Robert Wilson, eden od najpomembnejših sodobnih eksperimentalnih gledaliških in vizualnih umetnikov, se je tokrat gledalcem v Sloveniji predstavil z uprizoritvijo Ionescovih Nosorogov. Slovita drama je bila na naših odrih nazadnje na ogled pred skoraj desetimi leti v mariborski Drami. Pod režisko taktirko se je takrat podpisal Vito Taufer.

Še daljših časovni razmah pa je od takrat, ko je pri nas gostovala kakršnakoli uprizoritev Roberta Wilsona. Nazadnje smo mu lahko prisluhnili v obsežnem predavanju o svojem delu in si ogledali operno- gledališko predstavo Saints and Singing, po besedilu Gertrude Stein. Pisalo se je leto 1999.
Ionecovi Nosorogi Roberta Wilsona so prepojeni z vizualnimi podobami (te si konsekvenčno sledijo ena za drugo), v katerih igralci zaporedoma in ob glasbenih iztočnicah malodane mehansko ponavljajo tipizirane geste likov. Igralci iz Narodnega gledališča Marina Sorescuja iz Krajove so do potankosti izurjeni v svojih gestikulacijah, zaradi česar sicer delujejo prepričljivo groteskno, pa vendar ujeto v konceptualno režisko zasnovo, saj jih ta v svoji igri omejuje.

Velik del tega, zaradi česar so Ionescove igre še danes med občinstvom tako priljubljene, je verjetno tudi ta, da se igralcem dovoli odrsko eksperimentiranje zunaj obstoječih »realističnih« okvirov odrske igre, kar pa Wilson v Nosorogih namensko omeji. Igro, ali bolje rečeno govor (saj je njegova naloga le brezinterpretativno branje dialogov ostalih protagonistov) pravzaprav prepusti le enemu samemu igralcu, ki pa z igro nima veliko skupnega, saj v njegovem branju ni nič igralskega, kvečjemu nekaj naratorskega. In obratno, igro, kolikor jo je še ostalo, prepusti ostalim igralcem, ki se znajdejo v podobno nehvaležni situaciji. Slednji imajo namreč le malo oprijemljivih iztočnic (še te so bolj ponavljajoče fraze) za klasično izgradnjo lika. Pravi katalizator čustev in občutij naposled ostane njihova mimika, ki ji igralci že po njeni naravi skušajo vliti čim več interpretacije. Zato je uprizoritev bolj podobna do potanskosti naučeni koreografiji, kot pa gledališki uprizoritvi. V svoji vizualni učinkovitosti z minimalistično scenografijo Wilsona in domišljeno kostumografijo Jacquesa Reynauda, ki se postavlja pred veliko projekcijo gozda po katerem klesti nosorog uprizoritev vsekakor deluje vizualno močna.

Wilson v Ionescovi maniri po spremembi teatra v Nosorogih igralcem vzame nekaj zanje tako eksistencialnega – govor … in jih postavi le v vlogo nosilcev nekaj ponavljajočih fraz. Tem pa le redkokdaj kaj sledi, če pa že, je to po bržkone nesmiseln dialog. Naravnost prisili jih v mimiko in izrazito fizično gestikulacijo, saj jim drugega tako ali tako ne ostane. Antidrama se tako ne dogaja le na simbolni ravni teksta, pač pa tudi v pravi fizični obliki – igralski igri.

Korak, ki je nedvomno pomenljiv in režijsko zanimiv, je v uprizoritvi vendarle izpadel premedlo. Ko enkrat transformiraš dramsko igro, lahko v svoji skrajnosti spremeniš tudi kostumografijo in scenografijo, česar pa Wilson ni mogel, saj sta bili ravno ti dve tisti, ki v obliki estetskih prizorov pripovedujeta zgodbo. In kakšna je zgodba? Čeprav je avtor o Nosorogih zapisal, da so »protinacistična igra«, ki je pognala iz gnusa nad tem, kako so njegovi prijatelji počasi sprejemali nacistični režim in miselnost, Wilson v svoji uprizoritvi Ionescovega »priznanja« ne razvija naprej. Dramski tekst dojema v svoji prvotni splošnosti, oddaljenega od avtorjevih besed o njem. Ker preplavi gledalca obilica presunljivih vizualnih učinkov, ki jih je sodobna tehnika zmožna in se jih sodobni teater tako rad poslužuje, je predstava vse prej kot grobo aktualna, pač pa le čista estetska gmota drame absurda.

Ker se vedno več meščanov spreminja v nosoroge, pa čeprav za preobrazbo ni kriva le epidemija, pač pa tudi lastna volja tistega, ki se preobrazi, je uprizoritev nemala resnično kritika enoumja in totalitarnih sistemov. Pa vendar je to predvsem kritika posameznikov, ki so sploh popustili v lastnemu prepričanju in dovolili vzpon nacizma. Mogoče ima Wilson globoko prav, ko takšnim odvzame besedo in jih napravi le za estetski pripomoček. Kaj drugega bi si pa takšni nosorogi zaslužili?

Robert Wilson: Nosorogi (Cankarjev dom, 20. in 21. marec 2016)

Režija, scenografija, avtorska zasnova luči: Robert Wilson
Kostumografija: Jacques Reynaud; korežija: Charles Chemin;  koscenografija: Adrian Damian; oblikovanje luči: John Torres; video: Tomek Jeziorski; glasba: Adam Lenz; oblikovanje zvoka: Daniel Drăgoescu; dramaturgija: Konrad Kuhn;  nastopajo: Ilie Gheorghe, Valentin Mihali, Iulia Bleonț, Claudiu Bleonț, Valer Dellakeza, Tamara Popescu, Angel Rababoc, Nicolae Poghirc, Raluca Păun, Monica Ardeleanu, Albert Costa, Cosmin Rădescu, Constantin Cicort, Mirela Cioabă, Dragoș Măceșanu, Iulia Colan, Ion Colan