Osmi potnik. Posrečeni prevod vse od izvirnika leta 1979 naprej ne zdrži te jezikoslovne domiselnosti. Analogno je potrebno takšnemu zaključku pritrditi tudi, ko govorimo o filmski vrednosti. Franšiza, ki se je začela z mojstrovino in se izjemno nadaljevala sedem let kasneje (Osmi potnik 2, 1986), sedaj sestoji že iz šestih igranih filmov. Univerzum, zgrajen na biomehanični krajini preminulega švicarskega slikarja Hansa Ruedija Gigerja, kljub pomanjkljivim naslednikom še naprej ostaja ravno toliko zapeljiv kot je grozljiv. Izjemne snemalne lokacije, prepoznavna kostumografija in klavstrofobična scenografija zaokrožajo veličastno podobo kronološkega nadaljevanja Prometeja (2012). Raznovrstni morasti pošastki se z nič manjšim veseljem prisesajo na betico radovednih, le da jim luknjanje prsnega koša ni več dovolj. To je passé, danes je potrebno raztrgati hrbtenico.

Prikladno, če se strinjamo, da je v filmskem žargonu scenarij hrbtenica sedme umetnosti, od katere je odvisno, kako uigrani bodo posamezni deli kot celota. Ne pomaga vnovičen izjemen performans Michaela Fassbenderja – Irec, nemških korenin je tako dober, da zvozi dve vlogi. Znajde se v blodnjah lunatičnega androida z božjim kompleksom Davida in jih hkrati zre skozi oči bolj stoičnega replikanta Walterja. Tudi nova Sigourney Weaver (Katherine Waterston) je v vlogi Danielsove posrečeno odločna poznavalka preživetja, čeprav so liki kot po pravilu spisani brez ozira na karakterizacijo. Glede slastne kinematografije ne bom izgubljal besed, saj je pri visokoproračuncih pričakovana, če ne že obvezna.

Uvod je podobno obetaven kot pred tem pri Prometeju (2012): pogovor med androidom Davidom in njegovim stvariteljem Petrom Weylandom (Guy Pearce) služi kot vsebinska iztočnica osrednji zgodbi, ki spremlja kolonizacijsko odpravo vesoljske ladje Covenant, namenjene na za to skrbno izbrani planet Origae-6. To je še preden se začnejo liki obnašati, kot da v prtljažniku nimajo tisoč ali dva človeških embriev ter zaradi odpora proti vrnitvi v kriospanec in frekvence, ki oddaja gorsko uspešnico Siva pot, skrenejo z začrtane poti. Ob obisku tujega planeta, na katerem raste gensko podivjana pšenica, se za nameček nikomur ne zdi modro nadeti namenski skafander. Mar niso gledali Toma Cruisa in Vojne svetov (2005)?

Reduciranje filma na zgodbo je nepošteno, a težko se je upreti kritiki dogajanja, ki je očitna posledica scenaristične rokoborbe. Posledica franšizenja. Film je umeščen v leto 2104, torej le 18 let pred dogajanjem na Nostromu (Osmi potnik, 1979), a britanski režiser Ridley Scott napoveduje vsaj še dva podaljška, morda tri. Že po dveh celovečercih pa postaja dokaj jasno, da kljub nenehnemu spogledovanju s filozofskimi tematikami o obstoju in kreaciji, bogovih in ljudeh, religiji in znanosti ne gre pričakovati kaj več kot vizualni spektakel, ki gledalcu postavlja zanimiva vprašanja, a hkrati plehke odgovore. Ali še huje: namesto ponovnega snidenja z marmornatim gigantom iz Prometeja (brez dvoma vrhunec filma), je navržen polminuten, računalniško generiran prizor genocida nad našimi fascinantnimi predhodniki.

Scott – če se je že pripravljen podpisati pod takšne bisere – tokrat vsaj ponovno vključi nekaj več ksenomorfne groze. Ne manjkajo podivjani fetusi, špricajoča kislina, zlovešče katakombe, preteča nekropola in prvoosebni kadri ozkih hodnikov, po katerih pleza popolni penetrator. A odločitev, ki v ospredje postavi androidne nebuloze, pove vsaj dve stvari. Resda je Britanec še vedno odličen arhitekt filmskih svetov in otipljivega vzdušja, toda pozablja, da ne snema novega Iztrebljevalca (Blade Runner 2049). Druga stvar? Še dobro, da ga snema Denis Villeneuve. A bodimo pošteni, kljub vsemu to vendar niso Transformerji ali hitro-drzni dirkači, čeprav akcija nemara mestoma že spominja nanje.

Režija: Ridley Scott
Igralska zasedba: Michael Fassbender, Katherine Waterston, Billy Crudup
Datum izida: 4. maj 2017 (VB), 18. maj 2017 (Slovenija)