Slovensko visokošolsko področje je eno izmed najbolj zanimivih in razgibanih, a hkrati žal tudi zapostavljenih sfer v državi. V preteklih dneh smo lahko spremljali precej razgreto razpravo med Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), Študentsko organizacijo Slovenije (ŠOS), mediji, političnimi strankami in posameznimi študenti. Jedro spora je sprememba Zakona o visokem šolstvu (ZViS), ki predvideva omejitev študentskega statusa na število let, ki jih študentu omogoča program prvega vpisa. Zaradi sprememb je okoli 2100 študentov izgubilo del pravic, ki izhajajo iz študentskega statusa, kar je sprožilo številne obtožbe o poseganju in omejevanju t.i. študentskih pravic.

Menim, da so študentske pravice največji potencial za razvoj našega visokega šolstva. A hkrati v trenutni obliki vodijo v razraščanje sistemskih praks izsiljevanja države, napačnih spodbud za vstop v sam študij in ustvarjanje kopice težko rešljivih oz. nerešljivih socialnih problemov v prihodnosti. Poglejmo nekaj mitov glede fiktivnega vpisa in rešitev znotraj ZViS-a.

I. novela ZViS onemogoča dostop do študija

Že takoj na začetku bi rad poudaril, da novela ZViS v ničemer ne omejuje dostopa do študija. Novela ZViS omejuje dostop do umetnega podaljševanja študija preko koriščenja instrumentov prepisa in pavziranja. Dostop do študija za študente dodiplomskih in visokošolskih (VŠ) programov ostaja nespremenjena. Spreminja se dostopnost do študentskega statusa, ki je po novem (končno) omejena glede na potek prvega vpisanega študijskega programa. Problem je kot kaže enačenje dostopnosti do študija in dostopnosti do študentskega statusa. Ali naj študentom nudimo študij ali študentski status? Po skoraj 20 letih država počasi spoznava, da mora študij in ne študentski status predstavljati glavni fokus izobraževalne politike.

II. fiktivni študentje so zgolj tisti, ki ne opravljajo redno svojih obveznosti

Glavni očitek nekaterih političnih strank in medijev je, da so nekateri prizadeti študentje svoje obveznosti opravljali redno in v roku. Študentje, ki vse obveznosti opravijo pravočasno, preprosto ne morejo biti fiktivni študentje:

“Zato sem se v študijskem letu 2015/2016 prepisala na študij psihologije, kjer sem redno opravila vse obveznosti. Sedaj sem redno vpisana v tretji letnik dodiplomskega študija Psihologije na Filozofsko fakulteto.”

Argument predpostavlja, da redno opravljanje tekočih obveznosti zadosti vsem kriterijem “nefiktivnega študija”. Vendar pri tem zgreši bistvo izobraževalnega procesa. Pomembna ni pot, pač pa cilj. Ali z drugimi besedami, študij kot proces je pot, a ključen je cilj, torej uspešen zaključek študija in pridobitev višje oz. dodatne stopnje izobrazbe. Redno opravljanje obveznosti je nujen, a ne tudi zadosten pogoj za “nefiktiven študij”. Zadosten pogoj za opredelitev študija kot “nefiktivnega”, je šele uspešen zaključek študijskega programa v zastavljenih časovnih okvirih. Vsak študijski proces nosi torej potencial, da postane “fiktivni študij”. Fiktivni študentje so potemtakem tudi tisti, ki redno opravljajo svoje obveznosti, vendar zaradi opravljenega prepisa sedaj močno presegajo prvotno odmerjen čas za opravljanje študija.

III. pravico do prepisa je možno izkoristiti kadarkoli med študijem in ni del fiktivnega študija

Pogosto se tudi pojavlja očitek, da prepis zakon mora dovoljevati prepis kadarkoli med študijskim obdobjem in da prepisi niso del fiktivnega študija. Vendar za nove omejitve obstaja utemeljen razlog. Možnost “neomejenega” prepisa iz programa spodbuja neresen pristop k študiju in precej podaljša sam študijski proces. Zakaj je prepis kadarkoli med študijem neprimerna rešitev in kakšne so njene posledice, si poglejmo na sledečem primeru:

“Pred prepisom sem tri leta od leta 2012 študirala pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, tudi tam sem vse obveznosti opravljala redno, brez ponavljanj, vendar sem v 3. letniku spoznala, da si želim opravljati drug poklic, zato je leta 2015 sledil prepis na študij psihologije.”

Zanimivo se zdi večini javnosti (tudi novinarjev in urednikov) povsem samoumevno, da študent zadnjega letnika triletnega programa “zaradi nezanimanja” zamenja študij, kar zgolj kaže na razširjenost takšnih praks. Tovrstni prepisi so vsaj nenavadni, ob podrobnejši analizi pa tudi vsebujejo elemente fiktivnega vpisa. Zgornji primer bi po starih pravilih igre gospodični omogočil polnih 6 let študentskega statusa. Po teh šestih letih bi zaključila zgolj prvo stopnjo, ki v normalnih okoliščinah traja zgolj tri leta. S preprosto manipulacijo prepisa torej ustvarimo tri dodatna, fiktivna, študijska leta. Ravno iz tega razloga potrebujemo postaviti določene omejitve glede študentskega statusa in prepisov.

Po trenutni zakonodaji možnost prepisa ostaja, vendar v okviru prvotno predvidenih let študijskega programa. V praksi to pomeni, da se npr. študent triletnega programa lahko prepiše zgolj v 1. letniku na drug triletni program in nato brez tveganja izgube statusa ta program tudi dokonča v okviru prvotno predvidenih štirih let študentskega statusa. Zakon študentom ne jemlje možnosti prepisa, ampak jo zgolj omeji. Zaradi tega se v prihodnosti lahko nadejamo precej manj prepisov v višjih oz. zadnjih letnikih študijskih programov…

IV. novela ZViS je krivična do vseh študentov

Zlasti ŠOS izpostavlja, da se študentom v novi ureditvi godijo resne krivice. Novela ZViS naj bi študente postavila v neenakovreden položaj. ŠOS pozablja, da že sedaj poznamo razlike znotraj “istega” študentskega statusa. Študentje po 26. letu denimo ne morejo koristiti nekaterih pravic; plačevati morajo zdravstveno zavarovanje, izgubijo tudi davčno olajšavo pri študentskem delu… Pravičnost arbitrarno določenih pravic študentskega statusa, je dejansko stvar percepcije. Dosedanje pravice 2100 študentov lahko v kontekstu ostale študentske populacije vidimo kot nedopustne privilegije. Za ilustracijo si pomagajmo s ponazoritvijo.

Vzemimo za primer zgodbi dveh namišljenih študentov, ki študirata na triletnem dodiplomskem bolonjskem programu. Študent A študij dokonča v predvidenih treh letih, medtem ko se študent B po dveh letih prepiše na drug trileten program in nato na novem študiju vzame še absolventski staž. Študent B torej za opravljanje enake stopnje izobrazbe izbori tri dodatna leta več, kot študent A. Študent B je bil do nedavnega upravičen do treh dodatnih let subvencioniranega bivališča, štipendij, subvencioniranega prevoza in dostopa do študentskega dela, kar mu je močno olajšalo nastop na trgu dela. Država je s takšnim pristopom torej sistematično nagrajevala študente, ki študija niso opravili, ampak ga sistematično podaljševali. Verjetno ni potrebno pretirano poudariti, da je vzpostavljen sistem zelo nepravičen.

Novela ZViS odpravlja opisano nepravičnost. Študentski status je po novi ureditvi omejen na dolžino enega študijskega programa, zaradi česar bodo postali zgoraj opisani scenariji veliko manj privlačni za večino študentov. Čeprav se zdi kontraintuitivno, novela do neke mere celo odpravlja krivice, ki so se do sedaj dogajale delu študentske populacije, ki je študij dokončala v predpisanih rokih.

Navkljub temu je potrebno omeniti, da rešitve v noveli ZViS predstavljajo težavo za tiste, ki študirajo preko t.i. vzporednega študija in uspejo dokončati dva študijska programa. Po trenutni ureditvi jim država za nekaj let odvzame študentski status. Gre sicer za maloštevilen, a najbolj ambiciozen del študentske populacije, ki bi ga bilo potrebno dodatno spodbujati pri študiju. Za takšne primere bi zakonodaja morala ponuditi možnost uveljavljanja izjem za podaljševanje statusa. Študentje bi se v zameno za dodelitev takšne izjeme morali zavezati k pravočasnemu zaključku obeh vpisanih programov. Za uspešno implementacijo bi bilo potrebno sprejeti tudi sankcije za primer neizpolnjevanja obveznosti. Žal “zagovorniki” študentov (predvsem ŠOS) v zakonodajnem postopku niso predlagal tovrstnih rešitev.

V. ukrepi novele ZViS bodo preprečili fiktivni vpis

Naivno je pričakovati, da bo ukrep MIZŠ odpravil fiktivni vpis, kar trdijo vodilni na ministrstvu. Žal pristojni ne razumejo glavnih razlogov za fiktivni študij. Fiktivni vpisi so posledica obupanih poskusov mladih, da ohranijo status, ki jim nudi dostop do študentskega dela. Glavno gonilo podaljševanja in ohranjanja študentskega statusa je dostop do študentskega dela, ki mnogim mladim žal predstavlja edino možnost za nastop na trgu dela. Zgolj eden izmed 25 študentskih servisov trenutno ponuja skoraj 1000 več prostih delovnih mest, kot Zavod za zaposlovanje RS. Ob takšnih razmerjih je povsem iluzorno pričakovati, da bodo fiktivni študentje preprosto priznali nova pravila igre in prenehali z zlorabo sistema.

Spremenila se bo zgolj narava fiktivnega vpisa. Študentje bodo našli nove oblike izigravanja sistema. Vsekakor bližnjice do statusa ostajajo in študentskega dela. V zavodu Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU) Študentska svetovalnica so študentom podali sledeč nasvet:

“Pogost primer je predvsem vpis na izobraževanje odraslih. V veljavni zakonodaji namreč ni nobenih omejitev, ki bi študentu prepričevale, da bi bil hkrati vpisan na visokošolsko izobraževanje in dodatno še na izobraževanje odraslih”

Poleg podaljševanja študentskega statusa preko fiktivnega izobraževanja v programih odraslih, bo verjetno prva posledica novele ZViS tudi povečan obseg dela na črno ali preko tujih napotnic. Gre žal za razširjene prakse znotraj obstoječega trga študentskega dela. Problem fiktivnega vpisa bo v celoti rešen šele takrat, ko bo razrešeno tudi vprašanje namena in omejitev študentskega dela.

Prispevek je bil prvotno objavljen na blogu Študentska vprašanja.