Judje na Slovenskem živijo neprekinjeno od 10. stoletja dalje do današnjega dne. Prvič se slovenski prostor z Judi sreča že v antičnem času, in sicer s prihodom Rimljanov. Bolj natančno, po letu 63. pr. n. št., ko se po Pompejevem prihodu v Jeruzalem začne večati judovska diaspora v Italiji, in vsekakor po letu 70 n. št., ko po rimskem požigu Jeruzalema Italijo preplavijo judovski ujetniki in izgnanci. Za slovenska tla je tu še posebno pomemben položaj Ogleja kot lokalne metropole, v kateri so Judje živeli že pred našim štetjem. O tem pričajo ostanki sinagoge, mozaikov, nagrobnikov in drugih omemb do 5. stoletja.

Obstajajo resne domneve, da je bila tudi znamenita bazilika v Ogleju zgrajena na temeljih nekdanje sinagoge, iz katere je preživel del mozaika. Ostankov materialne prisotnosti Judov v notranjosti slovenskih dežel iz tega časa ni dosti, saj se te poleg Ogleja in Gradeža omejujejo na oljno svetilko z menoro ali judovski svečnik iz Škocjana pri Kopru iz 4. stoletja ter na druge ostanke na Koroškem in Štajerskem. Z umikom Rima v 5. stoletju judovska prisotnost na Slovenskem zamre.

Do ponovnega stika Judov s slovenskim okoljem pride s širitvijo mest v srednjem veku vse od 10. stoletja dalje. Čeprav Judje tako ali drugače ostanejo povezani s tem prostorom neprekinjeno vse do danes, je prav obdobje srednjega veka najpomembnejše. Najstarejša pričevanja srednjeveškega judovskega življenja so na Koroškem in Štajerskem tako imenovane judovske vasi. Ob Dravi v smeri Ogrske najdemo na Koroškem Ždovlje v Rožu, Židino ves v Podjuni in Velikovec, ki je v svoji prvi omembi leta 1105 imenovan Forum Iudeorum, torej Judovski trg, medtem ko je na Štajerskem najbolj znan primer mesto Judenburg, ki je omenjeno že okoli leta 1100 in ga osnujejo Judje. Dva Judendorfa (torej judovski vasi) najdemo tudi poleg Gradca. Tako imenovane judovske vasi so sledovi srednjeveške trgovine na daljavo, predvsem med Italijo, nemškimi deželami ter Ogrsko, v okviru katere se začnejo Judje pojavljati tudi na Slovenskem. Najstarejša Judovska vas je Judendorf pri Gospe Sveti na Koroškem in je nastala že okoli leta 950. Prve listine omenjajo Jude leta 1274 v Mariboru, leta 1286 na Ptuju in leta 1327 v Ljubljani, čeprav Valvazorjeva navedba za leto 1213 za Ljubljano gotovo drži. V Čedadu so Judje živeli že okoli leta 1200, v Gorici so prvič omenjeni leta 1316, v Trstu pa nekaj let kasneje.

V 14. stoletju Judje predstavljajo neločljiv del slovenskega mestnega življenja

Do leta 1400 Judje živijo že v vseh mestih Koroške, Štajerske in Primorske, medtem ko so se na Kranjskem nastanili le v Ljubljani. V tem času pride do omembe judovske ulice, sinagoge, pokopališča ali prebivajoče družine v Piranu, Izoli, Kopru, Miljah, Trstu, Gorici, Čedadu, Krminu, Celovcu, Št. Vidu na Glini, Brežah, Velikovcu, Beljaku, Dravogradu, Slovenj Gradcu, Mariboru, Radgoni, Celju, Slovenski Bistrici, Ljubljani in na Ptuju. Torej, v visokem srednjem veku v 14. stoletju Judje predstavljajo neločljiv del slovenskega mestnega življenja in gospodarstva, saj so bili stalno naseljeni v skoraj vseh mestih na Slovenskem.

V fevdalni Evropi srednjega veka in torej tudi na Slovenskem so imeli Judje poseben položaj in so bili zunaj stanovske ureditve, ki je delila ljudi na podložnike, cerkev, meščanstvo in plemstvo. Judje so bili prebivalci mest brez meščanskih pravic in so kot »komorni služabniki« pripadali neposredno kroni. Cesar, visoko plemstvo in visoka cerkvena gosposka so si prizadevali za čim večjo judovsko prisotnost v mestih, saj so prinašali napredek in denarni dobiček, to pa je velikokrat vodilo do sporov z drugimi sloji prebivalstva, predvsem z lokalnim meščanstvom ter nižjo duhovščino, ki so bili še posebno dovzetni za izrazito močan krščanski antisemitizem tega obdobja. Katoliška cerkev je imela vse od svojega začetka skorajda paradoksalen odnos do Judov. Po eni strani jih je ščitila kot priče življenja Križanega in nosilce Mojzesovega zakona, po drugi pa jih je preganjala in omejevala kot otroke Izraela, ki jih je Bog zavrgel zaradi njihovega nesprejetja Jezusa kot odrešenika. Judje v skladu s tem niso smeli posedovati zemlje, imeti krščanskih služabnikov in biti člani cehov. Poročanje s kristjani in spreobračanje kristjanov v judovstvo je bilo seveda prepovedano. Občasno so bili Judje podvrženi tudi nasilnemu pokristjanjevanju in drugim oblikam pregona, kar pa za zgodovinske slovenske dežele v primerjavi z deželami severno od Alp ne velja. Edini pokol se je zgodil leta 1338 v Volšperku, ko je bilo ubitih več kot 70 Judov, sicer pa do preganjanja v času kuge leta 1348 pri nas ni prišlo. Leta 1408, pravi Valvazor, je bil v Ljubljani obglavljen jud zaradi spolnih odnosov s kristjanko.

Kako so se Judje začeli ukvarjati z bančništvom

Da pa bi navkljub vsem omejitvam vseeno živeli znotraj krščanske fevdalne družbe, so Judje uživali močno notranjo avtonomijo. Živeli so v svojih skupnostih v ločenem, judovskem delu mesta, ki je lahko obsegal trg, ulico ali dve in celo posebno četrt, kot je bilo to v Mariboru. Tipična judovska skupnost je imela sinagogo, versko šolo, obredno kopališče, pokopališče, mesarja, pisarja ter krojača in jo je vodil najpremožnejši član in tudi rabin. Judovska skupnost je bila pravno neodvisna od ostale družbe in je vse svoje notranje zadeve vodila v skladu z judovskim pravom, ki je osnovan na Svetem pismu in talmudu. Za primere sporov s krščanskim prebivalstvom je bil v večjih mestih od vladarja imenovan poseben judovski sodnik, ki je predsedoval judovskemu sodišču. Na Slovenskem smo imeli takšno sodišče le v Mariboru, Radgoni in na Ptuju. Glede na splošno velikost takratnih mest, tudi judovske skupnosti niso bile številne; ljubljanska judovska skupnost je v svojem največjem razcvetu štela nekje od 100 do 300 članov, medtem ko se da edinole za Maribor trditi, da se je razvila v večjo skupnost, ki je v nekem trenutku zavzemala četrtino mesta in imela vsaj 300 članov. Kot najpomembnejšega mariborskega Juda je treba omeniti rabina Isserleina, ki je v 14. stoletju veljal za enega najpomembnejših judovskih učenjakov avstrijskih dežel. Zapustil je tudi dve knjigi, ki sta še danes obvezno berilo med ultraortodoksnimi Judi po vsem svetu. Isserlein je bil prvi Mariborčan, ki so mu natisnili knjigo, in sicer leta 1519 v Benetkah v hebrejščini.

Judje so se zaradi krščanske prepovedi posojanja denarja na obresti ter zaradi pojavljanja krščanskih trgovcev kmalu začeli ukvarjati tudi z bančništvom in denarništvom. Tako so bile med dolžniki Judom skorajda vse najpomembnejše plemiške družine pri nas in prav zaradi visokih obresti, ki so bile običajne v srednjem veku, se je Judov prijela antisemitska podoba oderuhov in stiskačev. Med prvimi omenjenimi bančniki in zdravniki na Slovenskem so Judje. S posojanjem na zastavo so Judje prek zastavljenih dobrin kmalu vstopili tudi na druga področja. V 14. stoletju se Judje pri nas preživljajo s trgovino na daljavo, trgovino z lesom, žitom, vinom in konji, ne tako redko pa posedujejo tudi nepremičnine v mestih, gozdove, vinograde in polja. Obstajajo zapisi celo o judovskih gozdarjih in judovskih sirarnah. Judje na Slovenskem so večinoma pripadali nemškemu judovskemu kulturnemu krogu in so govorili nemško, italijansko, slovensko ter jidiš, v katerega je bilo vmešanih veliko hebrejskih in slovanskih besed, ki so še danes del jidiš besednjaka. Prav slovenskem besede v jidišu predstavljajo posebno zanimivost, ki pa še ni dovolj proučena.

Izgon Judov so na Kranjskem zahtevali ljubljanski meščani

V 15. stoletju se je vloga Judov v mednarodni trgovini začela manjšati in s povečevanjem finančne neodvisnosti gosposke je začela upadati tudi pomembnost judovske skupnosti pri kreditnih poslih. Temu so se kmalu pridružili tudi turški vpadi, ki so bistveno škodili ekonomskim priložnostim naših dežel. Število Judov pri nas začne upadati in začenjajo se povečevati zahteve po njihovem izgonu. Leta 1410 izženejo Jude iz Celja in leta 1443 s Ptuja. Ob koncu 15. stoletja zaradi vseh naštetih razlogov obstajajo judovske skupnosti poleg Primorske le še v Ljubljani, Št. Vidu na Glini, Velikovcu, Radgoni in Mariboru. Pod pritiski koroškega in štajerskega plemstva in meščanstva pride do izgona Judov iz teh dveh dežel leta 1496, kmalu po začetku vladavine cesarja Maksimilijana I. Na Kranjskem so izgon zahtevali ljubljanski meščani in ga leta 1510 tudi dosegli. Od takrat je bilo Judom prepovedano bivati v deželah Notranje Avstrije vse do leta 1867, torej več kot 350 let.

Izgnanci so deloma šli na sever proti Gradiščanski in vse do Poljske, večji del pa jih je ubral na Primorsko in v Dalmacijo, kjer je še danes edini slovenski judovski priimek Morpurgo, torej Mariborčan. Na Goriškem, Tržaškem in v Istri, kjer nikoli ni prišlo do izgona, ostanejo skupnosti v Trstu, Gorici, Tržiču in Gradiški vse do druge svetovne vojne in celo do danes. Leta 1788 je bilo v Trstu 670 Judov, leta 1914 pa 5000. Te skupnosti so bistveno pripomogle k razvoju svojih mest; za Gorico imamo na primer podatek, da so bile v mestu vse do konca 18. stoletja igrane celo judovske gledališke predstave. Te judovske skupnosti so sicer živele v stalnem stiku s slovenstvom, vendar so bile z judovskega stališča del italijanskega judovskega kulturnega prostora.

Po tolerančnem patentu cesarja Jožefa II. iz leta 1781 pa se pojavi judovska skupnost tudi v Prekmurju in že leta 1793 imamo tam okoli 60 Judov. Do leta 1889 je ta skupnost zrasla na več kot 1100 ljudi. Približno tretjina jih je živela v Murski Soboti, tretjina v Lendavi in tretjina po vaseh tega področja, kjer so delali kot trgovci, mesarji in gostilničarji. Odprli so tudi prve industrijske obrate, lekarne in pravne pisarne na tem področju. V obeh mestih je bila sinagoga, judovska osnovna šola in popolnoma delujoča skupnost, ki se je v obeh primerih ohranila vse do druge svetovne vojne.

Ob koncu Avstro-Ogrske je na Kranjskem živelo le okoli 100 Judov

Čeprav so bili stiki z judovskimi trgovci od drugod v notranjeavstrijskih deželah dovoljeni že kmalu po izgonu in je v Napoleonovem času in še pozneje v Ljubljani nekaj časa živela judovska družina, je bilo Judom ponovno naseljevanje dovoljeno šele z novo ustavo iz leta 1867. Vendar ne glede na to – razen v Gradcu – na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem judovske skupnosti niso postale številne in ob koncu Avstro-Ogrske je na Kranjskem živelo le okoli 100 Judov.

Z letom 1918, ko pride do ustanovitve Jugoslavije, se Judje celotne države organizirajo v enotno organizacijo, kar pomeni začetek jugoslovanske judovske skupnosti. Leta 1921 je po popisu prebivalstva v Dravski banovini živelo 860 Judov, od tega 642 v Prekmurju, 97 v Ljubljani in 63 v Mariboru. Judovski občini sta obstajali le v Murski Soboti in Dolnji Lendavi, medtem ko so ljubljanski in mariborski Judje spadali pod zagrebško judovsko občino. Do leta 1939 je prekmurska judovska skupnost narasla na 850 registriranih članov; poleg dveh sinagog, šol in pokopališč so bili organizirani tudi v številna kulturna društva. Za takratne judovske prebivalce Slovenije lahko rečemo, da so bili Aškenazi, ki so pripadali trem judovskim kulturnim krogom: na Primorskem italijanskemu, na Kranjskem in Štajerskem nemškemu in v Prekmurju madžarskemu.

Do prvih antisemitskih zakonov je v Kraljevini Jugoslaviji prišlo že leta 1940, ko je minister Anton Korošec uvedel omejeno število judovskih študentov na fakultetah. Z napadom in okupacijo se je začel holokavst tudi za slovenske Jude, ki jih je bilo v Dravski banovini ob začetku vojne okoli 1500. Le redki izmed Judov, ki so ostali na območju nemške okupacije, torej v Mariboru in Celju,so preživeli vojno. Judje v Ljubljanski provinci in v Italiji so bili na začetku podvrženi le italijanskim rasnim zakonom, nato deloma internirani v italijanska taborišča, vendar je nekaterim tudi uspelo pobegniti v notranjost Italije. Skozi Ljubljano je bežalo tudi dosti Judov iz Hrvaške. Sedem Slovencev je za svojo pomoč Judom dobilo celo visoko izraelsko priznanje »pravičnik sveta«. Usoda teh Judov se je spremenila po kapitulaciji Italije ob koncu leta 1943 in preostale ljubljanske Jude so leta 1944 s sodelovanjem domobranske policije poslali na vzhod. Tudi prekmurski Judje pod madžarsko okupacijo so prišli na vrsto leta 1944, ko so bili množično deportirani v Auschwitz in druga taborišča. Od 135 Judov v Lendavi jih je preživelo 24. Holokavsta ni od goriških Judov preživel skoraj nihče, od 4000 tržaških Judov jih je vojno preživelo okoli 1500. Za Dravsko banovino je možno reči, da jih je vojno od okoli 1500 preživelo le okoli 200. Dejansko sta bili judovski skupnosti Goriške in Prekmurja zbrisani z zemljevida.

Po 2. svetovni vojni je od okoli 75.000 jugoslovanskih Judov ostalo le še 15.000

Po drugi svetovni vojni, ko je od okoli 75.000 jugoslovanskih Judov ostalo pri življenju le še približno 15.000, je bilo judovsko življenje na področju celotne Jugoslavije opustošeno. Od 15.000 preživelih sta se dve tretjini preselili v novonastali Izrael. V Prekmurju ni bila obnovljena nobena judovska občina in Slovenija je na novo osnovala judovsko občino, ki je združevala celotno območje republike, šele leta 1954 v Ljubljani. Leta 1989 je imela 84 članov, tri delujoča pokopališča in nobene sinagoge ali družabnega prostora.

Z osamosvojitvijo Slovenije so se pod dolgoletnim vodstvom družine Švarc začele premikati tudi stvari v ljubljanski judovski občini. Na popisu prebivalstva se je za jude po veroizpovedi izjasnilo 199 slovenskih državljanov in tudi število članov v občini se je počasi začelo povečevati. V zadnjih letih sta bila obnovljena tudi pomembna spomenika judovske zgodovine na Slovenskem, in sicer sinagoga v Mariboru, ki je danes kulturni center, in sinagoga v Lendavi, ki je postala prvi judovski muzej v Sloveniji. Poleg tega je v Rožni dolini pri Novi Gorici staro judovsko pokopališče iz 18. stoletja, ki je prav tako kulturni spomenik. Skupnost je počasi začela organizirati praznovanja praznikov in drugih družabnih dogodkov in leta 2003 je bila v Ljubljani prvič po skoraj 500 letih odprta sinagoga. Danes ima judovska skupnost Slovenije nad 130 članov, organizira tečaje hebrejščine in praznuje praznike. Judovska skupnost Slovenije sodeluje tudi z drugimi judovskimi skupnostmi, kar seveda najprej vključuje kulturno podobne skupnosti, torej tiste iz drugih republik nekdanje Jugoslavije ter seveda Trst. Pri današnjem slovenskem judovstvu je treba omeniti, da so večinoma zelo močno asimilirani in vključeni v splošno slovensko družbo, saj skorajda ni para, v katerem bi bila oba partnerja Juda, materni jezik velike večine pa je slovenščina. Navkljub temu pa je skupnost izjemno aktivna in raven njenih dejavnosti v zadnjih letih raste in ne upada.