozki peščici bralcev, saj ga je spodbudila debata o njegovi analizi fenomena hipsterjev, ki zanima precej širšo skupino ljudi.

Hipsterska subkultura, če jo lahko sploh označimo za subkulturo (a to je že druga zgodba, kar boste lahko prebrali tudi v intervjuju), je pravzaprav globalni pojav, ki (kot kaže) pri svojih predstavnikih ne izbira glede na nacionalno pripadnost in je danes vpet v pore celotne družbe.

Lucas Ballestín preučuje tudi vpliv hipsterskega gibanja na dvig cen nepremičnin, potrošništvo in modne smernice. Kdo so bili hipsterji nekoč in kdo so hipsterji danes? Koga (če sploh koga) pravzaprav zastopajo? … in kako jih bo sodila zgodovina?

Hipstersko gibanje, ki se je razširilo po vsem svetu, ima danes, odkar je spopularizirano in skomercializirano, predvsem negativno konotacijo. Še posebej se želijo od njega distancirati intelektualci, kar si tudi sam. A pri tebi sem zaradi stvari, o katerih pišeš in predavaš, do hipsterjev zaznal presenetljivo pozitiven odnos.

Pri tvojem vprašanju je predvsem pomembno, da jasno ločimo hipstersko gibanje in njegovo komercializacijo. Sicer menim, da gibanja ne vidim toliko v pozitivni luči, kot skušam reflektirati pristop do razumevanja iz česa hipstersko gibanje sploh izhaja oziroma kaj je pomenilo v samem začetku. Za to uporabljam predvsem psihoanalitični okvir, ki naj bi bil vsaj do neke mere nevtralen. In tako skušam ugotoviti, kaj se pravzaprav dogaja. Želim izzvati negativni predsodek o hipsterjih kot o brezciljnih, ironičnih ljudeh, ki jim je praktično vseeno za svet okoli njih. Zato sem skušal biti bolj pozoren na subtilne elemente gibanja, kjer pa ta glavni predsodek ne vzdrži. Želel sem najti tudi druge značilnosti, ki so drugačni od tega, ki trenutno prevladuje. Kar je zanimivo je, da gre pri hipsterji pravzaprav za ironijo, saj je njihova drža nekakšen upor trenutnim razmeram in trenutni resničnosti, tako kulturni kot tudi družbeni. V svojem raziskovanju sem se želel osredotočiti prav na ta odpor hipsterjev do obstoječega, ki je do neke mere pomemben, saj so uvedli tudi povsem svoj slog oblačenja in način življenja. Skušal sem postaviti vprašanje, koliko je to obnašanje pravzaprav namerno upiranje sodobni ekonomiji in kulturi oziroma ali ne gre morda za zgolj sodobno obliko nihilizma.

Bi torej lahko rekel, da gre pri hipsterjih vseeno za specifično filozofijo, ko govorimo o njihovem načinu življenja in vrednotah? Marsikdo bi namreč oporekal že pri tem, da gre pri njih sploh za subkulturo, saj je hipstersko gibanje pravzaprav apolitično, neaktivistično, …

Ena od kritik, ki mi jo o mojem stališču ponavadi očitajo kolegi, je ta, da lahko iz mojega pisanja domnevajo, da so vsi hipsterji enaki oziroma da imajo hipsterji iz zelo različnih držav enake navade. Kot pa že sam namiguješ v vprašanju, je ponavadi stvar polemike tudi to, ali je sploh mogoče, da obstaja nek univerzalen hipsterski slog življenja? V resnici se ne pretvarjam, da so vsi hipsterji enaki, ali počnejo enake stvari iz podobnih razlogov. V svojem delu sem pravzaprav želel, da lahko mislimo hipsterje različno, ne zgolj kot te odtujene ljudi. Vsekakor pa, da tudi prepoznamo skupne značilnosti hipsterskega gibanja. Ponavadi me pri oznakah hipsterjev zmoti to, da o njih govorimo kot o ljudeh, ki nam sploh niso podobni, o ljudeh, ki so nekoristni, površinski, bogataški otroci. Na drugi strani pa naj bi bili mi, preostali, tisti, ki nam je zelo mar za politiko, okolje in druge pomembne stvari. Zato sem skušal to izzvati in najti poti, kjer so hipsterji lahko vse to, kar mislimo, da so in hkrati počnejo vse te stvari, za katere mislimo, da jih nikoli ne bi počeli. To, čemur bi jaz rekel hipsterska etika, je nekaj, kar ima opraviti z uporom proti potrošništvu, ki je ogledalo kapitalizma. Poleg tega gre tudi za fundamentalni upor proti temu, kako naš osebni slog narekuje potrošništvo in neoliberalni kapitalizem. Pri hipsterjih, kjer naj bi bilo vse določeno, gre za idejo o čistosti posameznika. Kupijo tisto, kar jih najbolj privlači, hkrati pa so zelo selektivni oziroma vsaj mislijo, da so, ko oblikujejo svojo drugačno identiteto, ki naj bi bila nasprotna temu, kar jih obdaja v okolici. Načeloma pravzaprav nimam težav, da se ne bi strinjal s kritiko hipsterjev, bi pa želel k analizi doprinesti nekaj senzibilnosti, ki bi pomagala razumeti ta fenomen. Želim se namreč oddaljiti od nasprotovanja kar tako, ki je zgolj zelo udobna pozicija. Svoje pisanje želim izkoristiti kot platformo za večja vprašanja o potrošništvu, identiteti, avtentičnosti in uporu, ki presegajo meje hipsterskega gibanja.

Kdaj pa si se prvič srečal s fenomenom hipsterjev in kakšen prvi vtis so pustili na tebi?

Kot pri marsičem v tej dobi, sem se tudi jaz s hipsterji prvič srečal na spletu. Moja prva reakcija je bila, kot reakcija številnih, da sem jih preziral, zaradi vsega, kar večina še vedno vidi v njih. Torej zaradi praznine, površinske elegance, odmika od političnih vprašanj, vlaganj v oblačila, poziranja z lepimi kolesi in neodvisne glasbe. V tem sem videl dvoličnost. Gre za Nietzschejevo Will To Power na steroidih. To je bila moja prva reakcija. Vendar, ko sem se preselil v Brooklyn in tam v tej prestolnici hipsterskega gibanja živel nekaj let, sem zaradi druženja s hipsterji (ki so sicer vedno zanikali, da so hipsterji) začel raziskovati pod površino. In tako sem prišel do zanimivih ugotovitev. Odzivi ljudi, ki bi jih označili za hipsterje, in odzivi akademikov na moje delo so bili polni radovednosti. Tako je moja negativna percepcija o hipsterjih vse bolj bledela in menil sem, da je vredno, da to delim z okolico. Zato sem tudi napisal vse te tekste in se s tem začel ukvarjati tudi bolj javno.

O tem, kako stara je pravzaprav hipsterska subkultura, krožijo različni podatki. Nekateri ji pripisujejo tudi desetletja star izvor, spet drugi se s tem ne strinjajo in pravijo, da gre za relativno nov fenomen, ki s prejšnjimi gibanji nima nobene povezave. Na katere vire se sam naslanjaš?

To je del mojega preučevanje, ki si zasluži dodatno raziskovanje. Najprej moramo narediti jasno razliko med etiketami, ki označujejo “hipsterje”. Predstavniki, ki jih imenujemo “hipsterji”, so se pojavili v začetku novega milenija, predvsem v delavskem in nižjem srednjem razredu v ameriških mestih, kot sta Filadelfija in New York. Oznaka hipster pa je veliko starejša in so jo v preteklosti uporabljali za različne skupine skozi zgodovino, prve omembe besede segajo vse do 40. let prejšnjega stoletja. Je pa tudi res, kakor je meni znano, da je za pomenom te besede vseeno neka kontinuiteta, saj se je z njo vedno označevalo skupine, ki naj bi bile nepomembne, beseda sama pa ima že od nekdaj negativen prizvok. To velja tudi za današnjo definicijo besede hipster. Ta del projekta, raziskovanje zgodovine, bom nadaljeval, saj bi rad svojemu raziskovanju dodal etnografsko komponento. Zgodovina pomaga razumeti in z njeno pomočjo lahko pokažemo natančnejšo sliko.

Če ostaneva pri “novih” hipsterjih, je zanimivo dejstvo to, da se je gibanje na začetku pravzaprav povezovalo z reciklažo starih, odsluženih stvari in materialov. Torej bi lahko tudi rekli, da je šlo ne glede na vse, kar je bilo do zdaj povedano, za protikapitalistično/protipotrošniško gibanje, ki je poleg vsega kazalo tudi zanimanje za knjige in branje, torej je imelo dodano tudi neko intelektualno komponento. Poleg tega so zbirali vintage predmete, kot so analogne kamere in fotoaparati, vinilne plošče. Danes se zdi, da je vse skupaj prestopilo meje alternative in se globoko zasidralo v mainstream – tako v modo kot tudi v pop kulturo in pravzaprav v vse, kar je popularno. Bi lahko rekli, da so hipsterske karakteristike s tem, ko so prešle v mainstream in se zlile z vsem ostalim, pravzaprav izginile? Je torej danes, leta 2016, sploh še smiselno, da govorimo o “hipsterski subkulturi”?

To je zelo zanimivo vprašanje. In če sem iskren, nimam odgovora. Bi pa rekel, da ima to manj opraviti s tem, da smo leta 2016, kot ima opraviti s konceptom, kot ga razumemo mi. Od samega začetka so bili razlogi, zakaj je nekdo hipster, zelo megleni. In tudi razlogi, zakaj nekdo NI hipster, so bili prav tako megleni. Je pa nekaj, kar si omenil, zelo pomembno. To je razlika med izvorom hipsterske subkulture, ki sem jo tudi sam označil za gibanje, ki je bilo zelo “naredi-si-sam” in z nekomercialno dušo, in med tem, kaj je to gibanje postalo danes, saj sta ga ugrabila marketing in trg. Slednja sta ga nato prodala nazaj ne zgolj hipsterjem, temveč tudi vsem ostalim, ki jih prej nikoli ne bi označili za hipsterje. Hipster je danes mednarodni pojav oziroma kot je zapisal Simon Critchley – gre za brooklynizacijo sveta. Brooklyn je postal znamka. In tudi hipster je postal znamka, brand. Če je nekoč obstajala esenca hipsterja, se je danes ta od njega popolnoma oddaljila. Nekoč protikapitalistični hipster je danes skomercializiran, slednje pa je zasenčilo njegovo prvotno esenco oziroma izvor.

Ko si bil v Ljubljani, si v predstavitvi svojega predavanja zapisal, da boš govoril o hipsterjih, ker so postali simbol nevednosti, arogance in komičnega pomanjkanja samozavedanja. Dodal si, da je hipster postal boksarska vreča za vse, kar je danes v post-sodobnem svetu narobe z mladino. Opozoril si tudi, da so šli nekateri tako daleč, da so hipsterja okrivili za “konec zahodne civilizacije”. Komu gre na mlin stigmatizacija hipsterja in kdo ima od tega, da je hipster postal komična figura, ki je ne moremo jemati resno, korist?

Do neke mere gre za generacijsko luknjo, saj hipster hrepeni po nostalgiji in starejše generacije se lahko počutijo ogrožene. Danes se na milenijce, torej ljudi, ki so v svojih poznih najstniških letih in do poznih tridesetih letih, gleda kot na izgubljeno generacijo – generacijo, ki nima vsebine, je bila vzgojena v preobilju in udobju ter zato ni kos resničnemu življenju. Hipsterji skušajo biti na nek način bolj progresivni in že zaradi tega so lahka tarča posmeha za starejše, bolj konzervativne generacije. Vendar, kaj je sploh pristna identiteta? Kaj je pristen osebni slog? Kaj pomeni etična potrošnja? Hipsterji se teh vprašanj lotevajo tako, da nas spravljajo v nelagoden položaj, ker odsevajo stanje, v katerem je družba danes. A tu naletimo tudi na paradoks, saj so hipsterji prepoznani kot očitno dovolj pomembni, da jih je potrebno dajati v nič.

V ZDA pa je problematična še ena s hipsterji povezana težava, saj se ponavadi naselijo v tradicionalno revne soseske ali soseske, kjer pretežno živi delavski razred. Z množičnim prihodom hipsterjev pridejo tudi višje najemnine, ki izrinejo dolgoletne najemnike. Slednji so večinoma temnopolti. Torej ima odpor do hipsterjev tudi rasne dimenzije. Ta odpor pa je veliko globlji od prej omenjenih kritik. In čeprav hipstersko gibanje v osnovi ni “belo”, pa je v popularni domišljiji vsekakor to postalo. V Brooklynu je namreč hipster postal izvidnik za horde nepremičninarjev. Hipsterji v soseski so nemalokrat znanilci dviga cen nepremičnin. Njihovo gibanje ima tako večji vpliv, kot si morda mislimo, saj je na videz nedolžno naseljevanje v “stare” soseske, ki jh nato “izboljšajo”, pravzaprav zelo kapitalistično orientirano. Vendar to ni zgolj problem hipsterjev, temveč vseh nas, saj se tudi mi odzivamo na razmere, ki jih ustvarjajo hipsterji. In to na nek način vpliva na celotno družbo.

Lahko paralele hipsterskega gibanja povežemo z fenomenom emo, ki je že kar nekaj let pozabljen, kljub temu, da so bili “emoti” še nedavno prav tako stereotipizirani, skomercializirani in tarče posmeha?

Tudi to je zelo zanimivo vprašanje, o katerem še nisem razmišljal. Bi pa vsekakor rad raziskal, ali obstajajo kakšne paralele, podobnosti. Zato trenutno nimam konkretnega odgovora. Če pa sodim po svojih izkušnjah, bi rekel, da gre za dva zelo različna gibanja, ki se razlikujeta vsaj v svojem bitu. Čeprav se predsodek da so hipsterji pravzaprav odrasli emoti, kar ponuja. Emo je nastal iz glasbenega žanra in spremljajoče mode, pri hipsterjih pa gre za širši fenomen, ki ni omejen zgolj na glasbo, čeprav je slednja tudi tu pomemben del gibanja. Sicer ne poznamo hipsterske glasbe kot žanra, imamo pa glasbo, ki so jo hipsterji vzeli za svojo in je za njih značilna. Enako velja za literaturo, oblačila in soseske. Bi bilo pa zelo zanimivo ugotoviti, ali sta, če sploh, emo in hipster kakorkoli povezana. Oba sta (bila) namreč označena za patetična, histerična in do neke mere vsebinsko prazna, kot tisti, ki se veliko in glasno pritožujejo, a se nimajo za kaj pritoževati. V obeh primerih lahko vidimo tudi zavrnitev dominantne kulture in neusmiljeno zasmehovanje.

Emo je, kljub svoji močni večletni pristnosti, fenomen vzdrževal več let. Nato pa je skoraj čez noč izginil. Kaj se bo zgodilo s hipsterjem? Gre za fenomen, ki še kar traja. Ali morda živimo v letu ali desetletju, ko tudi njega kmalu več ne bo? Ali pa se je tako globoko zakoreninil v naš vsakdan, da se bo v prihodnosti zgolj le še množil?

Mislim, da zatona hipsterja še ne bomo kmalu videli. Če ne zaradi drugega, že zaradi tega, ker gre za učinovit marketing. Hipster je s tega vidika zgodba o uspehu. In kamorkoli sem v zadnjih letih potoval, sem opažal vedno več elementov hipsterske kulture, ki se širi od Evrope do Južne Amerike. Že zaradi tega menim, da bodo hipsterji obstajali še kar nekaj časa. In če je biti hipster res nekaj več kot le poslušati določeno zvrst glasbe, voziti določeno vrsto kolesa in se oblačiti v določeno vrsto oblačil, potem imamo opraviti z nečem večjim, kar bo lahko v prihodnosti odsevalo razvoj kapitalizma in kako se mu bodo ljudje uspešno ali neuspešno upirali. A to bo lahko pokazal zgolj čas.

Hrvaška glasbena zasedba Jinx se v kratkem k nam se vrača z novim albumom, ki so ga izdali po šestih letih studijskega molka. Kaj so počeli v tem času, sta nam razkrila pevka Yaya in kitarist ter skladatelj Coco Mosquito. Vendar se nismo pogovarjali zgolj o glasbi. temveč denimo tudi o tem, ali sta se udeležila zadnjih volitev na Hrvaškem in kaj menita o porastu nacionalizma v Evropi .

Če izhajam iz ene od vaših pesmi … na čemu ste danes?

Coco: Jaz večinoma na kavču. Še posebej zdaj, ko imam eno nogo še vedno v mavcu (smeh).

V nekem intervjuju ste izjavili, da na novem albumu ironično secirate ljubezen, ljubimkanje, skupno življenje, srednja leta, družinske večere … zakaj ironično?

Yaya: Morda bolj samoironično, ker se ne smemo nikoli jemati preveč resno. Ko nisi več mlad, je lažje biti ironičen. Vedno več je težav in življenje postane bolj zapleteno, ko si enkrat v srednjih letih. Pogosto pa prav v teh letih veliko ljudi počne neumnosti. Dobra tema za ploščo ali za katerikoli drugi medij.

Coco: Hja, če vzamemo tako ven iz konteksta, lahko zveni malo suho. To je bil odgovor na novinarsko vprašanje, da v novem singlu seciramo družbeno realnost. Sicer ne bi besede “ironično” nikoli uporabil. Kdo to sploh še razume (smeh)?

Od vašega prejšnjega albuma Diksilend je preteklo kar šest let. Kaj ste počeli v tem času?

Yaya: Igrali smo, Coki pa je ustvarjal muzikal, zato smo malo pavzirali. Jaz osebno se znam vedno zaposliti – ko ne prepevam, slikam, izdelujem nakit in vodim delavnice z otroki. Vedno je akcija.

Coco: Jaz bi rekel, da nič. Morda smo le potrebovali več časa za nove pesmi. Malo smo odrasli, zato smo pedantnejši in bolj kritično. Jaz sem sicer med tem produciral druge bende, ustvarjal glasbo za gledališče in tudi muzikal Lizistrata v MGL, na katerega sem še posebej ponosen. Slednji je vplival tudi na novi album Jinxov, saj smo nekaj skladb iz tega muzikala celo priredili in preuredili in uvrstili na novi album. Nekaj od teh jih boste lahko premierno slišali v Cankarjevem domu.

Ste se udeležili nedavnih volitev na Hrvaškem? Kako ocenjujete trenutno politično situacijo?

Yaya: Ja. Vedno se udeležim volitev. Glede na to, kako se stvari odvijajo, bi bila lahko to zanimiva situacija, vendar je naivno misliti, da majhni narodi sami sprejemamo odločitve. Večinoma ne gledam televizije, pravzaprav sem iz svojega življenja odvrgla vse, kar me lahko mentalno zastrupi. Zato niti ne vem, kako izgleda večina politikov.

Coco: Tudi jaz sem volil. Sicer ne vem, ali je to pametno, vendar še vedno imam toliko moči, da si zamašim nos in sodelujem v demokratičnem procesu.

V nekdanji Jugoslaviji smo živeli pod “isto streho” – več držav, več narodov. Kaj menite o tem, da je v današnji Evropi vedno več nacionalističnih idej in politikov, ki igrajo na čustva ljudi? Dober primer je že naša soseda – Madžarska.

Yaya: Svet postaja vedno bolj neumen, podreja se povprečju in masam, predvsem zaradi dobička, zato pa se vse to tudi dogaja. Najprej bi svetovala, da prenehate gledali televizijo in brati novice. To je prvi korak v nasprotno smer. Tako lahko vsaj ustvariš nek svoj kakovostni prostor. Ni druge.

Coco: Ekonomska kriza načeloma proizvaja ekstremne politične platforme. Nažalost to ni nič noveda. Gre pa to zelo dobro s turškimi TV limonadami in resničnostnimi šovi. Družbene odgovornosti ni, obstaja zgolj gledanost. Tako trenutno razmišljam o politiki … kot o turški TV limonadi.

A temu ni podlegla zgolj Evropa, temveč tudi Amerika. Njihov republikanski kandidat je postal “poster boy” za ksenofobijo, šovinizem in populizem. V “boljših časih” so ljudje pričakovali, da jih bo rešiila glasba, a to niso več šestdeseta, polna hipijev …

Yaya: Ne, glasba res več nima te teže. Po drugi strani pa se mi zdi, da bo te stvari morda reševala generacija naših otrok. Nažalost. A vseeno sem polna upanja, ker imajo mlajše generacije druge interese, ki so daleč od šovinizma.

Coco: Pa tudi ta šestdeseta se malo preveč idealizirajo. Tudi hipiji niso ustavil vojne v Vietnamu. Je pa res, da so glasba, film in književnost iz šestdesetih pravzaprav vzgojili vse naslednje generacije. In zdaj smo spet v resničnostnem šovu.

Za vašo glasbeno zasedbno pa se sicer zdi, da ste se šele zdaj družbeno angažirali s temami, ki niso več zgolj osebne in osebno-izpovedne. O čem govori skladba “Jesmo li dobro”, vaš novi singel?

Coco: No, te angažiranosti je bilo nekaj sicer že prej, morda pa res ne tako očitno. Pesmi so za poslušati, zato jih nerad pojasnjujem, ker se mi zdi, da bi jim s tem odvzel tisto zaradi česar so pesmi pač pesmi.

Coco, vi ste zbiratelj vinilnih plošč. Na katerih formatih bo vse izdan vaš novi album? Se danes sploh še izplača izdati CD? To vprašanje sem v zadnjih letih izdal številnih glasbenikom in pozitivnih odgovorov je vse manj. Pred časom je kazalo, da se vinilke vračajo, a nekega prelomnega comebacka ni bilo. Zdi se, da se vse ostalo v krogu zbirateljev in die hard fanov. Bomo še doživeli preobrat, kar se tiče novih formatov, nosilcev zvoka, ali se je vse skupaj zaustavilo z internetom, torej streamingom in downloadanjem?

Coco: Jaz plošče poslušam že od nekdaj in jih bom poslušal vedno. Če pustimo mitologijo, je na njih enostavno najboljši zvok. Vinilke so sicer doživele comeback, vendar moramo biti realni – za današnji čas so sila nepraktične in ne moremo jih poslušati kjerkoli, niti v avtu ali med sprehodom. Vinil je preživel in živel bo naprej kot eksluziven nosilec zvoka in zbirateljski artefakt. Kot opažam ga tako doživljajo tudi mlajše generacije. Streaming je sedanjost in prihodnost, zato po novem nosilcu zvoka ni nobene potrebe. Mi bomo novi album izdali na cedeju, na vinilu in v digitalni obliki. Večina ljudi bo, seveda, single poslušala zgolj prek slabe mp3-kakovosti na portalu YouTube (smeh).

Kakšna je lokalna scena novih, mladih bendov in glasbenikov na Hrvaškem? Ji sledite? Ali so tudi pri vas vso medijsko pozornost ukradle zvezde resničnostnih in talent šovov? Kaj se je zgodilo z igranjem v garažah, kam je izginil rokenrol?

Yaya: Ne vem. Ne hodim ven, vendar Zagreb ima klubsko sceno in kar nekaj bendov. Ti bodo na srečo vedno obstajali, ker nismo vsi ljudje isto. Nekateri so še danes sposobni prepoznati dobro glasbo. Glasba rešuje ljudi, dober koncert je posebna izkušnja in to ne bo kar tako izginilo. Drugo pa je, kot ste rekli, kar se dogaja v medijih, ki niso pretirano zainteresirani. Vendar večina bolj alternativne publike ne gleda televizije, ne bere spletnih portalov … Ko sem bila še študentka, smo si s kolegi izmenjavali mnenja, kateri film in kateri bend je dober, pa tudi katera knjiga. Če nisi v medijih, ne obstajaš, pravijo, a na srečo, to ni res (smeh). Okoli nas je ogromno lepih stvari, le odkriti jih je treba in paziti, da jih nato ne odkrijejo vsi ostali, haha! Veliko lepše je v prijetni družbi, kot v masi!

Coco: Včasih moje uho še kaj ujame, vendar imate prav … v garažah se sicer igra tudi danes, vendar iz teh garaž se vse težje pride ven. Čeprav mladim zavidam leta, mi je žal, da igrajo glasbo v takšnem času. Iz leta v leto je manj mladih bendov, ki jim uspe dobiti dovolj medijske pozornosti, če govorimo o mainstream medijih, seveda. To je morda dobro za nas, stare prdce, zagotovo pa ne za glasbo in družbo. Kaj ste že rekli? Politika? Resničnostni šov?

“Brez glasbe bi bilo življenje napaka.”

(F. Nietzsche)

Tako kot je družba vedno vplivala na razvoj in izraznost glasbe, je tudi glasba vedno, čeprav opazno močneje v času pojava pop glasbe, tudi vplivala na družbo. Da se že na začetku ne ujamemo v začaran krog vprašanja, kaj je bilo prej kura ali jajce, je potrebno izpostaviti nekaj ključnih obodbij in fenomenov, kjer sta glasba in družba sobivali, včasih v sožitju, drugič kot zajedalki ena druge. Ker je zgodovina glasbe širok pojem, pravzaprav preveč širok za z znaki omejeno besedilo, se bomo osredotočili na 20. stoletje, ki je bilo ključno za razvoj sodobne glasbe in stoletje, ki je glasbo pravzaprav sprejelo v človekov vsakdan. Glasba ni bila več nekaj, kar je bilo povezano s posebnim dogodkom, izhodom, ki se je lahko odvil zgolj na določeni lokaciji, v izbrani družbi, temveč je postala tudi intimnejša izkušnja za poslušalce, ne več zgolj za glasbenike. Za to so poskrbeli množični mediji – najprej radio, potem televizija, glasbeni predvajalniki in (naj)kasneje še internet.

Letnik 1977, po izobrazbi filozof in zgodovinar, sicer pa od leta 2011 direktor Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS), kjer službuje že skoraj desetletje. V nevladnem sektorju je aktiven od leta 2002, ko je začel sodelovati z Mirovnim inštitutom in njegovo Delavsko-punkersko univerzo. Letos je po dveh letih zapustil funkcijo predsednika Evropske mreže nacionalnih krovnih nevladnih organizacij (European Network of National Civil Society Associations), sicer pa je tudi soavtor številnih sprememb, ki so se v zadnjih letih zgodile na tem področju. Kot strokovnjak o tem tudi redno predava po vsem svetu.

Zasebno pa se navdušuje zlasti nad bibliofilskimi knjižnimi izdajami in je zato strasten obiskovalec dražb starih knjig in tiskov. Svoje obiske antikvariatov, bolšjih sejmov in dražb popisuje na blogu z imenom Na lovu za čudnimi knjigami, ki (menda) niso za branje. 

Vlada je zavrnila vaš predlog oprostitvi davka na dobiček za tiste nevladne organizacije, ki jim je država priznala delovanje v javnem interesu. Zdi se, da za vaše predloge nima posluha. Zakaj so jim trn v peti prav nevladniki in kako pomembne je bil za nevladne organizacije vaš predlog oziroma ali je zaradi vladne ignorance ogrožen obstoj katere od njih?

Šlo je za skromnega pol milijona evrov in še to le za organizacije, ki jim je država zaradi njihovih izjemnih dosežkov priznala delovanje v javnem interesu. Ne gre torej toliko za to, da bi zavrnitev sedaj ogrožala njihov obstoj. Ideja je bila, da bodo na primer pri Rdečem križu namesto za davek lahko več namenili za pomoč socialno ogroženih, da si bodo gasilci lahko privošlili boljšo opremo … Zaradi vladne zavrnitve smo zato na izgubi kvečjemu vsi mi, ki se nanje vsakodnevno zanašamo.

Država poleg močnega vladnega sektorja potrebuje tudi močan nevladni sektor. Se vam zdi, da to premier Miro Cerar in njegova ministrska ekipa razumejo?

Sodeč po (ne)narejenem, vsekakor nič bolj kot prejšnji premierji in njihove ekipe. Kakšnih pomembnejših pozitivnih sprememb doslej niso naredili, niti jih glede na to, kaj napovedujejo, na žalost ni za pričakovati.

V zadnjem času ste se ob podajanju predlogov morali navaditi tudi na veliko čakanja … kdo menite, da je kriv, da stvari v državi tečejo tako počasi? So krivi proceduralni postopki ali krivda dejansko tiči v nesposobnih posameznikih, ki so na oblasti?

Nimam občutka, da moramo danes z našimi predlogi čakati kaj dlje kot v preteklosti, glede tega je treba biti pošten. Predvsem smo vedno morali čakati in smo tega že navajeni. Niti ne tečejo vse stvari v tej državi prepočasi, čeprav nekatere zagotovo. Glede krivde za to je nesmiselno posploševati. Ponekod gre res za nesposobnost, ampak po drugi strani smo že kulturno zelo nagnjeni k proceduralnemu zapletanju in prenormiranju. Ne bi pa smeli pozabiti niti, da si oblast vedno izvolimo sami.

O kako visokih “prihrankih” za nevladnike pravzaprav govoriva in koliko nevladnim organizacijam bi vaš predlog omogočil lažje delovanje?

Če mislite oprostitev davka na dobiček za NVO v javnem interesu, gre za dobrih 4 tisoč nevladnih organizacij in, kot rečeno, dobrega pol milijona manj v državni blagajni. Kar povprečno znese 100 evrov na organizacijo. Na prvi pogled bagatela. Ampak kolegi v Rdečem križu so izračunali, da bi za denar, ki jim ga sicer pobere davek, lahko razdelil 38 tisoč litrov več mleka, kolegi iz Zveze prijateljev mladine pa na morje letno peljali 35 več otrok iz socialno ogroženih družin.

Nevladnih organizacij se pogosto drži stereotip, da so to večinoma, ali aktivistično-politična združenja ali pa dobrodelne organizacije …

V Sloveniji je čez 27 tisoč nevladnih organizacij, od tega slabih 24 tisoč društev, ostalo so zavodi in ustanove. Ta številka marsikoga preseneti. Ampak le dokler mu ne povemo, da med nevladnike spadajo tudi vsi prostovoljni gasilci, vaški kulturniki, lokalni športniki, planinci … in ja, tudi aktivistično-politična združenja in humanitarne organizacije, kot sta Rdeči križ in Karitas, čeravno še zdaleč niso najštevilčnejši. Ker tu je, kot pravim, 1300 prostovoljnih gasilskih društev, 8000 športnih, 3700 kulturnih in umetniških, 250 planinskih, 600 upokojenskih …

Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS) je nekakšna stična točka vseh nevladnikov v Sloveniji. Zdi pa se, da je tudi v javnosti postal aktivnejši šele z vašim imenovanjem na mesto direktorja. Koliko ljudi šteje vaša ekipa danes in koliko nevladnih organizacij šteje vaše članstvo?

Ravno pred tednom dni smo včlanili 1000 organizacijo, čeprav jih posredno združujemo čez 10 tisoč, ker so številni naši člani tudi sami različne društvene zveze in združenja. Naša ekipa šteje 8 zaposlenih, strokovnjakov s področja NVO prava in zagovorništva, projektnih razpisov, komuniciranja, informiranja in financ, in še okrog 20 zunanjih strokovnjakov, s katerimi redno sodelujemo, da so naše storitve res kar najkakovostnejše.

Boste v prihodnje še vlagali predloge za spremembe?

Seveda, zagovorjanje ukrepov, ki koristijo našemu nevladnemu sektorju, je poleg informiranja, svetovanj in izobraževanj ena od naših glavnih dejavnosti.

V nevladnem sektorju ste sicer aktivni že od leta 2002, ko ste začel sodelovati z Mirovnim inštitutom in njegovo Delavsko-punkersko univerzo. Kaj se je v teh 15 letih na področju nevladnikov v Sloveniji spremenilo, smo bili priča kakšnim večjim premikom, mejnikom, spremembam na bolje?

Leta 2002 nas je bilo 14 tisoč. Danes smo torej skoraj enkrat večji, pa tudi razpon nevladniških dejavnosti je mnogo širši. Ampak o kakšnih posebnih premikih in mejnikih bi pa vseeno težko govorili, vsaj kar se tiče podpornega okolja za delovanje nevladnega sektorja. To je tudi eden od ključnih razlogov, da za nevladnimi sektorji v razvitih državah še vedno zaostajamo tudi do 10-krat.

Ste tudi soavtor številnih sprememb na področju NVO zakonodaje in politik v zadnjih letih (Zakon o društvih, Zakon o socialnem podjetništvu, Zakon o prostovoljstvu, Zakon o dohodnini, Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, Strategija socialnega podjetništva) … na kateri prispevek ste najbolj ponosni oz. za katerega so vam nevladniki najbolj hvaležni?

Najbolj bom ponosen na Zakon o nevladnih organizacijah, ko bo končno sprejet. Bil je obljubljen za letošnje leto, zdaj pa je prestavljen v prihodnje, čeravno smo v ministrski delovni skupini delo na njem končali že januarja. Imate prav, ene stvari se v tej državi resnično predolgo vlečejo. Kar se pa tiče preteklih uspehov, upam, da je vsak od njih nevladnikom vsaj malo pomagal pri njihovem vsakdanjem delu. Morda omenim samo najbolj svežega, ko smo junija dosegli, da se v več kot 10 tisoč majhnih lokalnih društvih ne rabijo več obremenjevati z davčnimi blagajnami, zaradi katerih so imeli samo stroške, nihče drug z državo vred pa prav nobene koristi.

Vas v prihodnosti morda zanima tudi “vladna” politika? Ste že kdaj prejeli povabilo v katero od političnih strank oziroma ali ste že kdaj resneje razmišljali o morebitni kandidaturi v denimo Državni zbor?

Glede na to, da se že zdaj ukvarjam s politiko, bi do “vladne” politike težko gojil kakšne posebne zamere. Gre navsezadnje samo za razliko v orodjih, ki so ti na voljo za spremembe in so na “vladni” strani pač precej neposrednejša. Ampak v državnem zboru se vseeno težko vidim. Ga sicer ne podcenjujem, ampak dejstvo je, da tudi tam šteje zlasti vladna beseda.

Bi vas hipotetično zanimalo mesto ministra za kulturo?

Upam, da se za vprašanjem ne skriva domneva, da je ministra za kulturo dober vsak, ki ima pet minut časa? Ker sem sam za to fukcijo glede na svoje dosedanje delo namreč precej nekompetenten in slovenski kulturi sebe zato res ne bi privoščil. Če pa bi hipotetično že lahko izbiral, potem sta ministrstvi za delo in socialo in pa ministrstvo javno upravo kot stebra državne solidarnosti in učinkovitosti precej bližje mojim interesom.

Kje po vašem Cerarjeva vlada dela največje napake in ali menite, da jim bodo volivci na prihodnjih volitvah ponovno namenili večino in zaupali še en mandat?

Minister za javno upravo nas je pred kratkim prepričeval, da je edina resna vladna hiba slabo medijsko komuniciranje, vse ostalo pa da je tako rekoč odlično, le Slovenci da smo preveč nagnjeni k nerganju. Sveta preproščina. Kako pa ne boš zakrbljen, nejevoljen in na preži, ko pa, na primer, v vladi sedi gospodarski minister, ki vsake tri mesece vztrajno predlaga popolno sprostitev cen bencina, čeravno bodo po njegovih lastnih izračunih od tega imeli korist edino naftni trgovci, vsi ostali z državno blagajno vred pa bomo samo na izgubi? Saj ne rečem, ni posebej katastrofično in pretresljivo … ampak dolgočasne vlade si države lahko privoščijo v udobnih časih, današnji pa žal niso takšni. Bojim se, da bo ta vlada v zgodovini ostala zapisana predvsem po izgubljenih priložnostih … finančnih, socialnih … no, pa seveda po bodeči žici na južni meji in njeni izredno medli podpori gejevskim porokam. Ali bo dobila še en mandat? Ne podcenjujmo volivcev … čeravno bi si želel, da smo se doslej naučili vsaj to, da novi obrazi niso nujno recept za novo politiko in da je za učinkovito politiko predhodno potrebno še kaj več kot petindvajset na hitro spisanih power point prosojnic.

Pred kratkim sem obiskal konferenco Global Editors Network (GEN), ki je letos potekala na Dunaju. Gre za večdnevni dogodek, kjer si mnenja in izkušnje izmenjujejo povabljeni novinarji, uredniki in mnenjski voditelji z vsega sveta. Gostje prihajajo domala iz vseh medijev, ki na mednarodnem in lokalnem prizorišču nekaj veljajo. Medijska industrija tako na številnih predavanjih, okroglih mizah in delavnicah spoznava zadnje smernice v svetu serviranja novic. Letos je bil poudarek predvsem na digitalnih platformah in novih, drugačnih oblikah komunikacije z uporabniki. Vloga bralca, gledalca in poslušalca se namreč spreminja ravno tako hitro kot tudi vloga medijev, ki so s prihodom interneta odkrili povsem nove možnosti obveščanja javnosti, s popularizacijo družbenih omrežij pa so se pravila igre še bolj spremenila.

Čas res leti. Pred vami je vsakoletni sklepni komentar, ko se tik pred poletnimi počitnicami ozremo nazaj in pogledamo, kaj vse smo ustvarili od septembra do junija. Mobilni tednik in spletni časopis Torek ob petih namreč zaključuje že drugo sezono. Berete 44. številko iz letnika 2015/2016. Letos smo jih ustvarili kar deset več kot lani. Aktualna številka je zadnja predpočitniška izdaja, v polni, obsežnejši obliki se ponovno vrnemo septembra, ko bomo z nekaj novostmi začeli že 3. sezono.

Med poletnimi počitnicami vam bomo vsak teden prek naše rubrike KNJIŽNICA ponudili v branje knjigo Vojislava Pejovića z naslovom Ameriški sfumato, ki jo sestavljajo daljše zgodbe, pravzaprav novele. Te govorijo o nevroznanstveniku Milošu, črnogorskem, še svežem priseljencu v ZDA, in se dogajajo med Črno goro, Beogradom in Chicagom. Junak prek serije reminiscenc poskuša rekonstruirati in bolje razumeti lastno življenje. Poleg sklicevanja na renesančno estetiko Pejović usmeri pozornost tudi na glasbenike (Bach, Dvořák, Bob Dylan, Nellie McKay), filmske režiserje (Pedro Almodovar, Nanni Moretti, Todd Haynes) in na druge književnike, zlasti na Danila Kiša.

Na svojih telefonih in tablicah zato ohranite našo mobilno aplikacijo, ki vas bo (kot vedno do zdaj) z novo vsebino pričakala vsak torek ob 17. uri. Kot prvi slovenski “telefonski časopis” še naprej ostajamo brezplačni, včasih večja, drugič manjša ekipa pa se vsak teden trudi, da vam dostavi vsebine, za katere si upamo trditi, da so drugačne in progresivne, predvsem pa, da današnji družbi nastavljajo ogledalo. Velike zgodbe, majhen zaslon, je slogan, ki se ga skušamo držati že od leta 2014. Še naprej vztrajamo, da se, ko bodo na tapeti človekove pravice, ne bomo bali postaviti na pravo stran in se ne bomo skrivali za lažno “objektivnostjo”. Letos smo veliko pisali o beguncih in migrantih, decembrskem referendumu o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, vprašanju avtonomnih con (primer Tovarne Rog) in vzponu ekstremne desnice v Evropi.

Naloga medijev v digitalni dobi

Kot sem zapisal že lani, ostajamo zvesti svojemu osnovnemu poslanstvu, ki je, da nismo novičarski portal in da s sorodnimi digitalnimi mediji ne želimo tekmovati. S tistimi, ki so nam vsebinsko blizu, se želimo kvečemu povezovati, kar smo dokazali že z uspešnim sodelovanjem s spletnim Radiem Terminal. Še naprej spoštujemo profesionalne novinarske standarde in ohranjamo zavezo, da za vsebinami, ki jih objavljamo, stoji odgovornost. Trudimo se odpirati teme, ki jih drugi mediji pri nas puščajo na obrobju (ali pa jih niti ne obravnavajo), čeprav so pomembne in smo v uredništvu mnenja, da mora biti javnost o njih informirana. V interakciji z bralci, ki jh je vedno več in so zdaj z nami že dve leti, smo ugotovili, da so to ljudje, ki so sposobni kritičnega mišljenja. Pri Torku ob petih tudi ob koncu druge sezone delimo mnenje, da naloga medijev (še posebej v 21. stoletju oziroma v digitalni dobi) ni zgolj posredovati vesti tiskovnih agencij ter v debatni ring postaviti nasprotujoči si mnenji, temveč je njihova odgovornost problematiko osvetliti in v primerih, kjer je to mogoče, tudi ponuditi rešitev.

Tor5 za seboj še vedno nima interesa kapitala in za ovratnik nam ne dihajo kakršnikoli strici iz ozadja ali interesna združenja. Edino, kar nam diha za ovratnik, je rok oddaje, saj smo vezani, da vam vsak torek ob 17. uri dostavimo novo številko mobilnega tednika. Letos smo jo morali zgolj enkrat prestaviti za dobro uro, ko nam je zagodla tehnika. Ja, tudi ta, pri vsem svojem napredku, ne more biti vedno vedno na naši strani.

Kvaliteta pred kvantiteto

Ne glede na to, da bi radi prekinili s trendom, da se na vse gleda in primerja skozi številke, vam ponujamo deset prispevkov, ki ste jih v sezoni 2015/2016 najbolj brali. Za občutek. Sicer pa tudi letos, ob koncu 2. sezone, vztrajamo pa pri tem, da je kvaliteta pomembnejša od kvantitete in trdno verjamemo, da je to pomembno tudi pri bralcih, saj si želimo predvsem kakovostnih bralcev. Struktura bralcev se nam zdi pomembnejša kot njihovo število. Vsekakor pa se najboljša potrditev oziroma feedback, ko nam uspe združiti oboje.

Še naprej aktivno podpiramo kulturo, ki je v večini medijev postala zgolj mašilo, kulturne vsebine pa so tretirane kot drugorazredne. Kultura se nam zdi pomembna za razvoj ter razumevanje časa in prostora v katerem živimo in ključna za identiteto skupnosti in okolja v katerem živimo. Zato bomo še naprej sodelovali s kulturnimi ustanovami, literarnimi založbami, gledališči, razstavnimi prostori, koncertnimi prizorišči in umetniškimi festivali.

Torpedo leti proti vašim ušesom

Skoraj povsem neodvisno je v teh dveh letih zaživel tudi naš podkast oziroma spletna radijska oddaja Torpedo, ki ga ustvarjamo v koprodukciji z Radiem Terminal. Do zdaj smo posneli 45 Torpedov, enega smo letos posneli celo v Strasbourgu. Preteklim podkastom lahko prisluhnete v našem spletnem arhivu. Od avdiovsebin, ki jih ponujamo, še naprej objavljamo tudi plejlisto, ki je izbor najbolj sveže in najbolj aktualne glasbe. V tej sezoni jih je Tomaž Pezdirc za vas izbral 44, vse jih lahko ponovno preposlušate v našem arhivu. Tam najdete tudi vse pretekle knjige in zgodbe, ki smo jih v drugi sezoni objavili v naši digitalni knjižnici.

Aplikacija Torek ob petih je na voljo za mobilne naprave (pametni telefoni, tablični računalniki, ki jih poganjata operacijska sistema iOS (Apple: iPhone, iPad) in Android, brezplačno pa si jo lahko naložite prek spletnih trgovin App Store in Google Play. Podkast Torpedo pa je na voljo za poslušanje tudi prek iTunes. Na Twitterju smo prisotni tu (iskalnik: @torekobpetih), na Facebooku na tej povezavi, obenem nas najdete tudi na Instagramu, kmalu pa se bomo pridružili tudi Snapchatu.

Vrnemo se 13. septembra

Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil celotni ožji ekipi, ki je zaslužna, da je medij Torek ob petih preživeli tudi drugo sezono: Tjaša Pureber, Matej Kirn Starič, Gašper Završnik, Urša Bitenc, Tomaž Pezdirc, Klemen Uršnik, Jaka Smerkolj, Matej Repič, Žan Debevec in celotni ekipi IT-podjetja Gora, ki nam nudi tehnično podporo. Kot tudi vsem gostujočim in občasnim piscem ter sodelavcem.

Hvala, ker nas podpirate, berete in soustvarjate naše vsebine. V polnem obsegu se vrnemo spet 13. septembra in na majhen zaslon ponovno prinesemo velike zgodbe.

Inženir informatike. Letik 1981. Luka Manojlović je eden tistih, ki jim lahko rečemo strokovnjak s širšim pogledom na svet. Razume internet, razume sodobne tehnologije in vse tisto, kar večina zgolj uporablja in se morda ne zaveda tudi tveganj svojega početja. Na področju informacijski tehnologij (IT) profesionalno deluje od leta 1998. Kljub tehnični izobrazbi hranja stik z ostalimi družbenimi skupinami s področja izobraževanja, kulture in umetnosti, saj ga je vedno zanimalo tako naravoslovje kot tudi družboslovje.