Ta mesec je na veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) prispel letošnji muzikal Tisoč in ena noč. Za mestno gledališče že dobro poznani format naj bi letos nastal po motivih libreta Katje Perat, kar je v gledališkem listu morda malce zavajajoče. Od avtorskega besedila Katje Perat je ostalo le nekaj pesmi. Avtorji odrske priredbe so tako postali kar sami ustvarjalci predstave. Njihov cilj je na odru več kot razumljiv in legitimen, četudi morda malce premlačen za današnji gledališki prostor – pripovedovati zgodbe.

Da za pripovedmi ne stoji večji dramaturški stroj, ki bi vse povezal v celoto in predstavi dodal določeno poanto, je razvidno iz žanrske raznolikosti pripovedovanja. Vprašljivo je, ali si lahko gledališče privošči tako shizofreno predstavo, ki jo gledalec skorajda ne more sprocesirati kot celoto, saj se v enem trenutku zvija od smeha in v naslednjem se predstava tako močno zasuka, da postanejo odmevi smeha neprijetna krivda v zraku za prej občuteno dobro počutje.

Med pripovedmi najmočneje izstopa oziroma zablesti Šeherezada Gregorja Čušina. Na njegovo komično prepevanje zgodbe o grbavcu ne bi morali pripomniti niti ene negativne kritike. V tem delu mjuzikel doseže vrhunec, ki ga po odmoru, žal, ne uspe poustvariti. Zgodbe ostalih Šeherezad so lepo povedane, a nobena ne ostane posebej močno v spominu, razen zadnjih dveh. Pred dokaj turobnim zaključkom doseže predstava najšibkejši trenutek z rapersko točko Domna Valiča in Jerneja Gašperina. Eksperimentiranje z novimi oblikami znotraj teatra je gotovo izjemno pomembno in to lahko vedno pozdravimo, a s presojo, da zgodba o Alibabi v tej formi funkcionira znotraj predstave, se žal ne gre strinjati. Mogoče je temu tako, ker si za razliko od ostalih zgodb Alibabe in štiridestih razbojnikov ni izbral nihče od igralcev, v predstavo je bila umeščena zgolj zaradi tako široke poznanosti. Na podobno noto všečnosti bi lahko obsodili tudi zaključno zgodbo predstave, v kateri Viktorija Bencik Emeršič opiše življenje begunke. Pripoved ni plod le aluzije na begunske krize, gre za zgodbo iz siciljanskega ljudskega slovstva. Predstava se tako zaključi z morda najbolj neizvirno “točko”, podobnih zgodb smo slišali že veliko in neizogibno je potrebno ob tem izpostaviti problematiko klišejev.

Mnogi elementi predstave na odru niso upravičeni

Klišeji so v gledališču potrebni, saj pomagajo pri vzpostavitvi iluzionistične resničnosti po katero smo vsi prišli. Poenostaviti tujo kulturo, da bo še vedno večplastno prikazana v dvourni predstavi ni preprosto. Tisoč in ena noč se orientalskemu vzdušju najbolj približa v zborovskih intermezzih, v katerih je potrebno izpostaviti glasbo in raznovrstne inštrumente, ki so ključni pri ustvarjanju atmosfere, ki jo povezujemo z vzhodnim svetom. Seveda gre že tukaj za izjemno poenostavitev, saj dejansko Šeherezadine zgodbe izvirajo iz več različnih kultur, a gre za gledališko predstavo in ne topografsko predavanje. Večjo problematiko predstavlja kostumografija oziroma telesne poslikave, ki se zdijo popolnoma nepovezane s stiliziranimi peščinami v funkciji scene. Prav tako je neutemeljena uporaba vodnih pip. Odra ne napolnijo niti z omamno vonjavo niti z belim dimom in tako izzvenijo, kot neuporabljena Čehova pištola.

Kot Čehova pištola pravzaprav deluje celoten muzikal. Veliko bi mu lahko zamerili, saj marsikateri element ostane neizrabljen oziroma je na odru neupravičeno, a vendar je treba poudariti, da gre za predstavo, ki daje absolutno prednost besedi. V prenasičenem vsakdanjiku, na katerega smo obsojeni, ponuja razmeroma prečiščen pogled, ki se osredotoča na majhno število teatralnih elementov. Če bi si človek pred spanjem lahko želel kaj, bi to bila zgodba, ki ne pridiga in ne poučuje, temveč dopušča, da jo precedimo skozi lastno prizmo.