Arhiv

Glede na to, da filmu vsakih nekaj let priredijo sedmino, si ne morem kaj, da se ne bi naslonil na Godardovo elegično vodilo ob stoletnici filma, ko je po naročilu Britanskega filmskega inštituta (in s pomočjo Anne-Marie Miéville) zasnoval Dvakrat petdeset let francoskega filma. Dokumentarec ob jubileju, v katerem je prvo stoletnico v grobem razdelil na dva dela: prvo petdesetletnico, ko je nacionalni film nekaj veljal, ter drugo, ko je podlegel ameriškemu imperializmu in ko mu potrebne pozornosti ne namenjajo niti rojaki.

V filmu z Michelom Piccolijem, predsednikom »Asociacije ob stoletnici filma«, sedita v hotelski restavraciji, Godard pa v svoji karakteristično zajedljivi tiradi kritizira projekt Piccolija, ki z odprtimi usti lahko samo strmi vanj. »Zakaj sploh slavimo francoski film, kaj ni mrtev? In zakaj obletnico slavimo decembra 1995, a niso filmi obstajali že prej? Po tvojem se z bratoma Lumière torej spominjamo stoletnice prve prodane vstopnice oziroma stoletnice komercialne eksploatacije filma!« Piccoli Godardovo tezo potem preizkusi v praksi, preostanek dneva hotelske goste in tam zaposlene sprašuje o francoskem filmu; izkaže se, da ima Godard prav, saj mu vsi po vrsti kot najljubše naštevajo ameriške filme, za npr. Marcela Dalia in Pravilo igre pa še niso slišali.

Če obhajanje okroglih obletnic prevedemo v slovenski kulturni prostor in kontekst Liffa, smo lahko manj melanholični, čeprav seveda ni dvoma, da sta se tudi Godard in Piccoli (vsaj malo) zafrkavala. Če o stanju Liffa vprašate mene, bi zgodovino festivala razdelil na dekade, in če bi v hotelski kavarni ob meni sedela Jelka Stergel, bi pokomentiral takole: da je bila prva desetletka obdobje uveljavljanja ter vzpostavljanja strukture in identitete festivala (od FAF-a do Liffa), druga čas neslutene popularizacije pri občinstvu in programske širitve (z enega tedna na mamutskih petnajst dni trajanja), tretja obdobje umirjanja (krčenje na obvladljivih dvanajst dni in postopno širjenje v druga slovenska mesta), prilagoditve novim tehnološkim standardom (digitalizacija) in načinom sprejemanja medijskih vsebin, od pretakanja prek spleta do vse bolj priljubljenih tv-serij.

Dobri filmi medtem ostajajo in so predvajani. Pred leti smo opravili krajšo anketo med Ljubljančani, kako poznajo »resne« filme in filmski festival; izkazalo se je, da največji problem – poleg nejasnosti, ali Liffe sklanjati ali ne – predstavlja izgovorjava festivalskega akronima: liff, lajf, liffe, liffi so se glasili odgovori. Če je to največji problem, potem smo v sedlu. V resnici nihče

Simon Popek,
programski direktor festivala

VEČ O FESTIVALU LIFFE >>

Minil ni niti teden, ko sem se znašla na VIP-zabavi na Gospodarskem razstavišču, ki jo je organiziral proizvajalec alkoholnih pijač, s katerim smo sodelovali. Branka, Rok in jaz smo zadnji oglas delali ravno zanj, zato je bilo za nas skoraj nujno, da se udeležimo dogodka. Ko smo zapeljali na dvorišče Gospodarskega razstavišča, nas je pričakala z masivnimi baklami osvetljena rdeča preproga, ki je vodila do vhoda, ob ograji pa sta postopala mladeniča v svečanih uniformah s strašansko resnima izrazoma na obrazu.

»Parkirate lahko zadaj,« nam je rekel eden od njiju. »To je VIP-vhod.«
»Gremo pa tja,« je skomignil Rok in obrnil. »Nič ne bo s sprehodom po rdeči preprogi.«
Avto smo pustili na stranskem parkirišču, na katerem je stalo nekaj avtomobilov višje cenovne kategorije. Najbolj je izstopala črna audijeva limuzina, ob kateri je besed zmanjkalo celo meni, čeprav sem se po službeni dolžnosti že velikokrat peljala z dobrimi avtomobili. Iz nje je izstopila blondinka v zlati toaleti in za hip sem ujela pogled v notranjost avtomobila, vso v svetlem usnju, ženska pa se je za nami postavila v vrsto pred vhodom. Nekaj časa se je živčno prestopala na mestu, slednjič pa le zbrala pogum, da bi nas ogovorila.
»Oprostite, kje pa je VIP-vhod?«
»Na drugi strani,« sem odvrnila.
»Kako na drugi strani? Varnostniki so me poslali sem. A je možno, da ne vejo, kdo sem?«

Dva meseca pozneje smo se v podjetju pospešeno pripravljali na prednovoletno službeno zabavo, enega od vrhuncev sezone. December je bil zame vedno najbolj naporen čas v letu: delno ravno zaradi te zabave in ostalih druženj, na katerih se je od tebe pričakovalo, da boš najboljša različica samega sebe, delno pa zato, ker so ravno takrat hoteli na pijačo, tradicionalnega kuhančka, vsi tisti, ki zame med letom niso imeli časa ali pa jaz zanje ne. Odkar sem pričela delati v zdajšnji službi, ki je bila bolj naporna kot prejšnja, sem prekinila redne stike z veliko ljudmi.

Ko nobena stran ne vlaga več v odnos, ta sčasoma propade, to je naravni red stvari, s katerim se ni smiselno pretirano obremenjevati. Sicer pa me je že druženje v službenem okolju zaradi obilice strpnosti, spretnosti in taktiziranja, ki jih je zahtevalo, stalo dovolj energije. Najbrž tudi zato, ker sem bila sorazmerno zadovoljna s tem, kar sem počela in kako sem si uredila življenje, to povedati naglas pa je bil za nekatere kolege, ki so drug drugemu nože iz hrbtov pobirali zgolj zato, da so si jih potem lahko še enkrat in še z večjim zanosom zarili globoko v meso, osmi smrtni greh.

Ko sem tisto jutro sicer zmačkana, hkrati pa še vedno precej evforična spričo dogodkov minule noči prišla v službo, sem na hodniku srečala našo čistilko. Z vedrom je mahedravo opletala po hodniku, najbrž spet ni vedela, kam bi se dala, ko me je opazila, pa se je postavila k vratom pisarne nasproti moji in začela mrzlično drgniti kljuko. Vedro je pustila na sredini hodnika, da sem se skoraj spotaknila obenj.

»Dober dan, gospodična,« je zamomljala.
»Živjo,« sem odsekala. »A lahko malo premakneš to vedro?«
»Ja, se opravičujem, gospodična, če vas to moti, gospodična, bom takoj.«
»Mene ne moti, ampak kdo bo še padel.« Nekaj mi je še govorila nazaj, a se mi res ni dalo ukvarjati z njo – vrata pisarne sem ji brez nadaljnjega zaloputnila v obraz.
»Kaj smo pa danes tako nasršeni?« je vprašal Rok, ne da bi dvignil pogled iznad papirjev, raztresenih po svoji mizi.
»Nič ni, samo promet me je spravil ob živce.«

Ko slišim frazo iz naslova tega komentarja, me vedno malo stisne.

Mediji in politični predstavniki z njo opisujejo problem, ki nima točno določenega krivca, temveč se krivdo končno pripiše sistemu, hkrati pa si vsi vpleteni umijejo roke pri prevzemanju kakršnekoli delne odgovornosti za nastalo stanje. Sistemska napaka je leporečenje za neodgovorno ravnanje državnih organov, ki si nočejo preveč skakati v zelje, je leporek za nesposobne odločevalce in je leporek za komplot med različnimi političnim entitetami.
V mojem primeru ni bilo nič drugače. V državni zbor sem namreč komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti poslal peticijo, v katerih sem članice in člane prosil za odprtje razprave o financiranju medijskega sovraštva z naslova podjetij v večinski državni lasti.

Šlo je za še eno fronto kampanje »Ej, Telekom«, kjer sem od septembra 2018 do aprila 2019 opozarjal na problematično oglaševanje domnevno etičnega podjetja na propagandističnemu glasilu iz Orbanove galaksije, s peticijo pa sem upal na odprtje razprave v hramu demokracije, ki bi se do te problematike moral opredeliti.

Na naslednjih straneh bo torej govor o črnskem umu. S tem dvoumnim in polemičnim izrazom bi radi označili več stvari hkrati: figure vednosti, model črpanja in plenjenja, paradigmo podjarmljanja in načine njenega preseganja ter nazadnje psiho-onirični kompleks. Okvir te velike kletke, ki je v resnici kompleksna mreža podvajanj, negotovosti in dvoumnosti, je rasa.

Rekalibriranje

21. stoletje seveda ni 19. stoletje, zaznamovano z odločilno biologizacijo rase na Zahodu, kar je bilo povezano s kolonialnim prodorom v Afriko. V tistem času so se z darvinistično in postdarvinistično evolucionistično mislijo v številnih deželah širile tudi evgenične strategije in krepila se je obsedenost z degeneracijo in samomorom. Vendar pa zaradi procesa globalizacije in protislovnih učinkov, ki jih vsepovsod povzroča, v sodobni zavesti znova vznika logika rase. Skoraj povsod se je spet začelo proizvajanje rasnih subjektov. Med spreminjanjem struktur sovraštva in predelovanjem likov bližnjega sovražnika se predsodkom o nebelskosti, ki smo jih podedovali iz časov trgovine s sužnji in se izražajo v institucijah segregacije (na primer v »Jim Crow laws« v ZDA in v apartheidu v Južni Afriki), ter antisemitskemu rasizmu in kolonialnemu modelu poživinjenja domnevno inferiornih skupin dodajajo nove rasistične nespremenljivke. Po krajšem premoru konec 20. in začetek novega stoletja sovpadata z vračanjem biološkega razumevanja razlik med človeškimi skupinami. Rasizma še zdaleč ni konec, nasprotno, v genomični misli rasa znova prihaja na dan. Uporaba genetike kaže nagnjenje k potrjevanju rasnih tipologij iz 19. stoletja (bela kavkazijska, črna afriška, rumena azijska rasa), pa naj bo to pri raziskovanju genomske podlage bolezni pri določenih skupinah ali pri razkrivanju korenin in geografskih izvorov posameznikov. Enako rasno sintakso je mogoče zaslediti v razpravah o reproduktivnih tehnologijah, ki vključujejo obdelavo jajčec in sperme, ali pa v razpravah o reproduktivnih izbirah v obliki selekcije zarodkov in tudi v govoru o načrtovanju življenja na splošno.

Na naslednjih straneh bo torej govor o črnskem umu. S tem dvoumnim in polemičnim izrazom bi radi označili več stvari hkrati: figure vednosti, model črpanja in plenjenja, paradigmo podjarmljanja in načine njenega preseganja ter nazadnje psiho-onirični kompleks. Okvir te velike kletke, ki je v resnici kompleksna mreža podvajanj, negotovosti in dvoumnosti, je rasa.

O rasi (ali o rasizmu) lahko govorimo samo z neizbežno nepopolnim, turobnim ali celo neustreznim jezikom. Naj za zdaj rečemo samo, da je rasa oblika primarne predstave. Ker ne zmore razlikovati med zunanjostjo in notranjostjo, med ovojnicami in njihovo vsebino, napotuje predvsem k površinskim simulakrom. V navezavi na globine je nato rasa perverzni kompleks, ki poraja strahove in stiske, zmedene misli in grozo, predvsem pa brezmejne muke in morda tudi katastrofe. V svoji fantazmagorični razsežnosti je figura fobične, obsesivne ali včasih histerične nevroze. Sicer pa je nekaj, kar najde gotovost v sovraštvu, izrabljanju strahu, umoru drugega, se pravi v vzpostavljanju Drugega ne kot sebi enakega, pač pa kot v pravem pomenu besede grozečega objekta, ki bi se ga bilo treba varovati, se ga znebiti ali pa ga preprosto uničiti, saj ga ni mogoče popolnoma obvladati. A kot je pojasnjeval Frantz Fanon, je rasa tudi ime, ki ga je treba podeliti grenki zameri, resentimentu, neukrotljivi želji po maščevanju ali celo besu tistih, ki so prisiljeni v podložnost in zato prepogosto primorani prenašati številne žalitve, najrazličnejše skrunitve in ponižanja ter nepreštevne rane. V tej knjigi se bomo torej spraševali o naravi tega resentimenta, ob tem pa pojasnjevali, kaj tvori raso, njeno dejansko in hkrati fiktivno globino, odnose, v katerih se izraža, in kakšna je njena vloga v gesti, ki raztaplja človeško osebo v stvari, v objektu in v blagu, kar se je v zgodovini dogajalo z ljudmi afriškega porekla.

Fabuliranje in zapiranje duha

Morda je uporaba koncepta rase, vsaj take, kot smo jo zarisali, presenetljiva. Rasa sicer ne obstaja kot naravno fizično, antropološko ali genetsko dejstvo. Vendar ni zgolj uporabna fikcija, fantazmatska konstrukcija ali ideološka projekcija, ki bi bila namenjena odvračanju pozornosti od sicer precej resnejših konfliktov – na primer razrednega boja ali boja spolov. V številnih primerih je avtonomna figura realnega, katere moč in gostoto pojasnjuje njen izjemno gibljiv, omahljiv in nestanoviten značaj. Sicer pa je svetovni red še ne tako davno temeljil na začetnem dualizmu, ki je del svojih upravičevanj našel v starodavnem mitu o rasni superiornosti. Zahodna polobla je v svoji pohlepni potrebi po mitih, ki naj bi utemeljili njeno moč, samo sebe obravnavala kot središče sveta, domovino uma, univerzalnega življenja in človeške resnice. Zahod je kot najbolj »civiliziran« predel sveta izumil jus gentium [pravo med narodi]. Samo Zahodu se je posrečilo vzpostaviti civilno družbo narodov, pojmovano kot javni prostor recipročnosti prava. Sam je bil izvor ideje o človeškem bitju, ki mu pripadajo civilne in politične pravice, s pomočjo katerih lahko kot oseba, kot državljan, ki pripada človeški vrsti in ga kot takega zadeva vse človeško, razvija zasebno in javno moč. Sam je kodificiral lestvico običajev, ki so jih sprejela različna ljudstva in so obsegali diplomatske rituale, vojne zakone, osvajalske pravice, javno moralo in bonton, trgovske, verske tehnike in tehnike vladanja.
Preostanek – skrajna figura neenakega, razlike in čiste moči negativnega – je bil pojavna oblika objektnega obstoja v najboljšem pomenu besede. Afrika na splošno in posebej Črnec sta bila predstavljena kot dovršena simbola takega vegetativnega in omejenega življenja. Črnec kot ekscesivna figura vseh figur, torej v temelju nepredstavljiva, je bil še posebej dovršen primer tega biti-drugi, ki ga silovito oblikuje praznina in pri katerem je negativno nazadnje preželo vsak trenutek obstoja – ugašanje dneva, uničenje in nevarnost, nepopisna noč sveta. O takih figurah je Hegel govoril, da so kipi brez govorice in brez zavesti o sebi; človeške entitete, ki se ne morejo dokončno otresti živalske figure, s katero so bile pomešane. V njihovi naravi je, da v sebi nosijo, kar je že mrtvo.

Živimo v času nenehne krize. Če le malo pogledate, kaj se dogaja v mediji, vam težko uide, da je nekje na svetu vojna, Brexit pustoši po Otoku, Evropska unija je ujeta med Kitajsko in ZDA, okolje je iz dneva v dan bolj razdejano in Slovenija se sooča z begunci. Največjo težavo v zgodovini naše države. Če znate pogledati zunaj okvira medijske slike, kaj hitro ugotovite, da je v belokrajnjski zgodbi mnogo nejasnega. A pomembno je, da se zaščitimo.

Sama zgodba o ugrabitvi odpira več vprašanj, kot nudi pojasnil, vendar razkriva prevlado skrbi. Vse nas skrbi, a nekatere na svojevrstne načine in za politične namene. Pustimo ob strani dejstvo, da nihče ni povprašal beguncev, kaj se je zares zgodilo. Kako to, da se pojavljata v zgodbi arhitekta, dejstvi, da so begunci ukradli avto, a se z njim niso peljali še čez slovensko-italijansko mejo in da ima ugrabljeni starec strankarsko izkaznico SDS in še bi lahko našteval.

Katarina Majerhold, magistrica filozofije, že dolga leta raziskuje najbolj univerzalno temo na svetu – ljubezen. Kdo smo in kako ljubimo je v središču njene filozofije. Malo manj je morda znano, da piše tudi o lezbičnih temah, predvsem o filmih, igralkah in nanizankah. Tako je pred slabim letom ustvarila lastno spletno stran, kjer po dolgem in počez piše o vseh vidikih lezbičnega življenja. Tako je njena publikacija Ljubezen skozi zgodovino, v kateri se je osredotočila na različna pojmovanja ljubezni, predvsem na tista, ki še danes uokvirjajo naše partnerske odnose in vplivajo nanje, dobila tudi spletno nadgradnjo.

Od kod ideja za spletno stran Passion LL?

Ideja je prišla iz tega, ker že zelo dolgo pišem za LGBT+ medije in sem želela imeti ekspliciten medij, ki se bo ukvarjal z lezbijkami. Do sedaj sem v LGBT+ medijih pisala predvsem recenzije filmov in nanizank. Rekla sem si, da bom začela s prikazovanjem, reprezentacijo lezbijk v filmih, (spletnih) nanizankah itd. Hkrati sem opažala, ko sem brskala po spletu, da upadajo mediji z lezbično vsebino. Bila sem redna bralka zelo znane ameriške spletne strani AfterEllen od nastanka leta 2002 in zadnja leta sem opazila, da ta spletna stran več nima strasti, tistega pravega naboja predstavitve in reprezentacije različnih področij. Rekla sem si, zakaj ne bi jaz zapolnila ta manko s svojimi vsebinami.

Objavljamo odlomek iz knjige Šola, kam greš?. Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ. Več o knjigi si lahko preberete na tej spletni povezavi, kjer jo lahko tudi naročite.

Nekateri zgodovinski viri torej nakazujejo, da sistem obveznega šolanja ni bil vzpostavljen za dobro ljudstva, ampak prvenstveno v korist namenom vladajočih. Možnost brezplačnega osnovnega izobraževanja, nesporno pomembno in vredno dobrino, je ljudstvo prejelo bolj kot stranski učinek. Po drugi strani veliko ljudi v našem prostoru goji prepričanje, da je cesarica Marija Terezija uvedla šolanje za vse iz čistih altruističnih nagibov do svojega ljudstva. Do tega, ali je šlo bolj za utrjevanje oblasti ali bolj za altruistične nagibe, ali za oboje hkrati, se nam za potrebe te knjige ni nujno opredeliti; poglavitno je to, da sistem za potrebe današnje družbe in posameznikov nesporno ni več ustrezen. Glede na to, kako so se ostala področja družbe v vmesnem času spremenila, je presenetljivo, kako so šole še vedno v mnogih elementih enake kot takrat, ko so jih zasnovali.

Zametek šolskega sistema, kjer učitelj predava učencem in nato preverja, koliko so si zapomnili ter jih ocenjuje, učni načrt predpiše država, učna snov je razdeljena na predmete, šolska ura pa traja 45 minut, je bil torej zasnovan v drugi polovici 18. stoletja v Prusiji. V naslednjem stoletju in pol so različni zakoni vedno bolj utrjevali in širili obveznost šolanja na vse skupine prebivalstva. Do začetka prve svetovne vojne so ga prevzele številne evropske države, pa tudi Amerika. Zato je ameriški šolski sistem zelo podoben našemu, s tem pa tudi njegovi problemi.