Kot zadnja je na letošnji veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega prišla premiera drame 3 zime hrvaške dramatičarke Tene Štivičič. Gre za družinsko sago, ki skozi tri časovne slike opiše približno 100 let zgodovine rodbine Kos. Strogo klasična gledališka uprizoritev s provokativno tematiko ne izkoristi svojega polnega potenciala.

Krstna odrska priredba je v MGL nastajala pod taktirko Barbare Hieng Samobor, ki je ubrala bolj klasičen pristop k uprizoritvi dramskega besedila. Predstava je docela zvesta tekstu, katerega priredba sicer temelji na angleškem izvirniku, a se poslužuje tudi nekaterih elementov kasnejše hrvaške različice avtoričinega lastnega prevoda. Izjemno učinkovita je kulisa interierja hiše, ki jo je režiserka postavila v ospredje kot glavno protagonistko zgodbe. Inovativna scenografija je delo Darjana Mihajlovića Cerarja. Tudi preostanek scene z relativno majhnim številom elementov pomaga pri nazornem prikazovanju časovnih preskokov.

Pri predstavi izstopata tudi dodelani kostumografija (Leo Kulaš) in maska (Barbara Pavlin). Skorajda nerazpoznavni so igralci v svojih starostnih različicah, ki jih še dodatno poudarijo s serijo izvrstnih, a hkrati subtilnih nians v igri. Moteči pa si posamezni prehodi med zgodovinskimi erami, ko se čez oder enostavno spusti platno in se sicer lepo tempiran razvoj zgodbe sunkovito prekine. Nekateri prehodi so sicer lepo pospremljeni z glasbenimi vložki ter historičnimi propagandnimi sporočili, a je njihov pozitiven učinek prej izjema kot pravilo. Še posebej se rigidnost prehodov izpostavi ob koncu predstave, ko se predstava popolnoma fluidno časovno premakne k zadnjemu monologu.

Največji pečat pa uprizoritvi gotovo pusti za MGL neznačilno številčna zasedba, ki je še dodatno zaznamovana s pretežno ženskimi vlogami. Med vsemi bi lahko še posebej izpostavili Ivo Krajnc v vlogi Dunje in Jette Ostan Vejrup v vlogi Karoline. Slednji v svojih mestoma ironičnih distancah do družinskega dogajanja in kompleksnih predzgodbah še dodatno izpostavljata živost uprizorjene skupnosti. 3 zime je kakopak predstava o družini. Od medvrstniških prepirov, ki se skoraj komično pretakajo iz ene generacije v drugo, do položaja starejših oseb v različnih časovnih obobjih. Majhni, na prvo žogo nepomembni dogodki se še najbolj približajo realnosti. In prav to je tisto, kar v sicer dokaj dolgi predstavi brez kakršnihkoli težav do samega konca drži gledalčevo pozornost.

Domiselno je predstavljen tudi preplet vseh posameznih zgodb znotraj družine Kos in njihovih bližnjih prijateljev ali priženjenih sorodnikov (saj Kosi skozi 100 let zgodovine ne ustvarijo niti enega moškega potomca). Interesi posameznih članov so različni in odpirajo mnogotera vprašanja. Zaradi velikega števila žensk je eno ključnih seveda položaj ženske. Temu se nadaljnje pripenjajo vprašanja LGBTQ skupnosti, staranja, premoženja ipd. Žal se predstava oziroma originalno besedilo izogne pretirani problematizaciji vseh teh tematik, saj se bolj kot ne posveča le družbeno-zgodovinskemu kontekstu. Ta seveda omogoča diskurze tudi o drugih tematikah, a ne na poglobljeni ravni, ki v dani situaciji kar kliče po pozornosti. Tako za primer zgodba o nelezbični hčeri Alisi (Tjaša Železnik) deluje bolj kot stereotip kakor kot dejanska problematizacija družbene percepcije spolne usmerjenosti.

Predstava 3 zime za slovenski gledališki prostor ni nič novega, kaj šele revolucionarnega. Obenem pa je gledljiv in večini všečen zaključek sezone.