The Magic Whip

Glasbeni izvajalec: Blur
Producent: Stephen Street
Založba: Parlaphone
Dolžina plošče: 51:27
Izid: 27. 4. 2015

Še pred petimi leti je kazalo, da so časi britpopa dokončno preteklost. Bluri so le tu in tam odigrali kakšen koncert, Damon Albarn se je ukvarjal z afriško glasbo, Oasisi so se sporekli in razpadli, Jarvis Cocker je počenjal vse drugo le glasbe ne, o ostalih protagonistih tega obdobja pa se ni veliko slišalo. A kot kaže so britanski avtorji in zasedbe generacije devetdesetih v zadnjem času zopet pridobili na veljavi. Ta je predvsem posledica ponovne aktivacije mnogih kultnih britpop bendov. Pulpi so nas v originalni zasedbi še nedavno razvajali z zelo obsežno in dolgotrajno koncertno svetovno turnejo (mdr. so leta 2011 nastopili na novosadskem Exitu), Suede so po 11 letih leta 2013 izdali novo plato z naslovom Bloodsports, boljši brat Gallagher, Noel, pa je pred dvema mesecema s High Flying Birds izdal svoj drugi solo album. In kot strela sredi jasnega dne je v sredini februarja udarila vest, da bodo konec aprila Blur izdali svojega novega studijskega dolgometražca. Ta je izšel včeraj.

Čeprav so člani zasedbe javno povedali, da so maja leta 2013 zaradi odpadlega koncerta na Japonskem pet dni preživeli v nekem podtalnem, klavstrofobičnem hongkonškem studiu, je bilo še v zgodnji jeseni lani ob izjavah frontmana Damona Albarna jasno, da ni veliko možnosti za novo plato in nadalnje delovanje Blurov. Vendar je oktobra lani vse spremenila pripravljenost kitarista Grahama Coxona, da uredi in strukturira material s snemalnih seans v Hong Kongu.  Skupaj z njihovim dolgoletnim producentom Stephenom Streetom sta pripravila izbor ducata štiklcov, ki so primerni za objavo na albumu. Albarn pa se je minuli božič zavoljo besedilne inspiracije na poti iz Avstralije, kjer je solo koncertiral, ustavil v zdaj že očitno za novo plato usodnem Hong Kongu. Izdana je tako osma plata Blurov, prva v celotni zasedbi po letu 1999.

V Angliji je v devetdesetih veljalo naslednje: Oasis so bend, ki ga je potrebno doživeti v živo, Pulp so idealna godba za dom, medtem ko so Blur kraljevali na otoških radijskih lestvicah. 

Kdo še danes ne pomni legendarnih štiklcov Parklife, Tender, The Universal, Girls and Boys, Coffee and TV in For Tomorrow? Čeprav so Bluri posneli kar nekaj izredno cenjenih plošč (Modern Life Is Rubbish, Parklife), so bili vedno znani kot skupina, ki je močna na skladbah, ki ostajajo znotraj “sprejemljivih” mainstream radijskih parametrov, a obenem vsakič znova s svojim inovativnim glasbenim izrazjem temeljito osvežijo in popestrijo vsakodnevne zatohle komercialne radijske trende.

The Magic Whip, kakor je naslov albuma, nadaljuje tradicijo kakovostnih, pomenljivih, zabavnih in obenem “radijsko sprejemljivih” skladb. Na plati skorajda ni pesmi, ki je bend ne bi mogel izdati kot singel. Tudi temu gre morda pripisati dejstvo, da so še pred izdajo albuma objavili kar polovico skladb. Tematsko se album suče okoli urbanega življenja, pogosto referira na Azijo, glavna tema ploščka pa je vsekakor problematizacija in krpanje skrhanih razmerij med člani benda, ki so najizraziteje prizadela prav odnos nekdaj nerazdružljivih glavnih skladbotvorcev zasedbe – Coxona in Albarna.

V zvočnem smislu se album predvsem po zrelosti izraza gotovo razlikuje od vseh svojih predhodnikov, a v svojem bistvu ostaja blurovski. Na njem najdemo preplet melanholij z duhovitimi dovtipi, orkestralno bogato teksturirane skladbe, igranje s karakterji in glasbeni eklekticizem, ki spoji na prvi pogled nezdružljivo ezoteriko, najrazličnejše žanrske odvode, avantgardne vplive in psihedelične vzgibe z zahodnjaško pop formo.

LP odpre skladba Lonesome Street, ki podobno kot vodilni singel in tretja pesem na albumu Go Out, nosi v sebi v hipu prepoznavno kitarsko delo Grahama Coxona. Glavno melodijo prekinjajoči kitarski rifi so osnovni gradniki teh dveh nekonvencionalnih skladb. Podobno neizbrisljiv Blur pečat nosi v sebi tudi otroško igriva Ice Cream Man. Ta se ponaša z navihanim igričarskim zvokom s sredine devetdesetih in izredno zapomljivimi ter simpatičnimi zvočnimi mehurčki. Druga skladbo na albumu New World Towers je inspiriral hongkonški New World Tower in po vzdušju spada v melanholičen albumov sklop, ki bi se prav lahko znašel tudi na lanskoletnem Albarnovem solo prvencu Everyday Robots in ga sestavljajo še najdaljša skladba na albumu Thought I Was A Spaceman, My Terracota Heart in There Are Too Many Of Us. Slednja je zgrajena v dramatičnem distopičnem vojaškem maršu in tematizira preveliko naseljenost planeta. Sporočilno zelo eksplicitna pesem, ki nas spodbuja k razmišljanje o usodi planeta in stanju družbenih odnosov. Albarna je k pisanju te pesmi napeljala tragedija s talci v kavarni sredi Sydneyja, ki jo je decembra izpeljal pripadnik Islamske države, in kateri je bil v živo priča tudi Albarn sam.

My Terracota Heart je tista skladba, ki najiskreneje in neposredno spregovori o (nekdaj) odtujenem razmerju med Coxonom in Albarnom, Thought I Was A Spaceman pa je nežna in počasi razvijajoča se vesoljska minimalistična balada, ki nas navduši s svojo dodelanostjo. V drugem delu pa z ravno prav odmerjeno dozo tremolo efekta pri dvigovanju napetosti. I Broadcast je Song 2 te plošče. V prihodnje vsekakor obvezen koncertni banger, na kar je opozorila že agresivna izvedba v oddaji pri Joolsu Hollandu. Zadnjo tretjino na albumu odpira funky in raggae orientirana Ghost Ship, ki pa ji sledi le na prvi pogled kontroverzna Pyongyang. No, morda je ta zvočna misterioznost ravno zaradi svoje subtilne in posredne kritike Severne Koreje skozi opazovanje samega mesta toliko učinkovitejša. Album skleneta najslabša skladba na albumu – neizrazna in meglena Mirrorball ter popevkarska in veselo razposajena preproščina Ong Ong.

Album The Magic Whip se v zgodovino nikakor ne bo zapisal kot njihov najboljši album, prav tako ne gre za triumfalni povratek, kot o njem pišejo nekateri glasbeni mediji na Otoku. Gre pa za plato, ki poslušalcem ponuja cel kup zanimivih skladb, opremljenih z inovativnimi in premišljenimi zvočnimi teksturami, skupini pa končno prinaša očiščenje in mir za nadalnje ustvarjanje.