Kdor je videl Kramerjevo Sojenje v Nürnbergu (1961), pozna Spencerja Tracyja. V svojem času je veljal za enega najboljših igralcev, še bolj spoštljiv igralski opus pa bi nam verjetno zapustil, če ne bi imel težav z alkoholom, zaradi česar je zavrnil nekatere velike vloge. Toda kakšna je povezava med zvezdnikom starega Hollywooda in sodobnim horrorjem, sicer režiserskim prvencem Jordana Peeleja, piscem komične akcijke Keanu (2016)? Verjetno majhna, če ne bi preminuli ameriški igralec iz Milwaukeeja z režiserjem Stanleyjem Kramerjem šest let kasneje sodeloval še pri znamenitem celovečercu Ugani, kdo pride na večerjo?, ki se je v filmsko zgodovino zapisal tudi po zaslugi Tracyjeve upodobitve očeta, čigar hči pripelje domov temnopoltega zaročenca.

Z oskarjem nagrajeni scenarij je star okroglih 40 let: morda za odtenek zastarel, a ko govorimo o problemu »pigmentiranosti« še kako aktualen. Zakaj problemi s pigmentom? Zakaj takšno leporečenje? Tako namreč težave, s katerimi se bosta morala iz dneva v dan spopadati njegova hči in njen zaročenec, v svojem govoru povzame Spencer Tracy. Človek bi si mislil, da (vsaj) potem, ko je antropologinja Nina Jablonski rasno vprašanje zreducirala na prilagoditveni mehanizem, podobna situacija ne bo vredna ponovne interpretacije. A to bi bilo naivno. Jasno je, da človek veliko misli, a še vedno bistveno manj razmišlja.

Težave, povezane s količino melanina, predvidi tudi Chris (Daniel Kaluuya), ko svojo punco Rose (Allison Williams) mimogrede vpraša, ali je svojim staršem omenila barvo njegove polti. Seveda ga ta pomiri, rekoč – vse je okej – in tudi res se izkaže, da so njeni starši eni tistih, ki bi še tretjič volili Obamo. Ali bi volili Hillary Clinton ali Donalda Trumpa, je že drugo vprašanje. Skratka, kot se za horror spodobi – vse je videti v najlepšem redu, a ravno to je razlog za preplah.

Prepredenost z referencami nakaže že uvod, ki močno spominja na recimo Carpenterjevo Noč čarovnic (1978) ali pač kateri drug slasher, v katerem zlo vdre v mirno, predmestno sosesko. Namigov na žanrske in nekatere druge filmske predhodnike je ogromno. Nenazadnje je eden bolj očitnih že v naslovu. Nič posebnega, v kolikor ne bi bili prav posrečeno vtkani v družbenokritičen scenarij, ki z eno roko skrbi za srhljivo skrivnostnost, z drugo za komične razbremenitve, z desno brco pa razgalja novodobni rasizem. Saj veste, tisti pritajeni – volil bi Obamo, trikrat, če bi bilo to možno, vseeno pa je bolje, če obama ne pogleduje za mojo hčerko.

Socialni komentar je prav osvežilen, saj se v enem trenutku skriva kot bombaž v naslanjaču, v drugem pa je razgaljen kot mišičasta telesa vzhajajočih zvezd ameriškega nogometa. Ob tem velja pripomniti, da ne gre toliko za enostransko bičanje predsodkarskih belcev, temveč bistveno bolj za karikirano slikanje zgodovinsko vzpostavljenega družbenega konteksta, ki se mu z namenom kritike precej očitno pristavlja ogledalo. In smeh kot najboljše zdravilo. Seveda so se številni kritiki spraševali, kako je uspelo komiku posneti tako dober horror. S poznavanjem in odnosom do žanra. Ta ni le razlito vedro krvi in seštevek krikov, temveč stalna priložnost, da gledalca presenetiš z vsebino, ob kateri krikne enkrat ali dvakrat, ječi pa še dolgo po ogledu.

Peelejev prvenec Zbeži!, posnet v vsega 28 dneh, bo zelo hitro obveljal kot moderna klasika. Filmski ritem v drugi polovici za nekaj trenutkov zastane, a to je majhen očitek, ki ob spremljavi skladbe humorističnega dueta Flanagan in Allen Run Rabbit Run ali uspešnice iz Umazanega plesa (1987) Time of my Life potihne precej hitro. S številnimi zasuki film s svojo galejo nežno zdrsi mimo čeri bizarne osrednje niti in z domiselno posnetimi (zaključnimi) prizori razgali celovitost svojega sporočila. Krvi je ob sklepnem brodolomu nekaj več, a bolj kot kostem in mesu ni prizaneseno kolektivni vesti in neuslišanemu razumu.

Zbeži! (Get Out)
Režija: Jordan Peele
Igralska zasedba: Daniel Kaluuya, Allison Williams, Bradley Whitford
Datum izida: 23. januar 2017 (ZDA; Sundance), 16. marec 2017 (Slovenija)
Ocena: 8/10