Kolikokrat je Macbeth že stal na gledaliških odrih ali zavzel filmska platna? Koliko interpretacij in adaptacij tragedije so občinstva že uzrla? Kolikokrat je lady Macbeth pokazala pot častihlepju svojega moža? Kolikokrat je ta zgolj potreboval njeno pritrditev svoji ambiciji? Da se je lahko odrekel morali in etičnim imperativom. Kolikokrat sta si nato zaman izpirala krvave roke?

Shakespearova velika tragedija, ki jo je spisal na začetku 17. stoletja, je zaposlila že prenekateri režiserski um. In vendar zgodba o želji po oblasti, o agoniji človeka, ki ga potaplja teža vesti, ne izgublja čara. Po filmski inačici Orsona Wellsa iz leta 1948, Kurosawini (Krvavi prestol, 1957) premestitvi v fevdalno Japonsko šestnajstega stoletja in pregovorno nasilni različici Romana Polanskega (1971), je sedaj svojo izvedbo pristavil še 41-letni režiser Justin Kurzel.

Avstralcu, znanemu po kriminalni drami Snowtown (2011), očitno ustrezajo temačne pripovedi. Tako zelo, da v tej silni, besneči adaptaciji ni prostora za šaljivi lik vratarja, ki je ena izmed zanimivosti izvornega besedila. Namesto tega gledalcu postreže s silovitim prizorom umora kralja Duncana (David Thewlis). Pa na primer z bitko v stilu filma 300 (2006), posneto z domišljijo Nicolasa Windinga Refna (Samo bog odpušča, Vozi!), v kateri v enem trenutku zremo v stilizirane upočasnitve vojščakov, v naslednjem pa se ves vik in krik boja zvrneta nad naša čutila.

Če je Goethe tragedijo Macbeth označil kot Shakespearovo najboljše gledališko besedilo, je ta v režiji Justina Kurzela najbolj dovršena filmska priredba. Avstralski režiser gradi moreče vzdušje, a nas z njim ne dolgočasi – kadri so premišljeni, prizori udarni, stil brezhiben. Čudovita, hladna in megličasta škotska višavja odsevajo notranji boj protagonistov in nas ob turobni zvočni podlagi režiserjevega brata (Jed Kurzel) preroško popeljejo do neizbežnega konca. Za kamero je stopil Adam Arkapaw (Snowtown, Pravi detektiv), za montažo pa je poskrbel Chris Dickens (Revni milijonar, Nesrečniki).

Toda vsa filmarska odličnost bi bila nemara zaman, če bi izostal ključni sestavni del – inteligenten scenarij. Kako škoda bi bilo takšne izjemne forme! Da so skrbi odveč, so poskrbeli scenaristi Jacob Koskoff, Michael Lesslie in Todd Louiso. Izvorno besedilo so skrajšali, kjer je bilo to potrebno, prilagodili, osmislili nekatere manjše like in dodali nekaj potrebne izvirne interpretacije.

Zgodba je znana – škotski general, veliki in pogumni vojskovodja, se ne zmore upreti varljivi prerokbi treh sester čarovnic, ki ga premamijo z znamenitimi besedami – »Macbeth, pozdravljen, ti, ki boš še kralj«. Kralj Macbeth, ki je na Škotskem vladal v letih 1040–1057, je res ubil svojega predhodnika Duncana I. Tedanja praksa je bila takšna, da je lahko po kraljevi smrti zavladal eden izmed bližnjih sorodnikov (Macbeth je bil Duncanov bratranec). V obdobju stotih let (943–1040) je bilo tako ubitih kar sedem od devetih kraljev.

Michael Fassbender (Sramota, 12 let suženj), ki smo ga lahko nazadnje videli v vlogi Steva Jobsa, pusti neizbrisen pečat. »Moj duh je škorpijonov poln, o žena!« vzklikne, odtujeno in obupano, kot bi bil nemara res zlomljeni Macbeth. Igralec nemško-irskih korenin je odličen, tako kot njegov škotski naglas. Okleva, obžaluje, blodi in besni. Je neusmiljen in vdan. Nepotrebne teatralnosti ne potrebuje.

Nič manj prepričljiva ni Marion Cotillard kot njegova lady Macbeth. V tokratni interpretaciji ta ni glavna zločinka, kot ji (pre)pogosto prisodijo. Cotillardova navdušuje s svojo naravno nežnostjo in pridihom francoske angleščine. Kako elegantno manipulira z Macbethom, ko je ta še neodločen. S kakšno odločnostjo poziva zle duhove, naj jo ti vendar razženščijo, ji zgostijo kri in odvzamejo materinstvo. In s kakšno pritajeno bridkostjo naposled poklekne pod težo nakopičenega moralnega bremena!

Kralj Macbeth se bo gotovo znova vrnil na filmska platna, čeprav ga tudi tokrat škotski plemič Macduff preda v naročje smrti. Kako hitro ga pogoltne ustje pekla. Kako hitro začne puhteti rdeče obzorje njegove zločinske vladavine. Kako nenadoma se iz silhuete prelije v senco in nato v prah. Vrnil se bo. Toda sodili ga bomo po avstralski režijski preobleki. Živel, Macbeth!